Včasih pa je še bolj 'zabavno'!

Danes ne bomo resni. Prvič je to popolnoma nepotrebno in drugič, verjetno je že škodljivo. Dajmo povezati nemogoče, ker če še niste tega ugotovili, v Sloveniji je tudi to mogoče. Najprej pa bomo zgolj našteli dogodke.

Na prvem mestu dogajanja v jesenskem obdobju je vsekakor »uspešna zrušitev A. Bratušek, ki je nastala v laboratorijih psihološko – propagandnega delovanja na Trstenjakovi, za akterje in statiste pa so bili izbrani tudi prostovoljci iz vrst SD. Komentirali bomo le eno dejstvo, ki izhaja iz te »ofenzive«. Kaj se vam ne zdi čudno, kako je po doseženem cilju naenkrat postalo vse tiho. Bulčeve pa se tudi več ne omenja, niti v dobrem, niti v slabem. Ženska se je izgubila v črevesju bruseljske administracije in sedaj se čaka na največ petletno delovanje prebavnega trakta in kaj bo, ko bo, pa bomo videli takrat! Zver et. Company so odprli šampanjce, jih popili, papirne kozarce pometali v koš, si obrisali usta in sedaj umno tuhtajo, kaj bi jim bila naslednja poteza.

Naslednje dogajanje je povezano z našim povratnikom v poslanske klopi. Človeka so večkrat različno klicali, eni ljubkovalno, drugi pač ne, recimo še največ »naš JaJo«. Glede na zadnja dogajanja bi sam predlagal, da bi bilo primerneje, da mu rečemo kar »Jo-Jo«! Torej, kitajski, da ne bo nesporazuma! Mimogrede, iz spleta sem si »dovnolodal« vse štiri dokumente ustavnega sodišča in lahko priznam le eno. Nič od tistega ne razumem, le to, da je na sklep US, ki šteje le 6 strani, kar 19 ali več kot trikrat toliko strani nestrinjanja taistih ustavnih sodnikov s sprejetim sklepom.

Mimogrede, sprejem v razmerju 5:4 je nekaj, kar se ne more niti komentirati. Vsaj zame je tako krhko ramerje zelo umestno vprašanje! Kar se mene tiče, povem le eno! Ne sprejemam stavka 'Spoštovati se mora odločitve US"! Sam nisem anarhist, vendar paradigma "če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu še levo", preprosto ni moja!

Kdor ne spoštuje moje osebnosti, si ne zasluži mojega spoštovanja (pa naj Krivec reče kar hoče)! Sprejemam dejstvo, da se za zločin odvzame prostost, zato pa pričakujem, da to velja za vse! Ne sprejemam pa 'podjebavanja' SDS na temo kdo bo v Komisiji za nadzor obveščevalnih služb. Še več, trdim, da so s tem hudo in nepopravljivo kršene moje človekove pravice. Kaj sem jaz silil Janšo, da sprejme obljubo in da je sedaj v zaporu? 

Osebno me tudi zanima, kaj je z določbo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, tam kjer se govori o vrsti dela, ki ga zapornik lahko opravlja izven zapora. Oprostite, toda Janša bi lahko le pakiral sadne sokove v Mirni ali vozil šajtrgo na kakšni komunali. Torej US danes vrača nekoga v parlament, jutri pa bo pedofilu dovolilo, da dela v vrtcu!

Sledi nekaj, kar je tudi po svoje zanimivo – preživeli smo Kitajski obisk. Sam sem o tem napisal celo blog, kajti res ni to mačji kašelj, da pride v EU iskat Slovenijo velika in močna delegacija na čelu s podpredsednikom Kitajske vlade. Eni bi se še tukaj radi delali norca, še dobro, da Zver v Bruslju počiva zaradi svoje »zmage«!

