Domovinski ponos

»Smo torej pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami sebe? Ali bomo uspeli dokazati, da si sploh zaslužimo lastno državo? In vprašajmo se ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade na proslavi v CD. Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno!

Mogoče je sreča za duše hlapcev, ki si nenehno iščejo svoje gospodarje in s tem smisel svojega življenja, Potem so tukaj še razna gibanje, ki se kolnejo na boga liberalizma in je zanj država nebodigatreba oblast pa kot žlica s katero se zajema, da se potem veljaki lahko prevažajo na jahtah, sem ter tja. Pa je tu še najbolj domoljubna stranka, kjer nas je veliki vodja osvobodil s peščico, niti ne srednješolcev (Krković, Njavro...) in ki zopet grozi z zmago na naslednjih predčasnih volitvah in obeta takšno kadrovsko politiko, ki bo ponovno nagrajevala poslušnost, pasjo vdanost in odganjala sposobne. Obenem pa eno uho vedno usmerjala k Merklovi in v Bruselj, češ prav je, da človek izve svoje mnenje preden ga izreče.

Brez zveze je pravzaprav takšno opozarjanje na našo prikrito odvisnost, to smo zgubili že takrat, ko smo kot Lemingi (to so živalce iz severa Evrope, ki se vsakih par let odpravijo kar same od sebe pometat v severno morje) trumoma odšli v NATO in EU. Cepci Švicarji in Norvežani pa so seveda ostali zunaj in jim je sedaj žal, ker ne trpijo in ne delijo finančno valutne krize s svojimi sosedi.

Domovinski ponos, je prazna beseda. Obuditi se jo sicer poskuša tudi z bizarnimi prireditvami, recimo z festivalom. V svojih nenehnih sporočilih to hoče dokazati že neka stranka, pa kaj če je njenega vodjo domovinskost vedno zanimala zgolj v materialni obliki, torej kaj in koliko ter kakšno zavzemanje prinaša v mošnjo. Domovinski ponos bi bil, da bi se vprašali, kaj hočemo, kakšno državo? Ali želimo državo, kjer bo spoštovana slovenska beseda, ki ne bo služila zgolj izmenjavi informacij, kje v kateri trgovini je kaj ceneje. Ki bo sposobna izmenjavati besede tudi kot kulturne dobrine in omogočati doživetje lepega, smeha, veselja, zgolj z besedo, ne pa drogami.

Kjer bi bili ljudje ponosni, da smo pripadniki nekega naroda, ki ima svojo državo, Ponosni tako kot nam to vsake kvatre uspeva pri nekaterih športih. Kjer bi bili ponosni na svoje sodelavce, njihove dosežke, rezultate in jim namenili tudi ustrezna priznanja. Ne naše umevanje medsebojnih odnosov temelji predvsem na osiranju, klevetah, mobingu, tožbah...

Je pač tako, da se mi, kar nas je nekaj starejših še spomnimo, ko so takšni odnosi obstajali in da so bili sicer tudi takrat med nami nergači in egoisti. Vendar se nam sedaj ti vsiljujejo kot oblast. Tega pa me skrbi. 

Zopet sem hotel sem napisati nekaj veselega in pozitivnega, pa mi nekako ne uspeva. Tam vidim podpornike neke stranke, ki nikakor ne prenehajo sesuvati vse, ki ne podpirajo Velikega Vodje, drugje vidim neko zmagovalno stranki, ki je postala tudi EU stranka v skupini ALDE, kar me rahlo spominja na »referendumski nateg«. Sicer pa vse povedo izobešene zastave. Ah ja, saj jih skoraj ni!

Zakaj bi glava bolela samo nas?

Čeprav so te besede menda nekoč prvi vzkliknili Judje, se je zgleda ta stavek oprijel tudi Japoncev in še marsikoga. Le Slovenci ne upamo o njih razmišljati niti v sanjah!

Šinzo Abejeva Liberalno demokratska stranka je sicer osvojila predčasne splošne volitve. Saj je LDP osvojila kar 290 od 475 sedežev v spodnjem domu parlamenta – ohranila svojo moč pred obema zbornicama – skratka, v grobem ujela in potrdila je svoj položaj izpred dveh let. Skupaj s svojo koalicijsko partnerico, budistično pridruženo Komeito, ki je sicer osvojila zgolj 35 sedežev, ima tako LDP ohranjeno dvotretjinske večino, potrebno za zakonodajo, brez upiranja na zgornjem domu.

Dejansko je bil najbolj pomemben podatek pri teh volitvah zgodovinsko nizka volilna udeležba, novi »navzdol« iz prejšnje rekordno nizke udeležbe v letu 2012 iz takratnih 59,3% na sedanjih 52,3%. Mnogi japonski državljani, bodisi ne vidijo smisla izvolitev ali niso bili »očarani« s šarmom vseh pomembnejših strank. Primerjalno če gledamo, od leta 2009 je več kot 20 milijonov volivcev bojkotiralo svojo udeležbo in glasovanje.

Šinzo Abe se je odločil za volitve, kot je dejal, da bi na polovici mandata preizkusili ali ima vlada še "mandat" s strani volivcev, za nadaljevanje njegovo tako imenovane Abenomics. To je sklop politik količine denarja v obtoku, zaostrovanje javnofinančne politike in "strani ponudbe neoliberalne" reforme ", zasnovanih tako, da bi potegnili japonski kapitalizem iz stagnacije. Na ravni pospeševanja rasti BDP, naložb in končanja deflacije, je neslavno propadel, zato Japonsko gospodarstvo  še vedno ne stoji ravno najboljše.

Ampak kje in kako mu je »uspelo« v zmanjšanju realnega dohodka povprečnega japonskega gospodinjstvu in v povečanju donosnosti velikih podjetij. Nekaj vsekakor drži. Japonska vlada se sploh ne sekira zaradi rekordno visokega dolga, ki slovenskega presega kar za tri in polkrat. Čeprav je to neverjetna številka, oni mrtvo hladno sprejemajo to dejstvo kot neke vrste spoznanje »Zakaj bi samo Japonce bolela glava, naj še boli tudi naše upnike«!

Šinzo Abe sedaj ponovno trdi, da ima njegova koalicija mandat za nadaljevanje iste politike. Toda rezultati volitev kažejo, da je tudi ta prednost že vprašljiva. Kratek pregled rezultatov volitev razkriva šibkost glavne opozicijske demokratske stranke, ki se niso niti teči dovolj kandidatov za zmago. Celo tako se je zgodilo, da so opozicijske stranke, recimo DP povečale število sedežev od 62 do 73. Prav tako so komunisti podvojili število svojih predstavnikov v parlamentu. Premier Abe s svojo LDP storil nič boljše kot zadnjič, in koalicija z versko Komeito bo v enakem položaju kot zadnjič.

Odšli bomo in trg vzeli s sabo!

V teh dneh smo priča neverjetnim in usklajenim napadom samooklicanih 'predstavnikov' gospodarstva. Ta vojna ima že prav vse karakteristike PR-spopadov. Tudi bojna gesla so temu primerna. Da jih naštejemo zgolj nekaj: »Odšli bomo in trg vzeli s sabo!«, potem »Kaj bodo sedaj sindikati javnega sektorja vodili državo?«, ali pa tretji »Javni sektor je predimenzioniran, plače v njem so nerazumno visoke!«

Krasne in všečne parole in gesla, če le ne bi tako neverjetno zaudarjale po neoliberalistični zatohlosti in le potrjevale nek proces – bolje bi bilo zapisati eksces – ki se je razvil v zadnjih dveh desetletjih, ko smo iz duš in src ljudi dobesedno iztrgali smisel za 'skupno in človeško'.

Najhuje pa je to, da se mediji v imenu zagotavljanja 'demokratičnosti in uravnoteženosti' trudijo in nam v svoje studijske prostore vodijo ljudi, ki jih človek ne bi hotel poslušati niti v najbolj zakotnem bifeju, kaj šele da bi jih sprejemal kot esenco za neko zdravorazumsko razmišljanje na nacionalnem nivoju.

Danes obstaja neverjetno dolga vrsta razno raznih komentatorjev in prav neverjetno je, kako med njimi prevladujejo piarovci. Kot da so politične ideje najslabša možna vrsta blaga, ki se jo mora prodajati z uporabo vseh mogočih marketinških trikov. Zato priznam, prisluhnem le takrat, ko se med komentatorji za ekonomsko področje pojavijo Mencinger, Tajnikar, Štiblar, Drenovec, Kuhar ali še eventualno P. Damjan. Zadnjemu štejem v dobro to, da je v zadnjih letih temeljito revidiral svoje poglede in postaja vedno večji realist v svojih ocenah.

Toda, vrnimo se k naslovu tega zapisa. Predstavlja namreč povzetek grožnje gospodarstvenikov, ki ga kot mantro ponavlja vodstvo GZS. Pravijo, preselili se bomo z našo proizvodnjo v tujino, odpustili bomo zaposlene, ker teh stroškov dela ne mislimo več prenašati. Seveda bi se vsak normalen človek najprej vprašal – katerih stroškov dela. Kaj imajo pravzaprav v mislih. Ali mogoče plače, ki jih dobivajo delavci za svoje delo in ki predstavljajo pravzaprav še najbolj stabilno osnovo »osebne investicijske potrošnje«! Ali pa imajo v mislih neoliberalistični pogled na plačo kot 'nujno zlo' in v bistvu miloščino. V tej njihovi logiki ni težko dokazati kaj je njihov 'spiritus agens' – profit. Pri tem sploh več ne skrivajo dejstva, da profit ne predstavlja temelja za odgovorni reinvesticijski ciklus, temveč tisto, kar pripada zgolj njim kot lastnikom. Zato tudi ne preseneča tako trdovratno vsiljevanje recimo 'socialne kapice' kot vseodrešujoče bilke rešitve za kadre, ki sedaj po njihovem izgubljajo na neto plači zaradi prevelikih davčnih obremenitev.

