Imeti Varnostno obveščevalni sistem je resna in odgovorna naloga!

Začnimo pa najprej z nečim drugim. Kaj menite, kam in kako je umeščen varnostno obveščevalni sistem v ustavo! Najdite si odgovor na to vprašanje sami, boste vsaj dokazali svojo inteligentnost in sposobnost, da nadaljujete z branjem zapisa.

Drugo zanimivo vprašanje je naslednje. Če vam nekdo reče Aristotel – ste sposobni ob tem pomisliti tudi na nekaj, kar ima povezavo z (varnostno) obveščevalnim sistemom. Stavit grem, da ne. Vendar, on je bil idejni in operativni kreator obveščevalnega sistema, Aleksandra Makedonskega (ti, ti grdi Aristotel – pa tako polna usta demokracije so ga bila)!

Preden se lotimo vsebinskih razmerij si moramo vsaj zaradi tega, da se zavemo podobe okostja, ki določa naš sistem, pogledati najpomembnejše elemente zakonskih podlag.

Torej, če verjamete ali ne, naše s strani Državnega zbora uradno prečiščeno besedilo Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, obsega:

– Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA (Uradni list RS, št. 23/99 z dne 8. 4. 1999),

– Zakon o javnih uslužbencih – ZJU (Uradni list RS,

št. 56/02 z dne 28. 6. 2002),

– Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb – ZPNOVS (Uradni list RS, št. 26/03 z dne 13. 3. 2003),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA-A (Uradni list RS, št. 126/03 z dne 18. 12. 2003),

– Zakon o dohodnini – ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 54/04 z dne 20. 5. 2004) in

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA-B (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006).

Kakšen krasen pravniški konglomerat! Ampak tukaj sta še dva pomembna pravna akta:

- Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb, sprejet na seji DZ seji dne 27. septembra 2007, in

- Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb.

Kaj je bistveno v teh pravnih temeljih? Gre za pravno ureditev medsebojne prepletenosti in povezanosti zakonodajne in izvršilne veje oblasti, začinjeno še s sodno vejo oblasti v delu, kjer se uporaba metod povezuje s pravno osnovo za uporabo posebnih metod in s sklepi pristojnih sodišč.

Torej Vlada RS opravlja strokovni nadzor nad delom Sove s spremljanjem njenih aktivnosti in rezultatov dela. Agencija o svojih ugotovitvah obvešča predsednika vlade, kadar gre za zadeve iz njihove pristojnosti pa tudi predsednika republike, predsednika državnega zbora in pristojne ministre. Podatke o svojih ugotovitvah agencija posreduje tudi pristojnim ministrstvom ter drugim organom državne uprave, da bi ti lahko za izvrševanje svojih zakonitih pristojnosti predlagali ali sprejeli določene ukrepe. Agencija pripravlja informacije in analize s svojega delovnega področja tudi za potrebe Sveta za nacionalno varnost in delovnih teles državnega zbora za izvajanje nalog z njihovega delovnega področja.

Nadzor porabe proračunskih sredstev Sove opravljata proračunska inšpekcija ministrstva za finance in računsko sodišče. Proračun agencije je javen. Nadzor javnosti ni posebej opredeljen, izraža pa se predvsem v javnem mnenju o agenciji, medijski odmevnosti njenega dela in komentarjih javnosti na nekatere njene postopke. Tudi spletna stran omogoča vpogled javnosti v delo Sove.

Temeljna naloga notranjega nadzora je ugotavljanje, ali so bili na ustrezen način izvedeni in dokumentirani vsi postopki, ki jih določajo zakon, podzakonski akti in druga navodila.

