sreda, 16. december 2015

"Reševanje vojščaka Širclja"!

Zopet mineva en običajen teden, ki je razgalja vso bedo neke stranke, ki sebe vedno poimenuje »svetilnik demokracije« in "čuvar opozicijskih vrednot". Takoj po lastni objavi "vpada policije" na njihov sedež na Trstenjakovi so silovito krenili v obrambo svojega položaja. Uporabili so ves razpoložljivi arzenal, od »zvestih protestnikov« pa do orodij parlamentarne demokracije – komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb! V akcijo so poslali tudi svoje 'pravne strokovnjake', ki so to pot razvili "teorije o nesorazmernosti". Mislim, kaj takega pa človek resnično težko doživi. Kakšno geslo so samo utemeljili - z ustavo nad preiskavo!

Predpriprava obrambe je bila izvedena, kot je to njihov običaj, na njihovi že poznani taktiki, torej takojšnjemu trosenju vrste laži in insinuacij! Prva laž je bila, da jim NPU hoče pobrati VSE podatke iz strežnika, druga pa, kako je ta nastop NPU odgovor na delo Šircljeve komisije glede nezakonitega domnevnega financiranja SMC iz tujine. Seveda si ob tem ne morem kaj, da ne pomislim ali se res ne skrivajo na njihovih strežnikih grozljive zadeve. Od strategij diskreditacije politikov iz drugih političnih opcij pa do še kakšnih bolj kočljivih zadev.

Toda dejstva iz dokumenta - odredbe o preiskavi govore drugače. Preiskovalna sodnica, ki je podpisala dokument o preiskavi, je kot prva postala tarča mrzličnega iskanja vse mogočih podatkov o njej, kot da se ne bi vedelo s kakšnim namenom in ciljem. Da se sedaj najprej spravi na njo, njeno družino, na znance ipd. Seveda jo bodo slej ko prej našli in zapomnite si – Janšev spomin se je sposoben raztegniti, če je potrebno, tudi v desetletja, da se ji primerno maščuje.

Vendar pa se mi predvsem osredotočimo na dejstva. Torej, iz povedanega je razvidno, da preiskava obsega obdobje treh tednov v marcu 2013. Gre za čas izbora Torbjörn Manssona za šefa DUTB in obdobje podpisov famoznih pogodb s tem Švedom, v znesku več kot 2,8 mio €. 

Več stvari je tukaj zanimivih, pa bi moral prej reči, skrb vzbujajočih. Zakaj je Šircelj vso to korespondenco z Torbjörn Manssonom opravil iz e-naslova in strežnika SDS. Zame vsaj, je ta podatek grozljiv, ker kaže na vso neetičnost in neprofesionalnost in me na nek način spominja na »čvekanje« naših arbitražnih »strokovnjakov glede meje. Prav tako sploh ne sprejemam dejstva, da svojo službeno korespondenco hrani na strankarskem strežniku in vzdržuje pomembne službene stike preko v bistvu povsem zasebnega sistema. 

Seveda je to pogled in dilema iz profesionalnega stališča. Če pa ga križamo s spoznanji iz afere Patria, se vse naenkrat pokaže v drugačni luči. To potrjuje tudi način dela Šircelja. Najprej je imel uvodno dopisovanje z Torbjörn Manssonom, nato pa je 'inkognito' odpotoval (!!!) na Švedsko in se tam sestal z njim. Več kot 20 let sem delal na kadrovskem področju, na najvišjih mogočih položajih, pa se ne spomnim primera, da tisti, ki zaposluje gre na pot k kandidatu za službo. To pa so seveda informacije s katerimi se ni za šaliti. Sploh, če se upošteva dejstvo, da je SDS konstituirana tako, da še hišne miši na Trstenjakovi ne smejo prdniti brez soglasja velikega vodje.

Če pa pomislimo na velikost omenjenega zneska 2,8 mio €, pa nam je kar jasno, da je to znesek, kjer že pričnejo nastajati razne skice z »deleži sekancev« in opremljene s delitvenimi shemami. V stranki SDS se nič ne sme in ne more zgoditi brez dosledne subordinarne kontrole v stranki. Bilo pa bi po svoje dobro, da bi se določene podatke pridobilo tudi iz Švedske, vsaj kar se tiče korespondence in zaključnih pogajanj med Šircljem in Torbjörn Manssonom glede podpisa pogodb, ki so poleg Šveda kot fizične osebe vključevale še njega kot solastnika svetovalnih firm. Seveda se lahko upravičeno domneva, da se je tudi tukaj pojavil najmanj 10 % »ocvirk« za najbolj čisto in pošteno stranko, požegnano in pod patronatom US Slovenije.

SDS seveda takšnih stvari noče niti slišati, kaj šele priznati. Saj sploh ne gre za "vojščaka Širclja" in njegovih izkušenj, gre za naenkrat grozljivo spoznanje SDS, da komaj so se izkopali iz brezna Patrije, se je tukaj pojavila nova "huda luknja" - DUBT, ki ponovno odpira nevarna polja koruptivnosti za stranko. Vas to na kaj spominja?


petek, 30. oktober 2015

Deloma najdeno!

EIA                                                        strogo zaupno!
Referat za Balkan
Sekcija za Grčijo
Sekcija za Hrvatsko
Sekcija za Slovenijo
Sekcija za Srbijo
Sekcija za Albanijo
  
Poročilo za Balkan in balkanske države s posebnim poudarkom na Slovenijo in analitične napovedi za naslednje obdobje  5 - 7 let
  
Pregled aktualnih dogajanj

Spremljanje stanja na terenu v zadnjih nekaj tednih kaže, da se zadeve odvijajo v načrtovani smeri. Transformacija Evrope s ciljem dolgoročne blokade razvoja levičarstva, predvsem v državah južnega loka EU se dosega v skladu z zastavljenimi cilji in dolgoročnimi projekcijami.

Ocena posameznih držav daje naslednjo sliko:
a)      Grčija – ponovna zmaga Syrize omogoča nadaljnjo konsolidacijo desnega političnega bloka, kjer se vse bolj krepi in dosega osrednja pozicija »Zlate zore«, kar je bil tudi prvotni namen vseh aktivnosti vezanih za Grčijo. Predvsem je bil ugotovljen pozitiven učinek na sistematično neizvajanje nalog »šengenske meje« in vplivanja na begunske tokove v prehodu iz Turčije v Grčijo, za kar imajo vse zasluge strukture v grški policiji in vojski, ki so podpornice »Zlate zore«. S tem se tudi dosega pomembna nevtralizacija grške vlade in dokazovanje teze, da nobena evropska levica ni kos tem zapletenim razmeram.

b)      Hrvaška – trenutni čas pred državnimi volitvami pomembno okupira aktivnosti sedanje vlade na področju politične tekme s HDZ. Izhajajoč iz analize dosedanje politične tekme, se pričakuje zmaga HDZ, pri čemer je pomembno dvoje. Skozi javne medije se je uspešno nevtralizirala slaba podoba prejšnjega predsednika vlade. Pomembno pa dviga ugled desnih strank aktualna predsednica države, predvsem s krepitvijo svojega lika 'Matere Hrvatske'. Projekt »refugees« zelo intenzivno ohranja visoko stopnjo napetosti v odnosih med Hrvatsko in Slovenijo, kar tudi pozitivno vpliva na predstoječe državne volitve.

c)      Slovenija – stopnjevano se krepi vpliv desnice. V vrstah vladajoče koalicije se pojavlja intenziviranje ideološke zmede in lovljenje političnih točk« za vsako ceno. Najbolj karakteristični potezi sta bili obisk Brgleza v Hudi jami in udeležba predsednika Pahorja na zasebni slovesnosti v vlogi državnega dostojanstvenika. Tudi v Sloveniji Projekt »Refuges« zelo intenzivno ohranja visoko stopnjo napetosti v odnosih med vsemi državami, razen trenutno Italije, in Slovenijo, kar tudi pozitivno vpliva na nadaljevanje priprav, da se ustvarijo pogoji za realizacijo strateških ciljev.

d)      »...nečitljivo...«
e)      »...nečitljivo...«

Ocena in potrditev potrebnih časovnih rokov

Splošna ocena je, da se za nadaljevanje glede dogajanj vezanih na projekt »Refuges« do sedaj planirano stopnjevanje begunskega toka, v zadnjih nekaj tednih kaže, kot ustrezno in dovolj intenzivno, da se izvaja ustrezen pritisk predvsem na države na (rdeči) trasi in osi Grčija – Makedonija – Srbija – Hrvaška – Slovenija – Avstrija – (Nemčija). Pri tem velja še posebej izpostaviti pozitivno vlogo Hrvaške, ki je tudi za celo lastnega poslabšanja gospodarskega položaja glede a balkanske trge, sodelovala v procesu oblikovanja 'dimnika' s ciljem preizkusa preusmerjanja tokov beguncev. Posebno priznanje pa si zasluži Madžarska s sodelovanjem v projektu "Bodeča žica", ki je tudi dal ustrezne odgovore!

Da se zadeve stopnjujejo po v načrtovani dinamiki, pa kaže tudi presečno poročilo, da je do sedaj Slovenijo prešlo že preko 110.000 beguncev. Glede na osnovne cilje, da se od vseh beguncev, ki so na razpolago v Turčiji računa, kot potrebnih delavcev za Nemčijo najmanj 2,5 milijonov, je po naši oceni potrebno najkasneje do aprila 2016, doseči prehod v Nemčijo skupaj za največ 4.000.000 beguncev.

