Dan mrtvega naroda!

Mogoče je današnji dan res namenjen nekoliko morbidnemu razmišljanju. Vendar razmere so pač takšne, da ni ne razlogov in optimističnega pričakovanja, da se ne bi spomnili, sedaj že zloveščega stavka takratnega Predsednika republike ob naši osamosvojitvi: »Danes so dovoljene sanje, ...« In bile so sanje, trajale so dvajset let in potem smo jih dosanjali!

Sedaj se ne zbujamo, hodimo pa naokrog kot mesečniki in se sprašujemo, kam so šle naše socialne vezi, kam je šla skrb družbe za posameznika, kam je šel nasmeh na licih velike večine naših ljudi. Zakaj nas vedno več gleda v tla ali išče uteho v povsem marginalnih zelo zasebnih zadevah. Kje smo ga tako polomili, da smo na najboljši poti, da bo Dan mrtvih  postal praznik nekega naroda.

Ko tako razmišljam in iščem »prvega gibalca« naše nesreče, me vse usmerja v našo kadrovsko politiko. Ni nobena učenost, da so problemi sposobne kadrovske selekcije v državi v obratnem sorazmerju z njeno velikostjo. Torej, čim večja država je, manj je problemov in obratno, manjša kot je, tem lažje se h koritu nagnetejo nesposobneži, bleferji, diletanti, lopovi vseh barv, skratka vse kar ima skupni imenovalec v njihovi sposobnosti, da uničijo prav vse česa se dotaknejo.

Ni mi žal, da se nisem takrat prerival v prve vrste (odgovornosti), niti nimam te volje več sedaj. Res pa je, da me je en minister vzel za kratek čas za pomočnika. Ravno toliko, da smo dokazali, da se dajo zadeve tudi izvrstno izpeljati in da ni nerešljivih problemov. Pomirja me dejstvo, da je od takrat minilo že več kot 10 let, vendar tiste naše najboljše rešitve še vedno veljajo, z njimi se hvalijo drugi, čeprav bi morale biti že zdavnaj nadgrajene in usklajene z nastalimi spremembami.

Torej, tem povzpetnikom smo zaupali, tako, naivno, dobronamerno in v zahvalo so nam izpeljali osamosvojitev brez da bi rešili vsaj temeljna vprašanja z našimi sosedami, recimo Hrvaško, pa če gre za ozemeljska vprašanja ali finančna. Zaupali smo našo prihodnost ljudem, ki nikoli niso imeli razčiščenih pojmov kaj je država, kaj državni interes in kaj državniški odnos.

Danes zbegano gledamo na uro in ugibamo, kje sta kazalca. Nihče pa ne opazi tega, da se naša ura, ki kaže v obdobje propada te države, vrti vse hitreje in hitreje. Po spletu se vrstijo napadi dobesedno nekih brezveznikov, ki dokazujejo svojo hlapčevsko miselnost in dobesedno slo po iskanju gospodarjev. V mislih imam gonjo za razprodajo državnega premoženja, ki jo zvito poimenujejo – privatizacija. Kot da bi vsi ostali bili proti njej! Res je, da kraljujejo tudi na Facebooku, res je, da nas je manj kot je prstov na eni roki, ki nas še ni zapustil razum. Res je, da se sploh ne jezim zaradi tega.

Vem pa le eno, vsaka stvar, ki se hoče rešiti, zahteva svoj čas in zgoditi se mora vseeno v nekem trenutku, ko obstajajo še možnosti za rešitev. Nam se pa zapirajo ta vrata možnosti! Zato, kupite si svečo, le eno in se pripravite na dan, ko jo boste z nostalgijo prižgali za našo pokojno državo!

Ta blog je moj prispevek k spletnemu zapisu E.M. Pintarja na MMC, ki pa so ga Slovenski puritanci na žalost odstranili!

Tako je to, na žalost!

Potem, ko je predsednik vlade organiziral redno ponovoletno srečanje z diplomati, predvsem tudi s predstavniki drugih držav, se je v ponedeljek posvetil še nam državljanom. Obenem so nas prikrajšali za Studio City, ki je bistveno bolj kritična in družbeno angažirana oddaja, kot njegovo 'kramljanje' z novinarko Gobec!

Marsikaj je povedal, še več razkril! Ne mislim secirati njegovega celotnega pogovora, ker je bolj hvalevredno, da se je sploh oglasil, kot pa da bi ignoriral državljane.

Vendar, vseeno je izrekel nekaj zadev, kjer je dobesedno razkril tisto, na kar sam že več kot deset let opozarjam. Mi pač nimamo sreče, da bi dobili vsaj nekaj 'žlahtnih politikov'. To seveda ne pomeni, da teh ljudi ni, le uspešno jih blokiramo. Zgodba o Sloveniji me spominja na Sveto pismo – staro zavezo, kjer se je več kot tisoč let pričakovalo na prihod odrešenika in vsak, ki je prišel, je bil napačen!

Kaj nerodnega je torej izrekel naš ljubi predsednik vlade. Le dve stvari bom omenil. Prva je njegova kritika in žuganje stranki SD, češ da je bila pozitivno vpeta v procese razprodaje državne lastnine. Sedaj jim žuga z začudenjem, češ kako si upajo da se tako nespoštljivo obnašajo in se ne držijo dogovorjenih zavez (saj poznate tisto, 'pacta sunt servanda). Če bi to bilo res, potem v svetu ne bi smelo biti več nikoli nobene vojne. Kajti, mar ni bil sklenjen in podpisan po sleherni vojni mirovni sporazum, ki se je vedno potem kršil. Skratka, bistvo politike je ravno v tem, da se lahko spreminjajo odločitve. To, da se odstopi od privatizacije pa je naša legitimna politična pravica. Posedovanje političnih pravic pa je stvar demokracije in političnih svoboščin, mar ne?

Še dobro je, da ne more ZL postati predmet izsiljevanja s pravnimi podmenami, ker je takrat še ni bilo v igri! Kajti, bistvo politike je, da so odločitve v vsakem relativnem zgodovinskem trenutku najbolj ustrezne glede na potrebe v državi oz. družbi. Torej smo zopet pri dilemi, kdo je 'primus inter pares' – človek ali kapital. Zame je odgovor povsem jasen!

V tem istem paketu je zanimiva tudi njegova izjava, češ da »sedaj država pripravlja strategijo upravljanja državnega premoženja«. Za božjo voljo, kaj pa ima strategija za opraviti s tem o čemer morajo odločati politiki. Strategijo bodo že pripravili strokovnjaki za korporativno upravljanje, mi pa nimamo razdelanih doktrinarnih izhodišč. Torej, naj se politika najprej poenoti glede doktrine v katere okviru se tudi povsem logično nahaja opredelitev nacionalnega interesa.

Skratka, če se zadev lotevaš narobe je potem huda iluzija, da pričakuješ ustrezne in prave rešitve. Slovenci se gremo ' državno politiko' kot otroci, ki se igrajo 'indijance in kavboje'! Vendar to še ne pomeni, da so indijanci in kavboji, pomeni le, da se namesto z lesenimi puškami in pištolami igrajo s pravimi, posledice pa še kako čutijo državljani.