Torej nadzora kolikor človek hoče, nekako po načelu »Mnogo babic – kilavo dete«! Vendar osrednji organ s posebnimi pristojnostmi je komisija, predvsem pri nadzorovanju zakonitosti uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov, saj ima vpogled v dokumentacijo o uporabi le-teh, lahko pa si ogleda tudi naprave in prostore, ki jih agencija pri tem uporablja. Komisija izvaja nadzor tudi z obravnavo celovitega poročila o delu in finančnem poslovanju agencije v preteklem letu in programa dela za tekoče leto. Oba dokumenta ji v obravnavo predloži Vlada Republike Slovenije. Agencija vsake štiri mesece, po potrebi pa tudi zunaj tega roka, komisiji poroča o izvrševanju svojih splošnih dejavnosti.

Verjetno je sedaj tudi marsikomu jasno, zakaj Janša tako brezglavo rine v to komisijo in zakaj ga njegova SDS tako besno podpira. V Komisiji se namreč bije bolj za »lažne človekove pravice«! V vseh sodobnih obveščevalnih sistemih je problem nekje drugje - tuji obveščevalci (recimo avstrijski) dobro vedo, da v primeru obravnave dokazov zbranih z metodami obveščevalnih služb - človekove pravice postanejo minorne. Pomemben je le državniški interes.

Vem da bodo sedaj naši drdr Jakliči poskočili. Vendar, človekove pravice so kršene šele takrat, ko nastopijo posledice kršitve! Vse resne obveščevalne službe po svetu, pa za živo glavo ne uporabijo zbranih operativnih dokazov neposredno za sodni pregon. Vedno sta dve možnosti, ali podatke izkoristijo za lastne operativne potrebe (tudi če gre za kazniva dejanja oseb) ali pa jih posredujejo drugim pristojnih službam, ki si morajo dokaze še enkrat zagotoviti na "legalen" način.

Zato je tudi izjemno težko razložiti predvsem tistim, ki skačejo s prižganimi svečami okrog naših sodišč, da je vztrajanje pri izreku: »Človekove pravice so absolutna in neodvisna kategorija«, dokaj smešna zadeva. Če ne verjamete, potem pa si predstavljajte Robinsona Crousoja, kako skače popolnoma sam po otoku in momlja o človekovih pravicah. Človekove pravice se osmislijo šele v interakciji in medsebojnemu odnosu med ljudmi!

Sedaj pa lahko nastopi osrednje grenko spoznanje! Velik del problemov, ki smo jih ali jih še bomo omenili, bi odpadel že s tem, če bi se v naši državi ločili obe osnovni funkciji, torej varnostna in obveščevalna! Sedaj smo priče efektu, da je moč in sposobnost delovanja sistema odvisna od njenega najbolj šibkega člena, to je varnostnega sistema. V varnostnem sistemu so namreč človekove pravice »conditio sine qua non« V obveščevalnem sistemu pa so z vidika razmerja med družbo in državo, pravice irelevantne. Recimo kar po domače, neuporabne! Ker če so z obveščevalno dejavnostjo pravice kršene in je ta kršitev postala javna, potem je nekaj hudo narobe z uporabljenimi metodami in še bolj s postopki uporabe.

Pa zapišimo to misel še malo drugače! Varnost je, tudi po Maslowu, temeljna potreba in se s tem spreminja v pravico. Vendar varnost ni nekaj abstraktnega temveč je sestavljena iz aktivne in pasivne vloge, saj jo sestavlja obramba in zaščita. Zaščita pa pomeni le soglasje do prenosa pravice do obrambe na državo. Primer, marsikdo meni, da nas NATO brani, še zdaleč ne, on nas ščiti (tudi pred nami samimi)!

Torej če sedaj to razmišljanje povežemo s človekovimi pravicami, lahko sprejmemo razmišljanje, da je varnost in s tem posredno obramba in zaščita vsekakor v polju človekovih pravic. Vlogo in pomen varnosti smo torej vsaj v osnovi razčistili, tudi smo s tem potrdili to, da mora obstajati parlamentarni nadzor nad tem, saj če vas policaji pretepajo (primeri v Mariboru – vstajniška kronika), ni nič narobe, le vsa zadeva mora imeti zakonsko osnovo in legitimna pravna izhodišča!