Aktualne in nujne takojšnje aktivnosti

V Nemčiji se mora takoj vzpostaviti dinamično izvajanje aktivnosti »ekonomske in socialne triaže« - skratka narediti selekcijo skozi »aktivnosti nujnega izobraževanja« beguncev v cilju družbene adaptacije, kjer se bo potem po aprilu 2016 pričel izvajati proces vračanja selekcijsko izločenih kandidatov, ki se jih bo vračalo v posamezne države v obratni smeri te 'balkanske trase'.

Za Slovenijo se lahko predvideva, da se bo vrnilo k njim med 1,5 – 1,7 mio beguncev. Vendar bo potrebno predhodno doseči, da se v Evropskem parlamentu uredi njihov status tako, da se intenzivira razprave o »Evropskem državljanu«, ki bi bil nosilec državljanskih pravic tudi v vsaki posamezni državi, članici EU. S tem bi odpadli oz. bili poenostavljeni postopki podelitve državljanstev. V tej smeri se mora predvsem angažirati ELS.

Pregled potencialnih nevarnosti in predlagane nadaljnje aktivnosti

Nikakor se v tem trenutku ne sme odpreti pot za begunce na (rumeni) trasi Turčija – Bolgarija – Madžarska - Slovaška – Češka – (Nemčija), ker bi se izničili vsi pozitivni učinki pritiska na države ob ' Balkanski trasi'!

Prav tako se ne sme preusmeriti begunski tok iz držav Magreba v smer arabskega zaledja. Potencialni begunci iz držav Magreba, vključno z državami sredinske in atlantske Afrike, morajo v tem trenutku ostati rezerva, glede na nadaljnji politični razvoj v Španiji in Franciji in krepitve levice v tem delu sveta.

Iz projekta »Refuges«, se mora najkasneje junija 2016 pričeti in nato nadaljevati na 'Task project Slovenija«, kjer se je postavil cilj, da se ugotavlja vpliv spremembe strukture volilnega telesa na doseganje demokratičnih ciljev in svoboščin v neki nekdanji, formalno suvereni državi. Namreč, k dosedanjemu volilnemu telesu, ki šteje 1,7 mio volivcev, bi se na naslednjih prvih volitvah pridružilo še enkrat toliko volivcev, kar bi dalo vsekakor zanimive rezultate. V kolikor bodo rezultati potrdili teze, se lahko 'slovenski model' uporabi tudi za dele v tistih državah EU, kjer so na delu levičarske in celo separatistične tendence'!

.... v nadaljevanju je tekst nečitljiv!



sreda, 02. september 2015

Umetnost politike je sinteza povsem različnih zadev!

Včasih preprosto ne morem iz svoje kože, sploh ko slišim neoliberalistično tirado iz vrst GZS in OZS ter ZMPO. Neverjetno, pa res bi človek hitro podlegel skušnjavi, da bi jim prepovedal nastopanje na javnih medijih. Zame je namreč vsaka njihova beseda 'žalitev zdravega razuma'!

Pred kakšnima dvema letom dni mi je nek bloger upravičeno poočital, da sem napisal v nekem blogu nekaj, kar je zame bolj neobičajno in ker sem z njim strinjal, sem takrat napako popravil tako, da sem predstavil povezavo med dvema dogodkoma, v bistvu zelo oddaljenima in sicer med Majniško deklaracijo in razpravo, ki jo je leta 2013 imel na nekem parlamentarnem odboru državni sekretar iz ministrstva za gospodarstvo. Vendar sta v političnem smislu bolj povezana kot si mislimo.

Najprej ponovimo za izhodišče nekaj o deklaraciji! Petindvajset let kasneje namreč ugotavlja Dr. Bučar eden izmed njenih avtorjev, da Majniška deklaracija, ki bi naj pomenila predvsem popolno revizijo tedanjega pojmovanja naše državnosti in družbene ureditve, v tem duhu ni bila realizirana, da do tega v celoti ni prišlo! Dodamo lahko le, da se tudi s Cerarjevo vladavino to ni čisto nič spremenilo.

Spomnimo se bistva iz njene vsebine. Med zahtevami so podpisniki med drugim navedli zahteve, da Slovenci hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in da je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Torej nedvoumno smo se opredelili do spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, do demokracije ki vključuje politični pluralizem, do družbene ureditve, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Kaj pa smo dosegli in zakaj smo to dosegli, to bi se morali povsem odgovorno vprašati. Nekje smo zatavali, se izgubili v megli političnih fraz in puhlic, prenesenih tudi iz EU parketa. Vendar leporečje naših politikov nas je uspešno uspavalo, spretno so nam podtikali zamenjave vzrokov in posledic stanja v katerem smo pristali in s prstom kazali, da so krivci vsi drugi, le oni ne.

Poglejmo še drugo zadevo, da bomo lahko vzpostavili povezavo med obema dogodkoma. Torej na odboru v parlamentu je potekala zanimiva razprava o tem kako vzpodbujati konkurenčnost v gospodarstvu. Celotno ekipo s strani ministrstva za gospodarstvo je takrat vodil državni sekretar, ki ima že dolgo kilometrino dela v državni upravi, mag. Burgar, ki ga je pripeljal že minister Vizjak, vmes je malo odšel, nato ga je vrnila na položaj Radičeva. Skupaj z njo je bil razrešen, sedaj pa se je zopet vrnil v ekipo ministra Dragonje. Bogate izkušnje ima predvsem na področju konkurenčnosti in industrijske politike ter na podjetništvu. Skratka lahko bi dejali pravi človek na pravem mestu, sploh ker ima izkušnje tudi z delom na GZS in predtem v gospodarstvu, konkretno v Iskraemeco.

Ne pozabljam tega, da sem mu z zanimanjem prisluhnil. Predvsem me je zanimal njegov politični diskurz, saj je navsezadnje le državni sekretar. Lepo povezano je utemeljeval bodočo potrebno politiko na področju gospodarstva, predvsem nujnost kapitalskega povezovanja s tujimi investitorji in substituiranje kreditov v kapitalska vlaganja. Vse v cilju zagotavljanja obratnega kapitala za potrebe nemotenega poslovanja. Ta princip je dosledno zagovarjal in pri tem navajal številne prednosti, ki se bodo pojavile s spremembo lastniške strukture. Predvsem je poudarjal novo znanje, nove kadre, tehnologijo, pristop na tuje trge, drugačno organizacijsko managersko kulturo in še in še. Skratka, čudoviti stavki, polni sanj. Tako da ni presenečala govorica teles poslancev, ki so kimali kot za stavo in zrli kot uročeni. Končal pa je z zelo zanimivim zaključkom, ko je prav poudaril, da si tako on predstavlja kapitalsko povezovanje in vstop tujih lastnikov.

S strokovno tehničnega vidika, je bila ta razprava kar pravšnja. S političnega vidika, pa prava katastrofa. Nisem polemiziral z njim niti takrat, niti ne bom sedaj, le nek vzorec bi rad predstavil in s tem omogočil povezavo z dogodkom za katerega so mnogi prepričani, da ni v korelaciji s to razpravo, torej z Majniško deklaracijo. Takrat sem izbral njegovo trditev, ko je dejal, da je bolj zdravo, da podjetja zamenjajo kredite za kapitalske vložke v cilju doseganja večje solventnosti. Načeloma je to mogoče točno. Vendar pozablja pa se na nekaj. Vsakršno gospodarsko delovanje temelji na izvajanju neke dejavnosti, proizvajanju blaga, ki se mora prodati. V svojih zadnjih komentarjih je to spoznal celo J.P. Damjan.

V čem je bistvo problema? V tem, da so krediti s svojimi stroški obremenjeni največ do 8 %, kapitalski vložki pa zahtevajo daleč več kot 8 % donosnost. Zato trditi in dokazovati zgolj prednosti je milo rečeno neodgovorno in že na meji manipulacije. Doseganje takšnih donosov pomeni le eno, da se mora izmolsti domači trg, da ni govora o pohodu na tuje trge, da so vse reorganizacije namenjene predvsem le kleščenju stroškov, privijanje podizvajalcev, odpuščanje delavcev ipd. Sicer pa, kdor temu ne verjame, naj primerja le zgodbo o »uspehu« Leka v primerjavi s Krko. Tudi športno donatorstvo v Ljubljani in Novem mestu.


No pa poiščimo še povezavo med tema dvema dogodkoma. V Majniški deklaraciji smo nedvoumno napisali, da hočemo živeti v družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Danes so nam naši politiki porinili na usta le besedo profit. Če je to tista duhovna blaginja o kateri smo sanjali pred 25 leti. Je sedanje stanje pavperizacije državljanov, prazna skladišča RK, skoraj 200.000 registriranih in neregistriranih brezposelnih, 40% ljudi, ki živi pod pragom revščine odraz naše gmotne blaginje?


Na srečo smo slepi in gluhi, le tega ne vem ali nismo sposobni ali nočemo, uvideti procesov, ki še vedno tečejo. Kajti sam govora državnega sekretarja sploh ne podcenjujem in njegove všečne »podjetniške« besede so le uvod v procese, ki tečejo v ozadju, tiho in neslišno. Gre za nove spremembe delovno pravne zakonodaje, socialne zakonodaje, okoljske itd. Gre za nov napad na javni sektor in napoved njegovega zmanjševanja, ne glede na naše potrebe. Gre za govorjenje po dolgem in počez. Takšno tehnokratsko, že znano. In kot sem že napisal, sedaj se seli obramba 'idealov neoliberalima' na GZS, OZS in ZPO.

Pa saj vem, da mi na srečo ne verjamete!


četrtek, 16. julij 2015

Naša pamet je res specifična - Gorenak ima prav, Janša pa ne!