No, pa smo prišli do jedra problema! V teh časih nenehnega izpostavljanja blagodeti neoliberalizma se pozabljata dva temeljna postulata. Prvi je ta, da trg dela ni prosta dobrina, temveč je 'last' države, njene suverenosti in da dostop do njega se mora 'plačati'! Drugi postulat pa je ta, da tudi delovna mesta niso prosta dobrina, saj bi se morala praviloma najprej ponuditi najbolj ustreznim – sposobnim ljudem za določeno izvajanje dejavnosti. Pa naj si gre za realni sektor ali javni sektor. Zato imeti delo, zaposlitev, delovno mesto je tudi nekaj, kar mora vsak, ki se dokoplje do njega 'odslužiti'. Zato je zahteva, ki je sicer nastala v socialističnih teorijah »Pošteno plačilo za pošteno delo«, naenkrat zlorabljena in sprevržena, saj se pozablja, da je zaposlitev v naših razmerah lahko tudi zgolj nagrada za lojalnost, podporo in tlačenje drugih.

Danes se marsikateremu, tudi svetovno znanemu ekonomistu razvezuje jezik in odkrito priznavajo vse mogoče zablode, ki so jih v duhu političnega pragmatizma in dnevnih ideoloških potreb, tako uspešno servirali in prodajali kot znanost v njeni najčistejši obliki. Zato se tudi postavlja temeljno vprašanje ali gre res za spopad med delom in kapitalom ali pa je to spopad med družbeno vlogo kapitala in njegovim drugim brezobzirnim jazom, označenim kot prav patološko potrebo za ustvarjanjem profita. Ta profit namreč konča nekje povsem drugje, celo  v rezervah s katerimi se po principu vezne posode vpliva na umetno ohranjevanje povpraševanja po kreditih in podobno.

Berem intervju znanega slovenskega bančnika. V glavnem mu prikimavam, toda kot zakleto se v ključnih stališčih postavlja na povsem napačno stran. Recimo, on se sprašuje: »Smo v sposobni ustvariti svetovno primerljive donose recimo v Telekomu in slovenskih bankah?« Potem pa sledi njegova ugotovitev, da je povprečna donosnost slovenskih podjetij med 4 – 6 %, drugih državah pa znaša 10 – 15%. In da je povprečna donosnost slovenskih bank bistveno nižja kot v tujini.

Zgrožen sem, resnično dobesedno zgrožen! Pa kaj nihče od teh ljudi ni sposoben uvideti dejstva, da ni problem donosnost, temveč cilji, ki si jih mi v njenem imenu postavljamo. Med 1985 in 1990 sem preučeval stopnje donosnosti EU držav in ugotovil, da so za realni sektor znašale med 8 – 12 %, za neprofitne med 4 – 6 % in za bančne od 6 – 12 %. Jasno mi je, da so to bili korektno nastavljeni dolgoročni parametri za donosnost, ki so zagotavljali bistveno večjo stabilnost poslovanja in perspektivnost. Nihče pa noče priznati, da so se ta razmerja v celoti porušila in da se je odprla Pandorina skrinja pohlepa, ko se je v EU poslovnih prostor prav ekspanzionistično razširil ameriški virus ekonomske misli. Sploh ne gre za to, kdo ima prav! Ne. Zato gre, da bomo morali znati reči ne!

Danes nas neoliberalisti strašijo, češ kako bi ob tako spremenjeni paradigmi donosnosti zmanjkalo možnosti za naše kredite. Pa še kaj več? Ob dejstvu, da se danes v svetu nahajajo milijarde in milijarde nerazporejenih sredstev in da se ta denar dobesedno zliva v »shadow banking«, pa res ne vem, kdo tu komu laže.

Marsikdo je mislil, da bo 21. stoletje, ki bi naj predvsem krepilo duh IKT, postalo nov močan odziv na človeške težnje po globalnih in korenitih razvojnih zasukih. Vendar ni bilo tako. Število milijonarjev in prepad med revnimi in bogatimi narašča. IKT postaja kot duh iz svetilke, ki bo s čarobno paličico s svojimi rešitvami postoril praktično vse. Zopet zmota. Včasih smo imeli recimo v računovodstvih računovodje, knjigovodje, bilanciste, stroškovne računovodje. Bilo je tudi znanje o opravljanju tega dela. Danes imamo programe, za katere moramo zgolj najeti ljudi, ki bodo vnašali podatke, da bodo potem lahko managerji, od agronomov do faliranih študentov tehničnih smeri, izvajali svoje simulacije za ustvarjanje dobička. To je sistem v katerem se predvsem razčlovečijo ljudje. Imeli smo tudi managerje, ki so poznali in obladovali mrežno planiranje. Danes imamo le še programe, v katere so zopet vnaša zgolj podatke - logike pa za temi dejanji ni!

Zato 21. stoletje prej predstavlja začetek našega razmišljanja, kako se vrniti v medsebojna socialna razmerja, kjer se bo status in položaj ljudi določal na osnovi njihovega znanja in sposobnosti za delom, ne pa podeljenih privilegiranih pozicij podprtih s količino denarja.

V prvo frontno linijo obrambe teh povsem zmedenih stališč pa sedaj vstopajo 'gospodarstveniki'. Resnično sem bil zadnjič zgrožen, ko sem poslušal napad enega izmed njih na sindikalista in ko je predvsem izvedel pravi pogrom na javni sektor in povrh še natrosil vrsto nebuloz na račun učinkovitosti v njem. Enkrat sem že pisal o razmerju med učinkovitostjo in uspešnostjo dela v javnem sektorju, zato tega ne mislim ponavljati. Bom pa ponovil neko drugo misel. Kako si drzne nekdo, ki velik del svojega prihodka ustvarja prav na področju outsoircinga dejavnosti v javnem sektorju, tako brezobzirno uničuje tistega, ki mu je to pravzaprav omogočil. Kako neverjetna škorpijonska natura!

Skratka, če vse povzamem lahko le dodam, da mi v teh obstoječih miselnih okvrjih nikakor nismo sposobni najti zahtevanih rešitev. Preprosto zato, ker polna denarnica sicer omogoča marsikaj, ne dovoljuje pa le ene stvari -  da se prizna lastne zmote, napačno dojemanje stvarnosti, povsem narobe zaključke in na čakanje na 'čudež'!

Včasih pa je še bolj 'zabavno'!

Danes ne bomo resni. Prvič je to popolnoma nepotrebno in drugič, verjetno je že škodljivo. Dajmo povezati nemogoče, ker če še niste tega ugotovili, v Sloveniji je tudi to mogoče. Najprej pa bomo zgolj našteli dogodke.

Na prvem mestu dogajanja v jesenskem obdobju je vsekakor »uspešna zrušitev A. Bratušek, ki je nastala v laboratorijih psihološko – propagandnega delovanja na Trstenjakovi, za akterje in statiste pa so bili izbrani tudi prostovoljci iz vrst SD. Komentirali bomo le eno dejstvo, ki izhaja iz te »ofenzive«. Kaj se vam ne zdi čudno, kako je po doseženem cilju naenkrat postalo vse tiho. Bulčeve pa se tudi več ne omenja, niti v dobrem, niti v slabem. Ženska se je izgubila v črevesju bruseljske administracije in sedaj se čaka na največ petletno delovanje prebavnega trakta in kaj bo, ko bo, pa bomo videli takrat! Zver et. Company so odprli šampanjce, jih popili, papirne kozarce pometali v koš, si obrisali usta in sedaj umno tuhtajo, kaj bi jim bila naslednja poteza.

Naslednje dogajanje je povezano z našim povratnikom v poslanske klopi. Človeka so večkrat različno klicali, eni ljubkovalno, drugi pač ne, recimo še največ »naš JaJo«. Glede na zadnja dogajanja bi sam predlagal, da bi bilo primerneje, da mu rečemo kar »Jo-Jo«! Torej, kitajski, da ne bo nesporazuma! Mimogrede, iz spleta sem si »dovnolodal« vse štiri dokumente ustavnega sodišča in lahko priznam le eno. Nič od tistega ne razumem, le to, da je na sklep US, ki šteje le 6 strani, kar 19 ali več kot trikrat toliko strani nestrinjanja taistih ustavnih sodnikov s sprejetim sklepom.

Mimogrede, sprejem v razmerju 5:4 je nekaj, kar se ne more niti komentirati. Vsaj zame je tako krhko ramerje zelo umestno vprašanje! Kar se mene tiče, povem le eno! Ne sprejemam stavka 'Spoštovati se mora odločitve US"! Sam nisem anarhist, vendar paradigma "če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu še levo", preprosto ni moja!

Kdor ne spoštuje moje osebnosti, si ne zasluži mojega spoštovanja (pa naj Krivec reče kar hoče)! Sprejemam dejstvo, da se za zločin odvzame prostost, zato pa pričakujem, da to velja za vse! Ne sprejemam pa 'podjebavanja' SDS na temo kdo bo v Komisiji za nadzor obveščevalnih služb. Še več, trdim, da so s tem hudo in nepopravljivo kršene moje človekove pravice. Kaj sem jaz silil Janšo, da sprejme obljubo in da je sedaj v zaporu? 

Osebno me tudi zanima, kaj je z določbo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, tam kjer se govori o vrsti dela, ki ga zapornik lahko opravlja izven zapora. Oprostite, toda Janša bi lahko le pakiral sadne sokove v Mirni ali vozil šajtrgo na kakšni komunali. Torej US danes vrača nekoga v parlament, jutri pa bo pedofilu dovolilo, da dela v vrtcu!

Sledi nekaj, kar je tudi po svoje zanimivo – preživeli smo Kitajski obisk. Sam sem o tem napisal celo blog, kajti res ni to mačji kašelj, da pride v EU iskat Slovenijo velika in močna delegacija na čelu s podpredsednikom Kitajske vlade. Eni bi se še tukaj radi delali norca, še dobro, da Zver v Bruslju počiva zaradi svoje »zmage«!

No zadnje, čeprav le četrto pa je dogajanje povezano s Cerarjem in njegovim »Iskanje Godota« - pardon ministrov svoje vlade. Še dobro, da nismo celotne Nove LJ banke proglasili za slabo banko, ker potem ne bi mogli znotraj njenega drobovja popaberkovati takšnih in drugačnih kadrov. Kot oseba, ki se vseeno spoznam na logiko črpanja EU sredstev, ki sem bil tudi te »sreče«, da sem moral spreminjati EPD (to je sedaj OPP), lahko rečem le eno. Prepričan sem, da bo uradna himna tega razvojnega ministrstva (brez listnice) znana predvojna pesem »Trla baba lan«!