No zadnje, čeprav le četrto pa je dogajanje povezano s Cerarjem in njegovim »Iskanje Godota« - pardon ministrov svoje vlade. Še dobro, da nismo celotne Nove LJ banke proglasili za slabo banko, ker potem ne bi mogli znotraj njenega drobovja popaberkovati takšnih in drugačnih kadrov. Kot oseba, ki se vseeno spoznam na logiko črpanja EU sredstev, ki sem bil tudi te »sreče«, da sem moral spreminjati EPD (to je sedaj OPP), lahko rečem le eno. Prepričan sem, da bo uradna himna tega razvojnega ministrstva (brez listnice) znana predvojna pesem »Trla baba lan«!

Potem pa že pride na vrsto naslednje ministrstvo – gospodarsko. »Biserček« pri tej težavi je modra izjava Židana »Če ima predsednik težave s kadri, mu mi rade volje pomagamo«! Za božjo voljo, če odmislimo samega Židana, da ne bomo posploševali, katerih od ministrov SD pa sploh ustreza in je kos izzivom ministrovanja. V tej državi preprosto sploh več po 25 letih ne ločimo kaj je minister in kaj ministrant! Veste, ministra za gospodarstvo bi lahko zelo hitro našli, če bi imeli jasno definirane cilje. Sem pa zadnjič poslušal »glas ulice«, po Valu 202, kako bi oni iskali ministra, po kakšnih kriterijih in katerim pogojem bi moral ustrezati.

Ker nisem nikomur nič dolžan in ker kljub našemu konstantnemu propadanju, vsaj meni ni treba početi tega, kar do sedaj v življenju še nisem – nekomu lesti nekam, lahko mirno rečem. Če vsi ti in takšni pametnjakoviči, ki so se oglasili v tej oddaji na nek način predstavljajo večinsko mnenje v Sloveniji, potem se ni za čuditi, da dobimo takšne volilne rezultate, kot jih imamo, da izvolimo v parlament obsojenca, da si domišljamo da je država malo večje gospodinjstvo, ministrstvo za gospodarstvo pa zgolj malo večja kovačija!

In zaključek – lahko smo pomirjeni, zanesljivo se gibljemo v smeri našega propada. Še pred nekaj meseci sem realno ocenil, da imamo za to še vsaj dve do tri desetletja časa. No, glede na zadnje dogajanje v Bruslju, dogajanje doma z našim US in dejstvom, da bi še tako trdobučnemu Slovecu morala spodnja slika povedati vse, bo pot naše »odrešitve« hitrejša.

Za vse tiste, ki ne razumejo nič od zapisanega, nobenih argumentov, ki trdno blebetajo svoje ideološke zmedenosti, pa prilagam slikico, ki smo si jo izposodili tudi v Sobotni prilogi dela. Če ne bi izvolili takšnih »mojstrov, kot smo si jih v Bruselj, bi slika našega komisarja bila ena od treh, ki so desno od Junckerja, čisti na vrhu. Sedaj pa smo dobili to, kar zaslužimo, predzadnjo vrsto. No, še dobro, da nismo dobili oslovske klopi!

Kitajci prihajajo!

Pravzaprav ne bodo prišli, kar prileteli bodo! Verjetno jih le malo ve, kaj se je kmetijec Židan z njimi pogovarjal, da so se tako hitro in tako številčno odločili za invazijo na majhno Slovenijo. Lahko le upamo, da ne bodo prehitro pristali nekje na Slovaškem ali pa prepozno, recimo nekje v severni Italiji.

Kakor koli, nam se lahko hitro zgodi, da bomo čez nekaj let preklinjali Židana, kaj ni mogel biti tiho in je moral otresati naše težave pred kolegom – kitajskim kmetijskim ministrom. In kaj za vraga mu je razlagal o drugem tiru, pa o turizmu, o neasvaltiranih cestah in skratka o vsem tistem, kar bodo sedaj Kitajci pričakovali, da bodo dokončali v pogovorih z našimi političnimi veljaki.