Kako prepoznati janšista? Torej tistega, ki je prepričan, da je sleherna ideologija zgolj vprašanje vrednot! Tehtno vprašanje, mar ne. Dejal bi predvsem po specifični logiki, torej po svojevrstnem načinu razmišljanja v katerem se proces vzročno posledične odvisnosti postavlja povsem na glavo.

Tudi Slak iz PoP TV nas kar naprej uspe preseneti. To pot si je v Studio omislil in povabil davčnega uradnika, katerega smoter je bil, da nam dopove zakaj ste dolžni vzeti račun in ga odnesti s sabo. Prisežem, da sem ob njegovih pogovorih s Slakom sedaj trdno prepričan, da ta uradnik je pravi verni janšist, pa naj sam ali kdor koli drug trdi kar hoče.

Namreč tema je tekla o davkih, davčnih blagajnah, novih obvezah po katerih sem mora ob plačilu obvezno vzeti račun če ne sledi kazen. Zanimivo je to, da sedaj nihče ne ve pravega odgovora kako daleč se mora nesti ta račun? No v bivšem 'totalitarnem socializmu' se je tudi to vedelo – 50 m od kraja plačila!

Temelj njegovega pojasnila je bilo po njegovih besedah to, da je račun sestavni del nekega poslovnega razmerja v katerega vstopata prodajalec in kupec. Zato je tudi račun izraz tega razmerja in ga je kupec dolžan vzeti in odnesti. Torej uradnik nam je namignil, da gre v bistvu za klasično obligacijsko razmerje, kjer nastopa namesto štirih, kar pet elementov: prodajalec, kupec, blago, denar in – račun! Dobro, meni je povsem jasno, da je najbolj bistveno blago (izdelek ali storitev), potem je prodajalec, nato kupec in zadnji element je potem še denar! Za račun bi prej dejal da je to dokaz poštenja prodajalca, ki državi prizna neto del in davčni del skupnega zneska.

Pa poskusimo to dokazati! Kaj pravi 3. člen Zakona o obligacijskih razmerjih? Predvsem zgolj to, da »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.« Torej že ta obveza nošenja računa na hudo sporen način negira določilo tretjega člena »da udeleženci prosto urejajo...«.

Naslednje kar moramo razčistiti. Čeprav je bil davčni uradnik sorazmerno nejasen, verjetno s svojim pojasnilom o logiki 'poslovnih razmerij', ni imel v mislih gospodarskih pogodb, saj jih sklepajo gospodarski subjekti (četudi v podobi osebe, vendar v vlogi recimo s.p.). Torej nam preostane, da si zamislimo klasične pogodbe, kjer je pravna zadeva soglasje volj. Kako zabavno se to sliši! Torej v bistvu gre za barantanje, da ne bi iz tega delali neke velike znanosti!

Torej ta nesrečna »Izjava volje«, opisana v 18. členu ZOR, se glasi tako:
(1) Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
(2) Izjava volje mora biti svobodna in resna.

V praksi izgleda to tako: Častna beseda, da ti lahko dam dobrino in nasprotna stran – častna beseda, da jo bom plačal. Kajti, to z računom nima nič skupnega s temi 'častnimi besedami'! Vsak, ki registrira neko poslovno dejavnost je namreč že takrat dal 'častno besedo' državi, da bo pošteno obračunal osnovno ceno blaga in pripadajoči davek. Sedaj pa hoče po logiki tega državnega inšpektorja kupca postaviti v položaj priče, ki bo dokazovala prodajalčevo častnost. Bog se usmili!

Skratka, upam da sem pojasnil, da je sklepanje kako je račun v bistvu nadomestek 'pisne pogodbe', neumna, da ne rečem podcenjujoča! Vendar, da ne bomo sami nedosledni predlagam, da poglejmo na zadeve še iz drugega konca, tistega, ki je sedaj najbolj popularen, to je zaščite človekovih pravic.

Račun se mora vzeti! Naj mi nekdo razloži zgolj za dve slučajno izbrani kategoriji ljudi, kaj naj počno z računom. Recimo nepismeni kupci, potem slepi in slabovidni kupci. Kolikor poznam naše poslance in domet njihove pameti (razen res nekaj častnih izjem) so sposobni dopolniti zakon o »osebnem asistentu nepismenih«, za slepe in slabovidne, pa se bo verjetno sprejela dopolnitev, da mora biti vsaka blagajna sposobna izprintati račun tudi v Braillovi pisavi.

Za konec, ali ste se kdaj vprašali, zakaj je v vrsta SDS praktično v tem in tudi prejšnjem mandatu kar tretjina poslancev, tako v EU kot domačem parlamentu, ki so pred tem delali na SDK, davkariji ali podobni finančni instituciji. Verjetno ne, toda vse je v 'posebni' logiki in ljudje iz teh poklicev jo imajo že v genih. Odtod moja pomisel, da je Slakov gost skoraj zagotovo sds-ovsko orientiran! Saj smo ubogi, a ne? Mi še poštenju ne zaupamo!


sobota, 13. junij 2015

Huda luknja – še hujši problem!

Zopet nas je presenetila novica, ki se tiče teme o odkritem grobišču v Barbarinem rovu. In namesto da bi dali stroki čas in možnost, da postori svoje in odgovori na številna vprašanja, znana že iz rimskih časov, kdo, kdaj, kje, kako, zakaj, je nekaj storil, pa nekateri naši politiki ponovno prehitevajo čas modrosti. To pot je nekaj obljubljal Pahor in sicer izpraznitev rova in prenos kosti – kar v Maribor!

Lojze Peterle, trikratni evroposlanec je nekoč prisegal, da bo kot prvi politik obiskal to novo odkrito grobišče in se poklonil žrtvam. Vendar, to mu ni bilo dovolj, spraševal se je, zakaj tega še ni storil takratni predsednik Turk. Seveda, zakaj ni pohitel k opuščenemu rudniku in v imenu slovenskega naroda izrekel kesanja. kajti slovenski narod, sploh nek njegov del naj bi bil "zločinec" brez primere.

Zaenkrat je malo znanih podatkov o teh mrličih v opuščenem rudniku. Znano je le to, da so pred njihovimi trupli ostanki vojaških čevljev, vojaških oblačil, da med njimi ni otroških oblek... To je pravzaprav vse, in Peterle bi se vseeno šel poklonit. 

Vsak poboj brez sodnega procesa je zločin. Vendar ali smo prepričani, da ne obstajajo dokumenti v nekih arhivih o »hitrih vojaških sodiščih«? Ali so se te »žrtve« imele hrabrost predstaviti s svojimi pravimi imeni? Kot da o tem ni debate. Toda, tudi vprašanje poklona najdenim truplom ni tako enostavno. Leta 1945 je čez slovensko ozemlje bežal marsikdo, med njimi tudi klavci iz Jasenovca, v katerem je svoje umazano delo skoraj 4 leta opravljala ustaška bojna, po slovensko bataljon, ki povsod praviloma šteje okrog 600 vojakov. Zaenkrat so našteli 300 trupel, torej polovico bojne, saj vemo, da so kolovodje uspeli že prej zbežati v tujino. Predpostavimo naslednje grozljivo spoznanje, da se skozi strokovno delo ugotovi, da so v tem rudniku resnično klavci iz Jasenovca. In naš Peterle zahteva, da ne rečem sili predsednika Turka, da se jim pokloni.

Gospodje politiki, zaustavite konje, zategnite vaše uzde in se v svojem političnem delovanju držite raje problemov današnjega časa ter pustite stroki, da opravi svoje delo. Včasih se mi zdi kot da nekdo zanalašč po kapljicah manipulira s slovensko javnostjo, da se ja ne bi umirila in da bi se pregretost nacionalne razklanosti nadaljevala.

Najkasneje do poletja nas čaka odkritje novega grobišča, tokrat na območju Areha na Pohorju. menda naj bi šlo kar za 3.000 trupel, med njimi Slovenci pa tudi Nemci, Avstrijci... Kako se bomo spopadli s tem. Ali bomo zopet »priznali« da so ta zločinska dejanja del nacionalne krivde. Ne gospodje, v tej zgodbi mene ni bilo. Nisem klal, ne bi klal in ne me prosim trpati v ta koš.

Povejmo tudi še to, ali se je takrat II.svetovna vojna že končala? Nihče noče priznati, da je kapitulacija veljala le za evropsko fronto. Ko so se poboji dogajali, so se atomske bombe za Hirošimo in Nagasaki šele natovarjale na avione. In poračun z domačimi izdajalci na Norveškem, v Belgiji, Franciji, Danski se je šele pričel ter je trajal več kot dve leti. Zakaj torej prodajati manipulacijo o »povojnosti« pobojev!

Mogoče še to, Preživeli smo prejšnje (Janševo) vladanje. Tudi ona je izumila "klanje", psihično seveda, odstranjevanje iz služb. Pa se ni nihče oglašal ali protestiral, čeprav se je to dogajalo zdaj, danes in tukaj. Sedaj se »klanje nadaljuje«, le da pod 'modro' preobleko SMS.

Maribor, kot da ni bil dovolj ekonomsko in gospodarsko uničen, sesut in ponižan. Sedaj naj postane sinonim za 'čaščenje kosti' kosti poražencev II. svetovne vojne in zločincev, ki so se le po zaslugi Angležev vrnili v roke pravice. Maribor naj postane večni opomnik, da je »nacifašizem« preživel, kot ideja in kot neutrudni borec proti komunizmu. In Maribor je za takšno ponižujočo vlogo kar pravšnji, saj mu niso zastonj rekli »Rdeči Maribor«!



sreda, 06. maj 2015

»Hearingi« naši vsakdanji!