Toda naslednji zajec iz klobuka naše državne suverenosti je obveščevalna dejavnost. Pa pričnimo tako, in še enkrat poudarimo – ni zapisana v ustavi! Torej sodi obveščevalna dejavnost v področje politične države, predvsem v izvršilno vejo oblasti! Torej je parlamentarni nadzor, ki je za področje varnosti še nekako utemeljen, je v primeru obveščevalne dejavnosti, zgolj krinka da se derogira celoten varnostno obveščevalni sistem v polje takšnih političnih razmerij, ki obveščevalno področje povsem razveljavijo. V bistvu ga uničijo in naredijo neefektivnega – oz, kar je še huje, nekateri hočejo, da se naše obveščevalne službe zaradi »lastne varnosti« naj ukvarjajo predvsem s kurjimi tatovi.

Ogromno bi se dalo še iz navedenega izluščiti, predvsem z različnimi logičnimi pristopi, vendar ker sem ta del napisal povsem iz dobre volje in po drugi strani zaradi skrbi, naj bo dovolj. Skratka, če naredim povzetek zgolj v enem stavku, je zadeva jasna: Mi nimamo obveščevalnih služb, nimamo obveščevalnega sistema in nimamo obveščevalne dejavnosti! Skratka naši parlamentarci, ki imajo nerazumno širok vpogled v delo obveščevalnih služb – so neke vrste sodobni Pippin Tomi. Od njihovega dela, v primeru obveščevalne dejavnosti, ne da ni nobene koristi, povzroča se predvsem neverjetno velika škoda!

Tako da lahko tudi povsem strokovno ugotovimo, da to, da ni ta trenutek Komisije za nadzor varnostno obveščevalnimi službami, sploh ni tako slabo. Sicer pa le še ena zaključna misel. Parlament s svojimi komisijami in odbori mora nadzorovati delo varnostnih služb, toda obveščevalne službe in njihovo delo lahko le spremlja. Nadzor je v tem primeru, smešna opredelitev. Pač nekako v stilu večine drugih naših rešitev v vzpostavitvi državnega sistema!

*  *  *  *  *

Izjava, še enkrat in za vsak primer! Vse analitične primerjave, ki so objavljene v tem blogu, so lastne! V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!

Sedeži v Bruslju in nacionalni interes!

Najprej pa začnimo z misijo »Iskanje gospodarskega ministra«. Bojim se, da smo še vedno, kljub številnim klofutam, ki smo jih v zadnjem mesecu prejeli – no kar številne smo si tudi sami dali – prav divje usmerjeni v iskanje »strokovnjakov«! Modra manjšina, ki sicer le redko dobi prostor v javnih medijih sicer ni tega mnenja.

Publicist Markež se v SP Dela med drugim ponovno sprašuje, kaj je resnični slovenski nacionalni interes ter navaja misel, da najbrž nihče ne bo nasprotoval trditvi, da so vodni viri v največjem nacionalnem interesu in da bi bilo zelo dobro imeti pravne varovalke pred nenadnim obvestilom EU, da je trgovinski sporazum z ZDA izpogajan, stranska posledica tega izjemno koristnega akta pa je liberalizacija vodnih virov, ki so, so bili in bodo največji interes multinacionalk.

Njegov naslednji premislek velja vprašanju kako odpreti perspektive malemu in srednjemu podjetništvu, ne da bi pri tem morali prodati dušo neoliberalistični ideologiji. Moje mnenje pa vsekakor temelji na tem, da opozarjam na izjemno kratkovidnost našega pristopa k rešitvi večine problemov, od gospodarske rasti, do zaposlovanja in splošne rasti v državi.

