Sedaj je znano - 'Vebergate' je 'Toningate'!

Potem, ko je obrambi minister umaknil stopnjo zaupnosti iz poročila OVS se je res pokazalo od kod prihajajo ognjeni zublji in kje je dejansko (po)gorišče naše parlamentarne demokracije. Če se je namreč do sedaj videlo le ogromno dima, ki je povzročal le pekoče oči, pogleda pa ni niti malo razbistril, pa se je po seji Odbora za obrambo pokazala vsa perfidnost političnih splet, manipulacij z besedami, podtikanj in tudi laži!

Ponovimo na kratko, kako se je zgodba sploh pričela? Komisija DZ-ja je namreč v nenapovedanem nadzoru »ugotovila« politično zlorabo obveščevalno-varnostne službe Morsa, njen član Tonin pa zato pričakuje Vebrov odstop. Obrambni minister Veber je namreč službi naročil pripravo analize pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, kar bi naj po Toninovem mnenju, ki je nadzor vodil, preseglo zakonska pooblastila, je pojasnil Tonin.

Danes ne bomo ponovno ugotavljali, kdaj in kako lahko obveščevalno varnostna služba sploh prekorači pooblastila. Le ponovili bomo - vsekakor takrat ko poseže v civilno sfero. In pri tem vedno ostaja odprto vprašanje ali v to sfero posega s prikritimi metodami dela. Če pogledate kateri koli priročnik o delu tajnih obveščevalnih služb, boste videli, da hrbtenico njihovih metod – faz operativnega dela, ki vključujejo tajna sredstva in prikrite metode dela, tvorijo:

-          preventivno operativno delo

-          predhodna operativna obdelava

-          operativna obdelava, in

-          operativna akcija (ki pa je bolj zvrst dela).

V razpravi je bilo jasno ugotovljeno dejstvo, da niti ene od štirih zgoraj naštetih zadev ni nihče zahteval od direktorja OVS – zgolj pripravo analize. Minister ni zahteval niti protiobveščevalne presoje, le analizo! Kaj je torej analiza? To je zgolj strukturirani miselni proces, ki predvsem obdeluje zbrane podatke, ki so pridobljeni na legalen način, brez uporabe tehničnih sredstev ali agenture. Njen cilj je predvidevanje in nič več. Lahko bi na dolgo in široko še pojasnjeval te zadeve, vendar je povsem brez pomena, ker je vsaj zame ta 'afera' dobila' povsem druge razsežnosti. Razgalila je vso bedo 'članov komisije', njihovo neprofesionalnost in nesposobnost, da razumejo celo to, da je varnostni interes države eden od temeljnih 'nacionalnih interesov'.

Toda prav na seji Odbora za obrambo se je razgalila vsa beda na področju varnostno obveščevalne zaščite v državi, zato bistvo tega bloga usmerjam v to področje. Brez modrovanja, le z navedbo dejstev in zastavitvijo smiselnih vprašanj. Saj odgovore boste lahko našli sami!

Najprej začnimo s temeljnimi pravnimi osnovami. Čeprav naša zakonodaja slovi po prepletenosti posameznih zakonom (recimo pravice družin so navedene v več kot 70 zakonih in podzakonskih aktih), je tukaj skoraj isto. Zato bomo izluščili poleg Ustave le štiri najbolj bistvene, ki so:

- Zakon o obrambi (ZObr-UPB1)

- Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1)

- Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS)

- Poslovnik Državnega zbora (PoDZ-1)

Najprej zgolj na kratko in še to le iz določb 32.člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1):

(1) Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov, zlasti pa:

– ugotavljanje in ocenjevanje vojaških in politično varnostnih razmer ter vojaških zmogljivosti izven države, ki so posebnega pomena za varnost države;

– zbiranje in ocenjevanje podatkov o razmerah na območjih, kjer med izvrševanjem obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, oziroma pri opravljanju vojaške službe delujejo tudi pripadniki Slovenske vojske;

– odkrivanje in preprečevanje dejavnosti obveščevalnih služb vojaških organizacij ter drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko vojsko ali ministrstvo.

