Incident imenovan Palomares

Sedaj, ko ZDA zopet reaktivirajo svojo uporabo nuklearnega orožja v Ukrajini, pa čeprav gre samo za granate obogatene z uranom je prav, da se spomnimo dogodka iz leta 1966, ki se je že zgodil v Evropi. Čeprav so mnogi prepričani, da so ZDA uporabile nuklearne elemente v Evropi šele leta 1999 z bombardiranjem Srbije. Pa na žalost temu ni tako!

Zato gre vsa pohvala medijski TV hiši "France24", ki je pripravila izčrpen dokumentarec o tem, kaj se dogaja v Palomares 56 let kasneje in kakšne so še vedno posledice. Grozljive!

Strmoglavljenje letala Palomares B-52 leta 1966 , imenovano tudi incident Palomares , se je zgodilo 17. januarja 1966, ko je bombnik B-52G poveljstva strateškega letalstva Združenih držav trčil v tanker KC-135 med dolivanjem goriva v zraku pri 31.000 čevljev (9.450 m) nad Sredozemskim morjem , ob obali Španije . KC-135 je bil uničen, ko se je vnelo gorivo, pri čemer so umrli vsi štirje člani posadke. B-52G je razpadel in ubil tri od sedmih članov posadke na krovu.

V času nesreče je B-52G prevažal štiri termonuklearne (vodikove) bombe B28FI Mod 2 Y1, vse so padle na površje. Tri so našli na kopnem v bližini majhne ribiške vasice Palomares v občini Cuevas del Almanzora v Almeríi v Španiji. Nejedrski eksplozivi v dveh orožjih so detonirali ob trku s tlemi, kar je povzročilo kontaminacijo 0,77 kvadratnih milj (2 km ² ) območja z radioaktivnim plutonijem . Četrti, ki je padel v Sredozemsko morje, so po iskanju, ki je trajalo dva meseca in pol, našli nedotaknjeno.

B-52G je svojo misijo začel iz baze letalskih sil Seymour Johnson v Severni Karolini , s štirimi termonuklearnimi bombami B28FI Mod 2 Y1 na misiji opozarjanja v zraku v času hladne vojne , imenovani Operation Chrome Dome . Načrt leta je peljal letalo proti vzhodu čez Atlantski ocean in Sredozemsko morje proti evropskim mejam Sovjetske zveze , preden se je vrnilo domov. Dolg let je zahteval dve dopolnitvi goriva v zraku nad Španijo.

Ob približno 10.30 zjutraj 17. januarja 1966 je bombnik med letenjem na višini 31.000 čevljev (9.450 m) začel svoje drugo polnjenje goriva v zraku s KC -135 iz letalske baze Morón v južni Španiji se je kasneje spomnil Pilot B-52, major Larry G. Messinger.

Pripeljali smo se za cisterno in smo bili malo hitri in smo ga začeli malo prehitevati. Obstaja postopek, ki ga imajo pri polnjenju goriva, pri katerem bo upravljavec roka začutil, da se približujete preblizu in je to nevarna situacija, poklical: "Odlepi, oddalji, oddalji." Ni bilo poziva k odmoru, tako da v situaciji nismo videli nič nevarnega. Toda nenadoma se je zdelo, da se je sprostil pekel.

Letali sta trčili, pri čemer je šoba roka za dolivanje goriva zadela vrh trupa B-52, zlomila longeron in odlomila levo krilo, kar je povzročilo eksplozijo, ki ji je bil priča drugi B-52. 52 približno miljo (1,6 km) stran. Vsi štirje na KC-135 in trije od sedmih na bombniku so bili ubiti.

Umrli v tankerju so bili glavni narednik Lloyd Potolicchio, pilot, major Emil J. Chapla, kopilot kapitan Paul R. Lane in kapitan navigator Leo E. Simmons.

Na krovu bombnika so bili ubiti navigator prvi poročnik Steven G. Montanus, častnik za elektronsko bojevanje prvi poročnik George J. Glessner in strelec tehnični narednik Ronald P. Snyder. Montanus je sedel na spodnjem delu glavne pilotske kabine in se je lahko katapultiral iz letala, vendar se mu padalo ni nikoli odprlo. Glessner in Snyder sta bila na zgornji palubi, blizu točke, kjer je roka za dolivanje goriva udarila v trup, in se nista mogla katapultirati.

Štirim od sedmih članov posadke bombnika je uspelo skočiti s padalom na varno: poleg pilota majorja Messingerja so se uspešno rešili poveljnik letala kapitan Charles F. Wendorf, kopilot prvi poročnik Michael J. Rooney in radarski navigator kapitan Ivens Buchanan. Buchanan je dobil opekline zaradi eksplozije in se ni mogel ločiti od svojega katapultnega sedeža, vendar je kljub temu lahko odprl svoje padalo in preživel je trčenje s tlemi. Ostali trije preživeli člani posadke so varno pristali nekaj milj v morju.

Prebivalci Palomaresa so Buchanana odpeljali v lokalno kliniko, Wendorfa in Rooneyja pa je na morju pobrala ribiška ladja Dorita . Zadnji, ki so ga rešili, je bil Messinger, ki je v vodi preživel 45 minut, preden ga je Fernando Simó prinesel na krov ribiške ladje Agustin y Rosa . Vse tri moške, ki so pristali v morju, so odpeljali v bolnišnico v Águilasu.

Orožje, izgubljeno med nesrečo, so bile štiri termonuklearne bombe B28FI Mod 2 Y1.

Črke FI so označevale bombe B28, konfigurirane v notranji konfiguraciji s popolno vžigalnikom. Popolna zmožnost vžiganja pomeni, da je orožje mogoče dostaviti z vsemi možnostmi izstrelitve bombe, vključno s prostim padajočim zračnim izbruhom , zakasnjenim zračnim izbruhom, prostim padajočim izbruhom s tal in izbruhom s tal v ležečem položaju . V tej konfiguraciji je bila bojna glava W28 nameščena med nos Mk28 Mod 3F za blaženje udarcev in zadnji del Mk28 Mod 0 FISC, ki je vseboval padalo. Nos za blaženje udarcev je orožju omogočil, da je preživelo predajo v ležečem položaju, medtem ko je padalo upočasnilo orožje pri zaostalem zračnem izbruhu in predaji v ležečem položaju.

