Zadovoljevanje potreb ali doseganje profita?

Niti dva tedna nista minila, kar sem napisal, da bo najbolj osovražena beseda v naslednjih desetletjih postal pojem – globalizacija! Pa sem naprej malo okleval, ker če se spomnite sem omenil še besedi 'gospodarska rast' in 'profit'! Vendar sem ju po temeljitem premisleku vseeno umestil za 'globalizacijo'!

Zato moram reči, da sem kar precej pomirjen, ko je v zadnji Mladini Bogomir Kovač v svoji kolumni »Ironija usode« zapisal:

»Globalizacija temelji na ekonomski in politični povezljivosti, tržna ekonomija in sodobne tehnologije so to samo podkrepile. Dejansko celotna logika evropskih integracij, od carinske unije do skupnega in enotnega trga, evra in nalaganja različnih 'unij' v zadnjem obdobju, temelji na predpostavkah prostega pretoka blaga, kapitala in ljudi.

Težava globalizacije tiči v tem, da je okrepila vzporedni korporativni svet in razvrednotila vlogo države. Bolj je koristila najmočnejšim, povzročila je veliko neenakosti, poglobila tvegano financializacijo, vodi v razpad svetovnega meddržavnega sistema. Liberalizacija in hitra rast svetovne trgovine sta nevaren dvorezen meč.«

Torej, tako dr. Kovač, toda v včerajšnji Tarči pa sta državna sekretarja Cantarutti in Shakar slepo zagotavljala, da je 'naša prihodnost' v povečanem obsegu trgovinskega sodelovanja. In kot dokaz sta zločinsko vpletla še predstavnike Slovencev, ki živijo in delajo v Kanadi.

Nič ne koristi, da v isti Mladini tudi Luka Mesec v svojem zapisu opozarja, da je »…v interesu nas vseh, da novo koncentracijo kapitala in moči preprečimo. Poglabljanje globalizacije, na čelu z novimi sporazumi, je treba ovreči, namesto njega pa uvesti nove zaščitne sisteme protisocialnemu, okoljskemu in davčnemu dumpingu ter si izboriti porazdelitev dohodka in moči – tokrat od elit k ljudstvu.«

Točno tako in o tem sem v svojih blogih pisal tudi sam, sicer pa je vse še vedno na spletu. Ampak, takšne stvari se morajo brati vsebinsko in ne površno oz. celo s predsodkom. Ker omenjeno pa ni tisto, na kar sem sam jasno opozoril. Če hočemo zavrniti »sveto triado« - globalizacijo, družbeno rast in profit, kot bazični motiv gospodarskega sodelovanja, moramo stopiti še en korak nazaj, da smo sposobni uzreti celotno sliko.

Celotna slika se nam odpre, ko se vprašamo kaj pa je sploh smisel človeškega bivanja na tem svetu – ali zadovoljevanje človeških potreb ali ustvarjanje dobička? Če se opredelimo za potrebe, potem moramo razumeti da je največja človeška norost, ki se nam sedaj dogaja v tem, da marsikateri ekonomski trg ni naraven temveč umetno sproduciran, po potrebi tudi z nasiljem, kot so vojne ali z ekonomskim izkoriščanjem!

In naj bo naše spoznanje v luči teh pomislekov še tako šokantno, tej dilemi ne moremo pobegniti. Ta dilema pa se skriva že v naslovu prispevka dr. Suvina iz iste Mladine! »V prihodnosti je mogoč samo komunizem ali visokotehnološko fašistično divjaštvo!«

Seveda sedaj takoj nastopijo grdi problemi, saj so besede 'komunizem', 'socializem', 'socialnost' in podobne že dodobra osovražene in zastonj je opozarjati, da vse deviacije, ki so jih zgrešili posamezniki v imenu teh besed, nimajo popolnoma nič skupnega z osnovnim bistvom – esenco komunizma ali socializma.

Zato naj vas tudi ne preseneti moj odgovor nekemu 'fb' prijatelju, da mene ne zanima in mi je vseeno, kako se v očeh drugih razvršča ZL »… ali smo stranka 'levice' ali 'desnice', dokler smo stranka dela in ne kapitala!«

Kdaj pridejo v Slovenijo tuji investitorji?