Potem pa že pride na vrsto naslednje ministrstvo – gospodarsko. »Biserček« pri tej težavi je modra izjava Židana »Če ima predsednik težave s kadri, mu mi rade volje pomagamo«! Za božjo voljo, če odmislimo samega Židana, da ne bomo posploševali, katerih od ministrov SD pa sploh ustreza in je kos izzivom ministrovanja. V tej državi preprosto sploh več po 25 letih ne ločimo kaj je minister in kaj ministrant! Veste, ministra za gospodarstvo bi lahko zelo hitro našli, če bi imeli jasno definirane cilje. Sem pa zadnjič poslušal »glas ulice«, po Valu 202, kako bi oni iskali ministra, po kakšnih kriterijih in katerim pogojem bi moral ustrezati.

Ker nisem nikomur nič dolžan in ker kljub našemu konstantnemu propadanju, vsaj meni ni treba početi tega, kar do sedaj v življenju še nisem – nekomu lesti nekam, lahko mirno rečem. Če vsi ti in takšni pametnjakoviči, ki so se oglasili v tej oddaji na nek način predstavljajo večinsko mnenje v Sloveniji, potem se ni za čuditi, da dobimo takšne volilne rezultate, kot jih imamo, da izvolimo v parlament obsojenca, da si domišljamo da je država malo večje gospodinjstvo, ministrstvo za gospodarstvo pa zgolj malo večja kovačija!

In zaključek – lahko smo pomirjeni, zanesljivo se gibljemo v smeri našega propada. Še pred nekaj meseci sem realno ocenil, da imamo za to še vsaj dve do tri desetletja časa. No, glede na zadnje dogajanje v Bruslju, dogajanje doma z našim US in dejstvom, da bi še tako trdobučnemu Slovecu morala spodnja slika povedati vse, bo pot naše »odrešitve« hitrejša.

Za vse tiste, ki ne razumejo nič od zapisanega, nobenih argumentov, ki trdno blebetajo svoje ideološke zmedenosti, pa prilagam slikico, ki smo si jo izposodili tudi v Sobotni prilogi dela. Če ne bi izvolili takšnih »mojstrov, kot smo si jih v Bruselj, bi slika našega komisarja bila ena od treh, ki so desno od Junckerja, čisti na vrhu. Sedaj pa smo dobili to, kar zaslužimo, predzadnjo vrsto. No, še dobro, da nismo dobili oslovske klopi!

Kitajci prihajajo!

Pravzaprav ne bodo prišli, kar prileteli bodo! Verjetno jih le malo ve, kaj se je kmetijec Židan z njimi pogovarjal, da so se tako hitro in tako številčno odločili za invazijo na majhno Slovenijo. Lahko le upamo, da ne bodo prehitro pristali nekje na Slovaškem ali pa prepozno, recimo nekje v severni Italiji.

Kakor koli, nam se lahko hitro zgodi, da bomo čez nekaj let preklinjali Židana, kaj ni mogel biti tiho in je moral otresati naše težave pred kolegom – kitajskim kmetijskim ministrom. In kaj za vraga mu je razlagal o drugem tiru, pa o turizmu, o neasvaltiranih cestah in skratka o vsem tistem, kar bodo sedaj Kitajci pričakovali, da bodo dokončali v pogovorih z našimi političnimi veljaki.

Naši »novinarski« marljiveži bodo seveda polni ust in pohval o tem obisku. Presežki se bodo kar vrstili in tudi vznesenosti ne bo manjkalo. Naša stran bo nedvomno omenila, kako imamo pomembno osebo na še bolj pomembnem položaju v Bruslju. Namreč »žerjavico-hodko« in da imamo tudi prostega visoko uveljavljenega moža bivšega komisarja Potočnika, ki bi zlahkoma prevzel položaj kitajsko – evropskega integratorja.

Vendar se bojim, da iz vsega tega ne bo nič. Nisem ravno prepričan, da so naši velemožje na ta kitajski obisk sploh pripravljeni. Ker če bi bili, bi morali vedeti, kaj so kitajske prioritete in kaj so naše. Kje se lahko hitro uskladimo, kjer bo potrebno še marsikaj doreči in katerih tem se sploh ne sme odpirati. Če me kdo v to pripravljenost prepriča, mu za nagrado izročim mojo prvo penzijo, ki me čaka v naslednjem letu.

Pa poglejmo le nekaj stvari iz s strani Židana ponujenega spektra potencialnega sodelovanja. Torej drugi tir. Glede na to, s kakšno brzino gradijo svoje omrežje Kitajci tako doma, kot tudi po svetu, še posebej v Afriki, smo lahko resnično zaskrbljeni, da bi bil projekt na koncu še celo uspešno zaključen. In če bi po desnem tiru vozili vlaki s hitrostjo 80-90 km na uro, bi se lahko zgodilo, da bi ob kitajski asistenci levi tir prenesel hitrost od 160 pa tudi do 240 km na uro. 

Verjetno se strinjate, da bi to lahko povzročilo tudi določene ideološke probleme. Mogoče bi celo morali zamenjati poimenovanje levega in desnega tira tako, da bi v Ustavo napisali »Zlato pravilo za določanje poimenovanj tirov«. Napisali bi, da se oznake, levi ali desni tir ne določajo iz vidika in pogleda iz Ljubljane, temveč v Ljubljano, torej iz Kopra. Verjetno vam je logično, da je recimo desni tir iz vidika Kopra, v Ljubljani naenkrat levi tir. Kitajci se zaradi tega verjetno sploh ne bi razburjali.

Pri turizmu se stvari že nekolikaj zapletajo. Prodali smo večino dobrih hotelov, še več jih je v stečajih ali tik pred tem. Nimamo ministra za gospodarstvo, imamo pa tam že 10 let direktorja direktorata za turizem, ki se je v vseh teh letih ukvarjal z vsem mogočim, le s turizmom ne. Da bi sedaj naenkrat postal »čudežni deček« novih revolucionarnih vizij, podkrepljenih s kitajskim navdihom, no to pa je še manj verjetno, kot to, da bi se mi priključili recimo k ameriškim Havajem. Sploh sedaj, ko je tudi tam dnevna temperatura padla pod ničlo in so postali zelo podobni naši deželici.

Torej, kaj smo do sedaj razumeli? Drugi tir mogoče bo, investicije v naš turizem mogoče bodo! Ampak tukaj pa se pojavlja temeljni nesporazum. Naši »modreci«, levi ali desni mislijo, da se bo zgodila poplava kitajskega denarja, sploh sedaj, ko smo na vsakovrstne poplave še kako vajeni. V nasprotju s tem, pa je Kitajcem zelo jasno, da gradnja pomeni predvsem delo in zaposlitev za njihove ljudi. No nekaj delovnih mest za polavtomatskimi nakladači (beri lopatami) bo že ostalo tudi za domorodce. Potem pa se pojavlja tudi še integrirani problem, ljudi je potrebno nahraniti. Tako tiste v gradbeništvu kot tudi one v turizmu, predvsem goste. Zato se naj naša delegacija kar pripravi na temo možnosti najema zemlje s strani Kitajcev v okviru Sklada kmetijskih zemljišč, da bodo lahko pridelovali hrano po svojem okusu. Torej, da ne bodo naši Kitajcem ob tem njihovem vprašanju takoj pokazali beločnice svojih oči, kot da so iz kakšnega Zulu-Zulu plemena.

Zadnjič sem gledal na to temo pridelave kitajske zelenjave in reje piščancev v Afriki, šefi sami Kitajci! Poučen in zanimiv dokumentarec. Bilo bi dobro, da si ga Cerar ogleda, vsaj z jedrom naše delegacije. Zadeva namreč poteka tako, da je vsakemu še tako velikemu bebcu jasno, da tudi pri nas ne bo drugače. Kitajka razlaga Afričanom: »Vi leni, vi slabo delati!«. Afričani se zmedeno režijo nazaj. Nakar Kitajka zopet doda: »Vaša malica trajati predolgo, vi zamujati na vrnitev za delo! Vi jutri ne rabiti priti!« Verjetno ste doumeli, da Kitajci le udejanjajo ideje, ki jih že dolgo goji naša Gospodarska zbornica, ko nam dokazuje, da je slovensko gospodarstvo leglo naše mizerije, zaradi nizke produktivnosti, visokih stroškov dela in podobnega. Gospodarska zbornica bo mogočen zaveznik Kitajcev.

Skratka, verjetno bi bilo še najbolje, če Kitajci ta trenutek ne bi prišli, kaj pa je za njih eno desetletje ali dve. Kdo pa tudi lahko dokaže, da denar, ki prihaja z njimi ni špekulativne narave. Zakaj pa bi bili Kitajski milijarderji drugačni od ostalih? Seveda domačim "partnerjem" je to eno figo mar, dokler padejo drobtine tudi njim!

Ko se je nekoč ameriški veleposlanik na Kitajskem hvalil, da je 80% vse trgovine vezano na sodelovanje med ZDA in EU, so ga Kitajci le pogledali in mu dejali. »Mogoče že res, vendar ne pozabite, to velja za zadnjih 200 let!«

»Pred tem pa je 4.800 let potekalo 80% trgovine po svileni poti in vse se je končalo na Kitajskem!«

»Zato morate vedeti, da se vse spreminja in to celo hitreje, kot si sami lahko mislimo!«

Vse skupaj je že prav 'zabavno'!

Danes je bil, vsaj zame, zelo zanimiv Studio ob 17. prvem radijskem programu. Najprej sem mislil, da sem padel v neke vrste »časovno luknjo«! Zakaj? Zato se se je odvijala povsem resna razprava na temo kako izboljšati management v Sloveniji in še posebej v državnih podjetjih in tudi v javni ter državni upravi.