Nomenklatura Mod 2 označuje utrjeno različico orožja, ki je zasnovano tako, da preživi dostavo v ležečem položaju; prejšnje orožje Mod 0 in Mod 1 ni moglo preživeti vpletenih sil. Nomenklatura Y1 označuje bojno glavo W28 z izkoristkom 1,1 megaton TNT (4600 TJ).

Odvzem orožja

Letalo in orožje sta padla na zemljo blizu ribiške vasice Palomares , ki je del občine Cuevas del Almanzora v provinci Almeria v Španiji. Tri orožja so bila najdena na kopnem v 24 urah po nesreči – konvencionalna eksploziva v dveh sta eksplodirala ob trčenju in razširila radioaktivno onesnaženje , medtem ko je bilo tretje najdeno relativno nedotaknjeno v strugi reke. Četrtega orožja ni bilo mogoče najti kljub intenzivnemu preiskovanju območja – edini del, ki so ga našli, je bila repna plošča padala, zaradi česar so iskalci domnevali, da se je padalo orožja odprlo in da ga je veter odnesel v morje.

22. januarja so letalske sile stopile v stik z ameriško mornarico za pomoč. Mornarica je sklicala tehnično svetovalno skupino (TAG), ki ji je predsedoval kontraadmiral LV Swanson z dr. Johnom P. Cravenom in kapitanom Willardom Franklynom Searlom , da bi identificirali vire in usposobljeno osebje, ki ga je treba preseliti v Španijo.

Iskanje četrte bombe je potekalo s pomočjo nove matematične metode, Bayesove teorije iskanja , ki jo je vodil Craven. Ta metoda dodeli verjetnosti posameznim kvadratom mreže zemljevida, nato pa jih posodobi, ko iskanje napreduje. Začetni vnos verjetnosti je potreben za mrežne kvadrate in te verjetnosti so izkoristile dejstvo, da je lokalni ribič, Francisco Simó Orts, popularno znan kot "Paco el de la bomba" ("Bomb Paco" ali "Bomb Frankie"), je bil priča bombi, ki je padla v vodo na določeni lokaciji. Simója Ortsa so najele ameriške zračne sile, da bi pomagal pri iskalni operaciji.

Mornarica Združenih držav je kot odgovor na prošnjo letalskih sil za pomoč sestavila naslednje ladje:

Kontaminacija

Ob 10:40 UTC so o nesreči poročali na poveljniškem mestu šestnajste zračne sile , potrdili pa so jo ob 11:22. Poveljnik ameriških zračnih sil v letalskem oporišču Torrejón v Španiji, generalmajor Delmar E. Wilson, je takoj odpotoval na kraj nesreče z ekipo za nadzor nesreč. Pozneje istega dne je bilo poslano dodatno osebje zračnih sil, vključno z jedrskimi strokovnjaki iz vladnih laboratorijev ZDA.

Prvo orožje, ki so ga odkrili, je bilo najdeno skoraj nedotaknjeno. Vendar pa so konvencionalni eksplozivi iz drugih dveh bomb, ki sta padli na kopno, detonirali, ne da bi sprožili jedrsko eksplozijo (podobno eksploziji umazane bombe ). To je vžgalo piroforni plutonij, kar je povzročilo oblak, ki ga je razpršil veter s hitrostjo 30 vozlov (56 km/h; 35 mph). Skupaj 2,6 kvadratnih kilometrov (1,0 kvadratnih milj) je bilo onesnaženih z radioaktivnim materialom. To je vključevalo stanovanjska območja, kmetijska zemljišča (zlasti kmetije s paradižniki) in gozdove.

Da bi ublažili preplah javnosti zaradi kontaminacije, sta 8. marca španski minister za informiranje in turizem Manuel Fraga Iribarne in veleposlanik Združenih držav Angier Biddle Duke plavala na bližnjih plažah pred novinarji. Najprej so veleposlanik in nekateri spremljevalci plavali v Mojácarju   — letovišču, oddaljenem 15 km (9 milj) — nato pa sta Duke in Fraga plavala na plaži Quitapellejos v Palomaresu.

Kljub stroškom in številu osebja, vključenega v čiščenje, so sledi kontaminacije ostale štirideset let kasneje. Opaženi so bili polži z neobičajnimi stopnjami radioaktivnosti. Dodatna zemljišča so bila prav tako dodeljena za testiranje in nadaljnje čiščenje. Vendar med lokalnim prebivalstvom v Palomaresu niso odkrili nobenih znakov zdravstvenih težav.

Politične posledice

Predsednik Lyndon B. Johnson je bil prvič seznanjen s situacijo med svojim jutranjim brifingom na dan nesreče. Povedali so mu, da je bila 16. ekipa za jedrske nesreče poslana na preiskavo po standardnih postopkih za to vrsto nesreče. Naslednji dan so se začele pojavljati novice o nesreči, 20. januarja pa je bila na naslovnici tako New York Timesa kot Washington Posta . Novinarji, poslani na kraj nesreče, so poročali o jeznih demonstracijah lokalnih prebivalcev. 4. februarja je podtalna komunistična organizacija sprožila protest 600 ljudi pred ameriškim veleposlaništvom v Španiji. Medinska vojvodinja Sidonija ,Luisa Isabel Álvarez de Toledo (znana kot "rdeča vojvodinja" zaradi svojega socialističnega aktivizma) je na koncu prejela 13-mesečno zaporno kazen zaradi vodenja nezakonitega protesta.

Štiri dni po nesreči je španska vlada pod Francovim diktatorstvom izjavila, da je bil "incident Palomares dokaz nevarnosti, ki jih je ustvarila Natova uporaba letališča Gibraltar ", in napovedala, da Natovim letalom ne bo več dovoljeno leteti nad španskim ozemljem na ali iz njega. Gibraltar. 25. januarja so ZDA kot diplomatsko koncesijo objavile, da ne bodo več letele nad Španijo z jedrskim orožjem, 29. januarja pa je španska vlada uradno prepovedala lete ZDA nad svojim ozemljem, ki nosijo takšno orožje. To je povzročilo, da so druge države, ki gostijo ameriške sile, pregledale svojo politiko, filipinski zunanji minister Narciso Ramospoziva k novi pogodbi za omejitev delovanja ameriških vojaških letal v filipinskem zračnem prostoru.