Naši »novinarski« marljiveži bodo seveda polni ust in pohval o tem obisku. Presežki se bodo kar vrstili in tudi vznesenosti ne bo manjkalo. Naša stran bo nedvomno omenila, kako imamo pomembno osebo na še bolj pomembnem položaju v Bruslju. Namreč »žerjavico-hodko« in da imamo tudi prostega visoko uveljavljenega moža bivšega komisarja Potočnika, ki bi zlahkoma prevzel položaj kitajsko – evropskega integratorja.

Vendar se bojim, da iz vsega tega ne bo nič. Nisem ravno prepričan, da so naši velemožje na ta kitajski obisk sploh pripravljeni. Ker če bi bili, bi morali vedeti, kaj so kitajske prioritete in kaj so naše. Kje se lahko hitro uskladimo, kjer bo potrebno še marsikaj doreči in katerih tem se sploh ne sme odpirati. Če me kdo v to pripravljenost prepriča, mu za nagrado izročim mojo prvo penzijo, ki me čaka v naslednjem letu.

Pa poglejmo le nekaj stvari iz s strani Židana ponujenega spektra potencialnega sodelovanja. Torej drugi tir. Glede na to, s kakšno brzino gradijo svoje omrežje Kitajci tako doma, kot tudi po svetu, še posebej v Afriki, smo lahko resnično zaskrbljeni, da bi bil projekt na koncu še celo uspešno zaključen. In če bi po desnem tiru vozili vlaki s hitrostjo 80-90 km na uro, bi se lahko zgodilo, da bi ob kitajski asistenci levi tir prenesel hitrost od 160 pa tudi do 240 km na uro. 

Verjetno se strinjate, da bi to lahko povzročilo tudi določene ideološke probleme. Mogoče bi celo morali zamenjati poimenovanje levega in desnega tira tako, da bi v Ustavo napisali »Zlato pravilo za določanje poimenovanj tirov«. Napisali bi, da se oznake, levi ali desni tir ne določajo iz vidika in pogleda iz Ljubljane, temveč v Ljubljano, torej iz Kopra. Verjetno vam je logično, da je recimo desni tir iz vidika Kopra, v Ljubljani naenkrat levi tir. Kitajci se zaradi tega verjetno sploh ne bi razburjali.

Pri turizmu se stvari že nekolikaj zapletajo. Prodali smo večino dobrih hotelov, še več jih je v stečajih ali tik pred tem. Nimamo ministra za gospodarstvo, imamo pa tam že 10 let direktorja direktorata za turizem, ki se je v vseh teh letih ukvarjal z vsem mogočim, le s turizmom ne. Da bi sedaj naenkrat postal »čudežni deček« novih revolucionarnih vizij, podkrepljenih s kitajskim navdihom, no to pa je še manj verjetno, kot to, da bi se mi priključili recimo k ameriškim Havajem. Sploh sedaj, ko je tudi tam dnevna temperatura padla pod ničlo in so postali zelo podobni naši deželici.

Torej, kaj smo do sedaj razumeli? Drugi tir mogoče bo, investicije v naš turizem mogoče bodo! Ampak tukaj pa se pojavlja temeljni nesporazum. Naši »modreci«, levi ali desni mislijo, da se bo zgodila poplava kitajskega denarja, sploh sedaj, ko smo na vsakovrstne poplave še kako vajeni. V nasprotju s tem, pa je Kitajcem zelo jasno, da gradnja pomeni predvsem delo in zaposlitev za njihove ljudi. No nekaj delovnih mest za polavtomatskimi nakladači (beri lopatami) bo že ostalo tudi za domorodce. Potem pa se pojavlja tudi še integrirani problem, ljudi je potrebno nahraniti. Tako tiste v gradbeništvu kot tudi one v turizmu, predvsem goste. Zato se naj naša delegacija kar pripravi na temo možnosti najema zemlje s strani Kitajcev v okviru Sklada kmetijskih zemljišč, da bodo lahko pridelovali hrano po svojem okusu. Torej, da ne bodo naši Kitajcem ob tem njihovem vprašanju takoj pokazali beločnice svojih oči, kot da so iz kakšnega Zulu-Zulu plemena.