Moram priznati, da je svojo vlogo upravičil le dr. Kovač, ki je vsaj zame, skorajda humorno namignil, da po obdobju 90-tih let ponovno odkrivamo »toplo vodo« na področju vodenja. Všeč so mi bili tudi vzkliki drugih udeležencev, češ »ljudje so naš najpomembnejši kapital«...

Skratka, po skoraj dveh desetletjih se vračamo na mesto iz katerega smo naklepno »pobegnili« in pričakujemo, da nam bo usoda to oprostila in da bomo čas zavrteli nazaj za toliko, da bo izgedalo, kot da vse teh let nismo izgubili.

Zato sem malo pobrskal po arhivu in našel, da je v št. 09/1997 mesečnika DELO in KADRI, pred sedemnajstimi leti pisalo tako:

»Nov pristop k vodenju v podjetju mora zato temeljiti predvsem na enakopravni izmenjavi nalog, stališč in informacij zaposlenih in njihovih skupin (t.i. transakcijsko vodenje), celoten uspeh vodenja pa je odvisen od harmoničnega delovanja vodstvenega vrha in vodij najrazličnejših skupin, ki so odgovorne za izpeljavo sprememb v podjetju.

Podjetje, ki želi stopiti na pot preobrazbe, mora najti jasne odgovore na naslednje sklope nalog oz. vprašanj in o tem izraziti svoje stališče:

- opredelitev vizije podjetja in analizira primerjalnih prednosti, ki omogočajo zadovoljitev novih strateških ciljev podjetja.

- opredelitev osrednjih poslovnih procesov, ki so pomembni za dosego ciljev, in izločitev vsega tistega, kar ni pomembno pri racionalizaciji stroškov in ustvarjanju dodane vrednosti.

- podpiranje le tistih sprememb, ki so vedno namenjene strategijam zniževanja stroškov in povečevanju dodane vrednosti, ki ju moramo obravnavati v medsebojnem prepletanju in ravnovesju.

- določitev skupine, ki bo vodila spremembe, ustvarjala kulturo sprememb in skrbela za načrtno spreminjanje administrativnega vodenja podjetja v podjetniško strukturirano podjetje.

- oblikovanje strategije odpravljanja odporov do sprememb, ki mora temeljiti na kritični analizi dosedanjih razmer, jasni viziji, razvoju različnih podpornih sistemov, iskanju političnega konsenza in sprotnega nadzora sprememb.

- kako doseči prenos moči odločanja in odgovornosti na decentralizirane skupine ljudi, ki bodo uresničevali želene in načrtovane spremembe in postali središče nove organizacije podjetja.

- organizirati vodenje in izvajanje sprememb kot hkratno ustvarjanje novih poslovnih mrež, kjer potrošniki ali pa poslovni partnerji postajajo partnerji in soustvarjalci vrednosti podjetja.

- kako doseči povezanost uspešnosti vodstvenih skupin in odvisnost od sistema njihovega nagrajevanja in promocije (sistemi delitve dobička, solastništvo, zavarovanje, izobraževanje...), ki so bili do sedaj rezervirani zgolj za redke izbrance.

- kako doseči zavedanje, da so v podjetju daleč najpomembnejši ljudje in njihove sposobnosti, in kako med njimi ustvariti kulturo sodelovanja ter kooperativnosti in ne konkurence.

- kako doseči uravnoteženje spodbud in odgovornosti za spremembe od spodaj in od zgoraj.

Pri tem pa je najpomembnejše spoznanje, da je končni uspeh sprememb odvisen od najšibkejšega člena v organizaciji, kar zahteva skrbno načrtovanje spremembe s poslovnimi načrti skupin in "lastnikov" projektov in njihovo povezovanje v splete globalnega in neprestanega spreminjanja in prilagajanja podjetja.«

Torej, da ne bo nesporazuma, ta tekst je nastal pred skoraj 20 leti. Že takrat je bil marsikomu odveč, predvsem psihopatom in tistega obdobja. No vmes je zrasla nova generacija, ki je verjetno tudi ob današnji oddaji zastrigla z ušesi, ko so v Studiu, ob dejstvu, da jih je bilo lepo za poslušati, sploh ko so razlagali zadeve prav iz prve in druge polovice 90-let, ter razlagali kaj je sploh bistvo gospodarjenja

Ampak, kaj ko je vsaj  zame vse skupaj izgledalo kot omamno dišeča juha, vendar popolnoma neslana. Nočem, da kdor koli ta zapis vzame kot kritiki, še zdaleč ne. Toda mora se le opozoriti na eno stvar, voditeljica je kar naprej spraševala »in kaj pa vodstvo, ali mora podpirati«...? V vsej enourni oddaji pa nisem niti v eni besedi ničesar slišal o tem, kako recimo uveljaviti v polju managementa odnos subsidiarnosti, torej avtonomije in subordinacije. Kako se torej dosega polna odgovornost za lastne sprejete odločitve in kdaj se lahko problem prenaša na višje nivoje.

Poseben problem je tudi razumevanje vloge politike, da ne pade v »desetarsko« vlogo do gospodarstva, da pa vseeno zaradi nujnosti prisotnosti predstavlja moralni stabilizator in oporo za vse mogoče deviacije, ki so tako priročne in ki smo jih sploh v zadnjem desetletju »imenitno« demonstrirali« v praksi (korupcija in klientelizem).

Seveda je potrebno tovrstne diskusije podpirati, vendar naj ne bo cilj teh aktivnosti podprtih z entuziazmom voditeljice, »obujanje mrliča« ali izvedba naslednje scene »Back to the Future«, temveč lakmus za to ali sploh imamo nastavke za spremembe. Moj odgovor je, da še ne – to je pač dejstvo. In težko me bo prepričati, da se bo kar koli spremenilo še v naslednjih 20 ali celo 30 letih. 

Čudna so pota »usode«, ko ti pomagajo »nevidni pometači«!

Nepoznavalci se večinoma le čudijo, le kaj neki počno tisti moški in ženske na ledenih stezah, ki tako besno pometajo pred drsečim kamnom. A to je olimpijski šport z večstoletno tradicijo. Curling ali kerling, ki mu nekateri zaradi strateških elementov pravijo tudi šah na ledu, je pri nas razmeroma neznan. Vendar to ni blog o športu, temveč blog o »besnih pometačih«, ki vplivajo na človeške usode, brez da bi ti ljudje, ki se jih »usmerja«, sploh vedeli v kakšne procese so vpleteni.

Zato to ni klasičen blog, to so prej neke vrste vaje iz analitike pri delu obveščevalnih služb.  Demonstrirati hočem to, kako razmišljajo dobre svetovne obveščevalne službe in predvsem protiobveščevalne službe. Mi seveda nismo v tem rangu, ker dokler nekdanjemu šefu SOVE ni izpod časti, da vodi procesije okrog sodišč in prižiga sveče, vse to le kaže stanje duha v naši državi in sleherno odsotnost zagotavljanja obveščevalnega sistema.

Samo v zadnjih dveh mesecih sem napisal štiri bloge v katerih sem hotel zgolj namigniti na srž obveščevalne dejavnosti. To pot bi želel predstaviti analitične pristope obveščevalcev, ko iz mozaika manj in bolj znanih podatkov izluščijo bistvo, ki je očem zakrito, je pa tu in med nami.

Najprej pa za uvod nekaj pojasnil. Po koncu Druge svetovne vojne se je torišče spopada ideologij preneslo v sfero »hladne vojne«. Tega so se razveselile predvsem obveščevalne službe, ki so že tako ali tako bile mogočni in praktično neobvladljivi sistemi v državah kot so ZDA, Rusija, Kitajska, Izrael in tudi druge, kot sta Velika Britanija in Nemčija.

Nastale so nove doktrine specialne vojne, ki so »hladno vojno« umeščale v polje ali parlamentarne demokracije ali v polje učinkovitosti. Pojavili so se novi pojmi in izrazi, recimo »CO - covert operations«, le ti so bili nadgrajeni s pojmom »UCO - under covert operations«, ter še zadnji nivo v tej vrsti »BUCO - black under covert operations«.

Tajne operacije (covert operations) so bile več ali manj železni repertoar vohunskih dejavnosti, znanih že tisočletja, enako bi lahko dejali za Podtalne operacije (under covert operations), ki so doživele svoj razvoj in razmah predvsem med 2. Svetovno vojno (primer SOE proti nemški službam). Vendar vse njihovo delovanje je bilo usmerjeno zgolj v kratkoročna obdobja, bilo je tui na nek način podvrženo nadzoru, vladnemu ali parlamentarnemu. S pojavom »črnih podtalnih operacij« pa so vsi ti znani vzorci delovanja naenkrat postali preteklost. Obveščevalne službe – snovalci tovrstnih operaciji so morale namreč naenkrat razviti ukrepe se katerimi so to vrsto delovanja ščitile tako pred tujim sovražnikom kot tudi domačo zvedavo »demokratično« javnost. Zato se je predvsem organizacijske oblike prikrivalo z različnim poimenovanjem, brisalo sledi financiranja, spreminjalo organizacijske sheme, selilo oddelke iz ene enote v druge. Marsikaj bi se lahko še navedlo, vendar pri tovrstnem navajanju bi lahko bila škoda bistveno večja od koristi.

Skratka, tej »reorganizaciji« so sledili vsi. Recimo Mossad je v teh okvirih lovil nacistične zločince, izvedel maščevanje po napadu 1972, lovil vidne predstavnike Al Fataha. Rusi so šli v obsežen projekt vohunov znanih kot »sleepers« ali spečih agentov, ki so jih umeščali na ameriška tla z lažnimi identitetami in pokrivali vse kar se je dalo daleč vnaprej.

Manj je znano to, da so ameriške službe odgovorile z identičnimi aktivnostmi, le da je to bilo bistveno manj znano. Sicer pa, da ne bom sam imel težav, so vsi zapisi od tukaj naprej zgolj spekulativni in služijo le demonstraciji analitične logike obveščevalcev.