Palomares in strmoglavljenje letalske baze Thule B-52 z jedrskim orožjem dve leti pozneje na Grenlandiji sta naredila operacijo Chrome Dome politično nevzdržno, zaradi česar je ameriško ministrstvo za obrambo objavilo, da bo "ponovno preučilo vojaško potrebo" po nadaljevanju program.

Leta 2008 v mestu Palomares ni bilo nobenega muzeja ali spomenika, posvečenega nesreči, kar je opazila le kratka ulica z imenom "17. januar 1966".

Čiščenje

Med čiščenjem so zemljo z radioaktivno kontaminacijo nad 1,2  MBq /m ² dali v 250-litrske (66 ameriških galon) sode in poslali v obrat Savannah River Plant v Južni Karolini za pokop. Na ta način je bilo dekontaminiranih skupno 2,2 hektarja (5,4 hektarja), pri čemer je bilo proizvedenih 6000 sodov. 17 hektarjev (42 hektarjev) zemlje z nižjimi stopnjami onesnaženja je bilo premešanih do globine 30 centimetrov (12 in) z branjenjem in oranjem. Na skalnatih pobočjih z onesnaženostjo nad 120 kBq/m ² smo zemljo odstranili z ročnimi orodji in jo v sodih poslali v ZDA.

Sode z osnesnaženo zemljo so odpeljali v Združene države na predelavo.

Leta 2004 je študija razkrila, da je na nekaterih območjih še vedno prisotna precejšnja kontaminacija, španska vlada pa je nato razlastila nekaj zemljišč, ki bi bila sicer predvidena za kmetijsko uporabo ali stanovanjsko gradnjo.

Reuters je 11. oktobra 2006 poročal, da so bile pri polžih in drugih divjih živalih v regiji odkrite višje ravni sevanja od običajnih, kar kaže, da so pod zemljo morda še vedno nevarne količine radioaktivnega materiala. ^[31] Do odkritja je prišlo med preiskavo, ki sta jo izvajala španska agencija za energetske raziskave CIEMAT in Ministrstvo za energijo ZDA . ZDA in Španija sta se dogovorili, da si bosta delili stroške začetne preiskave.

Aprila 2008 je CIEMAT objavil, da je našel dva jarka s skupno prostornino 2000 kubičnih metrov (71.000 kubičnih čevljev), kjer je ameriška vojska med operacijami leta 1966 skladiščila onesnaženo zemljo. Ameriška vlada se je leta 2004 strinjala, da bo plačala dekontaminacijo zemlje, stroški odstranitve in prevoza onesnažene zemlje pa so bili ocenjeni na 2 milijona dolarjev. Rove so našli v bližini pokopališča, kjer so leta 1966 našli eno od jedrskih naprav, verjetno pa so jih ameriški vojaki izkopali zadnji hip, preden so zapustili Palomares. CIEMAT je dejal, da pričakujejo, da bodo našli ostanke plutonija in americija , ko bo opravljena izčrpna analiza zemlje. V pogovoru decembra 2009 je španski zunanji ministerMiguel Ángel Moratinos je ameriški državni sekretarki Hillary Clinton dejal , da se boji, da bi se špansko javno mnenje lahko obrnilo proti ZDA, ko bodo razkriti rezultati študije jedrske kontaminacije.

Avgusta 2010 je španski vladni vir razkril, da so ZDA ustavile letna plačila Španiji, saj je dvostranski sporazum, ki je veljal od nesreče, potekel prejšnje leto.

Španija in ZDA sta 19. oktobra 2015 podpisali sporazum o nadaljnji razpravi o čiščenju in odstranitvi onesnažene zemlje. V skladu z izjavo o nameri, ki sta jo podpisala španski zunanji minister José Manuel García-Margallo in ameriški državni sekretar John Kerry , naj bi se državi pogajali o zavezujočem sporazumu o nadaljnji obnovi in ​​čiščenju lokacije Palomares ter ureditvi odlaganja onesnažene zemlje. na ustreznem mestu v ZDA.

Posledice

Ohišji dveh jedrskih bomb B28 , ki sta sodelovali pri incidentu v Palomaresu, sta na ogled v Narodnem muzeju jedrske znanosti in zgodovine v Albuquerqueju v Novi Mehiki .

Medtem ko je med reševalnimi operacijami služil na reševalni ladji USS  Hoist , je mornariški potapljač Carl Brashear v nesreči na krovu zdrobil nogo in izgubil spodnji del leve noge. Njegova zgodba je bila navdih za film Častni možje iz leta 2000 .

Marca 2009 je revija Time označila nesrečo Palomaresa kot eno "najhujših jedrskih katastrof" na svetu.

Med preživelim osebjem USAF, ki je bilo v dneh po strmoglavljenju poslano na kraj nesreče, so se pojavili izraziti dolgotrajni primeri raka in drugih zdravstvenih okvar, da bi očistili kontaminacijo. Večina prizadetega osebja je imela težave pri zagotavljanju kakršne koli odškodnine od Ministrstva za veterane zaradi tajne narave čistilne operacije in zavračanja letalskih sil, da bi priznale, da morda niso bili sprejeti ustrezni varnostni ukrepi za zaščito prvih posredovalcev.

Junija 2016 je The New York Times objavil članek o 50. obletnici dolgotrajne dediščine nesreče Palomares.

Decembra 2017 je eden od letalcev, ki je sodeloval pri čiščenju, Victor Skaar, tožil oddelek za veteranske zadeve pri prizivnem sodišču za zahtevke veteranov . Skaar se je pritožil na zavrnitev ministrstva za zdravljenje levkopenije , za katero Skaar meni, da jo je povzročila njegova izpostavljenost v Palomaresu. Prosil je tudi, naj sodišče potrdi razred veteranov, "ki so bili prisotni pri čiščenju plutonijevega prahu leta 1966 v Palomaresu v Španiji [,] in katerih vloga za nadomestilo za invalidnost, povezano s službo, na podlagi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju [VA ] je zanikal ali bo zanikal. "Certifikat tega razreda je sodišče podelilo decembra 2019. To je eden prvih primerov, ki jim je pritožbeno sodišče za zahtevke veteranov podelilo status skupinske tožbe

Prazna ohišja dveh bomb, vpletenih v ta incident, sta zdaj razstavljena v Narodnem muzeju jedrske znanosti in zgodovine v Albuquerqueju v Novi Mehiki.

