Priznam,
glasoval sem proti vstopu v EU. Razlog je bil preprost. Komaj vzpostavljena
država mora po mojem mnenju najprej dozoreti. Mora »prespati« vsaj dve ali tri
desetletja svoje samostojnosti in politično zadihati. Vendar pri nas je prevladala
povsem liberalistična orientacija, v kateri se je prosto po Heglu zagovarjalo
predvsem "posebno", pozabljalo pa se je na smisel "splošnega".
S tem da so posebno enačili z zasebnim, splošno pa smo razkrajali s
privatizacijo za vsako ceno. Ker ta dilema ni bila razrešena se nam je kot
umetna dilema nenehno zastavljalo vprašanje "nacionalnega interesa".
Pa vendar prav nacionalni interes predstavlja enega od stebrov splošnega.
Na globalnem trgu namreč ne tekmujejo podjetja, kot zgolj reprezentanti "posebnih" ekonomskih interesov, temveč države kot nosilke nacionalno (lahko tudi družbeno) artikuliranih interesov. Vzemimo samo primer ZDA, kjer na deklarirani ravni nihče ne govori o "ameriškem narodu", pa vendar v svojem uveljavljanju ekonomskih, političnih in tudi vojaških interesov, vidimo jasne obrise izraženega "ameriškega nacionalnega interesa".
V naši državi se srečujemo predvsem z odsotnostjo državniške modrosti in če nas recimo prepričujejo, da smo obsojeni na sedanje politične elite, da sprememb ne bo, da je interes vseh le nadaljevanje ropanja, je stanje še bolj zaskrbljujoče in žalostno.
Tisti
narod, ki ne razume, da je njegova država zgolj instrument s katerim zagotavlja
pogoje človeka vrednega življenja svojim državljanom in seveda predvsem
pripadnikom večinskega naroda, si države ne zasluži. Torej sodi v polje
preverjanja smisla neke države predvsem vprašanje ali se dosega temeljna vloga
države na gospodarskem področju, socialnem področju, kulturnem itd. predvsem pa
je smiselno postavljanje takšnih vprašanj, ki izpostavljajo smisel in pomen družbene
kohezivnosti.
Torej
povsem konkretno! V te kategorije se lahko v to uvršča n.pr. tudi vprašanje
socialne varnosti, vprašanje minimalne plače, vprašanje plačnega sistema (kako
se deli "plen" ustvarjenega DBP) in seveda vprašanje osebnega ter
tudi seveda družbenega razvoja. Gre seveda za določen paradoks, če je egoizem v
polju posebnega je nezaželen, je v polju splošnega zaželen. Torej država ima
pravico do egoizma, posameznik pač ne!
Največji problem in težava naše države, ki traja že več kot dve desetletji, je odsotnost kadrovske politike kot integriranega pristopa in sposobnost povezovanja isto in različno mislečih ljudi v skupno delovanje za doseganje "splošnih ciljev" ob spoštovanju "posebnih", če le ne posegajo v polja demokratičnih pravic drugih.
Na tem izpitu pada vsakokratna aktualna vlada in to zato, ker v okviru enake
organiziranosti države, kot jo poznamo že od nastanka, jemlje kot postulat
stabilnosti države "posebne" in ne "splošne" interese in mnoge
anomalije, ki smo jim priča, kot so nagrade v državnih podjetjih, nastanek tajkunov,
izključevanje ljudi, utemeljitev egoizma kot vrednote, in še bi lahko naštevali,
naenkrat postanejo ključni dejavnik »stabilnosti«! Temu moramo preprosto
narediti konec, ker drugače bo to pomenilo naš konec! Konec te države!