Resnično mi je v lastno veselje prebirati moje uvodnike, ki sem jih pisal za mesečnik »Delo in kadri«. Pričujoče misli, ki so posredovane v nadaljevanju, so bile objavljene marca 1997. Torej le še pol leta in bodo te misli 'praznovale' častitljiv jubilej 20-obletnice.

»Vsa mogoča prebiranja, ki se v zadnjem času dogajajo v Mariboru, včasih prinesejo s sabo celo kaj koristnega. Takšna korist je vsekakor bil ustanovni sestanek Gospodarskega razvojnega foruma, ki bil zanimiv predvsem zaradi tega, ker je g. Simon Armstrong, svetovalec Phare podrobneje predstavil pomen tujih naložb za lokalno gospodarstvo.

Posebej moramo izpostaviti udeležbo z domače strani, saj so prišli številni vabljeni župani kot predstavniki občin oz. njihovi strokovnjaki za področje gospodarstva. Vendar besede, ki so jih morali poslušati s strani tujega strokovnjaka, niso bile prijazne našim ušesom.

G. Armstrong ni hotel najti nobenih naših posebnih kompetitivnih prednosti, kot je n. pr. nizka cena delovne sile, pridni delavci, visoko kvalificirana delovna sila, visoki donosi itd. Mnogi naši javni delavci, ki so že videli može iz tujine, predvsem iz elektronske, farmacevtske in druge industrije, ki bi z avtovkami prinašali investitorski denar k nam, so bili zato zelo razočarani.

Kaj nam torej preostane? Kje so naše preostale možnosti? Spoznanje je zelo kruto! Če je naša edina prednost, da smo na križišču Evrope, potem vemo, da vodijo vse poti preko nas. Potem se moramo bolj zazreti v možnosti storitev na področju turizma, bivanja v času tranzita, in zadeve urejati v našo korist zlepa in zgrda.

Globalizacija proizvodnje in storitev v svetu se namreč nevarno razvija v tisti smer, ko se namreč ugotavlja, da je popolnoma vseeno kjer je naročnik storitve in kje porabnik. Ko se tudi gibanje delovne sile in problemi brezposelnosti več ne ugotavljajo znotraj meja ene države temveč se opazujejo kot globalno nihanje.

Zato se pred nas več ne postavlja dilema temveč le spoznanje, da sta v svetu mogoča le dva temeljna pristopa:

- prodajati cenene stvari razvitemu svetu zato, ker je za njihovo proizvodnjo nizko vrednotena delovna sila, ali

- prodajati najbolj moderno in z znanjem najbolj sofisticirano opremo, ker so v tem tudi plače najvišje.

Kje je naše mesto, verjetno ni potrebno ugibati! Dovolj je le, da se zazremo v poročila makroekonomistov in pogledamo, kakšni so trendi v družbi na področju investicij v razvoj, naložbe v nove tehnologije in v novo znanje. Tega pri nas preprosto ni. In ker tega ni, pomeni da tudi ni potrebe, da se troši denar, ki bi bil ustvarjen v visoko propulzivnih panogah, ker teh pri nas preprosto ni.

Ali jih torej ne vemo ustvariti! Nikakor, problem je le v tem, da nimamo potrpljenja za vizionarske pristope, in se preveč zadovoljujemo s parolami tipa »mercedes sedaj in tukaj«. Odgovor na vprašanje, katere so visoko propulsivne panoge je preprost: to so vse tiste panoge, ki zahtevajo investicije v vse vrste poslovnih funkcij - tudi v razvoj itd. Torej hočejo stroške tudi v tej smeri. Kajti umen gospodar ve, da tudi previsoki dobi~ki niso v dolgoročno korist nikomur. Visokih in hitro dosegljivih dobičkov so veseli le špekulanti, ki tečejo na kratke steze.

