sreda, 03. maj 2017

Kdor zna, se mu v denarnici pozna!

Na prvi strani zadnjega sobotnega Dela je bila objavljena novica z naslednjim začetkom:
»17.000 evrov je NLB na sodišču terjala od svojega kreditojemalca leta 2009, 15.000 evrov terja novi upnik leta 2017«.

Dolžniki NLB so lani dobili novega upnika – švicarsko družbo DDM Invest, ki ji je banka prodala paket terjatev do fizičnih oseb v bruto vrednosti okoli sto mio evrov. Švicarska družba je NLB za ta paket plačala le 17 mio evrov, napram dolžnikom pa je švicarska družba ohranila celotno vrednost kreditov.

In kaj je sedaj tukaj problematičnega? V NLB so si v vodstvu vsi na čelu z Medjo razdelili tudi provizije za to transakcijo. Dolžnike pa so pahnili v roke finančne mafijske združbe podprte z odvetniki in drugimi prisesanimi pijavkami.

Seveda je vse čisto, zakonito in pošteno. Toda ta zgodba smrdi po neetičnosti in razgalja 'pajdašijske povezave' znotraj finančne dejavnosti, njihovo medsebojno poslovanje, omogočanje poslov in s tem zaslužkov. Po drugi strani pa kaže tudi na popolnoma odvisen položaj dolžnikov in njihov odiranje s strani mednarodne finančne mafije.

Skratka, NLB je svoje terjatve v vrednosti okrog 100 mio evrov preprosto prodala za 17 mio evrov, z finančnimi transakcijami jih je prikazala kot pozitiven rezultat in si celo razdelila 'dobiček. Dolžnike pa je pahnila v še slabši, celo grozljiv položaj. Pa če je že Medjo in njegovo kompanijo 'skrbela' možnost odplačila danih kreditov – zakaj so morali vključiti švicarske mafijce. Zakaj niso kreditojemalcev poklicali, če jih je že tako 'skrbel' ta paket kreditov. Zakaj niso ponudili takšnega diskonta najemnikom kredita?

Če bi se to zgodilo, potem se ne bi zgodilo, da bi NLB zavestno dobesedno izgubila 83 mio evrov, jih prevalila na ramena davkoplačevalcev, dolžnike pa pahnila v finančno suženjstvo. Vrnimo se na začetek tega zapisa - »17.000 evrov je NLB na sodišču terjala od svojega kreditojemalca leta 2009, 15.000 evrov terja novi upnik leta 2017«. Če bi se banka obrnila neposredno na dolžnike, bi se s takšnim diskontom zmanjšala na največ 2.890 evrov. Novi lastnik dolgov pa se seveda kot buldog drži takšnega zneska, ki ni diskontiran.

In kaj je nauk celotne zgodbe. Finančniki uspejo osebno tragedijo posameznika, ki se mu zalomi tudi zgolj za kratek čas v odplačevanju kredita spremenijo v lastno 'zgodbo o uspehu', hkrati pa dobesedno nesrečnika zatolčejo v njegovi nesreči!

Le to lahko zaključimo, da je to prava sramota o razumevanju neke dejavnosti in o njihovih akterjih!







petek, 21. oktober 2016

Zadovoljevanje potreb ali doseganje profita?

Niti dva tedna nista minila, kar sem napisal, da bo najbolj osovražena beseda v naslednjih desetletjih postal pojem – globalizacija! Pa sem naprej malo okleval, ker če se spomnite sem omenil še besedi 'gospodarska rast' in 'profit'! Vendar sem ju po temeljitem premisleku vseeno umestil za 'globalizacijo'!

Zato moram reči, da sem kar precej pomirjen, ko je v zadnji Mladini Bogomir Kovač v svoji kolumni »Ironija usode« zapisal:
»Globalizacija temelji na ekonomski in politični povezljivosti, tržna ekonomija in sodobne tehnologije so to samo podkrepile. Dejansko celotna logika evropskih integracij, od carinske unije do skupnega in enotnega trga, evra in nalaganja različnih 'unij' v zadnjem obdobju, temelji na predpostavkah prostega pretoka blaga, kapitala in ljudi.
Težava globalizacije tiči v tem, da je okrepila vzporedni korporativni svet in razvrednotila vlogo države. Bolj je koristila najmočnejšim, povzročila je veliko neenakosti, poglobila tvegano financializacijo, vodi v razpad svetovnega meddržavnega sistema. Liberalizacija in hitra rast svetovne trgovine sta nevaren dvorezen meč.«

Torej, tako dr. Kovač, toda v včerajšnji Tarči pa sta državna sekretarja Cantarutti in Shakar slepo zagotavljala, da je 'naša prihodnost' v povečanem obsegu trgovinskega sodelovanja. In kot dokaz sta zločinsko vpletla še predstavnike Slovencev, ki živijo in delajo v Kanadi.

Nič ne koristi, da v isti Mladini tudi Luka Mesec v svojem zapisu opozarja, da je »…v interesu nas vseh, da novo koncentracijo kapitala in moči preprečimo. Poglabljanje globalizacije, na čelu z novimi sporazumi, je treba ovreči, namesto njega pa uvesti nove zaščitne sisteme protisocialnemu, okoljskemu in davčnemu dumpingu ter si izboriti porazdelitev dohodka in moči – tokrat od elit k ljudstvu.«

Točno tako in o tem sem v svojih blogih pisal tudi sam, sicer pa je vse še vedno na spletu. Ampak, takšne stvari se morajo brati vsebinsko in ne površno oz. celo s predsodkom. Ker omenjeno pa ni tisto, na kar sem sam jasno opozoril. Če hočemo zavrniti »sveto triado« - globalizacijo, družbeno rast in profit, kot bazični motiv gospodarskega sodelovanja, moramo stopiti še en korak nazaj, da smo sposobni uzreti celotno sliko.


Celotna slika se nam odpre, ko se vprašamo kaj pa je sploh smisel človeškega bivanja na tem svetu – ali zadovoljevanje človeških potreb ali ustvarjanje dobička? Če se opredelimo za potrebe, potem moramo razumeti da je največja človeška norost, ki se nam sedaj dogaja v tem, da marsikateri ekonomski trg ni naraven temveč umetno sproduciran, po potrebi tudi z nasiljem, kot so vojne ali z ekonomskim izkoriščanjem!