Skratka, ne sanjajmo o malih in srednjih podjetjih kot nosilcih gospodarske (ekonomske) suverenosti), ker to so le kolesca vpeta v večje poslovne povezave. V teh zadevah vidijo le naivci priložnost in prednost. Zato odgovor, kje poiskati kandidata za gospodarskega ministra, je nasvet enostaven. Gospod mandatar, le prave svetovalce povabite na pogovor.

Drugo razmišljanje prihaja iz Bruslja izpod peresa Trošta, sicer z zamudo, vendar v celoti pritrjuje redkim komentarjem nas, ki smo že več kot mesec dni razmišljali in pisali povsem drugače od histerije, ki se je v tem času razpasla preko vseh meja. Upam samo, da zaradi svojega korektnega pisanja ne bo dobil kuverto z vozovnico za Ljubljano.

Tako razmišlja: »Zdaj smo tam, kjer smo. Na prometu. Ne razumite me napak. Ta resor ni slab. Še zdaleč ne, če pomislimo, kako infrastrukturno podhranjena je marsikje Slovenija. A ta resor še zdaleč ni tako močan, kot je bil tisti prej. To je tisto, kar je Slovenija izgubila. Možnost vpliva in stik z nekom, ki je bliže Junckerju. Vprašajte Janeza Potočnika, s čim se je ukvarjal v zadnjih letih. Se spomnite posredovanja Ollija Rehna v razpravah med Slovenijo in Hrvaško, plinski terminali … Evropska komisija vsak teden zaseda in sprejema odločitve. Violeta Bulc utegne biti težje uveljaviti interese države, ki jo bo predstavljala v Berlaymontu. Na prvi vtis deluje dobro, energično.

Evropski poslanci so očitno vzeli tisto, kar so hoteli – torej AB. Vzeli so tam, kjer so najlaže vzeli. Majhni državi, ki ni podprla svoje kandidatke. Ta kandidatka je bila za to lahka tarča. Tisti, ki so uživali v odstreljevanju slovenske kandidatke, se bodo morali vprašati, ali se je izplačalo? Politična cena je nedvomno majhna. Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je po potrditvi Violete Bulc za komisarsko kandidatko že sredi preteklega tedna pošiljal zahvalna pisma svojim sodelavcem.«

Neverjetni smo Slovenci, res smo sposobni uprizoriti pravo sago o »Der dumme Hans« pravljici bratov Grim. Izgubili smo podpredsedniško mesto, izgubili smo področje energetike in na koncu še podpodročje vesolja. Vendar pomembno je, da se mi kljub temu počutimo kot »zmagovalci« in kot rešitelji EU pred "slabimi" kadri!

Moje mnenje v tej zadevi je seveda naslednje. Vsi ki govorijo, da je AB »kriva« da je zapravila podpredsedniški položaj, recimo Ljudomila Novak na RTV SLO2, ko prostodušno laže v kamero in pozablja dejstvo, da je Juncker sprejel odločitev, da podeli podpredsedniški položaj, ne državi temveč kandidatki, ki bo izpolnjevala tri pogoje. Naši politiki pa so razmišljali le eno – kako izigrati Junckerja. No poskus je bil res »uspešen«! Sedaj pa bi radi povrh vsega še prikrili sledove te svinjarije, ki vodijo v brloge SDS, SLS in SD!

Meni je popolnoma jasno, poznavajoč to okolje, da v tej zgodbi sploh nista pomembni področji energetike ali transporta (z ali brez vesolja). Pomembno je le eno, kakšen ima kdo vpliv v EU in bo to takoj jasno ko se bo videlo, kje kdo sedi v času kosila. Paradoks je v tem, da se vedno zbere največ 72 ljudi, kar pomeni 9 miz s po 8 mest. Tudi iz tega razloga ima Juncker svojega prvega namestnika in še šest namestnikov, da ustrezno zapolni mizo Ena.