Kaj torej početi s podatkom, da konfekcionarji v Tuniziji delajo za manj kot dolar na uro, v Egiptu za 63 centov, v Keniji za 30 in v Pakistanu ali Vietnamu za 26 centov. Nič! Našega tekstilca lahko zabijemo navzdol, tudi na 15 centov na uro, pa ne bo konkurenčen. Zakaj, ker mu na grbi čepi neproduktiven in še večkrat bolj preplačan državni uradnik. Ker mu velik del zaslužka ostaja v tujini in ga ne more v vrednostnem smislu prenesti v državo.

Tuji investitorji torej ne bodo prišli v Sloveniji. Vsaj ne pod pogoji, pod katerimi jih mi pričakujemo. Če bi pa že prišli, bi to bili investitorji sumljive provenience. Investitorjev, ki se jih ne bi morali sramovati pa še nekaj časa ne bo. Razlog je predvsem v tem, ker tudi domačih kakovostnih investitorjev primanjkuje. Prihodnost je vsekakor na področju storitev.«

Čarobni čas pravljičarstva!

Danes nezadržno prihaja čas 'pravljičarstva'. Če smo včasih poznali le otroške pravljice, so jih danes daleč prerasle 'politične' pravljice. Znotraj teh sedaj najbolj kraljujejo pravljice o terorizmu ali pa o 'pravičnih vojnah', ki na svojih krilih prinašajo svobodo in demokracijo. Njihov sestavni del so tudi zgodbe o hudobnih diktatorjih, ki so zamenjali zlobne kraljice ali hudobne mačehe. Potem so tukaj še 'podjetniške' pravljice v stilu 'Pravljice o neumnem Hansu'. Pripovedovalci le teh so predvsem iz vrst finančnih krogov, pa najsi gre za bankirje, investicijske sklade, zavarovalnice in druge lepo govoreče pravljičarje.

Posebna vrsta pripovedovalcev so tudi 'ekološki' pravljičarji, ki nas mirijo, da je s svetom vse v redu, le da je z nami nekaj narobe in da ima naš okoljski strah po nepotrebnem volčje prevelike oči. Redki niso niti 'zgodovinski' pravljičarji, kjer je pri nas še posebej znana vrsta pod imenom »Pričevalci«! Ti pravljičarji nam razlagajo mite o "vojni in miru", pozabljajo pa, da se ljudje koljejo zaradi sprevrženih ideologij in ponujenih kot marketinško blago, ki je "ono ta pravo". In kako podlo in umazano, v svoji ponudbi imajo tudi "mir"!

Danes nas je na svetu že več kot sedem milijard. Vsi nas mirijo, saj to ni nič takega, hrane je na planetu dovolj. Kot da bi šlo zgolj za problem hrane – kaj pa onesnaževanje voda, zraka in vsega drugega, tudi zemlje, kar nam še ne tako daleč nazaj sploh ni predstavljalo problem.

Verjetno ni potrebno posebej dokazovati povezanosti vsega v naravi, toda če sprejmemo to tezo potem se lahko tudi upravičeno vprašamo, kdaj bomo prestopili tisto mejo, ki predstavlja najslabšo obliko kolektivne norosti, ki vodi v samouničevalno ravnanje? Ali smo to misel sploh pripravljeni sprejeti oz. Se ob njej vsaj zdrzniti? Torej, poglejmo si te leminge in njihov paradoks!

Lemingi so zelo čudne živalce. Živijo od Aljaske preko severa Evrope in vse do Sibirije. Znani so po svojih množičnih migracijah, ki jih izvajajo zaradi prekomernega povečanja njihovega števila. Ti njihovi prehodi in nenadne selitve so posledica nasilnih nihanj v številu njihove populacije. V Skandinaviji so tako biologi za njih razvili teorijo "skupinskega samomora". O tem je bil celo posnet tudi Disneyev "dokumentarec" Bela Wildernessa, ki je razkril resnico o njih, da v nekem trenutku, ko njihovo število prekorači neko neznano mejo preprosto pričnejo svojo divjo 'selitev'. In veliko njih ne preživi teh 'podivjanih stampedov' v iskanju novih habitatov. Predvsem za evropske Leminge je znano, da trumoma tečejo proti Severnemu morju in potem plavajo, ter plavajo, dokler za njimi ne ostanejo le mehurčki na morski gladini…