Incident je navdihnil lahkoten film Finders Keepers iz leta 1966 , v katerem je igral Cliff Richard in ga je podpirala njegova skupina The Shadows .

Novembra 1966 je bil zaplet epizode ameriške televizijske serije I Spy z vohunsko tematiko z naslovom "One of Our Bombs is Missing" posvečen iskanju letala ameriškega letalstva z atomskim orožjem, ki je strmoglavilo nad oddaljeno italijansko vasico. .

Ta incident je dobil filmsko obravnavo v napol resnem filmu iz leta 1967, The Day the Fish Came Out , ki zajema zgodbo o letalski nesreči ob grškem (ne španskem) otoku in prikritih poskusih osebja ameriške mornarice v civilu, da poiščite manjkajoče bombe.

Omenjeno je tudi v drami Terencea Younga The Christmas Tree iz leta 1969, v kateri William Holden igra bogatega industrialca, ki med potovanjem po Korziki s sinom izve, da je bil deček izpostavljen sevanju zaradi eksplozije letala, ki je prevažalo jedrska naprava; po telefonu z visokim francoskim uradnikom omenja incident v Palomaresu.

V 12. epizodi četrte sezone Archerja glavni protagonisti tekmujejo s časom, da bi našli izgubljeno vodikovo bombo v bližini Bermudskega trikotnika, pri čemer se omenja, kako so se ameriške zračne sile zadovoljile z "vsaj 20 milijoni dolarjev", ko so izgubile prejšnjo vodikova bomba v poznih šestdesetih letih.

Leta 2000 se je ameriški film Častni možje osredotočil na življenje prvega temnopoltega ameriškega mojstra potapljača Carla Brashearja v ameriški mornarici. Film se začne in konča z iskanjem bombe Palomares s strani osebja ameriške mornarice. ^[47]

Aprila 2015 je bil incident v Palomaresu omenjen v danskem filmu The Idealist , filmu o podobnem incidentu, strmoglavljenju letalske baze Thule B-52 leta 1968 .

Avgusta 2015 je bil incident predmet dvominutnega animiranega filma Richarda Neala, ki je bil finalist BBC-jevega tekmovanja WellDoneU za amaterske filmske ustvarjalce.

Leta 2021 je španski ponudnik kabelske televizije Movistar+ produciral štiridelno dokumentarno serijo »Palomares: Dias de playa y plutonio« .

Zaključek

Po 56 letih je zemlja v Španiji še vedno kontaminirana. Ljudje so dobili sramotne odškodnine za kontaminacijo zemljišč in živali. In Nemci sanjajo, da bodo v nuklearni vojni zmagovalci?

Inteligenca je tudi prekletstvo – III.

Marsikdo si je verjetno pogosto zastavil vprašanje – kako je to mogoče, da ljudje ob istih podatkih in informacijah pridejo do povsem različnih ugotovitev in zaključkov? Ali pa, nekdo nekaj napiše na svoj zid v FB, pa se pojavi nek komentar, ki odpelje zapisano misel v povsem drugo smer ali pa še huje – bralec se nad avtorjem razkuri, mu podtakne svojo misel in nato še celo ozmerja. In ta dejstva so se najbolj razkrila sedaj pri razpravah o Covid-19 in tri leta kasneje pri oboroženem konfliktu v Ukrajini.

Pa smo zopet prišli do tega, da moram napisati že tretje nadaljevanje svojega bloga »Inteligenca je tudi prekletstvo«. Kajti, kot smo zapisali v 2. blogu, ko smo ugotavljali "koliko ljudi se mora zmanipulirati za volitve"? In odgovor je bil – »Običajno mora stranka zbrati glasove tam nekje od 45.000 glasov in navzgor, da prestopi parlamentarni prag. Če pogledamo prej naštete skupine vidimo, da so najbolj hvaležne in obenem številčne skupine v kateri so ljudje z IQ od 110 pa navzdol…«, je potem povsem jasno, da je večina manipulacij ki smo jim priča prav sedaj, ko se je poleg oboroženih delovanj razvnela tudi psihološko – propagandna vojna, usmerjenih v skupine z IQ do 110, to namreč že krepko zagotavlja »demokratično večino«!

Pa da ne bomo vedno klasificirali s stopnjo po 10, izberimo klasifikacijske skupine s stopnjo po 15, da bo bolj zanimivo in da nam ne bo dolg čas. Pa poglejmo, kateri so ti tipični prepoznavni znaki posamezne skupine, ki nam tudi omogočajo da na osnovi komunikacije nekogar v bistvu dokaj natančno določimo domet njegovega IQ.

Za razpon od 70 do 85 IQ je značilno razmišljati v oznakah in preprosto imenovati vsakdanje predmete. 70 - 75 je obseg IQ rezultatov, kjer imajo ljudje komaj dovolj inteligence, da razumejo in uporabljajo avtobusni urnik ali telefonski imenik. Običajno so pismeni, vendar njihovo znanje običajno ne presega osnovne šole, so pri branju opazno počasnejši, berejo s premikanjem ustnic, mentalna matematika je omejena na enomestno dodajanje in odštevanja in so nekoliko opazno zadostni pri jezikovnih veščinah. Večina teh ljudi ne potrebuje vsakodnevne pomoči negovatelja in lahko živijo neodvisno življenje, kar je v nasprotju s tistimi v območju od 50 do 70 IQ ali spodaj. Pogosto imajo nekatere, vendar ne globoko izstopajoče težave pri nadzorovanju in tolmačenju svojih čustev. In čeprav so sami pismeni, torej vešči pisanja, pa so v bralnem smislu »funkcionalno nepismeni«, saj v neki povedi (stavku) niso sposobni izluščiti ključne besede in zlahka zgrešijo bistvo zapisanega. Torej, prebrati znajo, razumejo pa ne.

Tisti v razponu od 85 do 100 IQ običajno razmišljajo v smislu osnovne logike in lahko obvladajo nekatere bolj preproste neznane in nove situacije. Njihov besedni izraz je na splošno bolj preprost, kot je običajno pri ljudeh z IQ nekoliko nad 100 oznako, vendar se lahko brez težav, ki so neposredno povezane z inteligenco, socializirajo in povezujejo z drugimi. Srednješolska diploma je pogosto stopnja izobrazbe teh ljudi, velika večina pa je zaposlenih na zelo pogostih in "normalnih" delovnih mestih (kot kuhar, vodovodar, ali nad 90, električar). Razumejo lahko preproste pojme in prikažejo nekaj zelo osnovnih abstraktnih pojmov. Njihov prevladujoči kognitivni slog je običajno analitično razmišljanje ali sposobnost manipuliranja z učenim dejansko informacijo in uporabo osnovnih deduktivnih veščin, da bi ugotovili verjetnostne rešitve za nalet na nove situacije. Nekateri najbolj dobrosrčni ljudje, ki jih mogoče osebno poznate, imajo zagotovo IQ v tej skupini. V smislu semantike obvladajo 600 - 800 pojmov, kar za njihov nivo komunikacije zadošča.