Miza Ena ima najboljši položaj in tisti, ki sedijo za njo so tudi najbolj vplivni. Zato so večurna kasnejša zasedanja teh organov le show za javnost, pravi dogovori in odločitve se sklenejo med temi mizami, predvsem pa za pravo mizo. Zadeva poteka po teh pravilih in tako - pa naj si gre za skupno kosilo komisarjev, ali direktorjev DG, ali funkcionarjev po področjih, recimo DGE.

Železni repertoar vsakokratne mize Ena tvorijo, poleg komisarja (njegovega asistenta – prvega namestnika, ki je zapisnikar) torej še šest namestnikov.

Znanec mi je razlagal primer miz za DG za zaposlovanje, steber so bili poleg DG for employment še vedno predstavniki 4 držav - (po abecedi) GB, Francije, Nemčije in Nizozemske. Na preostali dve mesti je bil vedno vključen nekdo po njihovem izboru in ne za »enkratno uporabo«.

Torej kakšna enakopravnost, kakšna pomembnost recimo Italije, Španije ali Poljske. Da o treh baltskih revčkih raje ne govorimo.

Skratka, vse nam bo jasno, ko bomo videli prve slike skupnih posnetkov kosil, ki se običajno posnamejo pred začetkom teh dogodkov. Vemo pa le dve stvari, AB je imela stol rezerviran pri mizi ena in slovenski ELS poslanci ta pravila dobro poznajo. Kje bo sedela Bulčeva nihče ne ve, Vsekakor pa ne za prvimi tremi mizami po pomembnosti, ki so vedno skupaj.

Lahko samo upamo, da ne bo dobila mesta pri mizi, ki je blizu vrat, ki vodijo v toaletne prostore. Vemo pa tudi to, da na srečo ne bo dobila priklopnega sedeža! Sploh pa se ne bi čudil, da tam nekje sedi naših pet 'zveličavnih' predstavnikov ELS.j

Torej dragi ploskajoči državljani, predvsem pa tisti, ki ste izvolili slovenske predstavnike v ELS – niso pomembna področja – pomembna so omizja in stoli. Sam pravim še enkrat – bodimo zadovoljni, da nismo dobili priklopnega stola!

Še dodatek zgolj za odgovore twiterašem!

Lojze Petrle – blefer in specialist za mednarodno politiko, oče »Sramote v Ogleju«

Romana Jordan – Kaj je to ona, ki je Madžaru masirala mednožje?

Patricija Šulin – Tako mlada in že tako zvito potuhnjena. Jo čaka v SDS še lepa kariera!

Franc Bogovič – Mož kontinuitete. Vedno istih intelektualnih zmožnosti, kot župan, kot poslanec v parlamentu, kot EU poslanec!

Igor Šoltes – mislim da zares verjame v svoje besede!

Suženjsko delo – kot dokaz fleksibilnosti!

To kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Če samo pokomentiram včerajšnji petek na borzah po svetu in jih razvrstim v tri velike trge: ameriškega, evropskega in azijskega. Potem so novice porazne. Ameriški in evropski sta »skurila« ves ustvarjeni dobiček tega leta zgolj v enem dnevu. Milijarde so izpuhtele, in ker je takoj nastala panika, lahko v naslednjem tednu pričakujemo še dodatno »sublimacijo« investicijskega kapitala.

Panika je popolna in čredno razpoloženje po sleditvi obnašanj drugih, t.im. »bolje informiranih« še nikoli ni bilo večje. Ampak brez naivnosti, mojstri borznega špekuliranja so tudi v teh razmerah krepko zaslužili in postali še bogatejši.

Razdeljene so bile Nobelove nagrade, tudi za ekonomijo. Stavit grem, da bo naslednja nagrada za ekonomijo pristala v rokah kakšnega ameriškega snovalca ekonomskih trendov, ki bo modro ugotovil naslednje.