In naj bo naše spoznanje v luči teh pomislekov še tako šokantno, tej dilemi ne moremo pobegniti. Ta dilema pa se skriva že v naslovu prispevka dr. Suvina iz iste Mladine! »V prihodnosti je mogoč samo komunizem ali visokotehnološko fašistično divjaštvo!«

Seveda sedaj takoj nastopijo grdi problemi, saj so besede 'komunizem', 'socializem', 'socialnost' in podobne že dodobra osovražene in zastonj je opozarjati, da vse deviacije, ki so jih zgrešili posamezniki v imenu teh besed, nimajo popolnoma nič skupnega z osnovnim bistvom – esenco komunizma ali socializma.

Zato naj vas tudi ne preseneti moj odgovor nekemu 'fb' prijatelju, da mene ne zanima in mi je vseeno, kako se v očeh drugih razvršča ZL »… ali smo stranka 'levice' ali 'desnice', dokler smo stranka dela in ne kapitala!«

petek, 16. september 2016

Kdaj pridejo v Slovenijo tuji investitorji?

Resnično mi je v lastno veselje prebirati moje uvodnike, ki sem jih pisal za mesečnik »Delo in kadri«. Pričujoče misli, ki so posredovane v nadaljevanju, so bile objavljene marca 1997. Torej le še pol leta in bodo te misli 'praznovale' častitljiv jubilej 20-obletnice.

»Vsa mogoča prebiranja, ki se v zadnjem času dogajajo v Mariboru, včasih prinesejo s sabo celo kaj koristnega. Takšna korist je vsekakor bil ustanovni sestanek Gospodarskega razvojnega foruma, ki bil zanimiv predvsem zaradi tega, ker je g. Simon Armstrong, svetovalec Phare podrobneje predstavil pomen tujih naložb za lokalno gospodarstvo.

Posebej moramo izpostaviti udeležbo z domače strani, saj so prišli številni vabljeni župani kot predstavniki občin oz. njihovi strokovnjaki za področje gospodarstva. Vendar besede, ki so jih morali poslušati s strani tujega strokovnjaka, niso bile prijazne našim ušesom.

G. Armstrong ni hotel najti nobenih naših posebnih kompetitivnih prednosti, kot je n. pr. nizka cena delovne sile, pridni delavci, visoko kvalificirana delovna sila, visoki donosi itd. Mnogi naši javni delavci, ki so že videli može iz tujine, predvsem iz elektronske, farmacevtske in druge industrije, ki bi z avtovkami prinašali investitorski denar k nam, so bili zato zelo razočarani.

Kaj nam torej preostane? Kje so naše preostale možnosti? Spoznanje je zelo kruto! Če je naša edina prednost, da smo na križišču Evrope, potem vemo, da vodijo vse poti preko nas. Potem se moramo bolj zazreti v možnosti storitev na področju turizma, bivanja v času tranzita, in zadeve urejati v našo korist zlepa in zgrda.

Globalizacija proizvodnje in storitev v svetu se namreč nevarno razvija v tisti smer, ko se namreč ugotavlja, da je popolnoma vseeno kjer je naročnik storitve in kje porabnik. Ko se tudi gibanje delovne sile in problemi brezposelnosti več ne ugotavljajo znotraj meja ene države temveč se opazujejo kot globalno nihanje.

Zato se pred nas več ne postavlja dilema temveč le spoznanje, da sta v svetu mogoča le dva temeljna pristopa:
- prodajati cenene stvari razvitemu svetu zato, ker je za njihovo proizvodnjo nizko vrednotena delovna sila, ali
- prodajati najbolj moderno in z znanjem najbolj sofisticirano opremo, ker so v tem tudi plače najvišje.

Kje je naše mesto, verjetno ni potrebno ugibati! Dovolj je le, da se zazremo v poročila makroekonomistov in pogledamo, kakšni so trendi v družbi na področju investicij v razvoj, naložbe v nove tehnologije in v novo znanje. Tega pri nas preprosto ni. In ker tega ni, pomeni da tudi ni potrebe, da se troši denar, ki bi bil ustvarjen v visoko propulzivnih panogah, ker teh pri nas preprosto ni.

Ali jih torej ne vemo ustvariti! Nikakor, problem je le v tem, da nimamo potrpljenja za vizionarske pristope, in se preveč zadovoljujemo s parolami tipa »mercedes sedaj in tukaj«. Odgovor na vprašanje, katere so visoko propulsivne panoge je preprost: to so vse tiste panoge, ki zahtevajo investicije v vse vrste poslovnih funkcij - tudi v razvoj itd. Torej hočejo stroške tudi v tej smeri. Kajti umen gospodar ve, da tudi previsoki dobi~ki niso v dolgoročno korist nikomur. Visokih in hitro dosegljivih dobičkov so veseli le špekulanti, ki tečejo na kratke steze.

Kaj torej početi s podatkom, da konfekcionarji v Tuniziji delajo za manj kot dolar na uro, v Egiptu za 63 centov, v Keniji za 30 in v Pakistanu ali Vietnamu za 26 centov. Nič! Našega tekstilca lahko zabijemo navzdol, tudi na 15 centov na uro, pa ne bo konkurenčen. Zakaj, ker mu na grbi čepi neproduktiven in še večkrat bolj preplačan državni uradnik. Ker mu velik del zaslužka ostaja v tujini in ga ne more v vrednostnem smislu prenesti v državo.

Tuji investitorji torej ne bodo prišli v Sloveniji. Vsaj ne pod pogoji, pod katerimi jih mi pričakujemo. Če bi pa že prišli, bi to bili investitorji sumljive provenience. Investitorjev, ki se jih ne bi morali sramovati pa še nekaj časa ne bo. Razlog je predvsem v tem, ker tudi domačih kakovostnih investitorjev primanjkuje. Prihodnost je vsekakor na področju storitev.«




nedelja, 24. julij 2016

Čarobni čas pravljičarstva!

Danes nezadržno prihaja čas 'pravljičarstva'. Če smo včasih poznali le otroške pravljice, so jih danes daleč prerasle 'politične' pravljice. Znotraj teh sedaj najbolj kraljujejo pravljice o terorizmu ali pa o 'pravičnih vojnah', ki na svojih krilih prinašajo svobodo in demokracijo. Njihov sestavni del so tudi zgodbe o hudobnih diktatorjih, ki so zamenjali zlobne kraljice ali hudobne mačehe. Potem so tukaj še 'podjetniške' pravljice v stilu 'Pravljice o neumnem Hansu'. Pripovedovalci le teh so predvsem iz vrst finančnih krogov, pa najsi gre za bankirje, investicijske sklade, zavarovalnice in druge lepo govoreče pravljičarje.