Zadnjič sem gledal na to temo pridelave kitajske zelenjave in reje piščancev v Afriki, šefi sami Kitajci! Poučen in zanimiv dokumentarec. Bilo bi dobro, da si ga Cerar ogleda, vsaj z jedrom naše delegacije. Zadeva namreč poteka tako, da je vsakemu še tako velikemu bebcu jasno, da tudi pri nas ne bo drugače. Kitajka razlaga Afričanom: »Vi leni, vi slabo delati!«. Afričani se zmedeno režijo nazaj. Nakar Kitajka zopet doda: »Vaša malica trajati predolgo, vi zamujati na vrnitev za delo! Vi jutri ne rabiti priti!« Verjetno ste doumeli, da Kitajci le udejanjajo ideje, ki jih že dolgo goji naša Gospodarska zbornica, ko nam dokazuje, da je slovensko gospodarstvo leglo naše mizerije, zaradi nizke produktivnosti, visokih stroškov dela in podobnega. Gospodarska zbornica bo mogočen zaveznik Kitajcev.

Skratka, verjetno bi bilo še najbolje, če Kitajci ta trenutek ne bi prišli, kaj pa je za njih eno desetletje ali dve. Kdo pa tudi lahko dokaže, da denar, ki prihaja z njimi ni špekulativne narave. Zakaj pa bi bili Kitajski milijarderji drugačni od ostalih? Seveda domačim "partnerjem" je to eno figo mar, dokler padejo drobtine tudi njim!

Ko se je nekoč ameriški veleposlanik na Kitajskem hvalil, da je 80% vse trgovine vezano na sodelovanje med ZDA in EU, so ga Kitajci le pogledali in mu dejali. »Mogoče že res, vendar ne pozabite, to velja za zadnjih 200 let!«

»Pred tem pa je 4.800 let potekalo 80% trgovine po svileni poti in vse se je končalo na Kitajskem!«

»Zato morate vedeti, da se vse spreminja in to celo hitreje, kot si sami lahko mislimo!«

Vse skupaj je že prav 'zabavno'!

Danes je bil, vsaj zame, zelo zanimiv Studio ob 17. prvem radijskem programu. Najprej sem mislil, da sem padel v neke vrste »časovno luknjo«! Zakaj? Zato se se je odvijala povsem resna razprava na temo kako izboljšati management v Sloveniji in še posebej v državnih podjetjih in tudi v javni ter državni upravi.

Moram priznati, da je svojo vlogo upravičil le dr. Kovač, ki je vsaj zame, skorajda humorno namignil, da po obdobju 90-tih let ponovno odkrivamo »toplo vodo« na področju vodenja. Všeč so mi bili tudi vzkliki drugih udeležencev, češ »ljudje so naš najpomembnejši kapital«...

Skratka, po skoraj dveh desetletjih se vračamo na mesto iz katerega smo naklepno »pobegnili« in pričakujemo, da nam bo usoda to oprostila in da bomo čas zavrteli nazaj za toliko, da bo izgedalo, kot da vse teh let nismo izgubili.

Zato sem malo pobrskal po arhivu in našel, da je v št. 09/1997 mesečnika DELO in KADRI, pred sedemnajstimi leti pisalo tako:

»Nov pristop k vodenju v podjetju mora zato temeljiti predvsem na enakopravni izmenjavi nalog, stališč in informacij zaposlenih in njihovih skupin (t.i. transakcijsko vodenje), celoten uspeh vodenja pa je odvisen od harmoničnega delovanja vodstvenega vrha in vodij najrazličnejših skupin, ki so odgovorne za izpeljavo sprememb v podjetju.

Podjetje, ki želi stopiti na pot preobrazbe, mora najti jasne odgovore na naslednje sklope nalog oz. vprašanj in o tem izraziti svoje stališče:

- opredelitev vizije podjetja in analizira primerjalnih prednosti, ki omogočajo zadovoljitev novih strateških ciljev podjetja.