"Obdobje možnosti doseganja kapitalskih dobičkov v pogojih ustvarjenih globalizacijskih razmerij je mimo. Vele špekulatnom je popolnoma vseeno ali v cilju doseganja profita obvladujejo države ali korporacije. Trend kaže, da je čas za premik iz obvladovanja korporaciji v obvladovanje držav. Pomembno je le trajno ohranjanje in krepitev monopolističnih pozicij, kjer privilegirani položaj na trgu dosega večje efekte kot pa pravila »svobodnega« trga."

Prav tako se področje monopolizacije vse bolj seli iz področja industrijskih produktov v področje storitev. Tu se namreč odpirajo številne nove in hvaležne niše, kjer se storitve, ki so do sedaj bile pretežno v domeni države, v okviru javnega servisa, pod prevezo klestenja javnih stroškov in varčevanja vse bolj selijo v zasebno sfero. Pa najsi gre za šolstvo, zdravstvo, komunalne storitve, ali pa tipične javne storitve – n.pr. storitve državne uprave, recimo registracija avtomobilov.

Za sodobne neoliberalistične mojstre »mlatenja profita« je pomembno le eno, najti in izmolsti vsa potencialna področja, kjer poteka menjava storitev še vedno po pravilih solidarnosti.

Zato v tej luči ne preseneča, da se pojavljajo tudi povsem nove oblike medsebojnih odnosov med ljudmi, pa najsi gre za Veliko Britanijo ali Bolgarijo. Cela naselja v posameznih mestih, skupaj z državo infrastrukturo (policija, centri za socialno delo...) na koruptivnih temeljih legalizirajo novodobno suženjstvo. Ti novodobni sužnji niso v pravih verigah temveč v »socialnih«. So prosti, vendar nimajo kam iti. So pretežno azijskega rodu, njihovi lastniki so poleg pretežno »rojakov« tudi »domorodci«. Nepokorščina se kaznuje s hudimi kaznimi, tudi s smrtjo. To se uveljavlja tukaj, nam vsem na očeh.

Hkrati pa nam predvsem številni domači apologeti neoliberalizma vse bolj očitno nebrzdano prodajajo mantro o odgovornosti človeka za lastni ekonomski in socialni položaj. V to matriki »poštenosti« padajo tudi mladi, kot da so jim v šolskem sistemu povsem izbrisali pravila logičnega razmišljanja. Ravno ta teden sem poslušal številne prispevke na temo brezdomstva in brezdomcev. Tako je eden od teh mladih prostovoljcev, ki se ukvarjajo z brezdomci zelo lepo, vendar strahovito naivno razmišljal, češ kako je problem brezdomstva bistveno širši, je namreč tudi ekonomski, socialni in zaposlitveni. Zato se mora ta problem reševati na več frontah in obenem krati. Vse to je zvenelo tako pošteno, človeško in »vzdihe ter solze« izvabljajoče.

Ampak ta spoznanja so bila med nami že pred dvajsetimi leti. Toda že pred dvajstetimi leti smo jasno vedeli, da ni prav če se bomo lotili reševanja teh zadev induktivno – torej da poenostavim, polovimo brezdomce po ulicah in zgolj za njih kreirajmo delovna mesta, razvijajmo socialne urepe  itd. Ne, pred dvajsetimi leti nam je bilo popolnoma jasno, da se mora to reševati deduktivno. Torej z matričnim pristopom, ki nastavi mrežo ukrepov v katero se zajamejo posamezne socialne skupine iz družbenega obrobja.

Sicer pa, komu jaz to pišem. Kaj menite, da bi me Svetlik razumel ali sedaj njegova namestnica Kopač Mrakova ali njena šefica direktorata za trg dela in zaposlovanja Koširjeva, na kaj opozarjam in kaj želim povedati? Prosim vas lepo! 

Da končam z neko drugo mislijo, Bulčeva ima pravzaprav neverjetno srečo, da jo tiščijo v Bruselj saj ne bo uspela dokazati svoje nesposobnosti na področju črpanja EU sredstev. Sicer pa, kaj je komur koli mar za to področje, ne! Ko pa je slabo črpanje EU sredstev tako krasen poligon medsebojnih očitkov in zmerjanja o (ne)sposobnosti!