Posebna vrsta pripovedovalcev so tudi 'ekološki' pravljičarji, ki nas mirijo, da je s svetom vse v redu, le da je z nami nekaj narobe in da ima naš okoljski strah po nepotrebnem volčje prevelike oči. Redki niso niti 'zgodovinski' pravljičarji, kjer je pri nas še posebej znana vrsta pod imenom »Pričevalci«!

Danes nas je na svetu že več kot sedem milijard. Vsi nas mirijo, saj to ni nič takega, hrane je na planetu dovolj. Kot da bi šlo zgolj za problem hrane – kaj pa onesnaževanje voda, zraka in vsega drugega, tudi zemlje, kar nam še ne tako daleč nazaj sploh ni predstavljalo problem.

Verjetno ni potrebno posebej dokazovati povezanosti vsega v naravi, toda če sprejmemo to tezo potem se lahko tudi upravičeno vprašamo, kdaj bomo prestopili tisto mejo, ki predstavlja najslabšo obliko kolektivne norosti, ki vodi v samouničevalno ravnanje? Ali smo to misel sploh pripravljeni sprejeti oz. Se ob njej vsaj zdrzniti? Torej, poglejmo si te leminge in njihov paradoks!

Lemingi so zelo čudne živalce. Živijo od Aljaske preko severa Evrope in vse do Sibirije. Znani so po svojih množičnih migracijah, ki jih izvajajo zaradi prekomernega povečanja njihovega števila. Ti njihovi prehodi in nenadne selitve so posledica nasilnih nihanj v številu njihove populacije. V Skandinaviji so tako biologi za njih razvili teorijo "skupinskega samomora". O tem je bil celo posnet tudi Disneyev "dokumentarec" Bela Wildernessa, ki je razkril resnico o njih, da v nekem trenutku, ko njihovo število prekorači neko neznano mejo preprosto pričnejo svojo divjo 'selitev'. In veliko njih ne preživi teh 'podivjanih stampedov' v iskanju novih habitatov. Predvsem za evropske Leminge je znano, da trumoma tečejo proti Severnemu morju in potem plavajo, ter plavajo, dokler za njimi ne ostanejo le mehurčki na morski gladini…

Nočem reči, da bo tudi človeštvo teklo proti morju in se kot poblaznelo metalo v valove, čeprav se nekaj podobnega že dogaja na obalah Afrike v smeri proti Evropi. Naša 'poblaznelost' je bolj kompleksna. Kaže se v črednem vstopanju v razno razne asociacije, od EU do NATO, potem v črednih vlaganjih denarja, čeprav so zmagovalci vedno le tisti, ki so kaj takega prvi predlagali in oni torej tudi poberejo skoraj vso smetano.

Torej,bomo še pravi čas sposobni zaznati samodestrukcijski princip, ki je zapisan v lemingih. Kje pa piše, da tudi v naših genih ni sledu takšnega ravnanja, le da se njegovo 'kolo' pač obrača v tisočletjih. Kaj nam dokazuje, da mi nismo že recimo »n-ta« generacija človeštva. Kajti tako kot mrtvi lemingi nimajo spomina, ga tudi mrtvi ljudje nimajo!

nedelja, 01. maj 2016

Razmišljanja o Sloveniji v EU!

Priznam, glasoval sem proti vstopu v EU. Razlog je bil preprost. Komaj vzpostavljena država mora po mojem mnenju najprej dozoreti. Mora »prespati« vsaj dve ali tri desetletja svoje samostojnosti in politično zadihati. Vendar pri nas je prevladala povsem liberalistična orientacija, v kateri se prosto po Heglu zagovarjalo predvsem "posebno", pozabljalo pa se na smisel "splošnega". S tem da so posebno enačili z zasebnim, splošno pa smo razkrajali s privatizacijo za vsako ceno. Ker ta dilema ni bila razrešena se nam je kot umetna dilema nenehno zastavljalo vprašanje "nacionalnega interesa". Pa vendar prav nacionalni interes predstavlja enega od stebrov splošnega.

Na globalnem trgu namreč ne tekmujejo podjetja, kot zgolj reprezentanti "posebnih" ekonomskih interesov, temveč države kot nosilke nacionalno (lahko tudi družbeno) artikuliranih interesov. Vzemimo samo primer ZDA, kjer na deklarirani ravni nihče ne govori o "ameriškem narodu", pa vendar v svojem uveljavljanju ekonomskih, političnih in tudi vojaških interesov, vidimo jasne obrise izraženega "ameriškega nacionalnega interesa".


V naši državi se srečujemo predvsem z odsotnostjo državniške modrosti in če nas recimo prepričujejo, da smo obsojeni na sedanje politične elite, da sprememb ne bo, da je interes vseh le nadaljevanje ropanja, je stanje še bolj zaskrbljujoče in žalostno.

Tisti narod, ki ne razume, da je njegova država zgolj instrument s katerim zagotavlja pogoje človeka vrednega življenja svojim državljanom in seveda predvsem pripadnikom večinskega naroda, si države ne zasluži. Torej sodi v polje preverjanja smisla neke države predvsem vprašanje ali se dosega temeljna vloga države na gospodarskem področju, socialnem področju, kulturnem itd. predvsem pa je smiselno postavljanje takšnih vprašanj, ki izpostavljajo smisel in pomen družbene kohezivnosti.

Torej povsem konkretno! V te kategorije se lahko v to uvršča n.pr. tudi vprašanje socialne varnosti, vprašanje minimalne plače, vprašanje plačnega sistema (kako se deli "plen" ustvarjenega DBP) in seveda vprašanje osebnega ter tudi seveda družbenega razvoja. Gre seveda za določen paradoks, če je egoizem v polju posebnega je nezaželen, je v polju splošnega zaželen. Torej država ima pravico do egoizma, posameznik pač ne!

Največji problem in težava naše države, ki traja že več kot dve desetletji, je odsotnost kadrovske politike kot integriranega pristopa in sposobnost povezovanja isto in različno mislečih ljudi v skupno delovanje za doseganje "splošnih ciljev" ob spoštovanju "posebnih", če le ne posegajo v polja demokratičnih pravic drugih.

