Kako prepoznati janšista? Torej tistega, ki je prepričan, da je sleherna ideologija zgolj vprašanje vrednot! Tehtno vprašanje, mar ne. Dejal bi
predvsem po specifični logiki, torej po svojevrstnem načinu razmišljanja v
katerem se proces vzročno posledične odvisnosti postavlja povsem na glavo.
Tudi Slak iz PoP TV nas kar naprej uspe preseneti. To pot si
je v Studio omislil in povabil davčnega uradnika, katerega smoter je bil, da
nam dopove zakaj ste dolžni vzeti račun in ga odnesti s sabo. Prisežem, da sem
ob njegovih pogovorih s Slakom sedaj trdno prepričan, da ta uradnik je pravi
verni janšist, pa naj sam ali kdor koli drug trdi kar hoče.
Namreč tema je tekla o davkih, davčnih blagajnah, novih
obvezah po katerih sem mora ob plačilu obvezno vzeti račun če ne sledi kazen. Zanimivo
je to, da sedaj nihče ne ve pravega odgovora kako daleč se mora nesti ta račun?
No v bivšem 'totalitarnem socializmu' se je tudi to vedelo – 50 m od kraja plačila!
Temelj njegovega pojasnila je bilo po njegovih besedah to,
da je račun sestavni del nekega poslovnega razmerja v katerega vstopata
prodajalec in kupec. Zato je tudi račun izraz tega razmerja in ga je kupec
dolžan vzeti in odnesti. Torej uradnik nam je namignil, da gre v bistvu za
klasično obligacijsko razmerje, kjer nastopa namesto štirih, kar pet elementov: prodajalec,
kupec, blago, denar in – račun! Dobro, meni je povsem jasno, da je najbolj
bistveno blago (izdelek ali storitev), potem je prodajalec, nato kupec in
zadnji element je potem še denar! Za račun bi prej dejal da je to dokaz
poštenja prodajalca, ki državi prizna neto del in davčni del skupnega zneska.
Pa poskusimo to dokazati! Kaj pravi 3. člen Zakona o obligacijskih
razmerjih? Predvsem zgolj to, da »Udeleženci prosto urejajo obligacijska
razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi
ali z moralnimi načeli.« Torej že ta obveza nošenja računa na hudo sporen način
negira določilo tretjega člena »da udeleženci prosto urejajo...«.
Naslednje kar moramo razčistiti.
Čeprav je bil davčni uradnik sorazmerno nejasen, verjetno s svojim pojasnilom o
logiki 'poslovnih razmerij', ni imel v mislih gospodarskih pogodb, saj jih
sklepajo gospodarski subjekti (četudi v podobi osebe, vendar v vlogi recimo
s.p.). Torej nam preostane, da si zamislimo klasične pogodbe, kjer je pravna zadeva soglasje volj. Kako zabavno se to sliši! Torej v bistvu gre za
barantanje, da ne bi iz tega delali neke velike znanosti!
Torej ta nesrečna »Izjava
volje«, opisana v 18. členu ZOR, se glasi tako:
(1)
Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z
drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
(2)
Izjava volje mora biti svobodna in resna.
V praksi izgleda to tako: Častna beseda, da ti lahko dam dobrino in nasprotna stran – častna beseda, da jo bom plačal. Kajti, to z računom nima nič skupnega s temi 'častnimi besedami'! Vsak, ki registrira neko poslovno dejavnost je namreč že takrat dal 'častno besedo' državi, da bo pošteno obračunal osnovno ceno blaga in pripadajoči davek. Sedaj pa hoče po logiki tega državnega inšpektorja kupca postaviti v položaj priče, ki bo dokazovala prodajalčevo častnost. Bog se usmili!
Skratka,
upam da sem pojasnil, da je sklepanje kako je račun v bistvu nadomestek 'pisne
pogodbe', neumna, da ne rečem podcenjujoča! Vendar, da ne bomo sami nedosledni
predlagam, da poglejmo na zadeve še iz drugega konca, tistega, ki je sedaj
najbolj popularen, to je zaščite človekovih pravic.
Račun
se mora vzeti! Naj mi nekdo razloži zgolj za dve slučajno izbrani kategoriji
ljudi, kaj naj počno z računom. Recimo nepismeni kupci, potem slepi in
slabovidni kupci. Kolikor poznam naše poslance in domet njihove pameti (razen
res nekaj častnih izjem) so sposobni dopolniti zakon o »osebnem asistentu
nepismenih«, za slepe in slabovidne, pa se bo verjetno sprejela dopolnitev, da
mora biti vsaka blagajna sposobna izprintati račun tudi v Braillovi pisavi.