Sedaj smo se nagledali še "zaslišanja" kandidatke za obrambno ministrico. Tudi predsednik pristojnega odbora je v uvodu svoje obrazlage "pravil" zaslišanja pokazal, da je politik iz pravega testa. "Jebeš vsebino, gre zgolj za formo". Pa v njegovem primeru velja tudi tista, moja danes že zapisana misel: "Postavi vprašanje in se s tem predstavi"! Še bolj pa to velja za 'an'Tonina! Naj mi zato nihče več ne kritizira naših poslancev, saj so vsi, prav vsi "primerni" za to, da nas vodijo, pa četudi zgolj za nos!

Danes, potem ko je bilo končano glasovanje o ustreznosti kandidatke za ministrski položaj, so ministrski kandidatki vsi člani odbora čestitali. Recimo, da je bilo osem čestitk iskrenih, štiri čestitke, kot tudi stiski rok pa licemerni! Pa saj smo na to navajeni!

Me je pa predvsem presenetila zaključna beseda ministrice, ko je dejala, da se bo osredotočila na tri ključne zadeve – naloge v svojem mandatu. Torej tretja naloga naj bi bila skrb za vojake, ki zaradi črke zakona po 45-tem letu izstopajo iz aktivne službe. Celo 'zvitorepci' iz SDS so jo spraševali na to temo. Saj bi jim človek še verjel, če v zadnjih 25-tih letih ne bi bili deležni resnično slabe prakse glede tega problema, ki ni nekaj novega.

Že 27. septembra 2007, ko mi je postalo zaradi 4-mesečne brezposelnosti pošteno vse odveč, sem SV in ministrstvu ponudil nek projekt. Uradnega odgovora ni bilo nikoli, neuradno pa sem izvedel, da se Janša ne strinja z mojim sodelovanjem. Glede na zadnje zgodbe o povezavi Janša Kovačič, upam, da boste vsaj nekateri razumeli, da je kaj takega možno. Da je za neko 'pravičniško' stranko pomembneje ne to, kaj se dela, temveč kdo lahko dela! Zato tudi sedaj ne verjamem, da bo iz te skrbi za delavce v SV, kaj koristnega ali uporabnega.. Obljuba, da se bo razmišljalo o problemu, še ni njegova rešitev.

Moj predlog je izhajal iz Zakona o obrambi določa v 93. členu, v zadnjih treh točkah, naslednje (pravice in obveznosti med trajanjem pogodbe):
(3) Vojak, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka prejšnjega člena, ima po izteku pogodbeno dogovorjenega roka, če zaradi starosti pogodbe ne more podaljšati, pravico do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali v drugem državnem organu. Razporeditev na ustrezno delovno mesto mu je potrebno ponuditi pisno, in sicer najmanj 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka.
(4) Če v ministrstvu ali v drugem državnem organu ni prostih del iz prejšnjega odstavka, ima vojak pravico do usposobitve za civilni poklic in pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu najmanj 15 let. Pravico do usposobitve za civilni poklic in pravico do odpravnine ima tudi vojak, ki je delal v ministrstvu najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja.
(5) Pravico do usposobitve za civilni poklic iz prejšnjega odstavka obsega pokritje stroškov šolanja ali prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije ali druge vrste usposabljanja, ki traja največ tri leta po dopolnitvi 45. leta starosti. Medsebojne pravice in obveznosti med ministrstvom in upravičencem iz tega odstavka se uredijo s posebno pogodbo.

Posredovan jim je bil Projekt CAIZ /centrov aktivnega iskanja zaposlitve/, z naslednjo podrobno vsebino:

  • Uvodna izhodišča projekta
  • Namen projekta
  • Ciljne skupine projekta
  • Glavne aktivnosti projekta
  • Stroški projekta
  • Časovnica projekta
  • Zaključek (analiza ovir in blokad, predhodna priporočila)
Datum izdelave projekta je bil - September 2007 - Avtor projekta je bil Amsel!




sreda, 29. april 2015

Svečani blog ob 1. maju in po 25 letih 'neodvisnosti'!

Kot uvod pred zapisom tega bloga sem napisal kratek post in sicer:
Ob 1. maju čestitam vsem, ki ste glasovali za vstop v EU in sanjali o "drugi Švici", ki pa sama ni v EU!
Naj mi le eden dokaže, da smo bili pod Beogradom v takšnem položaju, kot smo sedaj pod Brusljem. Naj mi kdo našteje, koliko direktiv smo prejeli in koliko kazni smo zaradi njihovega nespoštovanja plačali? Da groženj sploh ne omenjam - praktično vsak dan slišimo kakšno!

Skratka, le ena kontinuiteta nam je bila zagotovljena v zadnjih 25 letih in sicer ta, da se v praktično nobenih stvareh nismo zmogli poenotiti! Tudi glede tega, kakšni ljudje naj nas vodijo. Eni so prisegali vseskozi zgolj na ime, ne glede na to kaj ta človek počne, drugi na »nove obraze in mladost«. Tretji pa so verjetno potihoma celo prikimavali, da bi tako, kot nam svetujejo v ekonomiji, pripeljali tujce tudi za upravljanje države. Ne bom več komentiral tega, le glede mladosti in njenih "prednosti" pa bi le bilo dobro, da bi tisti, ki tako navdušeno hočejo mladost na vodilnih položajih, vsaj malo prebrali druge izkušnje iz sveta, recimo z Rdečimi Khmeri ali otroških oboroženih vojsk v Afriki. Ne verjamem, da je v tem naša perspektiva in rešitev!

Danes postajajo vse bolj ujetniki neke specifične miselnosti, ki pa je sploh ne zaznavamo, kot da smo dobili »politično slepo pego«! Pa naj si gre zgolj za »etična« vprašanja, ki se tičejo vrnitve »nepoštenih« dolgov in je nam v fokusu le prvi del obveze – vrniti, vrniti, vrniti...!

Svoj ekonomsko socialni položaj bi radi reševali tako, da bi mi radi fizično (zaposlitveno) aktivnost ljudi nategnili do 67 (ali vsaj 65) leta. Po drugi strani pa se spogledujemo z idejo, da bi »politično evtanazijo« opravili že pri 60 letih. Ko pa mi dodatno še nekdo namiguje na problem politične presoje in povezave z leti, bi moral reči, da je mladost prej sinonim za nezrelost, kot pa modrost in le redke so izjeme, zelo redke. Ampak nam je preveč ljuba lustracija, takšna ali drugačna, politična poštenost in korektnost seveda nimata tukaj kaj iskati.

Danes smo v stanju, ko se zaradi spletnih komunikacij pojavlja nov komunikacijski instrument - blogi. Vendar namesto, da bi se z njimi gradilo na hitrosti izmenjave informacij, preverjanju in potrjevanju stališč ali njihovem zavračanju, se nam dogaja to, da se v osnovi pojavljata dva tipa tovrstne komunikacije katerih skupni imenovalec so zopet nenehne nove delitve in spori.

Eno skupino predstavljajo tisti, ki izhajajoč iz prejetega sporočila vedno poskušajo razbrati ali gre za kulturno izmenjavo ali pa nekdo paca "drek" na ekran. Potem seveda reagirajo tako, kot pač reagirajo. Drugo skupino pa predstavljajo tisti, ki si domišljajo, da zato, ker podpirajo svojega "hazjazina" (za tiste, ki ne veste, to je bil ljudski vzdevek za Stalina, pomeni pa gospodar) in on seveda njih, da jim je dovoljeno prav vse. Predvsem pa to, da na resne in strpne komentarje takoj udarijo z vso močjo svojih otroških igric in podlosti, ki bi jih človek prej pripisal nekomu, ki mu je moralni vrednostni svet šele v nastajanju in razvoju.

Preden nadaljujem z mislijo, začnimo najprej s tezo, da je danes naša sposobnost političnih analiz bistveno bolj zmedena kot je bila kdajkoli v zadnjih 60 letih. Začnimo samo z lucidnim Danilom Slivnikom in njegovimi komentarji v Delu na tretji strani, potem Gustinčičem, Nežmahom, Miheljakom, Lado Zei, Mirkom Lorencijem, Kristino Lovrenčič, Otmarjem Klipšteterjem in na desetine drugih, ki so pisali v 80-tih letih in res pogumno, lucidno in z modrostjo odpirali izjemne družbene teme. Vse, ki sem jih pozabil navesti prosim za opravičilo, sicer pa jih tudi nisem navedel po pomembnosti, temveč tako kot sem se jih spomnil.

Zato naj vas ne preseneča, da se pojavlja vse bolj čas samozvanih »raziskovalcev in novinarjev«, ki jih nekateri v svoji vnemi kar uporabljajo kot kronske dokaze lastne intelektualne nemarnosti in zanikrnosti. Potem pa se niti ne smemo čuditi, da njihove variacije manipulativnih tekstov lepijo povsod, kjer je vsaj 10 cm prostora. Eni naklepno, drugi zaradi lastnega neznanja.

Dejal sem že, da smo v 80-tih imeli obdobje cvetočega časa člankov, ki so bili na visokem nivoju in ti novinarji si nikoli niso privoščili špekulacij, podtikanj, potvarjanja, lepljenj in vseh tistih trikov, ki jih je današnji »raziskovalni novinarski svet« poln.

Ko je nastopila svoboda, se je seveda marsikdo vprašal, le kam so izginili vsi ti novinarji. Eni so ostali lucidni, drugi so zajahali konja oportunosti in odgalopirali v zgodovinsko pozabo. Vendar, vsi zgoraj našteti so šli v zgodovinske dvorane kot vitezi in veliki vzorniki. Čeprav je marsikaterega kasnejši tok življenja odnesel v čudne vode.