- opredelitev osrednjih poslovnih procesov, ki so pomembni za dosego ciljev, in izločitev vsega tistega, kar ni pomembno pri racionalizaciji stroškov in ustvarjanju dodane vrednosti.

- podpiranje le tistih sprememb, ki so vedno namenjene strategijam zniževanja stroškov in povečevanju dodane vrednosti, ki ju moramo obravnavati v medsebojnem prepletanju in ravnovesju.

- določitev skupine, ki bo vodila spremembe, ustvarjala kulturo sprememb in skrbela za načrtno spreminjanje administrativnega vodenja podjetja v podjetniško strukturirano podjetje.

- oblikovanje strategije odpravljanja odporov do sprememb, ki mora temeljiti na kritični analizi dosedanjih razmer, jasni viziji, razvoju različnih podpornih sistemov, iskanju političnega konsenza in sprotnega nadzora sprememb.

- kako doseči prenos moči odločanja in odgovornosti na decentralizirane skupine ljudi, ki bodo uresničevali želene in načrtovane spremembe in postali središče nove organizacije podjetja.

- organizirati vodenje in izvajanje sprememb kot hkratno ustvarjanje novih poslovnih mrež, kjer potrošniki ali pa poslovni partnerji postajajo partnerji in soustvarjalci vrednosti podjetja.

- kako doseči povezanost uspešnosti vodstvenih skupin in odvisnost od sistema njihovega nagrajevanja in promocije (sistemi delitve dobička, solastništvo, zavarovanje, izobraževanje...), ki so bili do sedaj rezervirani zgolj za redke izbrance.

- kako doseči zavedanje, da so v podjetju daleč najpomembnejši ljudje in njihove sposobnosti, in kako med njimi ustvariti kulturo sodelovanja ter kooperativnosti in ne konkurence.

- kako doseči uravnoteženje spodbud in odgovornosti za spremembe od spodaj in od zgoraj.

Pri tem pa je najpomembnejše spoznanje, da je končni uspeh sprememb odvisen od najšibkejšega člena v organizaciji, kar zahteva skrbno načrtovanje spremembe s poslovnimi načrti skupin in "lastnikov" projektov in njihovo povezovanje v splete globalnega in neprestanega spreminjanja in prilagajanja podjetja.«

Torej, da ne bo nesporazuma, ta tekst je nastal pred skoraj 20 leti. Že takrat je bil marsikomu odveč, predvsem psihopatom in tistega obdobja. No vmes je zrasla nova generacija, ki je verjetno tudi ob današnji oddaji zastrigla z ušesi, ko so v Studiu, ob dejstvu, da jih je bilo lepo za poslušati, sploh ko so razlagali zadeve prav iz prve in druge polovice 90-let, ter razlagali kaj je sploh bistvo gospodarjenja

Ampak, kaj ko je vsaj  zame vse skupaj izgledalo kot omamno dišeča juha, vendar popolnoma neslana. Nočem, da kdor koli ta zapis vzame kot kritiki, še zdaleč ne. Toda mora se le opozoriti na eno stvar, voditeljica je kar naprej spraševala »in kaj pa vodstvo, ali mora podpirati«...? V vsej enourni oddaji pa nisem niti v eni besedi ničesar slišal o tem, kako recimo uveljaviti v polju managementa odnos subsidiarnosti, torej avtonomije in subordinacije. Kako se torej dosega polna odgovornost za lastne sprejete odločitve in kdaj se lahko problem prenaša na višje nivoje.

Poseben problem je tudi razumevanje vloge politike, da ne pade v »desetarsko« vlogo do gospodarstva, da pa vseeno zaradi nujnosti prisotnosti predstavlja moralni stabilizator in oporo za vse mogoče deviacije, ki so tako priročne in ki smo jih sploh v zadnjem desetletju »imenitno« demonstrirali« v praksi (korupcija in klientelizem).