Hladna vojna je še najbolj divjala na evropskih tleh, če smo konkretni na tleh Nemčije (obeh), zato tudi ne preseneča, da je bil Putin skoraj desetletje aktiven v teh procesih kot operativec v vzhodni Nemčiji. Skratka, te operacije so bile načrtovane za razliko od CO in UCO, za desetletja. V njih ni bilo nobenih pravil, čisti utilitarizem (Macciavelli). V njih ni bilo nič prepuščenega naključju, za vsak izbrani »objekt pomoči« so obstajale rezerve, torej drugi ljudje, ki mogoče nikoli ne bodo aktivirani.

V tej luči bodo naslednji stavki res zveneli kot »domišljijski spis«, zato jih tudi ne bomo navajali kot trditve, temveč v obliki vprašanja, ki so vezana na življenjepis Angele Merkel:

- zakaj se že leta 1954, le nekaj tednov po rojstvu hčerke (Angele), njen oče z družino preseli v Nemško demokratično republiko, kjer postane on evangeličanski župnik v vasi Quitzovu (danes del Perleberga). Torej kar naenkrat »prostovoljno odide iz zahodne v vzhodno Nemčijo čeprav ve, da bo žena izgubila službo, standard bo slabši in vezi s sorodniki bodo ovirane.

- kako zelo ustrezen je bil družinski pedigre Angele za »pometače usod« - dedek je bil policaj, živeli so v Gdansku, ki je pripadel Poljski, mati je bila učiteljica latinščine in angleščine (zato Angela ni »potrebovala« hoditi v vrtec, mati pa »kot« da ni dobila službe)

- zakaj je oče že 1957 prevzel službo ravnatelja šole za otroke s posebnimi potrebami, ki mu je dobesedno odpirala možnosti kurirskih povezav širše po Nemčiji, Angela pa se v letu v katerem je nastal Berlinski zid vpiše na Politehniko v Temlinu (bistveno bolj varno področje študija, da se ne izpostavlja),

- zakaj jo vsi učitelji in sošolci opisujejo kot neopazno in socialno dobro vključeno šolarko oz. mladinko, ki je izstopala je s svojimi šolskimi dosežki, posebno v ruščini in matematiki. Angela Kasner je bila v svojem šolskem obdobju članica pionirske organizacije Ernsta Thälmanna, v začetku sedemdesetih let pa vstopi v nemško mladinsko zvezo (FDJ – politične analfalbete, to ni bilo kot ZSMS temveč kot SKOJ).

- kako ji uspe umestitev v vrste CDU in Brandta, ali re ni bilo nobenega vpliva »besnih političnih pometačev usod«?

- odpovem se raje naslednjim še najmanj 20 vprašanjem.

Zaključimo torej le s to mislijo. To ni blog v vrsti blogov, ki izhajajo iz teorije zarot. Tudi ni blog o Angeli Merkel ali Kasner, to je blog o službah, ki delajo na povsem nove, neznane načine, ki »tečejo« na desetletne proge. Ki imajo dolgo klop pripravljenih igralcev za katere pravzaprav nikoli ne vemo kdo so in kaj so. Pravi zaključek pa naj bo ta – v naši državi smo v teh zgodbah popolni amaterji!

Imeti Varnostno obveščevalni sistem je resna in odgovorna naloga!

Začnimo pa najprej z nečim drugim. Kaj menite, kam in kako je umeščen varnostno obveščevalni sistem v ustavo! Najdite si odgovor na to vprašanje sami, boste vsaj dokazali svojo inteligentnost in sposobnost, da nadaljujete z branjem zapisa.

Drugo zanimivo vprašanje je naslednje. Če vam nekdo reče Aristotel – ste sposobni ob tem pomisliti tudi na nekaj, kar ima povezavo z (varnostno) obveščevalnim sistemom. Stavit grem, da ne. Vendar, on je bil idejni in operativni kreator obveščevalnega sistema, Aleksandra Makedonskega (ti, ti grdi Aristotel – pa tako polna usta demokracije so ga bila)!

Preden se lotimo vsebinskih razmerij si moramo vsaj zaradi tega, da se zavemo podobe okostja, ki določa naš sistem, pogledati najpomembnejše elemente zakonskih podlag.

Torej, če verjamete ali ne, naše s strani Državnega zbora uradno prečiščeno besedilo Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, obsega:

– Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA (Uradni list RS, št. 23/99 z dne 8. 4. 1999),

– Zakon o javnih uslužbencih – ZJU (Uradni list RS,

št. 56/02 z dne 28. 6. 2002),

– Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb – ZPNOVS (Uradni list RS, št. 26/03 z dne 13. 3. 2003),

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA-A (Uradni list RS, št. 126/03 z dne 18. 12. 2003),

– Zakon o dohodnini – ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 54/04 z dne 20. 5. 2004) in

– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji – ZSOVA-B (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006).

Kakšen krasen pravniški konglomerat! Ampak tukaj sta še dva pomembna pravna akta:

- Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb, sprejet na seji DZ seji dne 27. septembra 2007, in

- Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb.

Kaj je bistveno v teh pravnih temeljih? Gre za pravno ureditev medsebojne prepletenosti in povezanosti zakonodajne in izvršilne veje oblasti, začinjeno še s sodno vejo oblasti v delu, kjer se uporaba metod povezuje s pravno osnovo za uporabo posebnih metod in s sklepi pristojnih sodišč.

Torej Vlada RS opravlja strokovni nadzor nad delom Sove s spremljanjem njenih aktivnosti in rezultatov dela. Agencija o svojih ugotovitvah obvešča predsednika vlade, kadar gre za zadeve iz njihove pristojnosti pa tudi predsednika republike, predsednika državnega zbora in pristojne ministre. Podatke o svojih ugotovitvah agencija posreduje tudi pristojnim ministrstvom ter drugim organom državne uprave, da bi ti lahko za izvrševanje svojih zakonitih pristojnosti predlagali ali sprejeli določene ukrepe. Agencija pripravlja informacije in analize s svojega delovnega področja tudi za potrebe Sveta za nacionalno varnost in delovnih teles državnega zbora za izvajanje nalog z njihovega delovnega področja.

Nadzor porabe proračunskih sredstev Sove opravljata proračunska inšpekcija ministrstva za finance in računsko sodišče. Proračun agencije je javen. Nadzor javnosti ni posebej opredeljen, izraža pa se predvsem v javnem mnenju o agenciji, medijski odmevnosti njenega dela in komentarjih javnosti na nekatere njene postopke. Tudi spletna stran omogoča vpogled javnosti v delo Sove.

Temeljna naloga notranjega nadzora je ugotavljanje, ali so bili na ustrezen način izvedeni in dokumentirani vsi postopki, ki jih določajo zakon, podzakonski akti in druga navodila.

Torej nadzora kolikor človek hoče, nekako po načelu »Mnogo babic – kilavo dete«! Vendar osrednji organ s posebnimi pristojnostmi je komisija, predvsem pri nadzorovanju zakonitosti uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov, saj ima vpogled v dokumentacijo o uporabi le-teh, lahko pa si ogleda tudi naprave in prostore, ki jih agencija pri tem uporablja. Komisija izvaja nadzor tudi z obravnavo celovitega poročila o delu in finančnem poslovanju agencije v preteklem letu in programa dela za tekoče leto. Oba dokumenta ji v obravnavo predloži Vlada Republike Slovenije. Agencija vsake štiri mesece, po potrebi pa tudi zunaj tega roka, komisiji poroča o izvrševanju svojih splošnih dejavnosti.

Verjetno je sedaj tudi marsikomu jasno, zakaj Janša tako brezglavo rine v to komisijo in zakaj ga njegova SDS tako besno podpira. V Komisiji se namreč bije bolj za »lažne človekove pravice«! V vseh sodobnih obveščevalnih sistemih je problem nekje drugje - tuji obveščevalci (recimo avstrijski) dobro vedo, da v primeru obravnave dokazov zbranih z metodami obveščevalnih služb - človekove pravice postanejo minorne. Pomemben je le državniški interes.

Vem da bodo sedaj naši drdr Jakliči poskočili. Vendar, človekove pravice so kršene šele takrat, ko nastopijo posledice kršitve! Vse resne obveščevalne službe po svetu, pa za živo glavo ne uporabijo zbranih operativnih dokazov neposredno za sodni pregon. Vedno sta dve možnosti, ali podatke izkoristijo za lastne operativne potrebe (tudi če gre za kazniva dejanja oseb) ali pa jih posredujejo drugim pristojnih službam, ki si morajo dokaze še enkrat zagotoviti na "legalen" način.

Zato je tudi izjemno težko razložiti predvsem tistim, ki skačejo s prižganimi svečami okrog naših sodišč, da je vztrajanje pri izreku: »Človekove pravice so absolutna in neodvisna kategorija«, dokaj smešna zadeva. Če ne verjamete, potem pa si predstavljajte Robinsona Crousoja, kako skače popolnoma sam po otoku in momlja o človekovih pravicah. Človekove pravice se osmislijo šele v interakciji in medsebojnemu odnosu med ljudmi!

Sedaj pa lahko nastopi osrednje grenko spoznanje! Velik del problemov, ki smo jih ali jih še bomo omenili, bi odpadel že s tem, če bi se v naši državi ločili obe osnovni funkciji, torej varnostna in obveščevalna! Sedaj smo priče efektu, da je moč in sposobnost delovanja sistema odvisna od njenega najbolj šibkega člena, to je varnostnega sistema. V varnostnem sistemu so namreč človekove pravice »conditio sine qua non« V obveščevalnem sistemu pa so z vidika razmerja med družbo in državo, pravice irelevantne. Recimo kar po domače, neuporabne! Ker če so z obveščevalno dejavnostjo pravice kršene in je ta kršitev postala javna, potem je nekaj hudo narobe z uporabljenimi metodami in še bolj s postopki uporabe.

Pa zapišimo to misel še malo drugače! Varnost je, tudi po Maslowu, temeljna potreba in se s tem spreminja v pravico. Vendar varnost ni nekaj abstraktnega temveč je sestavljena iz aktivne in pasivne vloge, saj jo sestavlja obramba in zaščita. Zaščita pa pomeni le soglasje do prenosa pravice do obrambe na državo. Primer, marsikdo meni, da nas NATO brani, še zdaleč ne, on nas ščiti (tudi pred nami samimi)!