Danes mi marsikdo piše, kaj storiti? Ne boste verjeli, mene pa bolj muči vprašanje, komu pravzaprav ustrezne rešitve zaupati. Nek 'fb prijatelj' recimo kar naprej piše – vse lopove je treba zamenjati. Ampak prepričan sem, da nikoli ne bi glasoval zame. Zato je vsaj, kar se mene tiče, vsa njegova revolucionarnost bolj jalova, kot pričakovanje, da bo vol osemenil kravo! Ali nam torej še obstaja perspektiva? Po dialektični logiki vsekakor, vendar ne v smislu naših dosedanjih navad in pričakovanj. Nam se bodo rešitve v nekem trenutku preprosto »zgodile«, iniciatorji bodo nekje drugje. Zgodovina, ki je edina »prava učiteljica« človeštva, namreč vedno zapira kroge »svojih« napak in zmot, zato ne vem, zakaj bi v našem primeru ravnala drugače.




sreda, 15. april 2015

Nek etični pogled na preteklost in sedanjost

Piše se leto Gospodovo 2015. Vendar, kot da se je čas v Sloveniji ustavil! Nadaljuje se v javnem prostoru razmišljanje osebkov, ki le izrabljajo vse okrog sebe, svojo pozicijo in sicer za grožnje z avtoritetami iz preteklosti in ozkost ter omejenost slovenskega prostora, ki ga povzdiguje na nivo svetovnega unikuma, sveta zase, kjer drugih zgodb razen 'njihovih, ki jih prodajajo kot slovenske, ni.

Namenjen je tudi temu, kar je zapisal nek »fb« znanec včeraj, ko je dejal, da se bori kot Don Kihot, z novodobnimi slovenskimi psihopati, čeprav sem mu dejal, da je to jalovo početje, da dialoga z narcističnimi osebami ni! Lahko bi poenostavljeno dejali, da svoj pogled na svet jemljejo kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni. Zato se jim zastonj dopoveduje, da mi ostali »nočem takšnih dobrih, edino pravilnih in najboljših namenov! Če je, to tako, potem hvala lepa.« Težko je sprejeti spoznanje, da o pravilnosti ali nepravilnosti svetovno nazorskega prepričanja posameznikov ne moremo razpravljati, ker je to zadeva vsakega posameznika in predstavlja nedotakljivost svobode slehernega človeka. Vest je človekova svoboščina in človekova pravica!

Meni je dovolj manipulacij v stilu, kot je zgolj tale, ker jih je na stotine, po TV, časopisih, blogih...! Tako rado se jim zapiše skoraj isti uvod: »Delavci Rudnika Trbovlje – Hrastnik so pred štirimi leti prebili pregrado v rovu Sv. Barbare in odkrili mumificirane posmrtne ostanke več tisoč žrtev.« To je resnica. Nato pa napišejo na to temo debele laži. Najdejo se celo takšni, ki jih »prepesnijo«, kajti s pesmijo človek pač ne more polemizirati

Tako sem celo našel pesem, kjer v njej piše: »V školjkah človeške vrste so črvi imeli poslednjo večerjo. Slavili so zmago revolucije v bedni sobani rudniškega rova«. Nič pa ne pove o "žalostni smrti črvov", ko jim je zmanjkalo hrane – cinizem pač. Ne, poanta njihovih laži je v tem, da govorijo o odkritju »mumificiranih trupel«, torej, ni bilo ne črvov, ne njihovega praznovanja revolucije, le neizmerna bujna domišljija in srepa zaverovanost v svojo pravico zapisa po lastni meri.

Zlorablja se modrece, tudi Tomaža Akvinskega. Da si torej nekateri, ki so sami obličenje zlobnih dejanj in razmišljanj vzamejo pravico, da razpredajo o tem kaj je in kaj ni zlo, je pa vsekakor preveč. Zlo potrebuje svoje gojišče, da se razrašča, tako kot lahko bakterije gojimo na kulturah »Agar-agar« ali »Endo-agar« in drugih, so tudi teksti te »demokratov« gojišče zla.

Pa da ne bom predolg, želim povedati le eno! Nihče ji ne brani da se spuščajo, recimo tako kot Možina, v ta temna polja človeških usod, vendar naj ne moralizirajo, naj nam ne solijo pameti, naj se ne skrivajo za liki »umetniške moči«. Res so minili so časi, da bi cenzurirali pesmi in z žarometi svetili v možgane in duše ljudi in jih zapovedovali kako naj mislijo in čutijo. Toda uničili smo tudi avtocenzuro, še nikoli ni bilo toliko neodgovornosti za izrečeno javno besedo, kot je tega danes!

Kakor koli že tragično usodo teh nesrečnikov bo moral nositi narod in z njo živeti. Pahor se »trudi« iz petnih žil, sklicuje posvete o spravi, vlači mlade v to »brezno« brez dna, s spominom nanje ali brez spomina. Vendar eno je gotovo, spomin se ne bo mogel nikoli izbrisati in tudi takšna stališča, kot jih gojijo apologeti »pravičnosti«, saj bodo ostala zapisana zgodovinska dejstva v svetovnem in ne zgolj slovenskem spominu. Seveda, to spoznanje je nekaterim tuje, tudi Pahorju, zato pa tako cinca in okleva, »iti ali ne iti«, na proslavo padca fašizma in nacizma v Moskvo?

Navsezadnje, ko opozarjam, da moramo spoštovati svetovni »spomin« in ne zgoj slovenskega, se le malo zamislimo o hudih in tragičnih usodah ljudi drugod po svetu. Ravno lani je minilo 70 let od neuspešnega atentata na Hitlerja. Kaj so ti pravičniki kdaj koli pomislili, da je bil von Stauffenberg ustreljen že naslednje jutro po atentatu, brez sodbe, brez možnosti pritožbe. Ter, da so še isti dan atentata ustrelili več kot 40 ljudi, kar pred poslopjem obrambnega ministrstva v Berlinu.

Nočem povzročati s tem zapisom novega konflikta, saj ne zametujem nasveta strokovnjakov, ki pravijo: »Rešitev ne iščite v konfliktu. Narcistični bes je rušilen in največkrat pripelje do prekinitve stikov. Možnost telesnega nasilja je majhna, vendar je ne gre zanemariti, zato se je smiselno izogniti se konfliktu in poiskati konstruktivnejše pristope.«

Vendar, danes je preveč psihičnega nasilja! Nevarno se bližamo meji, ko lahko preraste tudi v fizično nasilje in se spremeni v državljansko vojno. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj se nam po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim. Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. Hočem le povedati, ne mi več soliti pameti, ne me zmerjati, ker mislim drugače in ne se pretvarjati, da je kateri koli »demokrat« brezmadežno bitje. V njem je še kako lahko skoncentrirana zloba in podlost ali da se KAR navežem na Tomaža Akvinskega, izvirno »zlo«! 



nedelja, 05. april 2015

Fronta med urbanim in ruralnim!

Preveč sem do sedaj molčal in dovoljeval, da so me z demokracijo posiljevali razno razni »dibidusi« (retardirani intelektualci). Sedaj, kar sem v pokoju moram zase reči, da več ne molčim. Kjer koli sem, sam pričnem pogovore o politiki. Ali je to trgovina, čakalnica v bolnišnici, bližnji bife, je popolnoma vseeno. Ne molčim več. In tako moramo ravnati vsi, ne smemo več molčati, tudi če tvegamo medosebne odnose, ker ne sme ostati niti eno mesto, kamor se bo lahko zavlekel Janša s svojo ideologijo in si lizal rane z željo, da se vrne z zavezniki nazaj na politično sceno!

Berem besede enega od starost slovenske politike Omana, ki poziva krščansko usmerjene člane SLS, da raje prestopijo v NSi. Po drugi strani pa dobivam opozorila od tistih fb prijateljev, ki me spoštujejo, kako mi sporočajo pojave, kako se »snubi« člane DSD, da prestopijo v IDS ali TRS. Kako zanimivo, desna ali leva opcija, v poneumljenem ravnanju pa ni nobenih razlik.

Janša je še vedno preveč prefrigan, da bi osebno bil politični boj na terenu, ki ga več ne obvladuje, to pa so mesta in tisti del prebivalstva, za katerega je dokazano, da ga ne podpira, Janšo podpira nižje izobražen, podeželski del prebivalstva in redki izobraženci, predvsem tisti, ki so že produkti novo komponiranih zasebnih univerz in njihovih fakultet. Podpira ga tudi cerkev, ki še vedno trdovratno vztraja v starih vzorcih svoje vloge v družbi, kot da lovi leto 1945, ko se je za njo po njenem prepričanju zgodovina zaustavila. Razloge za to podporo lahko najdete v analizi v zadnji Mladini, predvsem pa v intervjuju s tajnikom škofovske konference.

Kdo in kdaj bodo v tem boju znani zmagovalci, mislim da takrat, ko bo v lokalnem bifeju v Šentilju nekdo vstal in pljunil pod noge Pojbiču in mu dejal: »Za naš propad v zadnjih dvajsetih letih si kriv tudi ti!« Dokler pa bodo pljuvali v bifejih po Mariboru in Ljubljani, v Šentilju ali Benediktu pa ga bodo Pojbiča in Breznika slavili kot junaka, se tudi Janša nima česar koli bati.

