Prehod iz osebe civilne družbe v »zoon politicon«?

Nič nimam proti Miru Cerarju, želim mu uspeh! Vendar tisti trenutek, ko je vstopil v politiko, nimamo več za opraviti z Mirom Cerarjem, strokovnjakom za pravna vprašanja, osebo z visoko etično integriteto. Naenkrat stoji pred nami »zoon politicon«, kot politična tabula rasa, ki si šele piše svoje prve politične opredelitve. V tej luči pa seveda ne smem in ne morem molčati. Predvsem, ker se tukaj že pojavljata dve zadevi, ki me motita, še bolj pa skrbita.

Prva je personalizacija politične stranke. Nek čuden fenomen vzpodbujanja plemenskih izhodišč, kot v času obrambe pred Turki, ko smo imeli bolj ali manj uspešne čete slovenskih fevdalnih gospodov, Cerar seveda ni začetnik tega fenomena, je pred njim bil še Virant, Žerjav pa Jankovič, Šoltes, Bratuškova. No nikoli se ni javno omenjal v tej luči Pahor, čeprav je tudi njegova SD več kot desetletje funkcionirala po tem principu. Da o Janši seveda sploh nima smisla govoriti, ker to je stranka, ki je že prešla na višji nivo povezovanja. Kakor koli, zame je ta princip nekaj anahronističnega, daleč od sodobnega. Je princip, ki dobesedno generira princip ovčjega tropa in pastirja. Takšnemu principu nisem nikoli nasedel, niti v preteklosti, bom pa še manj sedaj!

Druga zadeva je programske narave. V zadnjih 25 letih so nas etablirane stranke dodobra navadile na to, da papir prenese vse. Da se lahko dobre programske ideje prav po sračje kradejo drugim. Da ni pomembno, da ko se pride na oblast, da se potem vse to lepo zapisano in povedano sfiži in izjalovi. Le eno je pomembno, da se po vsem porabljenem času za realizacijo programa spretno dokazuje, da je za neuspeh kriva opozicija. Da bom konkreten, recimo programska izjava »ustvarjali bomo nova delovna mesta«.

Mislim, da sem že vsaj stokrat napisal, da smo v zadnjih 25 letih imeli odlične primere dobrih praks na tem področju. Ampak mi nismo bili sposobni niti identificirati ljudi, ki so za to zaslužni, kaj šele da bi priznali, kako "uspešno" se jih je s poleni v noge onemogočilo. Prej navedeno programsko izhodišče ste v preteklosti slišali od Novakove, Židana, Bogoviča pa do Viranta in Bratuškove. Sedaj pa se skoraj dobesedno ponavljajo te besede pri Židanu, Erjavcu in seveda Cerarju. Zanimivo, bojim se, da bo tudi njihov rezultat na tem področju je isti, kot je bil v zadnjih petih letih pri prejšnjih politikah!

V kakšno zanko se je ujel ali pa nas hoče ujeti tudi Miro Cerar. Osrednje izhodišče njegovega programa je namreč »spoštovanje pravne države«! Le kdo se ne bi s tem strinjal. Toda hudič je v podrobnostih. V čem je res osnovni in ključni problem? So to naši napisani in sprejeti zakoni, je to pravna praksa v njihovi realizaciji, so to uradniki – kadri, ki skrbijo za izvajanje vsebine zakonov in implementacijo v prakso? O tem Cerar ne polemizira, že ve zakaj. Vem pa še bolje tudi sam!

Skratka, strinjam se z vsemi, ki zagovarjajo to, da je Stranka MC nov subjekt in še kako zaželen v slovenski politični areni. Skrbijo pa me številni negativni signali, ki jih ta stranka, pa tudi vse ostale personalizirane stranke v slovenskem političnem prostoru pošiljajo direktno in indirektno »preko javnomnenjskih« raziskav svojim potencialnim volivcem!

Še bolj me skrbijo drobni dogodki zadnjih dni, recimo da so poslali okrog 200 upokojencem iz ZPIZ-a »prijazen« dopis, da naj vrnejo že izplačane pokojnine, ker so »imeli« dodaten zaslužek. Pa ti zneski niso zanemarljivi, saj je na lestvici »vračiteljev« na prvem mestu upokojenka, ki mora zaradi tega, ker je obdržala svoj s.p. vrniti za 40.000 € pokojnin. Bi molčal in dejal, kaj me briga, saj je to zadevo zakuhala še Pahorjeva vlada. Pa ne morem, sploh zaradi tega, ker sam dobro vidim in vem, kako lahko neka politika v praksi dobesedno »sfiži« sicer pravo idejo, da »vsako delo šteje«, ki je bila promovirana 2005 leta. Ampak. Niti v najbolj norih sanjah ni bila mišljena s takšnimi rešitvami in predvsem posledicami.

Sicer pa to neverjetno neperspektivno stanje duha najlepše odražata dva dogodka, prikazana na RTV SLO3. Prvi je kolaž povezan s Patrio in ki v drobovje razgalja sovraštvo tistih, ki vpijejo v podporo velikemu vodje. Mislim, da so ti posnetki ena največjih sramot v zgodovini tega naroda.

Drugi posnetek pa je bila »stoječa« miza s štirimi »eksperti za politično analizo« o Cerarjevih možnostih za delo, preživetje in rezultate. Še najboljša je bila Staričeva, verjetno predvsem zato, ker skorajda ni prišla do besede. Ampak ostali trije, no to pa je že mojstrstvo, toliko govoriti in nič povedati. Še najboljši je bil en med njimi, ki je na nivoju prave gostilniške debate bluzil o razliki med Slovencem doma, v Trstu in v Gradcu. Neverjetno, sploh ni razumel, da ne gre za razliko med položajem teh Slovencev, temveč za razliko v politikah teh držav.

O možnostih Cerarja pa raje naslednje, naj sedaj le vzpostavi svojo vlado. Naj se odvije do konca »igra v peskovniku« z hearingi – nekaj najbolj butastega in nepotrebnega, kar smo si lahko izmislili in da vidimo ali bo Židanu uspela perverznost brez primere, da se zopet polastijo omar z okostnjaki na ministrstvu za delo. Iz njihove stranke namreč, da ne bo pomote!