Nočem reči, da bo tudi človeštvo teklo proti morju in se kot poblaznelo metalo v valove, čeprav se nekaj podobnega že dogaja na obalah Afrike v smeri proti Evropi. Naša 'poblaznelost' je bolj kompleksna. Kaže se v črednem vstopanju v razno razne asociacije, od EU do NATO, potem v črednih vlaganjih denarja, čeprav so zmagovalci vedno le tisti, ki so kaj takega prvi predlagali in oni torej tudi poberejo skoraj vso smetano.

Torej, bomo še pravi čas sposobni zaznati samodestrukcijski princip, ki je zapisan v lemingih. Kje pa piše, da tudi v naših genih ni sledu takšnega ravnanja, le da se njegovo 'kolo' pač obrača v tisočletjih. Kaj nam dokazuje, da mi nismo že recimo »n-ta« generacija človeštva. Kajti tako kot mrtvi lemingi nimajo spomina, ga tudi mrtvi ljudje nimajo!

Razmišljanja o Sloveniji v EU!

Priznam, glasoval sem proti vstopu v EU. Razlog je bil preprost. Komaj vzpostavljena država mora po mojem mnenju najprej dozoreti. Mora »prespati« vsaj dve ali tri desetletja svoje samostojnosti in politično zadihati. Vendar pri nas je prevladala povsem liberalistična orientacija, v kateri se je prosto po Heglu zagovarjalo predvsem "posebno", pozabljalo pa se je na smisel "splošnega". S tem da so posebno enačili z zasebnim, splošno pa smo razkrajali s privatizacijo za vsako ceno. Ker ta dilema ni bila razrešena se nam je kot umetna dilema nenehno zastavljalo vprašanje "nacionalnega interesa". Pa vendar prav nacionalni interes predstavlja enega od stebrov splošnega.

Na globalnem trgu namreč ne tekmujejo podjetja, kot zgolj reprezentanti "posebnih" ekonomskih interesov, temveč države kot nosilke nacionalno (lahko tudi družbeno) artikuliranih interesov. Vzemimo samo primer ZDA, kjer na deklarirani ravni nihče ne govori o "ameriškem narodu", pa vendar v svojem uveljavljanju ekonomskih, političnih in tudi vojaških interesov, vidimo jasne obrise izraženega "ameriškega nacionalnega interesa".

V naši državi se srečujemo predvsem z odsotnostjo državniške modrosti in če nas recimo prepričujejo, da smo obsojeni na sedanje politične elite, da sprememb ne bo, da je interes vseh le nadaljevanje ropanja, je stanje še bolj zaskrbljujoče in žalostno.

Tisti narod, ki ne razume, da je njegova država zgolj instrument s katerim zagotavlja pogoje človeka vrednega življenja svojim državljanom in seveda predvsem pripadnikom večinskega naroda, si države ne zasluži. Torej sodi v polje preverjanja smisla neke države predvsem vprašanje ali se dosega temeljna vloga države na gospodarskem področju, socialnem področju, kulturnem itd. predvsem pa je smiselno postavljanje takšnih vprašanj, ki izpostavljajo smisel in pomen družbene kohezivnosti.

Torej povsem konkretno! V te kategorije se lahko v to uvršča n.pr. tudi vprašanje socialne varnosti, vprašanje minimalne plače, vprašanje plačnega sistema (kako se deli "plen" ustvarjenega DBP) in seveda vprašanje osebnega ter tudi seveda družbenega razvoja. Gre seveda za določen paradoks, če je egoizem v polju posebnega je nezaželen, je v polju splošnega zaželen. Torej država ima pravico do egoizma, posameznik pač ne!

Največji problem in težava naše države, ki traja že več kot dve desetletji, je odsotnost kadrovske politike kot integriranega pristopa in sposobnost povezovanja isto in različno mislečih ljudi v skupno delovanje za doseganje "splošnih ciljev" ob spoštovanju "posebnih", če le ne posegajo v polja demokratičnih pravic drugih.