Če bomo zadovoljni zgolj s tem, da bomo rekli, zmagali smo v mestih, pozabili pa na okolje, ki ga, kako zanimivo, nadzoruje tudi cerkev, to ne bo nobena zmaga. Ne samega Janšo, kot lik – podobo, temveč to njegovo sprevrženo logiko moramo izbrisati iz spiska pozitivnih vrednot. Biti ponosni, biti pošteni in dosledni, to je paradigma tega časa!

Predvsem pa se moramo odlepiti vzorcev ravnanja tistih, ki so imeli več kot dve desetletji prilik za političnim delovanjem, pa so pred nami, v prvi vrsti, stopicljali na mestu in seveda mi z njimi!



torek, 24. marec 2015

Sedaj je znano - 'Vebergate' je 'Toningate'!

Potem, ko je obrambi minister umaknil stopnjo zaupnosti iz poročila OVS se je res pokazalo od kod prihajajo ognjeni zublji in kje je dejansko (po)gorišče naše parlamentarne demokracije. Če se je namreč do sedaj videlo le ogromno dima, ki je povzročal le pekoče oči, pogleda pa ni niti malo razbistril, pa se je po seji Odbora za obrambo pokazala vsa perfidnost političnih splet, manipulacij z besedami, podtikanj in tudi laži!

Ponovimo na kratko, kako se je zgodba sploh pričela? Komisija DZ-ja je namreč v nenapovedanem nadzoru »ugotovila« politično zlorabo obveščevalno-varnostne službe Morsa, njen član Tonin pa zato pričakuje Vebrov odstop. Obrambni minister Veber je namreč službi naročil pripravo analize pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, kar bi naj po Toninovem mnenju, ki je nadzor vodil, preseglo zakonska pooblastila, je pojasnil Tonin.

Danes ne bomo ponovno ugotavljali, kdaj in kako lahko obveščevalno varnostna služba sploh prekorači pooblastila. Le ponovili bomo - vsekakor takrat ko poseže v civilno sfero. In pri tem vedno ostaja odprto vprašanje ali v to sfero posega s prikritimi metodami dela. Če pogledate kateri koli priročnik o delu tajnih obveščevalnih služb, boste videli, da hrbtenico njihovih metod – faz operativnega dela, ki vključujejo tajna sredstva in prikrite metode dela, tvorijo:
-          preventivno operativno delo
-          predhodna operativna obdelava
-          operativna obdelava, in
-          operativna akcija (ki pa je bolj zvrst dela).

V razpravi je bilo jasno ugotovljeno dejstvo, da niti ene od štirih zgoraj naštetih zadev ni nihče zahteval od direktorja OVS – zgolj pripravo analize. Minister ni zahteval niti protiobveščevalne presoje, le analizo! Kaj je torej analiza? To je zgolj strukturirani miselni proces, ki predvsem obdeluje zbrane podatke, ki so pridobljeni na legalen način, brez uporabe tehničnih sredstev ali agenture. Njen cilj je predvidevanje in nič več. Lahko bi na dolgo in široko še pojasnjeval te zadeve, vendar je povsem brez pomena, ker je vsaj zame ta 'afera' dobila' povsem druge razsežnosti. Razgalila je vso bedo 'članov komisije', njihovo neprofesionalnost in nesposobnost, da razumejo celo to, da je varnostni interes države eden od temeljnih 'nacionalnih interesov'.

Toda prav na seji Odbora za obrambo se je razgalila vsa beda na področju varnostno obveščevalne zaščite v državi, zato bistvo tega bloga usmerjam v to področje. Brez modrovanja, le z navedbo dejstev in zastavitvijo smiselnih vprašanj. Saj odgovore boste lahko našli sami!

Najprej začnimo s temeljnimi pravnimi osnovami. Čeprav naša zakonodaja slovi po prepletenosti posameznih zakonom (recimo pravice družin so navedene v več kot 70 zakonih in podzakonskih aktih), je tukaj skoraj isto. Zato bomo izluščili poleg Ustave le štiri najbolj bistvene, ki so:
- Zakon o obrambi (ZObr-UPB1)
- Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1)
- Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS)
- Poslovnik Državnega zbora (PoDZ-1)

Najprej zgolj na kratko in še to le iz določb 32.člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1):
(1) Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov, zlasti pa:
– ugotavljanje in ocenjevanje vojaških in politično varnostnih razmer ter vojaških zmogljivosti izven države, ki so posebnega pomena za varnost države;
– zbiranje in ocenjevanje podatkov o razmerah na območjih, kjer med izvrševanjem obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, oziroma pri opravljanju vojaške službe delujejo tudi pripadniki Slovenske vojske;
– odkrivanje in preprečevanje dejavnosti obveščevalnih služb vojaških organizacij ter drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko vojsko ali ministrstvo.

Torej že trditev gospodov iz SDS, da gre za kršitev s področja varnosti sploh ne drži. Varnostne naloge so namreč omenjene šele v drugi točki tega člena. Čista manipulacija torej in to na račun destabilizacije obrambno varnostnega sistema države. Pa saj hlapcev to sploh ne briga.

Ampak prava poslastica pa je Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1) in njegov izvedbeni akt - Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS): To pa vse dobesedno smrdi po političnem kriminalu, ki je mogoče za nas celo prevelik.

Najprej le to, Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS je bil sprejet leta 2007, ko je bila Janševa vlada na višku svoje moči, podpisal ga je Franc Cukjati – Jokajoči! Zakon seveda ureja predmet in obseg parlamentarnega nadzora obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, sestavo, pristojnosti, naloge in način dela delovnega telesa Državnega zbora, pristojnega za nadzor obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb ter njegova razmerja do Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor), Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in ministrstev, drugih državnih organov, obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, organizacij in posameznikov.

Sedaj pa le nekaj »bombončkov« - najprej iz Zakona:

- v 8. členu - (1) Člani komisije, drugi navzoči na seji komisije in drugi udeleženci nadzora po tem zakonu so dolžni varovati tajne podatke, s katerimi so se seznanili oziroma jih pridobili pri delu oziroma v zvezi z delom komisije.

- v 24. členu - Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani ogled naprav in prostorov, ki jih uporablja nadzorovana služba v zvezi z nadzorovanjem in snemanjem elektronskih komunikacij.

Ali sedaj vidite, kje in kaj je »gnilo jajce« v aferi 'Toningate'? Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani nadzor NAPRAV IN PROSTOROV – nikjer pa ne piše, da lahko Pooblaščena skupina vdre v vse prostore Službe in »išče po predalih« delovne osnutke analiz!

- v 25. členu – (1) Pooblaščena skupina lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije.

No ta zloraba s strani Tonina pa je višek nesramnosti. Ta člen se mora upoštevati v celoti in ne po posameznih točkah, kar pomeni, da gre zgolj za delo povezano s 24. členom in z omejitvami iz 2. točke 25. člena - Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci oziroma sodelavci po določbah ZKP, ZObr in ZSOVA oziroma bi bila lahko razkrita identiteta teh tajnih delavcev ali sodelavcev.

Pa še iz »biseri« iz Poslovnika:
- v 13. členu - (1) O sejah komisije se vodi zapisnik in dobesedni zapis (magnetogram).
(3) Zapisnik vsebuje: kraj, čas seje, imena in priimke predsednika oziroma podpredsednika in navzočih članov komisije, imena in priimke drugih oseb, ki so sodelovali na seji, podatek, ali je bila seja ali del seje javen, ter bistvene podatke o poteku seje in sklepe, ki jih je komisija sprejela.

- v 14. členu - (1) O seji komisije, o zadevah, ki jih je obravnavala ter o sklepih, stališčih in mnenjih, ki jih je sprejela, komisija lahko obvesti javnost. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.
(2) O vprašanjih in zadevah, ki so bistvenega pomena za nacionalno varnost ali za delovanje nadzorovanih služb, komisija oblikuje uradno obvestilo za javnost v pisni obliki, ki jo sprejme z večino glasov navzočih članov komisije. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.

Res me zanima le eno, kajti Tonin se obnaša kot veliki Inkvizitor iz romana »Ime rože«! Ali je bil in kdaj Tonin določen z ustreznim sklepom, da komunicira z javnostjo, nastopa po TV studijih, sklicuje tiskovne konference in se petelini pred kamerami...

- v 27. členu - (1) Za vsako pridobivanje dokumentacije v okviru izvajanja nadzora sprejme komisija poseben sklep, v katerem mora biti najmanj naveden organ ali organizacija, od katere se zahteva dokumentacija, katera dokumentacija se zahteva in v katerem roku ter v kakšni obliki mora biti predložena komisiji.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko najmanj tretjina članov komisije zahteva dokumentacijo v skladu z drugim odstavkom 45. člena PoDZ-1. Zahteva mora imeti najmanj enako vsebino kot sklep iz prejšnjega odstavka.

No pa si poglejmo to pravno osnovo, na katero se sklicuje Tonin – gre za poslovnik o delu Državnega zbora, drugi odstavek 45. člena PoDZ-1.  
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko najmanj ena tretjina članov komisije za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb in komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ, pisno zahteva od vlade, drugih državnih organov, javnih zavodov, javnih podjetij in javnih skladov, katerih ustanoviteljica je država, podatke in posamezne dokumente, ki sodijo v delokrog tega delovnega telesa. Predsednik delovnega telesa je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa oziroma zavoda, podjetja ali sklada.

Torej, da zaključim to mučenje vas in sebe. Izredni nadzor ima pravno osnovo v Zakonu, vendar se nanaša za zgolj določen del nadzora. Izredni nadzor, ki ga želi Predsednik delovnega telesa (torej Komisije za parlamentarni nadzor) odrediti, je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa. Torej nima pravice kot kavboj vpasti v prostore nadzirane službe.