Od 100 do 115 se miselne sposobnosti teh oseb začnejo privabljati na občutek, kot da so "priložnostno svetle",  govorimo o prebliskih. Medtem ko se z njimi pogovarjate, pogosto oblikujejo osebna in razločna stališča o vsakdanjih situacijah, novicah, informacijah, ki so se jih naučili v šoli in drugod. Nekateri od njih uspejo dobiti diplomo iz "mehkejših" predmetov. Večina nima tipično "intelektualnih" hobijov ali interesov, čeprav jih nekateri zagotovo imajo. Z dovolj truda in časa, lahko dohajajo nekaj precej zapletenih konceptualnih informacij. Dominantna kognitivna domena je običajno verbalna - jezikovna in njihovi miselni procesi so na splošno verbalizirani v naravi, vendar lahko precej enostavno uporabljajo abstraktne in posplošujoče sposobnosti, če okoliščine to zahtevajo, vendar to ni kognitivni slog, ki ga določajo splošna pravila logike. Absolutno so sposobni deskripcije in klasifikacije, celo zelo bogato, zato so tudi najbolj pogosti med umetniki. Ti v smislu semantike obvladajo 800 - 1.500 pojmov, kar za njihov nivo komunikacije zadošča.

115 do 130. Ti ljudje so zelo bistri, imajo zelo razvite besednjake in prikazujejo hitre in natančne asociativne vzorce. Običajno razmišljajo v smislu zapletenih logičnih zaporedja, iskanja podobnosti med "loosely" (izgubljenimi) povezanimi deli informacij in so precej sposobni, da prihajajo z izvirnimi in ustvarjalnimi rešitvami življenjskih ovir. Nižje dve tretjini tega standardnega razpona odklonov deluje v upravljanju, medtem ko ima zgornja 5, od 125 do 130, največji tip in raven inteligence za vodstvene položaje. Sposobni so vzročno – posledičnega razmišljanja, so pa to »ljudje pravil« v tisti že skoraj zakrknjeni formi, ki postaja včasih tudi že nevarna ostalim ljudem. V smislu semantike obvladajo 1,500 - 3.000 pojmov, kar za njihov nivo komunikacije zadošča.

130 do 145. Pomislite na "najpametnejšega otroka v razredu" v vaši osnovni šoli, ti so v razponu 130 - 135, najpametnejši učenec razreda gimnazije pa je običajno v razponu 135 - 140. Na tej ravni, razmišljanje v logičnih zaporedje začne dobivanje zamenjavo z razmišljanjem v asociativnih vzorcih in več megleno logiko in drevesne strukture informacij. Niso le zelo usposobljeni za manipuliranje in uporabo učenega znanja, ampak iz tega obsega naprej, sintetični način razmišljanja in ustvarjalne inferenčne sposobnosti postanejo vidne. Običajno so vrhunski na svojem področju in nekateri od njih delajo kot profesionalni znanstveniki. Kot kolidž diplomo, so običajno izbrali STEM področja ali informatika / kibernetika in programiranje. Mnogi delajo kot razvijalci programske opreme in nekaj od njih preživljajo življenje kot ustvarjalni pisatelji in umetniki (vendar ima umetniška nadarjenost le šibko povezavo z inteligenco, kot jo meri IQ). To so IQ-ji ljudi, ki jih v družbi običajno imajo za "inteligentne". V razvrstitvi rezultatov testov spadajo pod "intelektualno nadarjeno" označbe. V smislu semantike obvladajo nad. 3.000 pojmov, kar za njihov nivo komunikacije že presega potrebe okolja.

145 do 160. Ljudje v tem območju se začnejo dojemati kot izjemno inteligentni. Nad 145 je dejansko tam, kjer visoka inteligenca začne postajati problem, ko gre za druženje in iskanje vrstnikov. Običajno razmišljajo v strukturah vzorcev, abstrakcijah na visoki ravni in integraciji sintetičnega in analitičnega razmišljanja, ki ga uporabljajo hkrati, in razstavljajo kognitivni slog, znan kot "integrirano razmišljanje". Pogosto dojemajo povezave v dojemanjih informacij, ki jih drugi ne uvidijo in zlahka dojemajo vzorce, ki so skriti za veliko večino ljudi. Kvalitativno drugačna vrsta inteligence se začne pojavljati na spodnji mejah tega obsega, saj tisti s takšnimi intelektualci pogosto izkusijo in v celoti izkoristijo živo raven zaznavanja, znane kot sina-esteza in idejna-esteza. V smislu semantike obvladajo lahko tudi preko 5.000 pojmov, za njihove komunikacijske potrebe so sposobni razviti tudi nove pojme.

160+: Ljudje z inteligenco, ki je tako visoka, običajno popolnoma obidejo klasično logiko in so sposobni razmišljanja na odličnem nivoju kompleksnosti, sklepanje generaliziranih konceptualnih struktur u njihovim mislih, a hkrati z dojemanje sveta tudi v »zabrisanih vzorcih« in jih povezati z na prvi pogled nepovezanimi informacijami, ki bi se realizirale v nekih najbolj briljantnih idejah ter vplivale na samo človeštvo. Pogosto so ti ljudje socialno izključeni, saj jih zelo malo zna razumeti in so običajno preveč ekscentrični, da bi se skupaj povezali z drugimi in uživali v času. Verjetno kdo tudi pozna kakšnega človeka s 160 IQ- jem, ki se je nekako "prikradel v to ekstremno inteligenco", vendar pa se, iz ne vem kakšnega razloga, včasih obnaša na način, ki se res zdi neumen, pogovor z njimi pa je zato izjemno preprost, brez da bi iznašal nekaj izjemno inventivnega in briljantnega…

Da ponovimo iz 2. bloga - Še bolj konkretno – v Ukrajinsko – Ruskem konfliktu se jasno poudarja od tistih, ki stvari vidijo širše in globlje da je ozadje povezano recimo z: - pacifikacijo držav, da so ključni botri trije stebri zla: vojno industrijski kompleks, Wall Street in kontrola medijev, ter ZDA Federal reserve s tiskarno denarja... Pomembna je tudi napoved mnogih - covid kriza se bo končala z vojno...