Na tem izpitu pada vsakokratna aktualna vlada in to zato, ker v okviru enake organiziranosti države, kot jo poznamo že od nastanka, jemlje kot postulat stabilnosti države "posebne" in ne "splošne" interese in mnoge anomalije, ki smo jim priča, kot so nagrade v državnih podjetjih, nastanek tajkunov, izključevanje ljudi, utemeljitev egoizma kot vrednote, in še bi lahko naštevali, naenkrat postanejo ključni dejavnik »stabilnosti«! Temu moramo preprosto narediti konec, ker drugače bo to pomenilo naš konec! Konec te države!

Temni gospodarji iz sence!

Tudi v tem desetletju se je skupina Bilderberg sestala vsako leto! Leta 2011 v Hotelu Suvretta v St. Moritzu, prav tako 2012 v Virginiji ZDA, 2013 v Watford, Hertfordshire, Anglija, 2014 v Cobehagnu in 2015, ko so v 5-plus zvezdičnem Interalpen Hotelu Tyrol blizu Insbrucka v Avstriji razpravljali o osrednji temi TTIP.

Cilj skupine, ki se je poimenovala po nizozemskem hotelu Bilderberg, v katerem so se prvič sestali 29. maja 1954, je bilo popraviti naraščajoči protiamerikanizem v Zahodni Evropi ter promovirati ideje o tesnem kulturnem, političnem in gospodarskem sodelovanju stare celine in novega sveta. Med začetniki je bil tudi poljski politični izgnanec Józef Retinger, ki je stopil v stik z nizozemskim princem Bernhardom. Odločili so se, da bodo na prvo konferenco povabili dva človeka iz vsake države, po enega iz konservativnih in drugega iz liberalnih krogov. Na prvem srečanju je tako sodelovalo 50 delegatov iz 11 zahodnoevropskih držav in 11 Američanov. Uspeh je organizatorje napeljal na idejo o letnih konferencah. Ustanovljen je bil stalni odbor, na čelo katerega je bil postavljen Retinger.

Sami sebe imenujejo bilderbergovci, njihovi sestanki pa potekajo v državah Evrope ali ZDA, v najrazkošnejših hotelih ali dvorcih s parki in igrišči za golf. Letos se bodo, tako kot pred 59 leti, spet sestali v razkošnem hotelu, tokrat v britanskem mestu Hertfordshire. Vendar pa se letošnji sestanek razlikuje od prejšnjih, saj so objavili seznam udeležencev. Vabilo so tako med drugim prejeli predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger, nizozemska kraljica Beatrix, nekdanji italijanski in francoski premier Mario Monti in François Fillon, švedski zunanji minister Carl Bildt, prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde, nekdanji direktor osrednje ameriške obveščevalne službe (Cia) David Petraeus, predsednik uprave Goldman Sachs International Peter Sutherland ter mnogi drugi politiki, medijski mogotci in gospodarstveniki. Med gosti bosta tudi ustanovitelj Amazona Jeff Bezos in glavni direktor Googla Eric Schmidt. Udeležbo je, kot je zapisano na uradni strani skupine, potrdilo okoli 140 ljudi iz 21 držav Evrope in ZDA.

Stroga skrivnost, strogo varovani Na Bilderbergovo konferenco je mogoče priti le s povabilom, do zdaj pa so na sestankih sodelovali tudi kralji, predsedniki, industrijski vplivneži in voditelji najmočnejših svetovnih korporacij. Udeležence konferenc vedno varuje na stotine policistov, vojakov in članov številnih tajnih služb. Če konferenca poteka v hotelu, mora biti hotel po njihovih internih pravilih izpraznjen teden dni pred prihodom bilderbergovcev. Udeleženci na konferencah pridejo izključno s črnimi helikopterji ali črnimi blindiranimi limuzinami z vtisnjeno črko B. Srečanja v zadnjih letih spremljajo protesti, zato je potrebno dodatno policijsko varovanje. Po nekaterih ocenah naj bi za njihovo varovanje letos namenili do 1,8 milijona funtov (približno 2,1 milijona evrov) britanskega davkoplačevalskega denarja. Konference so vedno dobro zaščitene, varnostni ukrepi so strogi, ker želijo udeleženci konferenc vsebino ohraniti tajno, pa nobena medijska hiša nima pravice poročanja.