Torej že trditev gospodov iz SDS, da gre za kršitev s področja varnosti sploh ne drži. Varnostne naloge so namreč omenjene šele v drugi točki tega člena. Čista manipulacija torej in to na račun destabilizacije obrambno varnostnega sistema države. Pa saj hlapcev to sploh ne briga.

Ampak prava poslastica pa je Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1) in njegov izvedbeni akt - Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS): To pa vse dobesedno smrdi po političnem kriminalu, ki je mogoče za nas celo prevelik.

Najprej le to, Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS je bil sprejet leta 2007, ko je bila Janševa vlada na višku svoje moči, podpisal ga je Franc Cukjati – Jokajoči! Zakon seveda ureja predmet in obseg parlamentarnega nadzora obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, sestavo, pristojnosti, naloge in način dela delovnega telesa Državnega zbora, pristojnega za nadzor obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb ter njegova razmerja do Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor), Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in ministrstev, drugih državnih organov, obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, organizacij in posameznikov.

Sedaj pa le nekaj »bombončkov« - najprej iz Zakona:

- v 8. členu - (1) Člani komisije, drugi navzoči na seji komisije in drugi udeleženci nadzora po tem zakonu so dolžni varovati tajne podatke, s katerimi so se seznanili oziroma jih pridobili pri delu oziroma v zvezi z delom komisije.

- v 24. členu - Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani ogled naprav in prostorov, ki jih uporablja nadzorovana služba v zvezi z nadzorovanjem in snemanjem elektronskih komunikacij.

Ali sedaj vidite, kje in kaj je »gnilo jajce« v aferi 'Toningate'? Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani nadzor NAPRAV IN PROSTOROV – nikjer pa ne piše, da lahko Pooblaščena skupina vdre v vse prostore Službe in »išče po predalih« delovne osnutke analiz!

- v 25. členu – (1) Pooblaščena skupina lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije.

No ta zloraba s strani Tonina pa je višek nesramnosti. Ta člen se mora upoštevati v celoti in ne po posameznih točkah, kar pomeni, da gre zgolj za delo povezano s 24. členom in z omejitvami iz 2. točke 25. člena - Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci oziroma sodelavci po določbah ZKP, ZObr in ZSOVA oziroma bi bila lahko razkrita identiteta teh tajnih delavcev ali sodelavcev.

Pa še iz »biseri« iz Poslovnika:

- v 13. členu - (1) O sejah komisije se vodi zapisnik in dobesedni zapis (magnetogram).

(3) Zapisnik vsebuje: kraj, čas seje, imena in priimke predsednika oziroma podpredsednika in navzočih članov komisije, imena in priimke drugih oseb, ki so sodelovali na seji, podatek, ali je bila seja ali del seje javen, ter bistvene podatke o poteku seje in sklepe, ki jih je komisija sprejela.

- v 14. členu - (1) O seji komisije, o zadevah, ki jih je obravnavala ter o sklepih, stališčih in mnenjih, ki jih je sprejela, komisija lahko obvesti javnost. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.

(2) O vprašanjih in zadevah, ki so bistvenega pomena za nacionalno varnost ali za delovanje nadzorovanih služb, komisija oblikuje uradno obvestilo za javnost v pisni obliki, ki jo sprejme z večino glasov navzočih članov komisije. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.

Res me zanima le eno, kajti Tonin se obnaša kot veliki Inkvizitor iz romana »Ime rože«! Ali je bil in kdaj Tonin določen z ustreznim sklepom, da komunicira z javnostjo, nastopa po TV studijih, sklicuje tiskovne konference in se petelini pred kamerami...

- v 27. členu - (1) Za vsako pridobivanje dokumentacije v okviru izvajanja nadzora sprejme komisija poseben sklep, v katerem mora biti najmanj naveden organ ali organizacija, od katere se zahteva dokumentacija, katera dokumentacija se zahteva in v katerem roku ter v kakšni obliki mora biti predložena komisiji.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko najmanj tretjina članov komisije zahteva dokumentacijo v skladu z drugim odstavkom 45. člena PoDZ-1. Zahteva mora imeti najmanj enako vsebino kot sklep iz prejšnjega odstavka.