Zelo umestna so bila tudi pojasnilo okrog: - žametno - mavričnih revolucij, pomladi in uveljavljanja demokracije na bajonetih... – opozarjalo se je tudi na napačno predpostavko o možnosti širitve NATO... Opozarjalo se je na nujnost celovitosti branja dokumentov, recimo, »da ima država sama pravico da odloča s kom bo šla v povezave«, pozablja pa se, da tam tudi piše »…da ima to pravico, če s tem ne ogroža varnosti druge države in tako naprej.

Pa se sedaj še enkrat vrnimo k osrednjemu problemu – zakaj sploh ta tema o »prekletstvu inteligentnosti? Dva dogodka sta v širini svoje pojavnosti pretresla svet v zadnjih dobrih dveh letih. To sta bila Covid-19 in Ukrajinsko – Ruski vojaški konflikt. Ljudje so se »uspešno« med sabo skregali o ozadju in bistvu pojava Covida-19. In če podam bistven pogled na to konfliktno razmerje je odgovor logičen. Spletne komunikacije so naenkrat podrle vse tiste meje, ki jih je vzpostavilo dosedanje življenje in ki je bilo povezano s socialnim, delovnim in javnim okoljem. Dosegli smo stanje v katerem se vsak čuti enak slehernemu drugemu, polno je dvomov v izrečene in zapisane misli. Dejanski položaji v konkretni organizaciji ali sistemu pa se ne upoštevajo. Še in še bi se lahko tu o tem napisalo, ampak namen je, da se zgolj opozori na to zakaj in od kod ta nespoštljivost.

Isto se dogaja v razpravah okrog konflikta Ukrajina – Rusija. Ko se oglasi strokovnjak za področje vojaških zadev, za področje biokemije ali področje psihološko propagandnega delovanja – ga v hipu »sesuje« amaterski vseved, ki pa je manj vseved pa bolj poln svoje »samozadostnosti«, še napuha. Seveda v tako vzpostavljenih odnosih na žalost ni prostora za tvorni dialog – konflikt med ljudmi sodelujočimi v komunikaciji je skoraj pravilo!

Sedaj pa še kratek osvrt na priložen diagram. Izhajajoč iz prej zapisanega lahko zaključimo kaj so temeljni postulati uspešne manipulacije, sploh skozi delovanje informativnih medijih. V grafu so prisotne štiri različno obarvane krivulje, ki kažejo da se mediji v "svojem nagovarjanju" ciljnih publik držijo 4 osnovnih strategij.

"Oranžna" krivulja kaže strategije, ki bi se jih naj držale javne (državne) medijske hiše. Vidimo da nagovarjajo najširši možen spekter - od najbolj "zabitih" pa do izjemno "inteligentnih". Toda doseg takega pristopa glede na število nagovorjenih ljudi je sorazmerno nizek, Ampak sama krivulja kaže, da se s tem principom ravno dosega neodvisnost medijev.

"Rdeča" krivulja kaže strategije, ki bi se jih naj držale neodvisne zasebne medijske hiše. Vidimo da nagovarjajo dokaj širok možen spekter - brez "zabitih", ampak tudi brez izjemno "inteligentnih". Zato je doseg takega pristopa glede na število nagovorjenih ljudi je sorazmerno višji, kot pri !rdeči! krivulji. 

"Zelena" krivulja kaže strategije, ki bi se jih naj držale tipične desničarske medijske hiše. Vidimo da nagovarjajo najširši možen spekter - ampak strogo v razponu od najbolj "zabitih" pa zgolj povprečne "inteligentnosti". Čeprav se na prvi pogled zdi, da je doseg takega pristopa glede na število nagovorjenih ljudi nizek, pa temu ni tako, saj je to ogromen bazen in s tem tudi veliko število potencialnih volivcev.

"Modra" krivulja kaže strategije, ki bi se jih naj držale liberalistične medijske hiše. Nagovarjajo najširši možen spekter - ampak strogo v razponu od IQ "90" pa do prve nadpovprečne skupine "inteligentnosti". Večina ljudi iz desnega spektra namreč zahtevnih idej neoliberalizma ne rauime in čeprav se na prvi pogled tudi v tem primeru zdi, da je doseg takega pristopa glede na število nagovorjenih ljudi nizek, pa moramo poudariti da tudi temu ni tako. Tudi sredina je ogromen bazen in s tem ima tudi veliko število potencialnih volivcev.

Maske v Ukrajinsko-Ruskem konfliktu vse bolj padajo.

Začnimo najprej, ker se bliža obletnica specialne vojne operacije z zgodbo o beguncih, ki so preplavili EU in zakaj so jo?. Ali še kdo verjame, da je mogoče v manj kot mesecu dni nagnati več milijonov Ukrajincev v eksodus, kot smo mu bili priča v prvem mesecu konflikta, kajti tudi zadržani politični in vojaški analitiki sedaj priznavajo, da se je »pozitivni vpliv« na javno mnenje na zahodu do teh beguncev že povsem spremenil. Sicer so na ta možen efekt resni analitiki opozarjali že takoj potem, ko se je začel.

Drugo, vse več je analitikov, ki zgroženo ugotavljajo da se te vojne v Ukrajini ne more primerjati niti z eno iz zgodovine znano uporabo vojne sile. Končno so »zazvonili zvonovi« spoznanja, da zasedanje teritorijev sploh ni cilj Ruske armada temveč izključno to, da se na nekem delu skoncentrirajo nacifašistične sile, ki se jih potem uniči »od daleč in od blizu«. In potem tudi ne preseneča, da se Ruske enote umaknejo, kar seveda zahod takoj izkoristi v propagandistične namene in kar razglaša »ponovno osvoboditev«, uspešno protidejstvovanje… in podobne floskule. V bistvu pa Rusi omogočijo Ukrajinski vojski ponovno koncentracijo na drugem mestu, kjer se potem ta »princip vojskovanja« ponovi. Kajti, to da bi se granate, rakete, samomorilni droni tako neekonomično koristili za manjše vojaške enote, je menda jasno tudi bolj retardiranim komentatorjem te vojne.