Na koncu pa le še ena pripomba. Poslanca Nemca so dobesedno člani komisije iz SDS in NSi ugrabili. Dejal je, da ni vedel kam gre, mislil je celo da v Zoo pod Rožnikom. Kot da prva točka 27. člena Poslovnika ne obstaja! Zato je ta zgodba »Toningate«!



petek, 20. marec 2015

'Vebergate' ali 'Toningate'?

Danes smo slišali, da je obrambi minister umaknil stopnjo zaupnosti iz poročila OVS. Končno se je pokazalo od kod prihajajo ognjeni zublji in kje je dejansko gorišče. Do sedaj se je namreč videlo le ogromno dima, ki je povzročal le pekoče oči, pogleda pa ni niti malo razbistril.

Kako se je zgodba sploh pričela? Minister za obrambo Janko Veber je prejel javni poziv podpredsednika komisije DZ-ja za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Mateja Tonina(NSi), da bi moral odstopiti zaradi naročila analize o pozitivnih in negativnih učinkih prodaje Telekoma, s čimer naj bi presegel pooblastila.

Komisija DZ-ja je namreč v nenapovedanem nadzoru ugotovila politično zlorabo obveščevalno-varnostne službe Morsa, njen član Tonin pa zato pričakuje Vebrov odstop. Obrambni minister Veber je namreč službi naročil pripravo analize pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, kar bi naj po Toninovem mnenju, ki je nadzor vodil, preseglo zakonska pooblastila, je pojasnil Tonin.

Zato je pristojna parlamentarna komisija, ki jo vodi Branko Grims iz SDS-a, na sredini seji obravnavala poročilo o omenjenem nenapovedanem nadzoru, ki so ga opravili 9. marca. Kot je v izjavi za medije pojasnil Grims, so ugotovili grobo prekoračitev pooblastil ene izmed obveščevalno-varnostnih služb. Gre za politično zlorabo službe ministrstva za obrambo (MORS) za namene obrambnega ministra, je zatrdil.

Če bi pred meseci skrbno prebrali ta blog, bi marsikdo razumel, da se nam je to moralo slej ko prej zgoditi.

Po svoje je zanimiv tudi bivši minister Jaklič, ki se zelo naivno in poenostavljeno sprašuje ali je komisija preučila nekatere ugotovitve, preden se je podala v »lov za dokazi« na ministrstvo za obrambo, za katere se je mimogrede že vedelo, da obstajajo, kateri so in kje jih najti! Torej, minister, ki je verjetno končal 15-minutni »šnelkurs« iz varnostno obveščevalne problematike, deli nasvete. Pa ne z žlico! Kar z lopato jih 'šauflja'!

Ista neumnost se zgodi tudi nekdanjemu vodji OVS Miklavčiču, ki maha z uredbo in se  sprašuje, kdo daje usmeritve OVS. Potem pa kar sam odgovarja: Vlada (pravilno), Svet za nacionalno varnost (pravilno) ter Komisija za nadzor (hudo narobe)). Ne more Komisija hkrati 'jahati' dveh konjev. Dajati usmeritve in obenem izvajati 'nadzor. Na koncu pa naj zapišem le še eno zadevo. Nikjer v svetu se poročil in analiz ne daje v javnost v izvorni obliki, temveč vedno in zgolj v povzetku. No, pa smo zopet pri "strokovnosti strokovnjakov"!

Vendar poglejmo si zadevo po vrsti! Najprej razčistimo zadeve okoli tega, kdaj obveščevalno varnostna služba sploh prekorači pooblastila. Vsekakor takrat ko poseže v civilno sfero. Vprašanje je le ali je v to sfero posegla z metodami dela. Če pogledate kateri koli priročnik o delu tajnih obveščevalnih služb, boste videli, da hrbtenico njihovih metod –  zvrsti operativnega dela dela tvorijo:
-          preventivno operativno delo
-          predhodna operativna obdelava
-          operativna obdelava, in
-          operativna akcija (ki pa je bolj zvrst dela).

Sedaj pa dejstva, od direktorja Gorazda Rednaka, ki je mandat nastopil novembra lani, so zahtevali, naj jim predstavi vse zapisnike sej kolegija, ki jih je imel novembra in decembra lani. V njih so našli zapisan tudi sklep, ki službi nalaga, naj za ministra za obrambo pripravi analizo pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, je dejal Tonin. Torej niti ene od štirih zgoraj naštetih zadev ni nihče zahteval od direktorja – zgolj pripravo analize. Minister ni zahteval niti protiobveščevalne presoje, le analizo!

Pa bi lahko zahteval izdelavo Protiobveščevalne presoje prodaje Telekoma na obrambno zaščitni sistem Republike Slovenije. Protiobveščevalna presoja je namreč zgolj kompleksen miselni proces, je tudi ena od temeljnih metod dela OVS in kontinuirani sestavni del protiobveščevalnih aktivnosti v državi. Pa ni zahteval tega, temveč le analizo!

Kaj pa je torej analiza? Tudi analiza je strukturirani miselni proces, ki predvsem obdeluje zbrane podatke, ki so pridobljeni na legalen način, brez uporabe tehničnih sredstev ali agenture. Njen cilj je predvidevanje in nič več. Lahko bi na dolgo in široko še pojasnjeval te zadeve, vendar je povsem brez pomena, ker je vsaj zame ta 'afera' dobila' povsem druge razsežnosti. Razgalila je vso bedo 'članov komisije', njihovo neprofesionalnost in nesposobnost, da razumejo celo to, da je varnostni interes države eden od temeljnih 'nacionalnih interesov'.

Zato zame ni ključno vprašanje to, kako 'kaznovati' ministra (ki ima res nesposobne svetovalce), temveč kako odstraniti iz komisije ljudi, ki s svojim razmišljanjem in dejanji predstavljajo hud varnostni rizik v državi. Ki ne razumejo, kaj je naloga komisije v smislu subordiniranosti in kaj v smislu nadzora. To, da priletijo trije 'parlamentarni mandeljci' na ministrstvo in zahtevajo vpogled v zapisnike kolegija... gospodje imajo srečo, da sem bil jaz tam, bi jih dal nemudoma zapreti!

Zato si za konec raje poglejmo še varnostno problematiko kadrovske sestave. Najmanj trije člani komisije so hudo sporni in sicer: Janša, kot zapornik »s statusom mirovanja«, Tonin, kot udeleženec »čudnih« ameriških domovinskih usposabljanj, Grims kot ideolog in aktivni sogovornik s tujimi strukturami, ter navsezadnje še četrti, Nemec, ki se drži načela »ljubezen ne pozna meja«, pa si je za partnerico omislil kar – Ukrajinsko manekenko.

Sicer pa le še majhen dodatek! Ker imamo skromno penzijo, vam po avtorski ali podjemni pogodbi izdelam vse vrste najbolj kakovostnih "varnostnih presoj"! Delam tako za javni kot tudi zasebni sektor. Ponudbe mi lahko pošljete po Messengeru pod šifro "Cankar je moj vzor"!



ponedeljek, 09. marec 2015

Hura za »socialno« podjetništvo v izobraževanju...

Štiri leta so minila kar sem napisal blog o neki državni sekretarki na ministrstvu za delo (današnji ministrici) kako je z zanosom razlagala o pripravi zakonskih izhodišč o ureditvi socialnega podjetništva. Nato se je oglasil še prvi državni sindikalist in vzhičeno govoril o potrebi po spoštovanju predpisov o plačah (višini, pravočasnosti, celovitosti izpolnjevanja obveznosti...) in seveda je na koncu pristavil svoj piskrček še nek nadobudni direktor nekega zavoda, ki je zaneseno dejal, da je pomembno, da njihov zavod že sedaj posluje brez dobička in da se bo s temi novimi zakonskimi okviri njim še bolj odprlo področje delovanja izven javne službe.

Takrat sem dejal »vse lepo in prav«, vendar se mi je ob poslušanju vse te prijetne zgodbe nehote postavilo vprašanje. Ali so se na ministrstvu resnično posvetovali s tistimi, ki socialno podjetništvo poznajo malo bolje, seveda predvsem tako njegove dobre kot tudi slabe strani. Tudi v naši državi imamo namreč strokovnjake, ki so o teh zadevah imeli referate na konferencah OECD in so bile njihove ideje tam dobro sprejete.

Takratna informacija o tem, kaj je temeljna značilnost socialnega podjetništva, torej, da je to neprofitno poslovanje, pa me je razžalostila. Saj potem imamo že sedaj v naši državi socialno podjetništvo v smislu tega, da se izpolnjuje tako sindikalne zahteve o plačah, kot managerske zahteve, da se ne ustvarja dobiček. Poglejmo v luči teh zahtev samo nekatere naše monopolne poslovne sisteme, recimo slovenska elektro podjetja, slovenske železnice, slovensko pošto...

Vsi ti imajo nenormalno visoke plače, ne ustvarjajo dejanskega dobička, temveč, če je potreba, zgolj knjigovodskega in njihovi direktorji so "kralji na Betajnovi". Neustvariti dobiček je pa resnično preprosto, vse kar dobiš preprosto 'zagoniš', po možnosti tudi z nenormalno visokimi stroški. Vendar to ni oznaka za socialno, še zdaleč ne!

V kateri smeri bi se torej moralo razvijati socialno podjetništvo v tej državi? Odgovora na to vprašanje ne mislim dati, čeprav ga v veliki meri poznam. Spoznal sem, da smo država ki se odlikuje po tem, da se v njej ideje na veliko kradejo, nato pa se zaradi nesposobnosti impementacije teh idej, uspe praktično vse "sfižiti". To je naša stvarnost, takšna usoda na žalost čaka tudi socialno podjetništvo.