Na tem izpitu pada vsakokratna aktualna vlada in to zato, ker v okviru enake organiziranosti države, kot jo poznamo že od nastanka, jemlje kot postulat stabilnosti države "posebne" in ne "splošne" interese in mnoge anomalije, ki smo jim priča, kot so nagrade v državnih podjetjih, nastanek tajkunov, izključevanje ljudi, utemeljitev egoizma kot vrednote, in še bi lahko naštevali, naenkrat postanejo ključni dejavnik »stabilnosti«! Temu moramo preprosto narediti konec, ker drugače bo to pomenilo naš konec! Konec te države!

sreda, 09. marec 2016

Temni gospodarji iz sence!

Tudi v tem desetletju se je skupina Bilderberg sestala vsako leto! Leta 2011 v Hotelu Suvretta v St. Moritzu, prav tako 2012 v Virginiji ZDA, 2013 v Watford, Hertfordshire, Anglija, 2014 v Cobehagnu in 2015, ko so v 5-plus zvezdičnem Interalpen Hotelu Tyrol blizu Insbrucka v Avstriji razpravljali o osrednji temi TTIP.

Cilj skupine, ki se je poimenovala po nizozemskem hotelu Bilderberg, v katerem so se prvič sestali 29. maja 1954, je bilo popraviti naraščajoči protiamerikanizem v Zahodni Evropi ter promovirati ideje o tesnem kulturnem, političnem in gospodarskem sodelovanju stare celine in novega sveta. Med začetniki je bil tudi poljski politični izgnanec Józef Retinger, ki je stopil v stik z nizozemskim princem Bernhardom. Odločili so se, da bodo na prvo konferenco povabili dva človeka iz vsake države, po enega iz konservativnih in drugega iz liberalnih krogov. Na prvem srečanju je tako sodelovalo 50 delegatov iz 11 zahodnoevropskih držav in 11 Američanov. Uspeh je organizatorje napeljal na idejo o letnih konferencah. Ustanovljen je bil stalni odbor, na čelo katerega je bil postavljen Retinger.

Sami sebe imenujejo bilderbergovci, njihovi sestanki pa potekajo v državah Evrope ali ZDA, v najrazkošnejših hotelih ali dvorcih s parki in igrišči za golf. Letos se bodo, tako kot pred 59 leti, spet sestali v razkošnem hotelu, tokrat v britanskem mestu Hertfordshire. Vendar pa se letošnji sestanek razlikuje od prejšnjih, saj so objavili seznam udeležencev. Vabilo so tako med drugim prejeli predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger, nizozemska kraljica Beatrix, nekdanji italijanski in francoski premier Mario Monti in François Fillon, švedski zunanji minister Carl Bildt, prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde, nekdanji direktor osrednje ameriške obveščevalne službe (Cia) David Petraeus, predsednik uprave Goldman Sachs International Peter Sutherland ter mnogi drugi politiki, medijski mogotci in gospodarstveniki. Med gosti bosta tudi ustanovitelj Amazona Jeff Bezos in glavni direktor Googla Eric Schmidt. Udeležbo je, kot je zapisano na uradni strani skupine, potrdilo okoli 140 ljudi iz 21 držav Evrope in ZDA.

Stroga skrivnost, strogo varovani Na Bilderbergovo konferenco je mogoče priti le s povabilom, do zdaj pa so na sestankih sodelovali tudi kralji, predsedniki, industrijski vplivneži in voditelji najmočnejših svetovnih korporacij. Udeležence konferenc vedno varuje na stotine policistov, vojakov in članov številnih tajnih služb. Če konferenca poteka v hotelu, mora biti hotel po njihovih internih pravilih izpraznjen teden dni pred prihodom bilderbergovcev. Udeleženci na konferencah pridejo izključno s črnimi helikopterji ali črnimi blindiranimi limuzinami z vtisnjeno črko B. Srečanja v zadnjih letih spremljajo protesti, zato je potrebno dodatno policijsko varovanje. Po nekaterih ocenah naj bi za njihovo varovanje letos namenili do 1,8 milijona funtov (približno 2,1 milijona evrov) britanskega davkoplačevalskega denarja. Konference so vedno dobro zaščitene, varnostni ukrepi so strogi, ker želijo udeleženci konferenc vsebino ohraniti tajno, pa nobena medijska hiša nima pravice poročanja.

Najvplivnejši ljudje sveta skupaj delujejo v sklopu skupine Bilderberg. Številni teoretiki zarot trdijo, da na skrivaj upravljajo svet. Najvplivnejši ljudje sveta skupaj delujejo v sklopu skupine Bilderberg. Številni teoretiki zarot trdijo, da na skrivaj upravljajo svet.

O čem bodo razpravljali vplivni politiki, medijski mogotci in najmočnejši industrialci sveta, ostaja skrivnost, kot tudi večina informacij, povezanih s to skupino, ki jo mnogi obtožujejo, da prek mednarodnih institucij, katerih člani so udeleženci, na skrivaj upravlja svet. Predvsem teoretiki zarot jih zato imenujejo svetovna vlada v senci. Ravno zaradi skrivnostnosti in imen najvplivnejših ljudi, ki naj bi sodelovali na teh sestankih, so nastale teorije zarote, ki med drugim pravijo, da so bilderbergovci ključni lobisti za skupni evropski trg in evro, ki naj bi bila del načrta za uničenje suverenosti evropskih držav. Po koncu svojih letnih srečanj nikoli ne sporočijo, kaj so se dejansko pogovarjali oziroma kaj so se dogovorili.

Odgovorni so le sami sebi! Eden od ustanoviteljev skupine Denis Healea je leta 2001 priznal, da obtožbe o apetitu skupine po svetovni vladi niso povsem za lase privlečene: "Reči, da si prizadevamo za eno svetovno vlado, je pretirano, vendar pa ne povsem neutemeljeno. V Bilderbergu menimo, da se ne moremo v nedogled boriti drug z drugim za nič, ubijati ljudi in milijone gnati v brezdomstvo, zato smo menili, da bi bila ena skupnost po vsem svetu nekaj dobrega." Številnih ni prepričal, med njimi Daniela Estulina, avtorja knjige Skrivnosti Bilderbergovega kluba, ki opisuje, kako "zlovešče klike in Bilderbergovi lobisti" manipulirajo z javnostjo, da bi "vzpostavili svetovno vlado, ki ne pozna meja in ni odgovorna nikomur razen sama sebi".