No pa si poglejmo to pravno osnovo, na katero se sklicuje Tonin – gre za poslovnik o delu Državnega zbora, drugi odstavek 45. člena PoDZ-1.  

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko najmanj ena tretjina članov komisije za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb in komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ, pisno zahteva od vlade, drugih državnih organov, javnih zavodov, javnih podjetij in javnih skladov, katerih ustanoviteljica je država, podatke in posamezne dokumente, ki sodijo v delokrog tega delovnega telesa. Predsednik delovnega telesa je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa oziroma zavoda, podjetja ali sklada.

Torej, da zaključim to mučenje vas in sebe. Izredni nadzor ima pravno osnovo v Zakonu, vendar se nanaša za zgolj določen del nadzora. Izredni nadzor, ki ga želi Predsednik delovnega telesa (torej Komisije za parlamentarni nadzor) odrediti, je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa. Torej nima pravice kot kavboj vpasti v prostore nadzirane službe.

Na koncu pa le še ena pripomba. Poslanca Nemca so dobesedno člani komisije iz SDS in NSi ugrabili. Dejal je, da ni vedel kam gre, mislil je celo da v Zoo pod Rožnikom. Kot da prva točka 27. člena Poslovnika ne obstaja! Zato je ta zgodba »Toningate«!

'Vebergate' ali 'Toningate'?

Danes smo slišali, da je obrambni minister umaknil stopnjo zaupnosti iz poročila OVS. Končno se je pokazalo od kod prihajajo ognjeni zublji in kje je dejansko gorišče. Do sedaj se je namreč videlo le ogromno dima, ki je povzročal pekoče oči, pogleda pa ni niti malo razbistril.

Kako se je zgodba sploh pričela? Minister za obrambo Janko Veber je prejel javni poziv podpredsednika komisije DZ-ja za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Mateja Tonina(NSi), da bi moral odstopiti zaradi naročila analize o pozitivnih in negativnih učinkih prodaje Telekoma, s čimer naj bi presegel pooblastila.

Komisija DZ-ja je namreč v nenapovedanem nadzoru ugotovila politično zlorabo obveščevalno-varnostne službe Morsa, njen član Tonin pa zato pričakuje Vebrov odstop. Obrambni minister Veber je namreč službi naročil pripravo analize pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, kar bi naj po Toninovem mnenju, ki je nadzor vodil, preseglo zakonska pooblastila, je pojasnil Tonin.

Zato je pristojna parlamentarna komisija, ki jo vodi Branko Grims iz SDS-a, na sredini seji obravnavala poročilo o omenjenem nenapovedanem nadzoru, ki so ga opravili 9. marca. Kot je v izjavi za medije pojasnil Grims, so ugotovili grobo prekoračitev pooblastil ene izmed obveščevalno-varnostnih služb. Gre za politično zlorabo službe ministrstva za obrambo (MORS) za namene obrambnega ministra, je zatrdil.

Če bi pred meseci skrbno prebrali ta blog, bi marsikdo razumel, da se nam je to moralo slej ko prej zgoditi.

Po svoje je zanimiv tudi bivši minister Jaklič, ki se zelo naivno in poenostavljeno sprašuje ali je komisija preučila nekatere ugotovitve, preden se je podala v »lov za dokazi« na ministrstvo za obrambo, za katere se je mimogrede že vedelo, da obstajajo, kateri so in kje jih najti! Torej, minister, ki je verjetno končal 15-minutni »šnelkurs« iz varnostno obveščevalne problematike, deli nasvete. Pa ne z žlico! Kar z lopato jih 'šauflja'!

Ista neumnost se zgodi tudi nekdanjemu vodji OVS Miklavčiču, ki maha z uredbo in se  sprašuje, kdo daje usmeritve OVS. Potem pa kar sam odgovarja: Vlada (pravilno), Svet za nacionalno varnost (pravilno) ter Komisija za nadzor (hudo narobe)). Ne more Komisija hkrati 'jahati' dveh konjev. Dajati usmeritve in obenem izvajati 'nadzor. Na koncu pa naj zapišem le še eno zadevo. Nikjer v svetu se poročil in analiz ne daje v javnost v izvorni obliki, temveč vedno in zgolj v povzetku. No, pa smo zopet pri "strokovnosti strokovnjakov"!