Sedaj se vojna seli, iz vojaških rovov in širokih prostranstev Ukrajine v Evropo samo. Seli se med medijske in obveščevalne strukture, kar pa je nek povsem drug nivo! Prav ta teden je ARD objavila »šokantno spoznanje«, kako so v Ruskih raketah uporabljenih v Ukrajini našli elektronska vezja, ki so bila prodana iz Evrope. Konkretno njihova »raziskovalna zgodba« je našla Nemško podjetje na meji med Nemčijo in Luxemburgom, ki je te elektronske komponente prodalo Turškemu podjetju s sedežem v Carigradu. Le to jih je preprodalo naprej v Belorusijo, od tam so potem pot nadaljevale v Rusijo, kjer so končale v raketah. Seveda se tu takoj lahko postavi več vprašanj, ali je ARD novinarska ekipa kljub svoji profesionalnosti sploh sposobna odkriti rdečo nit te zgodbe in ali ni ARD postal trobilo zahodnih obveščevalnih služb. S tem se marsikaj seli tudi v samo osrčje EU, brez da so taisti akterji sposobni se zavesti vseh posledic svojega »blebetanja«- Skratka, tu je eno Nemško podjetje, ki je kršilo sankcije, ker je omogočilo dostop do elektronskih vezij Rusiji. Kaj pa je to Nemško podjetje storilo – v skladu z vrednotami »prostega trga« je prodalo svoje blago Turčiji in tu bi se morala zgodba nehati.

Ampak to še ni vse, menda sedaj že mnogi vedo da je poleg dobav orožja v Ukrajini še večji problem dobava streliva, od granat do nabojev. In nevtralni Švicarji imajo proizvodne kapacitete za vse to, še posebej za strelivo za jurišne puške, mitraljeze in zlasti granate za Leoparde-2A. Sedaj pa nastopi moralna dilema ali lahko Švica zaradi svojega nevtralnega statusa »veselo« trguje z državami – posredniki za katere se zagotovo ve, da bodo to strelivo poslali v veselo v Ukrajino skupaj z obljubljenim orožjem. Švica je na srečo zaradi te dileme še zelo razdeljena. Ampak, kaj je žalostno, poleg anketiranja strokovne javnosti se tu izvaja tudi anketiranje politične javnosti. Tukaj pa nastopi grd problem, v Švici kot tudi Nemčiji je podpora pošiljanju orožja in streliva, zlasti med mladimi neverjetno visoka, saj dosega v povprečju več koz 70%, med Nemškimi Zelenimi celo 85%. Torej kaj lahko iz tega sklepamo – Doktrina Pacifikacije, ki je bila uporabljena zadnja tri desetletja daje odlične rezultate. Mladi v EU postajajo »škorpijoni« - kaj zato če bi s tem tudi uničili sebe, poglavitno je da bodo »pičili« Ruse!

Pa omenimo še zadnjo masko, prihodnje leto poteče mandat sedanjemu generalnemu sekretarju NATO Jensu Stoltenbergu. Še najbolj resen kandidat je Ben Wallace sedanji obrambni minister V. Britanije. In s tem se fokončno razkriva, da NATO ni zgolj "obrambna organizacija", temveč predvsem politična in to tiste politike, katere geslo je "napad je najboljša obramba"...!

 

Kdo je izvedel sabotažo Severnega toka?

Eksploziv pod plinovod Severni tok -1 in 2 so podstavili potapljači ameriške mornarice, aktivirali pa so jih Norvežani, pri pripravi sabotaže pa je neposredno sodeloval Bidnov svetovalec za nacionalno varnost. Senzacionalna dejstva, ki so danes razstrelila informacijski prostor, je objavil ameriški novinar Seymour Hersh. Dobitnik Pulitzerjeve nagrade in priznana preiskovalna avtoriteta je bil prvi, ki je svetu tudi razkril resnico o ameriškem zlorabi ujetnikov v iraškem zaporu Abu Ghraib.

In zdaj - "Severni tokovi". Hersh se sklicuje na vir z neposrednimi informacijami o tem, kako je bila sabotaža načrtovana in izvedena. Po teh podatkih je Joe Biden devet mesecev razpravljal o tajnem načrtu s strokovnjaki za nacionalno varnost. Glavno vprašanje je bilo, kako ne pustiti dokazov. Mornarica je predlagala uporabo podmornice za napad, letalske sile - bombo z daljinsko varovalko. Posledično so izbrali možnost z zaznamkom eksploziva. In to jim je uspelo v treh mesecih, še poleti, pod krinko takratnih Natovih vaj.

S. Hersh: »Ameriški eksploziv je bilo treba prikriti tako, da se je za ruske sisteme zdelo, da je del naravnega ozadja, kar je zahtevalo upoštevanje posebne slanosti vode na tem mestu. Norvežani so našli izhod. Predvidevali so, da bo vaja odlična krinka za nameščanje min. Američani so zagotovili ključni element kamuflaže s tem, da so načrtovalce 6. flote prepričali, da so programu dodale globokomorske raziskave in razvoj. Vajo je mornarica objavila kot "operacijo 6. flote v sodelovanju z raziskovalnimi in vojaškimi centri."

Po besedah ​​novinarja so Norvežani bombe aktivirali septembra, ko so z letala odvrgli sonarno bojo, ki je sprožila naprave. Med tistimi, s katerimi je Joe Biden usklajeval ta načrt, ni bil le pomočnik ameriške nacionalne varnosti Jake Sullivan, temveč tudi državni sekretar Anthony Blinken in njegova namestnica Victoria Nulland. Skratka sami »stari znanci« uničevanja evropske varnosti in stabilnosti, če samo pomislimo na stavek Nullandove »Fuck the EU«!

Plinovodi so, spomnimo se, bili razstreljeni konec septembra 2022. Moskva že od vsega začetka ni dvomila, da gre za sabotažo. Vladimir Putin je dejal, da za eksplozijami verjetno stojijo države, ki so zainteresirane za tranzit ruskega plina samo preko ozemlja Ukrajine. Avtor raziskave potrjuje, da je tako. In hkrati odgovarja na vprašanje "zakaj".