Najvplivnejši ljudje sveta skupaj delujejo v sklopu skupine Bilderberg. Številni teoretiki zarot trdijo, da na skrivaj upravljajo svet. O čem bodo razpravljali vplivni politiki, medijski mogotci in najmočnejši industrialci sveta, ostaja skrivnost, kot tudi večina informacij, povezanih s to skupino, ki jo mnogi obtožujejo, da prek mednarodnih institucij, katerih člani so udeleženci, na skrivaj upravlja svet. Predvsem teoretiki zarot jih zato imenujejo svetovna vlada v senci. Ravno zaradi skrivnostnosti in imen najvplivnejših ljudi, ki naj bi sodelovali na teh sestankih, so nastale teorije zarote, ki med drugim pravijo, da so bilderbergovci ključni lobisti za skupni evropski trg in evro, ki naj bi bila del načrta za uničenje suverenosti evropskih držav. Po koncu svojih letnih srečanj nikoli ne sporočijo, kaj so se dejansko pogovarjali oziroma kaj so se dogovorili.

Odgovorni so le sami sebi! Eden od ustanoviteljev skupine Denis Healea je leta 2001 priznal, da obtožbe o apetitu skupine po svetovni vladi niso povsem za lase privlečene: "Reči, da si prizadevamo za eno svetovno vlado, je pretirano, vendar pa ne povsem neutemeljeno. V Bilderbergu menimo, da se ne moremo v nedogled boriti drug z drugim za nič, ubijati ljudi in milijone gnati v brezdomstvo, zato smo menili, da bi bila ena skupnost po vsem svetu nekaj dobrega." Številnih ni prepričal, med njimi Daniela Estulina, avtorja knjige Skrivnosti Bilderbergovega kluba, ki opisuje, kako "zlovešče klike in Bilderbergovi lobisti" manipulirajo z javnostjo, da bi "vzpostavili svetovno vlado, ki ne pozna meja in ni odgovorna nikomur razen sama sebi".

Na konferenci, ki je potekala med 6. in 9. junijem, so za zaprtimi vrati govorili o aktualnih težavah in predlogih za njihovo rešitev. Poleg aktualnih tem je bila na dnevnem redu še rast nacionalizma in populizma v posameznih državah Evropske unije, kar se ne sklada z idejo bilderbergovcev o enotni vladi svetovnih vplivnežev in njihovi svetovni dominaciji. Teme srečanja 2015 so vključevale še razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu, ameriško zunanjo politiko in velike trende v zdravstvenih raziskavah. Čeprav za to ni nobene uradne potrditve, saj uradnega zapisnika s teh sestankov ni, pa mnogi menijo, da se na teh konferencah sprejemajo pomembne odločitve o nadzoru nad svetovnimi vojnami, o jedrskem oboroževanju, rasti cen nafte in razvoju gospodarskih kriz.

Med dozdajšnjimi udeleženci sestankov so nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton, nekdanji francoski predsednik François Mitterand, nekdanji predsednik Evropske komisije in nekdanji italijanski premier Romano Prodi, nekdanja britanska premierja Tony Blair in Gordon Brown, britanski prestolonaslednik princ Charles, britanski premier David Cameron, ameriški bančnik David Rockefeller, nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, španski kralj Juan Carlos ter številni drugi. Hkrati s politiki tradicionalno na konferencah sodelujejo tudi voditelji največjih svetovnih korporacij, kot so IBM, Xerox, Google, Shell, ter največjih svetovnih bank in medijskih hiš. (Vir: 06.06.2013, Planet, Skupina, ki upravlja svet. Skrivnostni sestanek "svetovne vlade v senci", avtor: T. V.)

O naših pa ne bi govorili!