Vendar poglejmo si zadevo po vrsti! Najprej razčistimo zadeve okoli tega, kdaj obveščevalno varnostna služba sploh prekorači pooblastila. Vsekakor takrat ko poseže v civilno sfero. Vprašanje je le ali je v to sfero posegla z metodami dela. Če pogledate kateri koli priročnik o delu tajnih obveščevalnih služb, boste videli, da hrbtenico njihovih metod –  zvrsti operativnega dela dela tvorijo:

-          preventivno operativno delo

-          predhodna operativna obdelava

-          operativna obdelava, in

-          operativna akcija (ki pa je bolj zvrst dela).

Sedaj pa dejstva, od direktorja Gorazda Rednaka, ki je mandat nastopil novembra lani, so zahtevali, naj jim predstavi vse zapisnike sej kolegija, ki jih je imel novembra in decembra lani. V njih so našli zapisan tudi sklep, ki službi nalaga, naj za ministra za obrambo pripravi analizo pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, je dejal Tonin. Torej niti ene od štirih zgoraj naštetih zadev ni nihče zahteval od direktorja – zgolj pripravo analize. Minister ni zahteval niti protiobveščevalne presoje, le analizo!

Pa bi lahko zahteval izdelavo Protiobveščevalne presoje prodaje Telekoma na obrambno zaščitni sistem Republike Slovenije. Protiobveščevalna presoja je namreč zgolj kompleksen miselni proces, je tudi ena od temeljnih metod dela OVS in kontinuirani sestavni del protiobveščevalnih aktivnosti v državi. Pa ni zahteval tega, temveč le analizo!

Kaj pa je torej analiza? Tudi analiza je strukturirani miselni proces, ki predvsem obdeluje zbrane podatke, ki so pridobljeni na legalen način, brez uporabe tehničnih sredstev ali agenture. Njen cilj je predvidevanje in nič več. Lahko bi na dolgo in široko še pojasnjeval te zadeve, vendar je povsem brez pomena, ker je vsaj zame ta 'afera' dobila' povsem druge razsežnosti. Razgalila je vso bedo 'članov komisije', njihovo neprofesionalnost in nesposobnost, da razumejo celo to, da je varnostni interes države eden od temeljnih 'nacionalnih interesov'.

Zato zame ni ključno vprašanje to, kako 'kaznovati' ministra (ki ima res nesposobne svetovalce), temveč kako odstraniti iz komisije ljudi, ki s svojim razmišljanjem in dejanji predstavljajo hud varnostni rizik v državi. Ki ne razumejo, kaj je naloga komisije v smislu subordiniranosti in kaj v smislu nadzora. To, da priletijo trije 'parlamentarni mandeljci' na ministrstvo in zahtevajo vpogled v zapisnike kolegija... gospodje imajo srečo, da sem bil jaz tam, bi jih dal nemudoma zapreti!

Zato si za konec raje poglejmo še varnostno problematiko kadrovske sestave. Najmanj trije člani komisije so hudo sporni in sicer: Janša, kot zapornik »s statusom mirovanja«, Tonin, kot udeleženec »čudnih« ameriških domovinskih usposabljanj, Grims kot ideolog in aktivni sogovornik s tujimi strukturami, ter navsezadnje še četrti, Nemec, ki se drži načela »ljubezen ne pozna meja«, pa si je za partnerico omislil kar – Ukrajinsko manekenko.

Sicer pa le še majhen dodatek! Ker imamo skromno penzijo, vam po avtorski ali podjemni pogodbi izdelam vse vrste najbolj kakovostnih "varnostnih presoj"! Delam tako za javni kot tudi zasebni sektor. Ponudbe mi lahko pošljete po Messengeru pod šifro "Cankar je moj vzor"!

Hura za »socialno« podjetništvo v izobraževanju...