Na konferenci, ki je potekala med 6. in 9. junijem, so za zaprtimi vrati govorili o aktualnih težavah in predlogih za njihovo rešitev. Poleg aktualnih tem je bila na dnevnem redu še rast nacionalizma in populizma v posameznih državah Evropske unije, kar se ne sklada z idejo bilderbergovcev o enotni vladi svetovnih vplivnežev in njihovi svetovni dominaciji. Teme srečanja 2015 so vključevale še razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu, ameriško zunanjo politiko in velike trende v zdravstvenih raziskavah. Čeprav za to ni nobene uradne potrditve, saj uradnega zapisnika s teh sestankov ni, pa mnogi menijo, da se na teh konferencah sprejemajo pomembne odločitve o nadzoru nad svetovnimi vojnami, o jedrskem oboroževanju, rasti cen nafte in razvoju gospodarskih kriz.

Med dozdajšnjimi udeleženci sestankov so nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton, nekdanji francoski predsednik François Mitterand, nekdanji predsednik Evropske komisije in nekdanji italijanski premier Romano Prodi, nekdanja britanska premierja Tony Blair in Gordon Brown, britanski prestolonaslednik princ Charles, britanski premier David Cameron, ameriški bančnik David Rockefeller, nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, španski kralj Juan Carloc ter številni drugi. Hkrati s politiki tradicionalno na konferencah sodelujejo tudi voditelji največjih svetovnih korporacij, kot so IBM, Xerox, Google, Shell, ter največjih svetovnih bank in medijskih hiš. (Vir: 06.06.2013, Planet, Skupina, ki upravlja svet. Skrivnostni sestanek "svetovne vlade v senci", avtor: T. V.)

O naših pa ne bi govorili!



sreda, 16. december 2015

"Reševanje vojščaka Širclja"!

Zopet mineva en običajen teden, ki je razgalja vso bedo neke stranke, ki sebe vedno poimenuje »svetilnik demokracije« in "čuvar opozicijskih vrednot". Takoj po lastni objavi "vpada policije" na njihov sedež na Trstenjakovi so silovito krenili v obrambo svojega položaja. Uporabili so ves razpoložljivi arzenal, od »zvestih protestnikov« pa do orodij parlamentarne demokracije – komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb! V akcijo so poslali tudi svoje 'pravne strokovnjake', ki so to pot razvili "teorije o nesorazmernosti". Mislim, kaj takega pa človek resnično težko doživi. Kakšno geslo so samo utemeljili - z ustavo nad preiskavo!

Predpriprava obrambe je bila izvedena, kot je to njihov običaj, na njihovi že poznani taktiki, torej takojšnjemu trosenju vrste laži in insinuacij! Prva laž je bila, da jim NPU hoče pobrati VSE podatke iz strežnika, druga pa, kako je ta nastop NPU odgovor na delo Šircljeve komisije glede nezakonitega domnevnega financiranja SMC iz tujine. Seveda si ob tem ne morem kaj, da ne pomislim ali se res ne skrivajo na njihovih strežnikih grozljive zadeve. Od strategij diskreditacije politikov iz drugih političnih opcij pa do še kakšnih bolj kočljivih zadev.

Toda dejstva iz dokumenta - odredbe o preiskavi govore drugače. Preiskovalna sodnica, ki je podpisala dokument o preiskavi, je kot prva postala tarča mrzličnega iskanja vse mogočih podatkov o njej, kot da se ne bi vedelo s kakšnim namenom in ciljem. Da se sedaj najprej spravi na njo, njeno družino, na znance ipd. Seveda jo bodo slej ko prej našli in zapomnite si – Janšev spomin se je sposoben raztegniti, če je potrebno, tudi v desetletja, da se ji primerno maščuje.

Vendar pa se mi predvsem osredotočimo na dejstva. Torej, iz povedanega je razvidno, da preiskava obsega obdobje treh tednov v marcu 2013. Gre za čas izbora Torbjörn Manssona za šefa DUTB in obdobje podpisov famoznih pogodb s tem Švedom, v znesku več kot 2,8 mio €. 

Več stvari je tukaj zanimivih, pa bi moral prej reči, skrb vzbujajočih. Zakaj je Šircelj vso to korespondenco z Torbjörn Manssonom opravil iz e-naslova in strežnika SDS. Zame vsaj, je ta podatek grozljiv, ker kaže na vso neetičnost in neprofesionalnost in me na nek način spominja na »čvekanje« naših arbitražnih »strokovnjakov glede meje. Prav tako sploh ne sprejemam dejstva, da svojo službeno korespondenco hrani na strankarskem strežniku in vzdržuje pomembne službene stike preko v bistvu povsem zasebnega sistema. 

Seveda je to pogled in dilema iz profesionalnega stališča. Če pa ga križamo s spoznanji iz afere Patria, se vse naenkrat pokaže v drugačni luči. To potrjuje tudi način dela Šircelja. Najprej je imel uvodno dopisovanje z Torbjörn Manssonom, nato pa je 'inkognito' odpotoval (!!!) na Švedsko in se tam sestal z njim. Več kot 20 let sem delal na kadrovskem področju, na najvišjih mogočih položajih, pa se ne spomnim primera, da tisti, ki zaposluje gre na pot k kandidatu za službo. To pa so seveda informacije s katerimi se ni za šaliti. Sploh, če se upošteva dejstvo, da je SDS konstituirana tako, da še hišne miši na Trstenjakovi ne smejo prdniti brez soglasja velikega vodje.

Če pa pomislimo na velikost omenjenega zneska 2,8 mio €, pa nam je kar jasno, da je to znesek, kjer že pričnejo nastajati razne skice z »deleži sekancev« in opremljene s delitvenimi shemami. V stranki SDS se nič ne sme in ne more zgoditi brez dosledne subordinarne kontrole v stranki. Bilo pa bi po svoje dobro, da bi se določene podatke pridobilo tudi iz Švedske, vsaj kar se tiče korespondence in zaključnih pogajanj med Šircljem in Torbjörn Manssonom glede podpisa pogodb, ki so poleg Šveda kot fizične osebe vključevale še njega kot solastnika svetovalnih firm. Seveda se lahko upravičeno domneva, da se je tudi tukaj pojavil najmanj 10 % »ocvirk« za najbolj čisto in pošteno stranko, požegnano in pod patronatom US Slovenije.

SDS seveda takšnih stvari noče niti slišati, kaj šele priznati. Saj sploh ne gre za "vojščaka Širclja" in njegovih izkušenj, gre za naenkrat grozljivo spoznanje SDS, da komaj so se izkopali iz brezna Patrije, se je tukaj pojavila nova "huda luknja" - DUBT, ki ponovno odpira nevarna polja koruptivnosti za stranko. Vas to na kaj spominja?


petek, 30. oktober 2015

Deloma najdeno!