Seveda je potrebno tovrstne diskusije podpirati, vendar naj ne bo cilj teh aktivnosti podprtih z entuziazmom voditeljice, »obujanje mrliča« ali izvedba naslednje scene »Back to the Future«, temveč lakmus za to ali sploh imamo nastavke za spremembe. Moj odgovor je, da še ne – to je pač dejstvo. In težko me bo prepričati, da se bo kar koli spremenilo še v naslednjih 20 ali celo 30 letih. 

Čudna so pota »usode«, ko ti pomagajo »nevidni pometači«!

Nepoznavalci se večinoma le čudijo, le kaj neki počno tisti moški in ženske na ledenih stezah, ki tako besno pometajo pred drsečim kamnom. A to je olimpijski šport z večstoletno tradicijo. Curling ali kerling, ki mu nekateri zaradi strateških elementov pravijo tudi šah na ledu, je pri nas razmeroma neznan. Vendar to ni blog o športu, temveč blog o »besnih pometačih«, ki vplivajo na človeške usode, brez da bi ti ljudje, ki se jih »usmerja«, sploh vedeli v kakšne procese so vpleteni.

Zato to ni klasičen blog, to so prej neke vrste vaje iz analitike pri delu obveščevalnih služb.  Demonstrirati hočem to, kako razmišljajo dobre svetovne obveščevalne službe in predvsem protiobveščevalne službe. Mi seveda nismo v tem rangu, ker dokler nekdanjemu šefu SOVE ni izpod časti, da vodi procesije okrog sodišč in prižiga sveče, vse to le kaže stanje duha v naši državi in sleherno odsotnost zagotavljanja obveščevalnega sistema.

Samo v zadnjih dveh mesecih sem napisal štiri bloge v katerih sem hotel zgolj namigniti na srž obveščevalne dejavnosti. To pot bi želel predstaviti analitične pristope obveščevalcev, ko iz mozaika manj in bolj znanih podatkov izluščijo bistvo, ki je očem zakrito, je pa tu in med nami.

Najprej pa za uvod nekaj pojasnil. Po koncu Druge svetovne vojne se je torišče spopada ideologij preneslo v sfero »hladne vojne«. Tega so se razveselile predvsem obveščevalne službe, ki so že tako ali tako bile mogočni in praktično neobvladljivi sistemi v državah kot so ZDA, Rusija, Kitajska, Izrael in tudi druge, kot sta Velika Britanija in Nemčija.

Nastale so nove doktrine specialne vojne, ki so »hladno vojno« umeščale v polje ali parlamentarne demokracije ali v polje učinkovitosti. Pojavili so se novi pojmi in izrazi, recimo »CO - covert operations«, le ti so bili nadgrajeni s pojmom »UCO - under covert operations«, ter še zadnji nivo v tej vrsti »BUCO - black under covert operations«.

Tajne operacije (covert operations) so bile več ali manj železni repertoar vohunskih dejavnosti, znanih že tisočletja, enako bi lahko dejali za Podtalne operacije (under covert operations), ki so doživele svoj razvoj in razmah predvsem med 2. Svetovno vojno (primer SOE proti nemški službam). Vendar vse njihovo delovanje je bilo usmerjeno zgolj v kratkoročna obdobja, bilo je tui na nek način podvrženo nadzoru, vladnemu ali parlamentarnemu. S pojavom »črnih podtalnih operacij« pa so vsi ti znani vzorci delovanja naenkrat postali preteklost. Obveščevalne službe – snovalci tovrstnih operaciji so morale namreč naenkrat razviti ukrepe se katerimi so to vrsto delovanja ščitile tako pred tujim sovražnikom kot tudi domačo zvedavo »demokratično« javnost. Zato se je predvsem organizacijske oblike prikrivalo z različnim poimenovanjem, brisalo sledi financiranja, spreminjalo organizacijske sheme, selilo oddelke iz ene enote v druge. Marsikaj bi se lahko še navedlo, vendar pri tovrstnem navajanju bi lahko bila škoda bistveno večja od koristi.