Štiri leta so minila kar sem napisal blog o neki državni sekretarki na ministrstvu za delo (današnji ministrici) kako je z zanosom razlagala o pripravi zakonskih izhodišč o ureditvi socialnega podjetništva. Nato se je oglasil še prvi državni sindikalist in vzhičeno govoril o potrebi po spoštovanju predpisov o plačah (višini, pravočasnosti, celovitosti izpolnjevanja obveznosti...) in seveda je na koncu pristavil svoj piskrček še nek nadobudni direktor nekega zavoda, ki je zaneseno dejal, da je pomembno, da njihov zavod že sedaj posluje brez dobička in da se bo s temi novimi zakonskimi okviri njim še bolj odprlo področje delovanja izven javne službe.

Takrat sem dejal »vse lepo in prav«, vendar se mi je ob poslušanju vse te prijetne zgodbe nehote postavilo vprašanje. Ali so se na ministrstvu resnično posvetovali s tistimi, ki socialno podjetništvo poznajo malo bolje, seveda predvsem tako njegove dobre kot tudi slabe strani. Tudi v naši državi imamo namreč strokovnjake, ki so o teh zadevah imeli referate na konferencah OECD in so bile njihove ideje tam dobro sprejete.

Takratna informacija o tem, kaj je temeljna značilnost socialnega podjetništva, torej, da je to neprofitno poslovanje, pa me je razžalostila. Saj potem imamo že sedaj v naši državi socialno podjetništvo v smislu tega, da se izpolnjuje tako sindikalne zahteve o plačah, kot managerske zahteve, da se ne ustvarja dobiček. Poglejmo v luči teh zahtev samo nekatere naše monopolne poslovne sisteme, recimo slovenska elektro podjetja, slovenske železnice, slovensko pošto...

Vsi ti imajo nenormalno visoke plače, ne ustvarjajo dejanskega dobička, temveč, če je potreba, zgolj knjigovodskega in njihovi direktorji so "kralji na Betajnovi". Neustvariti dobiček je pa resnično preprosto, vse kar dobiš preprosto 'zagoniš', po možnosti tudi z nenormalno visokimi stroški. Vendar to ni oznaka za socialno, še zdaleč ne!

V kateri smeri bi se torej moralo razvijati socialno podjetništvo v tej državi? Odgovora na to vprašanje ne mislim dati, čeprav ga v veliki meri poznam. Spoznal sem, da smo država ki se odlikuje po tem, da se v njej ideje na veliko kradejo, nato pa se zaradi nesposobnosti impementacije teh idej, uspe praktično vse "sfižiti". To je naša stvarnost, takšna usoda na žalost čaka tudi socialno podjetništvo.

Ampak, to je zgodba izpred štirih let. Pravo burleskno nadaljevanje je sledilo sedaj z objavo nekaterih podatkov na Supervizorju, zato sem z zanimanjem poslušal današnji Studio ob 17 ter »mučenje« novinarke in Informacijske pooblaščenke z eks ministrico Setnikarjevo, dekanko EF Tekavčičevo in ministrom Koprivnikarjem.

V vsem, kar so si izbrali kot logično osnovo svojih trditev bi jih lahko v celoti oporekal. Pa ne bom, ker v enem imajo prav, jaz za moje poglede nisem plačan, oni pa so preplačani! Toda nekaj pa se vseeno mora razsvetliti. Najprej o dilemi zakonitosti takšnega početja. To je lažna dilema, saj temelji na pokvarjeni zakonodaji, ki je omogočala ta početja (pravi izraz je svinjarije). Torej zakonitost je zagotovljena, kaj pa etičnost. Po mojem vsekakor ne. Kajti, če je Setnikarjeva sprejela položaj dekanke, bi se morala zavedati, da že ta položaj sam po sebi zahteva celovitega človeka, ki že zaradi etičnih razlogov ne sme biti v vrsti pri kotlu v katerem so »pohani evri«. Še v vojski je bilo pravilo jasno, kuharji jedo vedno zadnji!