Torej če sedaj to razmišljanje povežemo s človekovimi pravicami, lahko sprejmemo razmišljanje, da je varnost in s tem posredno obramba in zaščita vsekakor v polju človekovih pravic. Vlogo in pomen varnosti smo torej vsaj v osnovi razčistili, tudi smo s tem potrdili to, da mora obstajati parlamentarni nadzor nad tem, saj če vas policaji pretepajo (primeri v Mariboru – vstajniška kronika), ni nič narobe, le vsa zadeva mora imeti zakonsko osnovo in legitimna pravna izhodišča!

Toda naslednji zajec iz klobuka naše državne suverenosti je obveščevalna dejavnost. Pa pričnimo tako, in še enkrat poudarimo – ni zapisana v ustavi! Torej sodi obveščevalna dejavnost v področje politične države, predvsem v izvršilno vejo oblasti! Torej je parlamentarni nadzor, ki je za področje varnosti še nekako utemeljen, je v primeru obveščevalne dejavnosti, zgolj krinka da se derogira celoten varnostno obveščevalni sistem v polje takšnih političnih razmerij, ki obveščevalno področje povsem razveljavijo. V bistvu ga uničijo in naredijo neefektivnega – oz, kar je še huje, nekateri hočejo, da se naše obveščevalne službe zaradi »lastne varnosti« naj ukvarjajo predvsem s kurjimi tatovi.

Ogromno bi se dalo še iz navedenega izluščiti, predvsem z različnimi logičnimi pristopi, vendar ker sem ta del napisal povsem iz dobre volje in po drugi strani zaradi skrbi, naj bo dovolj. Skratka, če naredim povzetek zgolj v enem stavku, je zadeva jasna: Mi nimamo obveščevalnih služb, nimamo obveščevalnega sistema in nimamo obveščevalne dejavnosti! Skratka naši parlamentarci, ki imajo nerazumno širok vpogled v delo obveščevalnih služb – so neke vrste sodobni Pippin Tomi. Od njihovega dela, v primeru obveščevalne dejavnosti, ne da ni nobene koristi, povzroča se predvsem neverjetno velika škoda!

Tako da lahko tudi povsem strokovno ugotovimo, da to, da ni ta trenutek Komisije za nadzor varnostno obveščevalnimi službami, sploh ni tako slabo. Sicer pa le še ena zaključna misel. Parlament s svojimi komisijami in odbori mora nadzorovati delo varnostnih služb, toda obveščevalne službe in njihovo delo lahko le spremlja. Nadzor je v tem primeru, smešna opredelitev. Pač nekako v stilu večine drugih naših rešitev v vzpostavitvi državnega sistema!

*  *  *  *  *

Izjava, še enkrat in za vsak primer! Vse analitične primerjave, ki so objavljene v tem blogu, so lastne! V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!

Sedeži v Bruslju in nacionalni interes!

Najprej pa začnimo z misijo »Iskanje gospodarskega ministra«. Bojim se, da smo še vedno, kljub številnim klofutam, ki smo jih v zadnjem mesecu prejeli – no kar številne smo si tudi sami dali – prav divje usmerjeni v iskanje »strokovnjakov«! Modra manjšina, ki sicer le redko dobi prostor v javnih medijih sicer ni tega mnenja.

Publicist Markež se v SP Dela med drugim ponovno sprašuje, kaj je resnični slovenski nacionalni interes ter navaja misel, da najbrž nihče ne bo nasprotoval trditvi, da so vodni viri v največjem nacionalnem interesu in da bi bilo zelo dobro imeti pravne varovalke pred nenadnim obvestilom EU, da je trgovinski sporazum z ZDA izpogajan, stranska posledica tega izjemno koristnega akta pa je liberalizacija vodnih virov, ki so, so bili in bodo največji interes multinacionalk.

Njegov naslednji premislek velja vprašanju kako odpreti perspektive malemu in srednjemu podjetništvu, ne da bi pri tem morali prodati dušo neoliberalistični ideologiji. Moje mnenje pa vsekakor temelji na tem, da opozarjam na izjemno kratkovidnost našega pristopa k rešitvi večine problemov, od gospodarske rasti, do zaposlovanja in splošne rasti v državi.

Skratka, ne sanjajmo o malih in srednjih podjetjih kot nosilcih gospodarske (ekonomske) suverenosti), ker to so le kolesca vpeta v večje poslovne povezave. V teh zadevah vidijo le naivci priložnost in prednost. Zato odgovor, kje poiskati kandidata za gospodarskega ministra, je nasvet enostaven. Gospod mandatar, le prave svetovalce povabite na pogovor.

Drugo razmišljanje prihaja iz Bruslja izpod peresa Trošta, sicer z zamudo, vendar v celoti pritrjuje redkim komentarjem nas, ki smo že več kot mesec dni razmišljali in pisali povsem drugače od histerije, ki se je v tem času razpasla preko vseh meja. Upam samo, da zaradi svojega korektnega pisanja ne bo dobil kuverto z vozovnico za Ljubljano.

Tako razmišlja: »Zdaj smo tam, kjer smo. Na prometu. Ne razumite me napak. Ta resor ni slab. Še zdaleč ne, če pomislimo, kako infrastrukturno podhranjena je marsikje Slovenija. A ta resor še zdaleč ni tako močan, kot je bil tisti prej. To je tisto, kar je Slovenija izgubila. Možnost vpliva in stik z nekom, ki je bliže Junckerju. Vprašajte Janeza Potočnika, s čim se je ukvarjal v zadnjih letih. Se spomnite posredovanja Ollija Rehna v razpravah med Slovenijo in Hrvaško, plinski terminali … Evropska komisija vsak teden zaseda in sprejema odločitve. Violeta Bulc utegne biti težje uveljaviti interese države, ki jo bo predstavljala v Berlaymontu. Na prvi vtis deluje dobro, energično.

Evropski poslanci so očitno vzeli tisto, kar so hoteli – torej AB. Vzeli so tam, kjer so najlaže vzeli. Majhni državi, ki ni podprla svoje kandidatke. Ta kandidatka je bila za to lahka tarča. Tisti, ki so uživali v odstreljevanju slovenske kandidatke, se bodo morali vprašati, ali se je izplačalo? Politična cena je nedvomno majhna. Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je po potrditvi Violete Bulc za komisarsko kandidatko že sredi preteklega tedna pošiljal zahvalna pisma svojim sodelavcem.«

Neverjetni smo Slovenci, res smo sposobni uprizoriti pravo sago o »Der dumme Hans« pravljici bratov Grim. Izgubili smo podpredsedniško mesto, izgubili smo področje energetike in na koncu še podpodročje vesolja. Vendar pomembno je, da se mi kljub temu počutimo kot »zmagovalci« in kot rešitelji EU pred "slabimi" kadri!

Moje mnenje v tej zadevi je seveda naslednje. Vsi ki govorijo, da je AB »kriva« da je zapravila podpredsedniški položaj, recimo Ljudomila Novak na RTV SLO2, ko prostodušno laže v kamero in pozablja dejstvo, da je Juncker sprejel odločitev, da podeli podpredsedniški položaj, ne državi temveč kandidatki, ki bo izpolnjevala tri pogoje. Naši politiki pa so razmišljali le eno – kako izigrati Junckerja. No poskus je bil res »uspešen«! Sedaj pa bi radi povrh vsega še prikrili sledove te svinjarije, ki vodijo v brloge SDS, SLS in SD!

Meni je popolnoma jasno, poznavajoč to okolje, da v tej zgodbi sploh nista pomembni področji energetike ali transporta (z ali brez vesolja). Pomembno je le eno, kakšen ima kdo vpliv v EU in bo to takoj jasno ko se bo videlo, kje kdo sedi v času kosila. Paradoks je v tem, da se vedno zbere največ 72 ljudi, kar pomeni 9 miz s po 8 mest. Tudi iz tega razloga ima Juncker svojega prvega namestnika in še šest namestnikov, da ustrezno zapolni mizo Ena.

Miza Ena ima najboljši položaj in tisti, ki sedijo za njo so tudi najbolj vplivni. Zato so večurna kasnejša zasedanja teh organov le show za javnost, pravi dogovori in odločitve se sklenejo med temi mizami, predvsem pa za pravo mizo. Zadeva poteka po teh pravilih in tako - pa naj si gre za skupno kosilo komisarjev, ali direktorjev DG, ali funkcionarjev po področjih, recimo DGE.

Železni repertoar vsakokratne mize Ena tvorijo, poleg komisarja (njegovega asistenta – prvega namestnika, ki je zapisnikar) torej še šest namestnikov.

Znanec mi je razlagal primer miz za DG za zaposlovanje, steber so bili poleg DG for employment še vedno predstavniki 4 držav - (po abecedi) GB, Francije, Nemčije in Nizozemske. Na preostali dve mesti je bil vedno vključen nekdo po njihovem izboru in ne za »enkratno uporabo«.

Torej kakšna enakopravnost, kakšna pomembnost recimo Italije, Španije ali Poljske. Da o treh baltskih revčkih raje ne govorimo.

Skratka, vse nam bo jasno, ko bomo videli prve slike skupnih posnetkov kosil, ki se običajno posnamejo pred začetkom teh dogodkov. Vemo pa le dve stvari, AB je imela stol rezerviran pri mizi ena in slovenski ELS poslanci ta pravila dobro poznajo. Kje bo sedela Bulčeva nihče ne ve, Vsekakor pa ne za prvimi tremi mizami po pomembnosti, ki so vedno skupaj.

Lahko samo upamo, da ne bo dobila mesta pri mizi, ki je blizu vrat, ki vodijo v toaletne prostore. Vemo pa tudi to, da na srečo ne bo dobila priklopnega sedeža! Sploh pa se ne bi čudil, da tam nekje sedi naših pet 'zveličavnih' predstavnikov ELS.j

Torej dragi ploskajoči državljani, predvsem pa tisti, ki ste izvolili slovenske predstavnike v ELS – niso pomembna področja – pomembna so omizja in stoli. Sam pravim še enkrat – bodimo zadovoljni, da nismo dobili priklopnega stola!

Še dodatek zgolj za odgovore twiterašem!

