Za mnogimi lepimi besedami ostaja le dim!

Sleherna politična moč posameznika izhaja iz njegove vloge, ki mu jo priznavajo njegove in druge interesne skupine. Biti postavljen na nek položaj je stvar avtonomne odločitve članov neke družbe ali njenih podskupin (strank...). Torej nimamo opraviti z absolutno pametjo, ki bi posamezniku takoj zagotovila in pridobila njegovo moč nad drugimi, temveč za posledično razmerje med avtonomijo in hierarhijo v družbi. Res človeka svobodno izberemo na nek položaj, vendar ko je na temelju te avtonomne izbire vzpostavljena hierarhija, se morata temu odnosu – redu prilagoditi obe strani – tista, ki je postavljena na položaj ter tista, ki ga je postavila. 

Napaka se zgodi in se dogaja takrat, ko se hoče hierarhija formalizirati, torej s togimi manifestativnimi oblikami učvrstiti oz. celo ohranjati. Oziroma v naših primerih, ko se hoče strankarska hierarhija prenesti v polje parlamentarne hierarhije ali vladne hierarhije. In če se potreba za spoštovanjem in priznavanjem vloge vodje mora skrivati za formami, potem gorje takšnim družbam. Veličina ravnanj slehernega voditelja se torej kaže v njegovih odločitvah, kako postopa v majhnih zadevah, kakšno pisarno si izbere, kako in s kom se posvetuje. Kdor pada na majhnih stvareh, velikih dejanj ni sposoben.

Sedaj smo že postavljeni pred takšno napako. Koalicijska pogodba predvideva postavitev vlade s 15 ministrstvi. Vendar, kaj niso bile dane pred volitvami obljube, kako se bo racionaliziralo državno upravo in tudi javno upravo. Govorilo se je o fleksibilnosti medresornega sodelovanja, sinergijskih učinkih, o vitki in ploski organizaciji, o hitrejšem in učinkovitejšemu vodenju...

Vendar zgolj zaradi strankarskih apetitov in povolilnega »nagrajevanja zaslužnih za volilni uspeh« je bilo, kot bi tlesknil s prsti, v hipu vse pozabljeno. Že prejšnji teden, sem v blogu - Napake že prihajajo, ponižno namignil, da moramo biti s številom ministrstev previdni. Enak poziv so poslali tudi gospodarstveniki, med njimi Stojan Petrič, predsednik koncerna Kolektor, ki tudi pravijo – 10 ministrstev je za Slovenijo »polna kapa«.

Ampak zgodba o smiselnih 10 ministrstvih in plenilskih 15 je le polovica problema. Druga polovica problema pa je delitev plena. Neverjetno so porasli apetiti Erjavcu. Tako zelo, da človek več ne ve ali se s svojo zahtevo šali ali misli prekleto resno. Skratka Karel E. ugotavlja, da mu glede na volilni izid pripada 5 ministrstev. Ja prav ste prebrali, ne štiri ponujena, temveč kar pet. Ob dejstvu, da nima Karel kadrov niti za dve ministrstvi, je to res nespodobna zahteva. V bistvu je to ultimat, ki bi ga moral Cerar zelo resno obravnavati. Poglejmo zakaj?

Na volitvah so dobili SMC 36 poslancev, DeSUS 10 in SD 6, torej skupaj 52 poslancev. Vsaj logično bi bilo, da se kot izhodišče za politično moč posamezne stranke upošteva število poslancev in kot nam pokaže spodnji graf, bi bilo povsem matematično določeno, smiselno naslednje razmerje pri 15 ministrstvih. Socialni demokrati 2 ministrstvi (natančno 1,7), DeSUS 3 ministrstva (natančno 2,9) in Stranka MC 10 ministrstev (natančno 10,4). Že zaokrožitev tudi v tem matematičnem izračunu, navzgor pomeni določeno velikodušnost s strani SMC. No Cerar je s svojim predlogom, da si odvzame sam dve ministrstvi in ju še dodatno razdeli med koalicijska partnerja, le naredil medvedjo uslugo in okrepil apetite Karla E.

Kot da bi si želel okrepiti svoj položaj v vladi zgleda njegov nespodobni predlog, da DeSUS »pripada« 5 ministrstev. Že površen pogled, kaže, da bi s tem Cerar izgubil večino tudi v svoji vladi. Ampak sedaj pa sledi najpomembnejše. Ni sporen javno izrečen predlog Erjavca, ne ni. Sporna je že samo misel na kaj takega ali pa se nič ne razume uvodnih dveh odstavkov tega bloga! Vse ostalo pa je tako ali tako razvidno iz spodnjega grafa! V bistvu si je SMC s koalicijskimi pogajanji sama zmanjšala svoj volilni izid za kar 20 %, brez soglasja svojih volivcev. Kar zavrgla jih je! Je to etično do njih?