Naslednja zadeva pa že sili na jok. Verjetno je marsikomu znano dejstvo kolikšne so tedenske delovne obveze na fakulteti. Od rednega profesorja s štirimi urami, do asistenta z cca 18 urami, vsi ostali so nekje vmes. Torej opraviš v enem tednu za 4 ure predavanj in potem ves drugi čas lahko nameniš trženju na »prostem trgu«. »Proste ure« se računajo na žalost drugače. Opravljenih 16 in še kakšno uro predavanj na mesec pomeni zasedenost urnega fonda za kar 174 delovnih ur.

Včasih so imeli zakonodajo, ki je jasno določala: »V socializmu ni izkoriščanja človeka po človeku«! To je pomenilo tudi to, da nihče ni imel pravice »izkoriščati« tudi samega sebe. Bilo je tudi jasno postavljeno pravilo, le do največ 1/3 mesečne obveze se lahko zaposleni veže na dodatno delo. To pa pomeni na mesec le fond 58 ur. Da ponovim, zgolj 58 ur, da je delo v okviru redne službe in tudi projektne službe kakovostno opravljeno.

Minister Koprivnikar, pa tudi minister Židan, je obljubil, da se bodo te stvari zakonsko uredile. To pa bi rad videl! Saj so pred 20 leti že bile zakonsko urejene, zakaj pa ste jih spreminjali?

Flexicurity kot »varna prožnost«?

Končno je nastopil čas, da se le premaknemo od teme, ki sedaj obseda še vedno vso državo. Gre za temo o pravicah istospolnih, gre tudi za že prav nenormalno angažiranje 'božjih služabnikov' in gre za nadaljevanje politično ideološke delitve. Če nas že teme povezane s človeškimi pravicami tako iritirajo, kaj pa je potem šele za pričakovati na polju splošnih ekonomskih in političnih tem. Včasih se mi zazdi, kot ja je slovenski jezik »kačji« jezik. Ne samo fizično razcepljen, temveč predvsem semantično. Demokratičnost ni vedno to, kar se nam ponuja, poštenost, tudi ne. Dobrota je le krinka za egoizem in ljubezen do sočloveka je le temelj za sproščanje nizkotnih strasti! Dajmo se zato malo oddaljit od tem povezanih s pravicami istospolnih, ker kot večina komentatorjev pravilno ugotavlja, res imamo druge težave in skrbi!

Združenje delodajalcev je že pred dobrimi tremi leti predstavilo 64 ukrepov za reformo trga dela, vse pod skupnim imenovalcem zagotovitve »Flexicurity«. Nesporno je dejstvo, da smo nekateri spremljevalci razmer na trgu dela že leta 2002, torej v času ministrovanja Dimovskega, opozarjali na neprožnost trga dela, tako kot je bila zastavljena in osmišljena v Zakonu o delovnih razmerjih. Vendar smo bili v teh opozorilih grobo, da ne rečem nesramno utišani s strani takratnih najvišjih predstavnikov ministrstva za delo.

Zato, sicer načelno, velja sleherno prizadevanje v smeri zagotovitve večje prožnosti trga dela, podpreti in dejansko omogočiti razvoj takšnih odnosov, ki so razvojno naravnani, ki zagotavljajo in omogočajo prožnost in pri tem ohranjajo integriteto slehernega delavca na trgu dela.

In kje je problem? Predvsem v osnovnem pristopu, ki hoče zamenjati težišče problema. Delodajalci svoj predlog utemeljujejo z doseganjem »varne prožnosti«. Apologeti takšnih razmišljanj izhajajo v svojih pristopih k doseganju večje prožnosti na trgu dela predvsem z naslednjimi utemeljitvami: »Do zdaj je bila socialna varnost delavcev oprta na fiksne oblike dela. Danes je potrebno najti način, kako sistem socialne varnosti prilagoditi fleksibilnejšim oblikam dela. Ne more namreč biti obratno - da se oblike dela prilagajajo zagotovljenim oblikam socialnega varstva. V osnovi je namreč lahko socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela, nekega gospodarskega razvoja in rasti in ne obratno.«

No takšno razmišljanje bi bilo točno, in sicer pod določenimi predpostavkami. Odmisliti se mora veljavni vpliv socialne države, odmisliti se mora, da so pogodbe o zaposlitvi »sui generis« in odmisliti se mora vse druge nadvlade na trgu dela (socialne, politične, trajnostnega razvoja...) in izhajati le iz ekonomskih razmerij.