EIA                                                        strogo zaupno!
Referat za Balkan
Sekcija za Grčijo
Sekcija za Hrvatsko
Sekcija za Slovenijo
Sekcija za Srbijo
Sekcija za Albanijo
  
Poročilo za Balkan in balkanske države s posebnim poudarkom na Slovenijo in analitične napovedi za naslednje obdobje  5 - 7 let
  
Pregled aktualnih dogajanj

Spremljanje stanja na terenu v zadnjih nekaj tednih kaže, da se zadeve odvijajo v načrtovani smeri. Transformacija Evrope s ciljem dolgoročne blokade razvoja levičarstva, predvsem v državah južnega loka EU se dosega v skladu z zastavljenimi cilji in dolgoročnimi projekcijami.

Ocena posameznih držav daje naslednjo sliko:
a)      Grčija – ponovna zmaga Syrize omogoča nadaljnjo konsolidacijo desnega političnega bloka, kjer se vse bolj krepi in dosega osrednja pozicija »Zlate zore«, kar je bil tudi prvotni namen vseh aktivnosti vezanih za Grčijo. Predvsem je bil ugotovljen pozitiven učinek na sistematično neizvajanje nalog »šengenske meje« in vplivanja na begunske tokove v prehodu iz Turčije v Grčijo, za kar imajo vse zasluge strukture v grški policiji in vojski, ki so podpornice »Zlate zore«. S tem se tudi dosega pomembna nevtralizacija grške vlade in dokazovanje teze, da nobena evropska levica ni kos tem zapletenim razmeram.

b)      Hrvaška – trenutni čas pred državnimi volitvami pomembno okupira aktivnosti sedanje vlade na področju politične tekme s HDZ. Izhajajoč iz analize dosedanje politične tekme, se pričakuje zmaga HDZ, pri čemer je pomembno dvoje. Skozi javne medije se je uspešno nevtralizirala slaba podoba prejšnjega predsednika vlade. Pomembno pa dviga ugled desnih strank aktualna predsednica države, predvsem s krepitvijo svojega lika 'Matere Hrvatske'. Projekt »refugees« zelo intenzivno ohranja visoko stopnjo napetosti v odnosih med Hrvatsko in Slovenijo, kar tudi pozitivno vpliva na predstoječe državne volitve.

c)      Slovenija – stopnjevano se krepi vpliv desnice. V vrstah vladajoče koalicije se pojavlja intenziviranje ideološke zmede in lovljenje političnih točk« za vsako ceno. Najbolj karakteristični potezi sta bili obisk Brgleza v Hudi jami in udeležba predsednika Pahorja na zasebni slovesnosti v vlogi državnega dostojanstvenika. Tudi v Sloveniji Projekt »Refuges« zelo intenzivno ohranja visoko stopnjo napetosti v odnosih med vsemi državami, razen trenutno Italije, in Slovenijo, kar tudi pozitivno vpliva na nadaljevanje priprav, da se ustvarijo pogoji za realizacijo strateških ciljev.

d)      »...nečitljivo...«
e)      »...nečitljivo...«

Ocena in potrditev potrebnih časovnih rokov

Splošna ocena je, da se za nadaljevanje glede dogajanj vezanih na projekt »Refuges« do sedaj planirano stopnjevanje begunskega toka, v zadnjih nekaj tednih kaže, kot ustrezno in dovolj intenzivno, da se izvaja ustrezen pritisk predvsem na države na (rdeči) trasi in osi Grčija – Makedonija – Srbija – Hrvaška – Slovenija – Avstrija – (Nemčija). Pri tem velja še posebej izpostaviti pozitivno vlogo Hrvaške, ki je tudi za celo lastnega poslabšanja gospodarskega položaja glede a balkanske trge, sodelovala v procesu oblikovanja 'dimnika' s ciljem preizkusa preusmerjanja tokov beguncev. Posebno priznanje pa si zasluži Madžarska s sodelovanjem v projektu "Bodeča žica", ki je tudi dal ustrezne odgovore!

Da se zadeve stopnjujejo po v načrtovani dinamiki, pa kaže tudi presečno poročilo, da je do sedaj Slovenijo prešlo že preko 110.000 beguncev. Glede na osnovne cilje, da se od vseh beguncev, ki so na razpolago v Turčiji računa, kot potrebnih delavcev za Nemčijo najmanj 2,5 milijonov, je po naši oceni potrebno najkasneje do aprila 2016, doseči prehod v Nemčijo skupaj za največ 4.000.000 beguncev.

Aktualne in nujne takojšnje aktivnosti

V Nemčiji se mora takoj vzpostaviti dinamično izvajanje aktivnosti »ekonomske in socialne triaže« - skratka narediti selekcijo skozi »aktivnosti nujnega izobraževanja« beguncev v cilju družbene adaptacije, kjer se bo potem po aprilu 2016 pričel izvajati proces vračanja selekcijsko izločenih kandidatov, ki se jih bo vračalo v posamezne države v obratni smeri te 'balkanske trase'.

Za Slovenijo se lahko predvideva, da se bo vrnilo k njim med 1,5 – 1,7 mio beguncev. Vendar bo potrebno predhodno doseči, da se v Evropskem parlamentu uredi njihov status tako, da se intenzivira razprave o »Evropskem državljanu«, ki bi bil nosilec državljanskih pravic tudi v vsaki posamezni državi, članici EU. S tem bi odpadli oz. bili poenostavljeni postopki podelitve državljanstev. V tej smeri se mora predvsem angažirati ELS.

Pregled potencialnih nevarnosti in predlagane nadaljnje aktivnosti

Nikakor se v tem trenutku ne sme odpreti pot za begunce na (rumeni) trasi Turčija – Bolgarija – Madžarska - Slovaška – Češka – (Nemčija), ker bi se izničili vsi pozitivni učinki pritiska na države ob ' Balkanski trasi'!

Prav tako se ne sme preusmeriti begunski tok iz držav Magreba v smer arabskega zaledja. Potencialni begunci iz držav Magreba, vključno z državami sredinske in atlantske Afrike, morajo v tem trenutku ostati rezerva, glede na nadaljnji politični razvoj v Španiji in Franciji in krepitve levice v tem delu sveta.