O ženski, ki je združila narod!

Slovenija je doživela katarzo – uspešno je obračunala z AB. V zadnjem mesecu in pol smo dosegli neverjetno enotnost v narodu. Tako imenovani »levi in desni« komentatorji so dosegli narodno spravo in družno, kaj družno, orkestrirano napadli z žveplom in ognjem Bratuškovo. Ne verjamem, da nas je ostalo v vsej državi več kot 20 komentatorjev, ki smo obdržali trezno glavo in ves mesec opozarjali: »Ne gre za AB – gre za politiko«!

Seveda so bile temu našemu stališču takoj tudi primerne diskvalifikacije, češ da branimo AB! Če bi bili v srednjem veku, bi jo verjetno kot čarovnico sežgali! Pa ne zaradi nje, temveč zaradi manifestacije in kazanja mišic. Češ poglejte, kakšno enotnost zmoremo mi!

Zato priznam, da me je obšla ginjenost, ko je Peterle v nekih Odmevih v TV studiu vzhičeno razlagal, da »Evropa  težko razume, kako naša kandidatka prepeva komunistične pesmi in da jo obravnava protikorupcijska komisija...«, mu je Fajonova nasmihajoče se prikimavala, brez zadrege in »mirne« vesti. In to človeku, ki hodi od odkritja enega spomenika fašistični kolaboraciji do drugega.

Pričnimo najprej z aktualnim zakasnelim ravnanjem KPK! Komisija za preprečevanje korupcije je na dopisni seji soglasno ugotovila, da je bila Alenka Bratušek pri svojem imenovanju za komisarsko kandidatko v nasprotju interesov. Ne pozabimo komisija, ki ima v svojem imenu besedo »protikorupcijska«, je obravnavala problem »integritete« AB. Ampak vsi poslanci ELS so veselo hujskali svoje evropske kolege, pač po načelu, »kjer je dim je tudi ogenj«, da je AB vsekakor ali pa vsaj verjetno vpletena v korupcijsko dejanje.

Zato prisežen, sedaj imam res vsega dovolj! Sploh ob četrtkovem trpljenju, ko sem nehote gleda prenos MVK iz parlamenta in pričakoval da bo iz hrama demokracije zavela sveža sapa pameti! Vendar, moje spoznanje je bilo žalostno in ugotovitev le ena: Tanko, Gorenak, Grims... pojdite na tečaj slovenskega jezika! Pa lepo prosim vzemite s sabo Štefaneca! Če v tej državi ne bi bili funkcionalno nepismeni, bi marsikateri člen zakona ti gospodje vedeli prebrati in pravilno razumeti!

Komisija za preprečevanje korupcije je namreč na neki svoji dopisni seji soglasno ugotovila, da je bila Alenka Bratušek pri svojem imenovanju za komisarsko kandidatko v nasprotju interesov. Ta ugotovitev sploh ne drži in je v bistvu debela posiljena laž.

Zakaj? Štefanec se sklicuje na 38. člen  ZIntPK, kaj pa piše v njem? -  (posledice neupoštevanja dolžnosti izogibanja) kjer piše:

(1) Če z drugim zakonom ni določeno drugače, mora uradna oseba, [b]ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem, ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo,[/b] o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen, če bi bilo nevarno odlašati.

(2) Predstojnik oziroma komisija o obstoju nasprotja interesov odločita v 15 dneh in s svojo odločitvijo takoj seznanita uradno osebo.

Najhujše je navajanje  Štefaneca, ko nadaljuje z nakladanjem in mu vsi novinarji v tem sledijo. Tako navaja svoje »argumente«: Bratuškova je pri ... svojem imenovanju za .. , pa odkod jim ta izraz imenovanje (naturcepci -  oprostite)!