Potem je tukaj še problem slovenskega jezika in njegove uporabe kot komunikacijskega sredstva. Kot bi dejal Noam Chomsky je sleherni jezik » specifično integrativno sredstvo kulturnih, političnih in ekonomskih vplivov na medsebojne odnose«. Zato v uvajanju novih pojmov v slovenščino, pa čeprav tudi tistih, ki jih prenašamo n. pr. iz danskih izkušenj, vseeno velja preveriti z osnovnimi semantičnimi in sintaktičnimi pravili.

Za uporabo določenih pojmov moramo za sleherni ponujeni izraz, kar velja tudi za izraz »varna prožnost«, poiskati njegov antipod. Ta je lahko le en in sicer »nevarna prožnost«. Se opravičujem, vendar sam v tem antipodu – nasprotju, ne vidim ne smisla in ne cilja. Sedanja zakonodaja sicer dejansko uveljavlja ravno takšno stanje, torej nevarno prožnost, saj so toga razmerja na trgu dela tista, ki slabšajo položaj obeh sodelujočih strani, tako delodajalcev kot tudi delojemalcev. Seveda pa se pri iskanju rešitev in novih razmerij ne sme zgoditi to, da se neobvladljivo odpre Pandorina skrinja. Logično je le eno spoznanje in izhodišče, naš cilj mora biti doseganje sprememb v polju varnosti odnosov na trgu dela, ne pa prožnosti. Prožnost je torej atribut varnosti in ne obratno.

Zatorej, če govorimo o »prožni ali neprožni varnosti«, s tem ne pristajamo, da so ekonomske zakonitosti tiste, ki so »nedotakljive svete krave« osnovnih socialnih razmerij v družbi. Drugače povedano, trditev, da je »socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela« sploh ni nič bolj drugačna od prastare, upam bivše, prakse Eskimov, da so v kriznih razmerah, stare in nemočne preprosto izpostavili na ledene plošče in jih potisnili na odprto morje. Trditev, da naj razmere na trgu dela, določajo obseg in kakovost socialne varnosti, je izjemno nevarna, saj negira smisel in obstoj države kot socialne in pravne združbe, katere namen je zagotavljanje dogovorjenega obsega enakosti svojih državljanom. Drugotno je seveda pri tem vprašanje, ali je ta enakost temelječa na pravičnosti ali na egoizmu. Tega vprašanja si v naši državi seveda ne zastavljamo, čeprav bi si ga morali. Da povem z drugimi besedami, plačna razmerja so povsem porušena, tako med posameznimi dejavnostmi (monopolni položaj dejavnosti), kot med vlogo in položajem, ki ga posameznik zaseda v strukturi organiziranosti opravljanja dejavnosti. Pri tem verjetno ni nesporno to, da je med tistimi, ki najbolj navijajo za »varno prožnost« (porivanja ledenih plošč na odprto morje), preveč managerjev katerih plače so zdivjale preko vseh razumnih meja.

Ali je torej prav, da se tudi v naši državi odpre tema o prožnosti trga dela. Vsekakor, vendar ne bomo uspeli najti pravih rešitev, pa četudi jih bomo našli, jih ne bomo sposobni udejaniti, če ne bomo razumeli, da je naš cilj lahko le »prožna varnost« in da se moramo čim prej otresti »neprožne varnosti«, ki sedaj vlada. Rešiti pa se moramo tudi nesmisla »varne prožnosti«, ki so jo ti mojstri pisane besede uspeli infiltrirati že v vse ključne dokumente, tudi v koalicijski sporazum. Da končam, zagovarjanje »varne prožnosti« pomeni v bistvu zanikanje vloge in smisla socialne države in tudi pravne države. Pomeni tudi pritrditev nebrzdanemu invidivualizmu in neoliberalnemu pohlepu! Ali res hočemo to?