Iz projekta »Refuges«, se mora najkasneje junija 2016 pričeti in nato nadaljevati na 'Task project Slovenija«, kjer se je postavil cilj, da se ugotavlja vpliv spremembe strukture volilnega telesa na doseganje demokratičnih ciljev in svoboščin v neki nekdanji, formalno suvereni državi. Namreč, k dosedanjemu volilnemu telesu, ki šteje 1,7 mio volivcev, bi se na naslednjih prvih volitvah pridružilo še enkrat toliko volivcev, kar bi dalo vsekakor zanimive rezultate. V kolikor bodo rezultati potrdili teze, se lahko 'slovenski model' uporabi tudi za dele v tistih državah EU, kjer so na delu levičarske in celo separatistične tendence'!

.... v nadaljevanju je tekst nečitljiv!



sreda, 02. september 2015

Umetnost politike je sinteza povsem različnih zadev!

Včasih preprosto ne morem iz svoje kože, sploh ko slišim neoliberalistično tirado iz vrst GZS in OZS ter ZMPO. Neverjetno, pa res bi človek hitro podlegel skušnjavi, da bi jim prepovedal nastopanje na javnih medijih. Zame je namreč vsaka njihova beseda 'žalitev zdravega razuma'!

Pred kakšnima dvema letom dni mi je nek bloger upravičeno poočital, da sem napisal v nekem blogu nekaj, kar je zame bolj neobičajno in ker sem z njim strinjal, sem takrat napako popravil tako, da sem predstavil povezavo med dvema dogodkoma, v bistvu zelo oddaljenima in sicer med Majniško deklaracijo in razpravo, ki jo je leta 2013 imel na nekem parlamentarnem odboru državni sekretar iz ministrstva za gospodarstvo. Vendar sta v političnem smislu bolj povezana kot si mislimo.

Najprej ponovimo za izhodišče nekaj o deklaraciji! Petindvajset let kasneje namreč ugotavlja Dr. Bučar eden izmed njenih avtorjev, da Majniška deklaracija, ki bi naj pomenila predvsem popolno revizijo tedanjega pojmovanja naše državnosti in družbene ureditve, v tem duhu ni bila realizirana, da do tega v celoti ni prišlo! Dodamo lahko le, da se tudi s Cerarjevo vladavino to ni čisto nič spremenilo.

Spomnimo se bistva iz njene vsebine. Med zahtevami so podpisniki med drugim navedli zahteve, da Slovenci hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in da je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Torej nedvoumno smo se opredelili do spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, do demokracije ki vključuje politični pluralizem, do družbene ureditve, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Kaj pa smo dosegli in zakaj smo to dosegli, to bi se morali povsem odgovorno vprašati. Nekje smo zatavali, se izgubili v megli političnih fraz in puhlic, prenesenih tudi iz EU parketa. Vendar leporečje naših politikov nas je uspešno uspavalo, spretno so nam podtikali zamenjave vzrokov in posledic stanja v katerem smo pristali in s prstom kazali, da so krivci vsi drugi, le oni ne.

Poglejmo še drugo zadevo, da bomo lahko vzpostavili povezavo med obema dogodkoma. Torej na odboru v parlamentu je potekala zanimiva razprava o tem kako vzpodbujati konkurenčnost v gospodarstvu. Celotno ekipo s strani ministrstva za gospodarstvo je takrat vodil državni sekretar, ki ima že dolgo kilometrino dela v državni upravi, mag. Burgar, ki ga je pripeljal že minister Vizjak, vmes je malo odšel, nato ga je vrnila na položaj Radičeva. Skupaj z njo je bil razrešen, sedaj pa se je zopet vrnil v ekipo ministra Dragonje. Bogate izkušnje ima predvsem na področju konkurenčnosti in industrijske politike ter na podjetništvu. Skratka lahko bi dejali pravi človek na pravem mestu, sploh ker ima izkušnje tudi z delom na GZS in predtem v gospodarstvu, konkretno v Iskraemeco.

Ne pozabljam tega, da sem mu z zanimanjem prisluhnil. Predvsem me je zanimal njegov politični diskurz, saj je navsezadnje le državni sekretar. Lepo povezano je utemeljeval bodočo potrebno politiko na področju gospodarstva, predvsem nujnost kapitalskega povezovanja s tujimi investitorji in substituiranje kreditov v kapitalska vlaganja. Vse v cilju zagotavljanja obratnega kapitala za potrebe nemotenega poslovanja. Ta princip je dosledno zagovarjal in pri tem navajal številne prednosti, ki se bodo pojavile s spremembo lastniške strukture. Predvsem je poudarjal novo znanje, nove kadre, tehnologijo, pristop na tuje trge, drugačno organizacijsko managersko kulturo in še in še. Skratka, čudoviti stavki, polni sanj. Tako da ni presenečala govorica teles poslancev, ki so kimali kot za stavo in zrli kot uročeni. Končal pa je z zelo zanimivim zaključkom, ko je prav poudaril, da si tako on predstavlja kapitalsko povezovanje in vstop tujih lastnikov.

S strokovno tehničnega vidika, je bila ta razprava kar pravšnja. S političnega vidika, pa prava katastrofa. Nisem polemiziral z njim niti takrat, niti ne bom sedaj, le nek vzorec bi rad predstavil in s tem omogočil povezavo z dogodkom za katerega so mnogi prepričani, da ni v korelaciji s to razpravo, torej z Majniško deklaracijo. Takrat sem izbral njegovo trditev, ko je dejal, da je bolj zdravo, da podjetja zamenjajo kredite za kapitalske vložke v cilju doseganja večje solventnosti. Načeloma je to mogoče točno. Vendar pozablja pa se na nekaj. Vsakršno gospodarsko delovanje temelji na izvajanju neke dejavnosti, proizvajanju blaga, ki se mora prodati. V svojih zadnjih komentarjih je to spoznal celo J.P. Damjan.

V čem je bistvo problema? V tem, da so krediti s svojimi stroški obremenjeni največ do 8 %, kapitalski vložki pa zahtevajo daleč več kot 8 % donosnost. Zato trditi in dokazovati zgolj prednosti je milo rečeno neodgovorno in že na meji manipulacije. Doseganje takšnih donosov pomeni le eno, da se mora izmolsti domači trg, da ni govora o pohodu na tuje trge, da so vse reorganizacije namenjene predvsem le kleščenju stroškov, privijanje podizvajalcev, odpuščanje delavcev ipd. Sicer pa, kdor temu ne verjame, naj primerja le zgodbo o »uspehu« Leka v primerjavi s Krko. Tudi športno donatorstvo v Ljubljani in Novem mestu.