Ampak, to je zgodba izpred štirih let. Pravo burleskno nadaljevanje je sledilo sedaj z objavo nekaterih podatkov na Supervizorju, zato sem z zanimanjem poslušal današnji Studio ob 17 ter »mučenje« novinarke in Informacijske pooblaščenke z eks ministrico Setnikarjevo, dekanko EF Tekavčičevo in ministrom Koprivnikarjem.

V vsem, kar so si izbrali kot logično osnovo svojih trditev bi jih lahko v celoti oporekal. Pa ne bom, ker v enem imajo prav, jaz za moje poglede nisem plačan, oni pa so preplačani! Toda nekaj pa se vseeno mora razsvetliti. Najprej o dilemi zakonitosti takšnega početja. To je lažna dilema, saj temelji na pokvarjeni zakonodaji, ki je omogočala ta početja (pravi izraz je svinjarije). Torej zakonitost je zagotovljena, kaj pa etičnost. Po mojem vsekakor ne. Kajti, če je Setnikarjeva sprejela položaj dekanke, bi se morala zavedati, da že ta položaj sam po sebi zahteva celovitega človeka, ki že zaradi etičnih razlogov ne sme biti v vrsti pri kotlu v katerem so »pohani evri«. Še v vojski je bilo pravilo jasno, kuharji jedo vedno zadnji!

Naslednja zadeva pa že sili na jok. Verjetno je marsikomu znano dejstvo kolikšne so tedenske delovne obveze na fakulteti. Od rednega profesorja s štirimi urami, do asistenta z cca 18 urami, vsi ostali so nekje vmes. Torej opraviš v enem tednu za 4 ure predavanj in potem ves drugi čas lahko nameniš trženju na »prostem trgu«. »Proste ure« se računajo na žalost drugače. Opravljenih 16 in še kakšno uro predavanj na mesec pomeni zasedenost urnega fonda za kar 174 delovnih ur.

Včasih so imeli zakonodajo, ki je jasno določala: »V socializmu ni izkoriščanja človeka po človeku«! To je pomenilo tudi to, da nihče ni imel pravice »izkoriščati« tudi samega sebe. Bilo je tudi jasno postavljeno pravilo, le do največ 1/3 mesečne obveze se lahko zaposleni veže na dodatno delo. To pa pomeni na mesec le fond 58 ur. Da ponovim, zgolj 58 ur, da je delo v okviru redne službe in tudi projektne službe kakovostno opravljeno.

Minister Koprivnikar, pa tudi minister Židan, je obljubil, da se bodo te stvari zakonsko uredile. To pa bi rad videl! Saj so pred 20 leti že bile zakonsko urejene, zakaj pa ste jih spreminjali?


četrtek, 05. marec 2015

Flexicurity kot »varna prožnost«?

Končno je nastopil čas, da se le premaknemo od teme, ki sedaj obseda še vedno vso državo. Gre za temo o pravicah istospolnih, gre tudi za že prav nenormalno angažiranje 'božjih služabnikov' in gre za nadaljevanje politično ideološke delitve. Če nas že teme povezane s človeškimi pravicami tako iritirajo, kaj pa je potem šele za pričakovati na polju splošnih ekonomskih in političnih tem. Včasih se mi zazdi, kot ja je slovenski jezik »kačji« jezik. Ne samo fizično razcepljen, temveč predvsem semantično. Demokratičnost ni vedno to, kar se nam ponuja, poštenost, tudi ne. Dobrota je le krinka za egoizem in ljubezen do sočloveka je le temelj za sproščanje nizkotnih strasti! Dajmo se zato malo oddaljit od tem povezanih s pravicami istospolnih, ker kot večina komentatorjev pravilno ugotavlja, res imamo druge težave in skrbi!

Združenje delodajalcev je že pred dobrimi tremi leti predstavilo 64 ukrepov za reformo trga dela, vse pod skupnim imenovalcem zagotovitve »Flexicurity«. Nesporno je dejstvo, da smo nekateri spremljevalci razmer na trgu dela že leta 2002, torej v času ministrovanja Dimovskega, opozarjali na neprožnost trga dela, tako kot je bila zastavljena in osmišljena v Zakonu o delovnih razmerjih. Vendar smo bili v teh opozorilih grobo, da ne rečem nesramno utišani s strani takratnih najvišjih predstavnikov ministrstva za delo.

Zato, sicer načelno, velja sleherno prizadevanje v smeri zagotovitve večje prožnosti trga dela, podpreti in dejansko omogočiti razvoj takšnih odnosov, ki so razvojno naravnani, ki zagotavljajo in omogočajo prožnost in pri tem ohranjajo integriteto slehernega delavca na trgu dela.

In kje je problem? Predvsem v osnovnem pristopu, ki hoče zamenjati težišče problema. Delodajalci svoj predlog utemeljujejo z doseganjem »varne prožnosti«. Apologeti takšnih razmišljanj izhajajo v svojih pristopih k doseganju večje prožnosti na trgu dela predvsem z naslednjimi utemeljitvami: »Do zdaj je bila socialna varnost delavcev oprta na fiksne oblike dela. Danes je potrebno najti način, kako sistem socialne varnosti prilagoditi fleksibilnejšim oblikam dela. Ne more namreč biti obratno - da se oblike dela prilagajajo zagotovljenim oblikam socialnega varstva. V osnovi je namreč lahko socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela, nekega gospodarskega razvoja in rasti in ne obratno.«

No takšno razmišljanje bi bilo točno, in sicer pod določenimi predpostavkami. Odmisliti se mora veljavni vpliv socialne države, odmisliti se mora, da so pogodbe o zaposlitvi »sui generis« in odmisliti se mora vse druge nadvlade na trgu dela (socialne, politične, trajnostnega razvoja...) in izhajati le iz ekonomskih razmerij.

Potem je tukaj še problem slovenskega jezika in njegove uporabe kot komunikacijskega sredstva. Kot bi dejal Noam Chomsky je sleherni jezik » specifično integrativno sredstvo kulturnih, političnih in ekonomskih vplivov na medsebojne odnose«. Zato v uvajanju novih pojmov v slovenščino, pa čeprav tudi tistih, ki jih prenašamo n. pr. iz danskih izkušenj, vseeno velja preveriti z osnovnimi semantičnimi in sintaktičnimi pravili.

Za uporabo določenih pojmov moramo za sleherni ponujeni izraz, kar velja tudi za izraz
»varna prožnost«, poiskati njegov antipod. Ta je lahko le en in sicer »nevarna prožnost«. Se opravičujem, vendar sam v tem antipodu – nasprotju, ne vidim ne smisla in ne cilja. Sedanja zakonodaja sicer dejansko uveljavlja ravno takšno stanje, torej nevarno prožnost, saj so toga razmerja na trgu dela tista, ki slabšajo položaj obeh sodelujočih strani, tako delodajalcev kot tudi delojemalcev. Seveda pa se pri iskanju rešitev in novih razmerij ne sme zgoditi to, da se neobvladljivo odpre Pandorina skrinja. Logično je le eno spoznanje in izhodišče, naš cilj mora biti doseganje sprememb v polju varnosti odnosov na trgu dela, ne pa prožnosti. Prožnost je torej atribut varnosti in ne obratno.

Zatorej, če govorimo o »prožni ali neprožni varnosti«, s tem ne pristajamo, da so ekonomske zakonitosti tiste, ki so »nedotakljive svete krave« osnovnih socialnih razmerij v družbi. Drugače povedano, trditev, da je »socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela« sploh ni nič bolj drugačna od prastare, upam bivše, prakse Eskimov, da so v kriznih razmerah, stare in nemočne preprosto izpostavili na ledene plošče in jih potisnili na odprto morje. Trditev, da naj razmere na trgu dela, določajo obseg in kakovost socialne varnosti, je izjemno nevarna, saj negira smisel in obstoj države kot socialne in pravne združbe, katere namen je zagotavljanje dogovorjenega obsega enakosti svojih državljanom. Drugotno je seveda pri tem vprašanje, ali je ta enakost temelječa na pravičnosti ali na egoizmu. Tega vprašanja si v naši državi seveda ne zastavljamo, čeprav bi si ga morali. Da povem z drugimi besedami, plačna razmerja so povsem porušena, tako med posameznimi dejavnostmi (monopolni položaj dejavnosti), kot med vlogo in položajem, ki ga posameznik zaseda v strukturi organiziranosti opravljanja dejavnosti. Pri tem verjetno ni nesporno to, da je med tistimi, ki najbolj navijajo za »varno prožnost« (porivanja ledenih plošč na odprto morje), preveč managerjev katerih plače so zdivjale preko vseh razumnih meja.


Ali je torej prav, da se tudi v naši državi odpre tema o prožnosti trga dela. Vsekakor, vendar ne bomo uspeli najti pravih rešitev, pa četudi jih bomo našli, jih ne bomo sposobni udejaniti, če ne bomo razumeli, da je naš cilj lahko le »prožna varnost« in da se moramo čim prej otresti »neprožne varnosti«, ki sedaj vlada. Rešiti pa se moramo tudi nesmisla »varne prožnosti«, ki so jo ti mojstri pisane besede uspeli infiltrirati že v vse ključne dokumente, tudi v koalicijski sporazum. Da končam, zagovarjanje »varne prožnosti« pomeni v bistvu zanikanje vloge in smisla socialne države in tudi pravne države. Pomeni tudi pritrditev nebrzdanemu invidivualizmu in neoliberalnemu pohlepu! Ali res hočemo to?