Lojze Petrle – blefer in specialist za mednarodno politiko, oče »Sramote v Ogleju«

Romana Jordan – Kaj je to ona, ki je Madžaru masirala mednožje?

Patricija Šulin – Tako mlada in že tako zvito potuhnjena. Jo čaka v SDS še lepa kariera!

Franc Bogovič – Mož kontinuitete. Vedno istih intelektualnih zmožnosti, kot župan, kot poslanec v parlamentu, kot EU poslanec!

Igor Šoltes – mislim da zares verjame v svoje besede!

Suženjsko delo – kot dokaz fleksibilnosti!

To kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Če samo pokomentiram včerajšnji petek na borzah po svetu in jih razvrstim v tri velike trge: ameriškega, evropskega in azijskega. Potem so novice porazne. Ameriški in evropski sta »skurila« ves ustvarjeni dobiček tega leta zgolj v enem dnevu. Milijarde so izpuhtele, in ker je takoj nastala panika, lahko v naslednjem tednu pričakujemo še dodatno »sublimacijo« investicijskega kapitala.

Panika je popolna in čredno razpoloženje po sleditvi obnašanj drugih, t.im. »bolje informiranih« še nikoli ni bilo večje. Ampak brez naivnosti, mojstri borznega špekuliranja so tudi v teh razmerah krepko zaslužili in postali še bogatejši.

Razdeljene so bile Nobelove nagrade, tudi za ekonomijo. Stavit grem, da bo naslednja nagrada za ekonomijo pristala v rokah kakšnega ameriškega snovalca ekonomskih trendov, ki bo modro ugotovil naslednje.

"Obdobje možnosti doseganja kapitalskih dobičkov v pogojih ustvarjenih globalizacijskih razmerij je mimo. Vele špekulatnom je popolnoma vseeno ali v cilju doseganja profita obvladujejo države ali korporacije. Trend kaže, da je čas za premik iz obvladovanja korporaciji v obvladovanje držav. Pomembno je le trajno ohranjanje in krepitev monopolističnih pozicij, kjer privilegirani položaj na trgu dosega večje efekte kot pa pravila »svobodnega« trga."

Prav tako se področje monopolizacije vse bolj seli iz področja industrijskih produktov v področje storitev. Tu se namreč odpirajo številne nove in hvaležne niše, kjer se storitve, ki so do sedaj bile pretežno v domeni države, v okviru javnega servisa, pod prevezo klestenja javnih stroškov in varčevanja vse bolj selijo v zasebno sfero. Pa najsi gre za šolstvo, zdravstvo, komunalne storitve, ali pa tipične javne storitve – n.pr. storitve državne uprave, recimo registracija avtomobilov.

Za sodobne neoliberalistične mojstre »mlatenja profita« je pomembno le eno, najti in izmolsti vsa potencialna področja, kjer poteka menjava storitev še vedno po pravilih solidarnosti.

Zato v tej luči ne preseneča, da se pojavljajo tudi povsem nove oblike medsebojnih odnosov med ljudmi, pa najsi gre za Veliko Britanijo ali Bolgarijo. Cela naselja v posameznih mestih, skupaj z državo infrastrukturo (policija, centri za socialno delo...) na koruptivnih temeljih legalizirajo novodobno suženjstvo. Ti novodobni sužnji niso v pravih verigah temveč v »socialnih«. So prosti, vendar nimajo kam iti. So pretežno azijskega rodu, njihovi lastniki so poleg pretežno »rojakov« tudi »domorodci«. Nepokorščina se kaznuje s hudimi kaznimi, tudi s smrtjo. To se uveljavlja tukaj, nam vsem na očeh.

Hkrati pa nam predvsem številni domači apologeti neoliberalizma vse bolj očitno nebrzdano prodajajo mantro o odgovornosti človeka za lastni ekonomski in socialni položaj. V to matriki »poštenosti« padajo tudi mladi, kot da so jim v šolskem sistemu povsem izbrisali pravila logičnega razmišljanja. Ravno ta teden sem poslušal številne prispevke na temo brezdomstva in brezdomcev. Tako je eden od teh mladih prostovoljcev, ki se ukvarjajo z brezdomci zelo lepo, vendar strahovito naivno razmišljal, češ kako je problem brezdomstva bistveno širši, je namreč tudi ekonomski, socialni in zaposlitveni. Zato se mora ta problem reševati na več frontah in obenem krati. Vse to je zvenelo tako pošteno, človeško in »vzdihe ter solze« izvabljajoče.

Ampak ta spoznanja so bila med nami že pred dvajsetimi leti. Toda že pred dvajstetimi leti smo jasno vedeli, da ni prav če se bomo lotili reševanja teh zadev induktivno – torej da poenostavim, polovimo brezdomce po ulicah in zgolj za njih kreirajmo delovna mesta, razvijajmo socialne urepe  itd. Ne, pred dvajsetimi leti nam je bilo popolnoma jasno, da se mora to reševati deduktivno. Torej z matričnim pristopom, ki nastavi mrežo ukrepov v katero se zajamejo posamezne socialne skupine iz družbenega obrobja.

Sicer pa, komu jaz to pišem. Kaj menite, da bi me Svetlik razumel ali sedaj njegova namestnica Kopač Mrakova ali njena šefica direktorata za trg dela in zaposlovanja Koširjeva, na kaj opozarjam in kaj želim povedati? Prosim vas lepo! 

Da končam z neko drugo mislijo, Bulčeva ima pravzaprav neverjetno srečo, da jo tiščijo v Bruselj saj ne bo uspela dokazati svoje nesposobnosti na področju črpanja EU sredstev. Sicer pa, kaj je komur koli mar za to področje, ne! Ko pa je slabo črpanje EU sredstev tako krasen poligon medsebojnih očitkov in zmerjanja o (ne)sposobnosti!

O ženski, ki je združila narod!

Slovenija je doživela katarzo – uspešno je obračunala z AB. V zadnjem mesecu in pol smo dosegli neverjetno enotnost v narodu. Tako imenovani »levi in desni« komentatorji so dosegli narodno spravo in družno, kaj družno, orkestrirano napadli z žveplom in ognjem Bratuškovo. Ne verjamem, da nas je ostalo v vsej državi več kot 20 komentatorjev, ki smo obdržali trezno glavo in ves mesec opozarjali: »Ne gre za AB – gre za politiko«!

Seveda so bile temu našemu stališču takoj tudi primerne diskvalifikacije, češ da branimo AB! Če bi bili v srednjem veku, bi jo verjetno kot čarovnico sežgali! Pa ne zaradi nje, temveč zaradi manifestacije in kazanja mišic. Češ poglejte, kakšno enotnost zmoremo mi!

Zato priznam, da me je obšla ginjenost, ko je Peterle v nekih Odmevih v TV studiu vzhičeno razlagal, da »Evropa  težko razume, kako naša kandidatka prepeva komunistične pesmi in da jo obravnava protikorupcijska komisija...«, mu je Fajonova nasmihajoče se prikimavala, brez zadrege in »mirne« vesti. In to človeku, ki hodi od odkritja enega spomenika fašistični kolaboraciji do drugega.

Pričnimo najprej z aktualnim zakasnelim ravnanjem KPK! Komisija za preprečevanje korupcije je na dopisni seji soglasno ugotovila, da je bila Alenka Bratušek pri svojem imenovanju za komisarsko kandidatko v nasprotju interesov. Ne pozabimo komisija, ki ima v svojem imenu besedo »protikorupcijska«, je obravnavala problem »integritete« AB. Ampak vsi poslanci ELS so veselo hujskali svoje evropske kolege, pač po načelu, »kjer je dim je tudi ogenj«, da je AB vsekakor ali pa vsaj verjetno vpletena v korupcijsko dejanje.

Zato prisežen, sedaj imam res vsega dovolj! Sploh ob četrtkovem trpljenju, ko sem nehote gleda prenos MVK iz parlamenta in pričakoval da bo iz hrama demokracije zavela sveža sapa pameti! Vendar, moje spoznanje je bilo žalostno in ugotovitev le ena: Tanko, Gorenak, Grims... pojdite na tečaj slovenskega jezika! Pa lepo prosim vzemite s sabo Štefaneca! Če v tej državi ne bi bili funkcionalno nepismeni, bi marsikateri člen zakona ti gospodje vedeli prebrati in pravilno razumeti!

Komisija za preprečevanje korupcije je namreč na neki svoji dopisni seji soglasno ugotovila, da je bila Alenka Bratušek pri svojem imenovanju za komisarsko kandidatko v nasprotju interesov. Ta ugotovitev sploh ne drži in je v bistvu debela posiljena laž.

Zakaj? Štefanec se sklicuje na 38. člen  ZIntPK, kaj pa piše v njem? -  (posledice neupoštevanja dolžnosti izogibanja) kjer piše:

(1) Če z drugim zakonom ni določeno drugače, mora uradna oseba, [b]ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem, ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo,[/b] o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen, če bi bilo nevarno odlašati.

(2) Predstojnik oziroma komisija o obstoju nasprotja interesov odločita v 15 dneh in s svojo odločitvijo takoj seznanita uradno osebo.

Najhujše je navajanje  Štefaneca, ko nadaljuje z nakladanjem in mu vsi novinarji v tem sledijo. Tako navaja svoje »argumente«: Bratuškova je pri ... svojem imenovanju za .. , pa odkod jim ta izraz imenovanje (naturcepci -  oprostite)!

Ne Bratuškova, vlada je opravila dejanje, kjer ni šlo za imenovanje, temveč v katerem je šlo zgolj ... za predlaganje kandidatov! Zato, naj mi nekdo le razloži ali mi razumemo razliko med imenovanjem in predlaganjem?

Biser je tudi zahteva KPK o njeni izločitvi! Čemu bi se naj torej izločila izločila ona, pa Erjavec in navsezadnje tudi Židan? Zakaj? Zato, ker mi pač ne obvladujemo državotvorne logike, to je dejstvo in pika! Še dobro, da Štefanec ni zahteval po tej logiki njen odstop, da bi lahko napisala in podpisala dokument, ki ga je do konca avgusta pričakoval Juncker.

