nedelja, 01. maj 2016

Razmišljanja o Sloveniji v EU!

Priznam, glasoval sem proti vstopu v EU. Razlog je bil preprost. Komaj vzpostavljena država mora po mojem mnenju najprej dozoreti. Mora »prespati« vsaj dve ali tri desetletja svoje samostojnosti in politično zadihati. Vendar pri nas je prevladala povsem liberalistična orientacija, v kateri se prosto po Heglu zagovarjalo predvsem "posebno", pozabljalo pa se na smisel "splošnega". S tem da so posebno enačili z zasebnim, splošno pa smo razkrajali s privatizacijo za vsako ceno. Ker ta dilema ni bila razrešena se nam je kot umetna dilema nenehno zastavljalo vprašanje "nacionalnega interesa". Pa vendar prav nacionalni interes predstavlja enega od stebrov splošnega.

Na globalnem trgu namreč ne tekmujejo podjetja, kot zgolj reprezentanti "posebnih" ekonomskih interesov, temveč države kot nosilke nacionalno (lahko tudi družbeno) artikuliranih interesov. Vzemimo samo primer ZDA, kjer na deklarirani ravni nihče ne govori o "ameriškem narodu", pa vendar v svojem uveljavljanju ekonomskih, političnih in tudi vojaških interesov, vidimo jasne obrise izraženega "ameriškega nacionalnega interesa".


V naši državi se srečujemo predvsem z odsotnostjo državniške modrosti in če nas recimo prepričujejo, da smo obsojeni na sedanje politične elite, da sprememb ne bo, da je interes vseh le nadaljevanje ropanja, je stanje še bolj zaskrbljujoče in žalostno.

Tisti narod, ki ne razume, da je njegova država zgolj instrument s katerim zagotavlja pogoje človeka vrednega življenja svojim državljanom in seveda predvsem pripadnikom večinskega naroda, si države ne zasluži. Torej sodi v polje preverjanja smisla neke države predvsem vprašanje ali se dosega temeljna vloga države na gospodarskem področju, socialnem področju, kulturnem itd. predvsem pa je smiselno postavljanje takšnih vprašanj, ki izpostavljajo smisel in pomen družbene kohezivnosti.

Torej povsem konkretno! V te kategorije se lahko v to uvršča n.pr. tudi vprašanje socialne varnosti, vprašanje minimalne plače, vprašanje plačnega sistema (kako se deli "plen" ustvarjenega DBP) in seveda vprašanje osebnega ter tudi seveda družbenega razvoja. Gre seveda za določen paradoks, če je egoizem v polju posebnega je nezaželen, je v polju splošnega zaželen. Torej država ima pravico do egoizma, posameznik pač ne!

Največji problem in težava naše države, ki traja že več kot dve desetletji, je odsotnost kadrovske politike kot integriranega pristopa in sposobnost povezovanja isto in različno mislečih ljudi v skupno delovanje za doseganje "splošnih ciljev" ob spoštovanju "posebnih", če le ne posegajo v polja demokratičnih pravic drugih.

Na tem izpitu pada vsakokratna aktualna vlada in to zato, ker v okviru enake organiziranosti države, kot jo poznamo že od nastanka, jemlje kot postulat stabilnosti države "posebne" in ne "splošne" interese in mnoge anomalije, ki smo jim priča, kot so nagrade v državnih podjetjih, nastanek tajkunov, izključevanje ljudi, utemeljitev egoizma kot vrednote, in še bi lahko naštevali, naenkrat postanejo ključni dejavnik »stabilnosti«! Temu moramo preprosto narediti konec, ker drugače bo to pomenilo naš konec! Konec te države!