No pa poiščimo še povezavo med tema dvema dogodkoma. V Majniški deklaraciji smo nedvoumno napisali, da hočemo živeti v družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Danes so nam naši politiki porinili na usta le besedo profit. Če je to tista duhovna blaginja o kateri smo sanjali pred 25 leti. Je sedanje stanje pavperizacije državljanov, prazna skladišča RK, skoraj 200.000 registriranih in neregistriranih brezposelnih, 40% ljudi, ki živi pod pragom revščine odraz naše gmotne blaginje?


Na srečo smo slepi in gluhi, le tega ne vem ali nismo sposobni ali nočemo, uvideti procesov, ki še vedno tečejo. Kajti sam govora državnega sekretarja sploh ne podcenjujem in njegove všečne »podjetniške« besede so le uvod v procese, ki tečejo v ozadju, tiho in neslišno. Gre za nove spremembe delovno pravne zakonodaje, socialne zakonodaje, okoljske itd. Gre za nov napad na javni sektor in napoved njegovega zmanjševanja, ne glede na naše potrebe. Gre za govorjenje po dolgem in počez. Takšno tehnokratsko, že znano. In kot sem že napisal, sedaj se seli obramba 'idealov neoliberalima' na GZS, OZS in ZPO.

Pa saj vem, da mi na srečo ne verjamete!


četrtek, 16. julij 2015

Naša pamet je res specifična - Gorenak ima prav, Janša pa ne!

Kako prepoznati janšista? Torej tistega, ki je prepričan, da je sleherna ideologija zgolj vprašanje vrednot! Tehtno vprašanje, mar ne. Dejal bi predvsem po specifični logiki, torej po svojevrstnem načinu razmišljanja v katerem se proces vzročno posledične odvisnosti postavlja povsem na glavo.

Tudi Slak iz PoP TV nas kar naprej uspe preseneti. To pot si je v Studio omislil in povabil davčnega uradnika, katerega smoter je bil, da nam dopove zakaj ste dolžni vzeti račun in ga odnesti s sabo. Prisežem, da sem ob njegovih pogovorih s Slakom sedaj trdno prepričan, da ta uradnik je pravi verni janšist, pa naj sam ali kdor koli drug trdi kar hoče.

Namreč tema je tekla o davkih, davčnih blagajnah, novih obvezah po katerih sem mora ob plačilu obvezno vzeti račun če ne sledi kazen. Zanimivo je to, da sedaj nihče ne ve pravega odgovora kako daleč se mora nesti ta račun? No v bivšem 'totalitarnem socializmu' se je tudi to vedelo – 50 m od kraja plačila!

Temelj njegovega pojasnila je bilo po njegovih besedah to, da je račun sestavni del nekega poslovnega razmerja v katerega vstopata prodajalec in kupec. Zato je tudi račun izraz tega razmerja in ga je kupec dolžan vzeti in odnesti. Torej uradnik nam je namignil, da gre v bistvu za klasično obligacijsko razmerje, kjer nastopa namesto štirih, kar pet elementov: prodajalec, kupec, blago, denar in – račun! Dobro, meni je povsem jasno, da je najbolj bistveno blago (izdelek ali storitev), potem je prodajalec, nato kupec in zadnji element je potem še denar! Za račun bi prej dejal da je to dokaz poštenja prodajalca, ki državi prizna neto del in davčni del skupnega zneska.

Pa poskusimo to dokazati! Kaj pravi 3. člen Zakona o obligacijskih razmerjih? Predvsem zgolj to, da »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.« Torej že ta obveza nošenja računa na hudo sporen način negira določilo tretjega člena »da udeleženci prosto urejajo...«.

Naslednje kar moramo razčistiti. Čeprav je bil davčni uradnik sorazmerno nejasen, verjetno s svojim pojasnilom o logiki 'poslovnih razmerij', ni imel v mislih gospodarskih pogodb, saj jih sklepajo gospodarski subjekti (četudi v podobi osebe, vendar v vlogi recimo s.p.). Torej nam preostane, da si zamislimo klasične pogodbe, kjer je pravna zadeva soglasje volj. Kako zabavno se to sliši! Torej v bistvu gre za barantanje, da ne bi iz tega delali neke velike znanosti!

Torej ta nesrečna »Izjava volje«, opisana v 18. členu ZOR, se glasi tako:
(1) Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
(2) Izjava volje mora biti svobodna in resna.

V praksi izgleda to tako: Častna beseda, da ti lahko dam dobrino in nasprotna stran – častna beseda, da jo bom plačal. Kajti, to z računom nima nič skupnega s temi 'častnimi besedami'! Vsak, ki registrira neko poslovno dejavnost je namreč že takrat dal 'častno besedo' državi, da bo pošteno obračunal osnovno ceno blaga in pripadajoči davek. Sedaj pa hoče po logiki tega državnega inšpektorja kupca postaviti v položaj priče, ki bo dokazovala prodajalčevo častnost. Bog se usmili!

Skratka, upam da sem pojasnil, da je sklepanje kako je račun v bistvu nadomestek 'pisne pogodbe', neumna, da ne rečem podcenjujoča! Vendar, da ne bomo sami nedosledni predlagam, da poglejmo na zadeve še iz drugega konca, tistega, ki je sedaj najbolj popularen, to je zaščite človekovih pravic.

Račun se mora vzeti! Naj mi nekdo razloži zgolj za dve slučajno izbrani kategoriji ljudi, kaj naj počno z računom. Recimo nepismeni kupci, potem slepi in slabovidni kupci. Kolikor poznam naše poslance in domet njihove pameti (razen res nekaj častnih izjem) so sposobni dopolniti zakon o »osebnem asistentu nepismenih«, za slepe in slabovidne, pa se bo verjetno sprejela dopolnitev, da mora biti vsaka blagajna sposobna izprintati račun tudi v Braillovi pisavi.

Za konec, ali ste se kdaj vprašali, zakaj je v vrsta SDS praktično v tem in tudi prejšnjem mandatu kar tretjina poslancev, tako v EU kot domačem parlamentu, ki so pred tem delali na SDK, davkariji ali podobni finančni instituciji. Verjetno ne, toda vse je v 'posebni' logiki in ljudje iz teh poklicev jo imajo že v genih. Odtod moja pomisel, da je Slakov gost skoraj zagotovo sds-ovsko orientiran! Saj smo ubogi, a ne? Mi še poštenju ne zaupamo!