Saj res, smo mi narod hlapcev?

Kako zavreči ali dokazati to vprašanje, je pomembna dilema? Za nekatere bi bila komaj knjiga dokazov dovolj, da se teza v vprašanju potrdi ali ovrže. Pa poskusimo na povsem enostaven način. Bistvo hlapcev, torej njihovo obnašanje, njihov odnos do drugih hlapcev temeljni na navidezni nadmoči in nenehni pripravljenosti da dotolčejo, žalijo, ponižujejo in tudi pretepejo, če je prilika, druge ljudi, ne glede na to ali so ti drugi v vlogi gospodarjev ali hlapcev. Pripoznavajo le svojega neposrednega gospodarja in on je za njih "hazjazin", n.pr. voditelj stranke.

Države z daljšo demokratično tradicijo pa so uspele svoje ljudi, vse državljane, vzgojiti v vlogo gospodarjev, sicer enih revnih, drugih pa bogatih. Vendar vsi se počutijo gospodarje in nihče niti ne razmišlja, da bi igral vlogo hlapca. To pomeni, da se kot družba hitreje prestrukturirajo, da v primeru nečednosti, objektivnih ali subjektivnih, takoj odstopijo kot vodje. Vendar vsi ostanejo v medsebojnem odnosu še vedno v vlogi gospodarjev, vendar brez vloge odločanja.

Potem ni čudno, da zaradi takšnega nerazumevanja etike, naši politiki kot papige ponavljajo tudi za politike - vodje načelo ki velja le za običajne ljudi. Vsakdo je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda. Za politike na žalost velja, da je kriv, dokler mu sistem ne dokaže nedolžnosti. zato tudi začasno odstopi kot vodja, dokler se stvar ne razčisti. No pri nas pa se vsak boji da bo šel med hlapce. Seveda med te procese ne uvrščam obrekovanja in anonimke. To je namreč ponovno zgodba zase.

To, da smo po duši hlapci, ima številne slabe posledice. Naši vodje se oklepajo položaja gospodarja, hlapci volivci pa se oklepajo svojega vodje. In tudi kakršno koli neetično ravnanje ne omaje zvestobe do njega, čeprav ta zvestoba že temelji na pasjo.