Mimogrede, če smo že pri integriteti, ali se tudi Janša ni sam že dva mesca prej sam predlagal na listo za volitve? Zakaj pa je v tistem primeru molčal? Aja Pahor mu ni nič naročil! Štefanec - bravo za vaše ravnanje, vendar me vseeno zanima ali ste že kdaj slišali da mora obstajati tudi vrstni red obravnave zavržnih dejanj.

Bratuškovo ste takoj nasadili. Sedaj pa pojasnite, zakaj so spregledali obsojenega kriminalca, ki je kot predsednik stranke zlorabil svoj položaj ter se sam predlagal na listo za državne volitve in kršil vsa načela integritete, saj si je v svojem primeru resnično pridobil neupravičeno korist ali položaj.

Zato, zaključno vprašanje - Kaj nam koristi slovenska država, če pa smo se odpovedali slovenskemu jeziku?

Rajske zgodbe

Antična zgodba:

Pride Hermes na Olimp in vstopi v jedilnico bogov. Utrujen, lačen in preznojen.

»Kaj je danes dobrega za obed?

»Saj veš naša specialna ponudba, le za bogove, ambrozija in nektar.«

»Že zopet!« In se zlovoljno obrne ter odide.

Vatikanska zgodba:

Pride k papežu Ratzingerju mlad, sedemleten fantič in ga vpraša:

»Rad bi izvedel nekaj o vaši družini in o tem, kako je bilo, ko ste bili tako majhni kot jaz.«

In petinosemdesetletni papež mu je odgovoril:

»Če povem po pravici, si predstavljam, da je v raju tako, kot je bilo v moji mladosti. V tistem vzdušju zaupanja, veselja in ljubezni smo bili srečni in mislim, da mora biti v raju podobno kot v mojem otroštvu.« Ratzinger je odraščal v času nacionalsocializma!

Slovenska zgodba:

Živeli smo v socializmu, tudi pomanjkanje je bilo, vendar smo poznali občutek socialne varnosti, Vedeli smo, da nas čaka zaposlitev, da je šola le čakalnica za pravo življenje, da imamo perspektivo za stanovanja, hiše, družine, otroke.

Danes nam dopovedujejo naj se tega sramujemo, naj pozabimo in naj se spomnimo »komunističnega terorja« nenehnega streljanja po ulicah in vaseh, na nočne vožnje tovornjakov, v katerih se je končala usoda ljudi. Naj se spomnimo zloglasne UDBE za katero je vohunilo na tisoče anonimnih ljudi, ki jih naenkrat nikjer več ni. Kot da so izpuhteli v zrak, kot da smo ovajali sami sebe.

Skupni nauk zgodb:

Vsega se človek prenaje. Hermes se je prenajedel ambrozije in nektarja, Ratzinger nam zatrjuje, da je bilo obdobje v katerem se je razrastel nacizem, čas veselja in ljubezni. Zase pa lahko le rečem, da sem se po dvajsetih letih prenajedel kapitalizma in demokracije in nenehne prisile, da moram reševati finančne polomije drugih. Dajte mi nazaj bograč ali vsaj bujto repo!

Je Slovenija v »rikvercu«?

Si predstavljate, da se ponoči vozite z vlakom in naenkrat zaradi teme izgubite občutek v katero smer se peljete. Ni za videti nobene luči, nobenega signala ali točke na katero bi se lahko oprli. Ali pa recimo še bolj nazorno. Ste v vlaku, na postaji in vidite, kako se vaš vlak prične počasi premikati in si rečete, »no krenili smo!« Okna sosednjega vlaka drsijo vedno hitreje mimo vas in vlak izgine, vi pa zgroženi spoznate ob pogledu na nepremično pokrajino, da ste še vedno na postaji, le sosednji vlak je odpeljal.

Tako se mi vse bolj dozdeva, da se tudi naši državi na nek način dogaja podoben efekt. Dobili smo »novega strojevodjo«, zdi se nam, da je nekje v lokomotivi, toda kaj počne tam in kaj se dogaja, tega živ bog ne ve. Tudi ne vemo v bistvu kje se lokomotiva nahaja. Ali v smeri vožnje, ki jo predpostavljamo ali je tam na kompoziciji, za katero mi menimo in predpostavljamo, da je rep našega »državnega« vlaka!

Skratka, po volitvah so se sprostila velika upanja. Samo kaj, ko pa smo po naši stari navadi zamenjali naše želje in naše možnosti. V principu se je na nek način »poslovila« generacija, kot se je pred 10 leti tista rojena med 1945 in 1944, sedaj tudi ta rojena 1955 – 1965. Sedaj v večini prevzema oblast generacija 1965-1975. Tudi to ni slabo. Ko je med aktualno generacijo, ki prevzema oblast in tisto, ki je odpisana, še ena generacija odpisanih, je človeku malo lažje. Malodušje postane naenkrat znosnejše.

Ni pa nič lažje zaradi tega, ko se že s prostim očesom vidi, da se pri nas nič ne spreminja in da grški filozofski izrek, da človek nikoli dvakrat ne stopi v isto reko, pač ne velja. Preprosto zato, ker mi ne vstopamo v isto reko temveč v isto mlako!

Torej, kaj hočem povedati? Predvsem to, da se generacije zamenjujejo, slabosti pa ostajajo in vsa tista slaba razmerja, ki smo jih »uspešno vzpostavljali zadnji dve desetletji. Pa si osvežimo naš pogled le z nekaj dejstvi. Vsaka družba ima v svojih vrstah altruiste in psihopate. Tako enih kot drugih je skupaj manj kot 10 %. Med njimi pa je razmerje približno takšno, da na enega altruista prideta dva psihopata. Kdo in kaj so psihopati v politiki je dovolj dobro pisal prof. Nolimal. Prav tako nam njihovo ravnanje uspešno vsak dan demonstrira Tretji kanal RTV. Zato o tem ne bom pisal, rad pa bi povedal le eno. Sleherna zdrava in normalna družba se teh dejstev zaveda, kot tudi hendikepa, da obstajajo poleg altruistov še psihopati. Vendar nobena zdrava in normalna družba ne dovoli, da se povzpnejo psihopati na najvišje politične položaje v državi temveč skozi mehanizme politične demokracije, predvsem volitve, skrbno pazi, da je vloga psihopatov na nek način utilitaristično kontrolirana, ter da so najvišja mesta namenjena predvsem visoko etičnim ljudem.

Zato si oglejmo le dva dogodka, ki sta zaznamovala predvsem drugo polovico avgusta in ta mesec. Eno je »lovljenje« slovenskega kandidata za komisarja in drugo so hearingi pred imenovanjem ministrske ekipe.

Najprej o Alenki Bratušek. Etika je vedno priročna stvar, sploh če se krepko manipulira z dejstvi, jih izkrivlja ali celo sprevrača. No mojstri manipulacije, ki so sposobni, in to že večkrat, izpeljati celo nesklepčno sejo neke komisije, to tudi naredijo. Brez sramu in brez zadržkov. In v čem je sedaj največji paradoks? V tem, da oni apelirajo na našo visoko etičnost, mi sami pa naj spregledamo njihovo neetičnost. 

Ne briga jih kaj misli Juncker o sestavi "svoje" komisije. Ponujajo mu celo Zvera, verjetno tudi za ceno spremembe spola in političnega prepričanja. No je pa res vprašanje ali bi sam imel s tem kakršne koli težave. Vestno zamenjujejo pojme kot so "kandidiranje" in izvolitev", hkrati pa ob vsaki in to res vedno, ponavadi že v drugem ali tretjem stavku, omenjajo svojega slavnega zapornika. Če smo dosledni, iskreni in pošteni, bi jih moral vsaj nekdo vprašati: »Gospodje, zakaj se ne izločite iz vseh tistih razprav, ki se posredno ali neposredno tičejo vašega vodje«! 

Zakaj ne zaupate v sistem, predvsem pravosodni in ne počakate, da se zgodba razplete? Mogoče ste nekaterni prebrali moj blog v dnevniku »Med politično državo in civilno družbo«, kjer sem ocenjeval ministrske kompetence, torej ne strokovnost. In kljub temu, da ga jih le malo poznam in sem upošteval le elemente njihovih uporabljenih ključnih besed na zagovorih, sem v zaključku zapisal, da jih je v oceni njihovih ministrskih kompetenc dve tretjini pod povprečjem. Bom pa presojo za tiste, ki bodo ostali ponovil, vsekakor čez najmanj 6 mesecev.

Sicer pa, sedaj, ko sem prišel skoraj do konca svojega zapisa ugotavljam, da v bistvu nimam kaj za dodati, Le poudarim lahko, da skoraj vsa zastavljena vprašanja na hearingih, slonijo na takšnih dejstvih, ki razkrivajo, da je vse govorjenje in ravnanje seveda pogojeno z zmožnostmi spraševalcev, za katere pa zelo velja to, da je  premalo pogled zgolj iz slovenske mlake. Neko hudo prekletstvo visi nad nami, pa nisem vraževeren. 

Skratka poglejmo samo še konkreten dogodek vezan na zaslišanje kandidata za ministra za infrastrukturo. Ozadje drugega tira in perspektive luke je dejstvo, ki ga je potrebno razumeti v luči borbe med evropskimi transportnimi titani. Mogoče pa tudi še višje. Zato pa sem tem bolj upravičeno v nekem drugem blogu napisal, če bi slovenska SOVA bila strokovno vodena, če bi razumela svojo vlogo in pomen izvajanja najmanj (največ) 20 obveščevalnih projektov, potem bi eden izmed njih bil tudi ta problem, kaj se nam dogaja na področju evropske transportne doktrine!

Še nekaj, hearingi sicer vsi kažejo na visoko strokovnost kandidatov, toda mi iščemo ministre - torej politično imanentnost in ne državnih sekretarjev ali generalnih direktorjev direktoratov.

Zato odgovora na uvodno vprašanje tega bloga sam ne poznam. Upam le da ga mogoče pozna strojevodja, to je vsaj nakazoval danes, ko je na parlamentarnem organu razlagal o pomenu državotvornosti! Bomo videli.

Evropske politične maske so za nas pač neznanka!