Ne Bratuškova, vlada je opravila dejanje, kjer ni šlo za imenovanje, temveč v katerem je šlo zgolj ... za predlaganje kandidatov! Zato, naj mi nekdo le razloži ali mi razumemo razliko med imenovanjem in predlaganjem?

Biser je tudi zahteva KPK o njeni izločitvi! Čemu bi se naj torej izločila izločila ona, pa Erjavec in navsezadnje tudi Židan? Zakaj? Zato, ker mi pač ne obvladujemo državotvorne logike, to je dejstvo in pika! Še dobro, da Štefanec ni zahteval po tej logiki njen odstop, da bi lahko napisala in podpisala dokument, ki ga je do konca avgusta pričakoval Juncker.

Mimogrede, če smo že pri integriteti, ali se tudi Janša ni sam že dva mesca prej sam predlagal na listo za volitve? Zakaj pa je v tistem primeru molčal? Aja Pahor mu ni nič naročil! Štefanec - bravo za vaše ravnanje, vendar me vseeno zanima ali ste že kdaj slišali da mora obstajati tudi vrstni red obravnave zavržnih dejanj.

Bratuškovo ste takoj nasadili. Sedaj pa pojasnite, zakaj so spregledali obsojenega kriminalca, ki je kot predsednik stranke zlorabil svoj položaj ter se sam predlagal na listo za državne volitve in kršil vsa načela integritete, saj si je v svojem primeru resnično pridobil neupravičeno korist ali položaj.

Zato, zaključno vprašanje - Kaj nam koristi slovenska država, če pa smo se odpovedali slovenskemu jeziku?

Rajske zgodbe

Antična zgodba:

Pride Hermes na Olimp in vstopi v jedilnico bogov. Utrujen, lačen in preznojen.

»Kaj je danes dobrega za obed?

»Saj veš naša specialna ponudba, le za bogove, ambrozija in nektar.«

»Že zopet!« In se zlovoljno obrne ter odide.

Vatikanska zgodba:

Pride k papežu Ratzingerju mlad, sedemleten fantič in ga vpraša:

»Rad bi izvedel nekaj o vaši družini in o tem, kako je bilo, ko ste bili tako majhni kot jaz.«

In petinosemdesetletni papež mu je odgovoril:

»Če povem po pravici, si predstavljam, da je v raju tako, kot je bilo v moji mladosti. V tistem vzdušju zaupanja, veselja in ljubezni smo bili srečni in mislim, da mora biti v raju podobno kot v mojem otroštvu.« Ratzinger je odraščal v času nacionalsocializma!

Slovenska zgodba:

Živeli smo v socializmu, tudi pomanjkanje je bilo, vendar smo poznali občutek socialne varnosti, Vedeli smo, da nas čaka zaposlitev, da je šola le čakalnica za pravo življenje, da imamo perspektivo za stanovanja, hiše, družine, otroke.

Danes nam dopovedujejo naj se tega sramujemo, naj pozabimo in naj se spomnimo »komunističnega terorja« nenehnega streljanja po ulicah in vaseh, na nočne vožnje tovornjakov, v katerih se je končala usoda ljudi. Naj se spomnimo zloglasne UDBE za katero je vohunilo na tisoče anonimnih ljudi, ki jih naenkrat nikjer več ni. Kot da so izpuhteli v zrak, kot da smo ovajali sami sebe.

Skupni nauk zgodb:

Vsega se človek prenaje. Hermes se je prenajedel ambrozije in nektarja, Ratzinger nam zatrjuje, da je bilo obdobje v katerem se je razrastel nacizem, čas veselja in ljubezni. Zase pa lahko le rečem, da sem se po dvajsetih letih prenajedel kapitalizma in demokracije in nenehne prisile, da moram reševati finančne polomije drugih. Dajte mi nazaj bograč ali vsaj bujto repo!