Skratka, tej »reorganizaciji« so sledili vsi. Recimo Mossad je v teh okvirih lovil nacistične zločince, izvedel maščevanje po napadu 1972, lovil vidne predstavnike Al Fataha. Rusi so šli v obsežen projekt vohunov znanih kot »sleepers« ali spečih agentov, ki so jih umeščali na ameriška tla z lažnimi identitetami in pokrivali vse kar se je dalo daleč vnaprej.

Manj je znano to, da so ameriške službe odgovorile z identičnimi aktivnostmi, le da je to bilo bistveno manj znano. Sicer pa, da ne bom sam imel težav, so vsi zapisi od tukaj naprej zgolj spekulativni in služijo le demonstraciji analitične logike obveščevalcev.

Hladna vojna je še najbolj divjala na evropskih tleh, če smo konkretni na tleh Nemčije (obeh), zato tudi ne preseneča, da je bil Putin skoraj desetletje aktiven v teh procesih kot operativec v vzhodni Nemčiji. Skratka, te operacije so bile načrtovane za razliko od CO in UCO, za desetletja. V njih ni bilo nobenih pravil, čisti utilitarizem (Macciavelli). V njih ni bilo nič prepuščenega naključju, za vsak izbrani »objekt pomoči« so obstajale rezerve, torej drugi ljudje, ki mogoče nikoli ne bodo aktivirani.

V tej luči bodo naslednji stavki res zveneli kot »domišljijski spis«, zato jih tudi ne bomo navajali kot trditve, temveč v obliki vprašanja, ki so vezana na življenjepis Angele Merkel:

- zakaj se že leta 1954, le nekaj tednov po rojstvu hčerke (Angele), njen oče z družino preseli v Nemško demokratično republiko, kjer postane on evangeličanski župnik v vasi Quitzovu (danes del Perleberga). Torej kar naenkrat »prostovoljno odide iz zahodne v vzhodno Nemčijo čeprav ve, da bo žena izgubila službo, standard bo slabši in vezi s sorodniki bodo ovirane.

- kako zelo ustrezen je bil družinski pedigre Angele za »pometače usod« - dedek je bil policaj, živeli so v Gdansku, ki je pripadel Poljski, mati je bila učiteljica latinščine in angleščine (zato Angela ni »potrebovala« hoditi v vrtec, mati pa »kot« da ni dobila službe)

- zakaj je oče že 1957 prevzel službo ravnatelja šole za otroke s posebnimi potrebami, ki mu je dobesedno odpirala možnosti kurirskih povezav širše po Nemčiji, Angela pa se v letu v katerem je nastal Berlinski zid vpiše na Politehniko v Temlinu (bistveno bolj varno področje študija, da se ne izpostavlja),

- zakaj jo vsi učitelji in sošolci opisujejo kot neopazno in socialno dobro vključeno šolarko oz. mladinko, ki je izstopala je s svojimi šolskimi dosežki, posebno v ruščini in matematiki. Angela Kasner je bila v svojem šolskem obdobju članica pionirske organizacije Ernsta Thälmanna, v začetku sedemdesetih let pa vstopi v nemško mladinsko zvezo (FDJ – politične analfalbete, to ni bilo kot ZSMS temveč kot SKOJ).

- kako ji uspe umestitev v vrste CDU in Brandta, ali re ni bilo nobenega vpliva »besnih političnih pometačev usod«?

- odpovem se raje naslednjim še najmanj 20 vprašanjem.

Zaključimo torej le s to mislijo. To ni blog v vrsti blogov, ki izhajajo iz teorije zarot. Tudi ni blog o Angeli Merkel ali Kasner, to je blog o službah, ki delajo na povsem nove, neznane načine, ki »tečejo« na desetletne proge. Ki imajo dolgo klop pripravljenih igralcev za katere pravzaprav nikoli ne vemo kdo so in kaj so. Pravi zaključek pa naj bo ta – v naši državi smo v teh zgodbah popolni amaterji!