S. Hersh: »Medtem ko je Evropa ostala odvisna od plinovodov s poceni zemeljskim plinom, se je Washington bal, da države, kot je Nemčija, Ukrajini ne bodo želele dobaviti denarja in orožja, potrebnega za poraz Rusije. V tem turbulentnem trenutku je Biden pooblastil Jakea Sullivana, da sestavi medagencijsko ekipo za razvoj načrta. Po navedbah vira, ki je neposredno seznanjen s postopkom, so udeleženci hitro ugotovili, da Sullivan želi, da skupina razvije načrt za uničenje dveh plinovodov Severni tok – in da je sledil predsednikovim željam.

Ampak za zahodne medije je to prepovedana zgodba, saj so mediji povsem v službi manipulacij! Mimogrede, drugo leto bo okrogla obletnica kar je Ciper 1974 razpadel na dva dela – Turškega in Grškega. Toda ali ste vedeli, da takrat je Britanska mornarica imela na obeh koncih otoka veliko in močno vojaško pomorsko bazo…?

Ona je bila takrat v času uničenja plinovodov PM V. Britanije!

P.s.: sedaj se je pojavila zgodba o "Ukrajinskih turistih" 5 moških in eni ženski, ki so "ljubiteljsko" izvedli uničenje Nord stream samo da se prikrije vloga pravih krivcev!

Prekletstvo geostrateškega položaja in vpliv na državo!

Zaskrbljen ugotavljam, da postaja debata na temo vojaško političnega položaja v svetu in posameznih celinah skoraj nemogoča. Oglaša se vse več dobesednih diletantov, ki prav na silo razširjajo svoje »intelektualne umotvore« in pri tem na grozljiv način izražajo svojo podporo proxy vojni, ki jo vodi NATO v Ukrajini.

Vendar preden nadaljujemo, si le nalijmo čistega vina in si priznajmo – na svetu obstajata dve skupini držav, majhni »ocvirki« med katere sodi tudi Slovenija in nekaj držav, ki imajo nuklearno orožje in so zaradi tega na žalost v povsem drugem položaju, da zagotavljajo svojo in svetovno varnost.

ZDA so vsekakor takšna »velikanka«, tudi V. Britanija, ostalih pa ne bom omenjal, ker jim je posedovanje nuklearnega orožja prej v breme kot v korist. Med temi je tudi Rusija in Gorbačov se je tega še kako dobro  zavedal, le da ga je ameriški imperializem izigral. Če se spomnite je bilo v tistem času podpisanih največ sporazumov ZDA – Rusija o zmanjšanju jedrske oborožitve.

Skratka, ameriška protikomunistična ideologija je nekje v sredini 90-tih mutirala v proliberalistično ideologijo pri čemer se je doktrina NATO in ZDA spremenila tako, da se je poleg nenasitne širitve NATO, predvsem okrog Rusije in Kitajske, oblikovalo nekaj ozemelj v drugih državah, ki so ključnega geostrateškega pomena za izvajanje te agresivne in nevarne politike za svetovni mir.

Te ključne geostrateške pozicije v svetu so Okinawa v Japonski, oporišča v Novi Zelandiji in na Avstraliji, Falklandi v Atlantiku, navsezadnje tudi Gilbratar v Evropi (Španiji) in seveda otočje Diego Garsia v Indijskem oceanu, ki ga skupaj uporabljata ZDA in VB. Navsezadnje je V. Britanija prisotna tudi na Cipru (dve pomembni pomorski bazi). Potem so to še kopenske baze v Nemčiji, na Poljskem, v Romuniji in Baltskih državah. Specifično pa je tudi obvladovanje Italije, Albanije in Finske (s tajnimi bazami za specialne operacije).

Zato je povsem nerazsodno pričakovati, da bo Rusija kdaj koli in kadar koli odstopila Krim komurkoli. Rusiji je celo jasno, da bi »vrnitev« Krima Ukrajini, pomenila v bistvu prepustitev tega strateškega polotoka kar NATO samemu.

V luči vsega navedenega je bil zato govor Britanskega obrambnega ministra v parlamentu (januar 2023) pravi izliv lažnega domoljubja, manipulatorskih besed in zaklinjanja »da se bo Ukrajini pomagalo do konca«! No, obenem pa je ta govor razkril še nekaj drugega – Brexit ni bil zgolj »gospodarska poteza«, ne to je bil predvsem akt vzpostavitve politične neodvisnosti napram EU in s tem omogočen povzdignjen položaj VB v vazalskem odnosu do ZDA. Skratka, če poenostavim – VB je postala enaka EU, policaj nad državami EU skozi sistem NATO. Zato tudi ne preseneča to, da bo ta minister Brn Wallace po oktobru 2023 prevzel vodenje NATO in zamenjal Jensa Szoltenberga. Kako zelo perfidno!

Politika »unipolarnega sveta«, ko jo vseskozi zagovarja ZDA je prej podobna agoniji kot neki perspektivi in se zadeva preprosto ne more iziti, tudi zato ker ZDA uporablja isti strateški pristop v primeru Kitajske, kajti tudi tam obstaja geostrateško ozemlje, ki je ključnega pomena iz vojaške perspektive – to je Taiwan. In čeprav ZDA prisegajo na »princip enotne Kitajske«, mi mislimo da to pomeni da je ali bo Taiwan nekoč Kitajski. Toda ne, ameriška paradigma je v bistvu grozljiva – za njih »princip enotne Kitajske« pomeni teritorialni pojem, v političnem smislu pa vse počnejo v tej smeri, da bo nekoč tudi Kitajska en velik Taiwan. Američani so namreč bolje razumeli lekcijo, ki jo je Kitajska dala V. Britaniji z vrnitvijo Hong Konga 1997.

Seveda vsega tega ne upoštevajo niti EU politiki, kaj šele Slovenski. Zato vse ponavljanje nesmislov, kako »mora Rusija vrniti Krim Ukrajini« je skregano že s tisto politiko, ki jo zadnjih 50-60 let aktivno izvajata ZDA in V. Britanija.

Skratka, zaključek je - neko ozemlje in njegov pomen sta iz geostrateškega vidika povsem drugačna če gre za jedrsko velesilo, kot pa nejedrsko. Zato Jrom tudi nikoli več ne bo Ukrajinski in zato Rusija tudi spreminja svojo strategijo uporabe jedrskih bojnih sredstev v smeri kot jo ima že zapisano NATO (ZDA)!