Domovinski ponos

»Smo torej pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami sebe? Ali bomo uspeli dokazati, da si sploh zaslužimo lastno državo? In vprašajmo se ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade na proslavi v CD. Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno!

Mogoče je sreča za duše hlapcev, ki si nenehno iščejo svoje gospodarje in s tem smisel svojega življenja, Potem so tukaj še razna gibanje, ki se kolnejo na boga liberalizma in je zanj država nebodigatreba oblast pa kot žlica s katero se zajema, da se potem veljaki lahko prevažajo na jahtah, sem ter tja. Pa je tu še najbolj domoljubna stranka, kjer nas je veliki vodja osvobodil s peščico, niti ne srednješolcev (Krković, Njavro...) in ki zopet grozi z zmago na naslednjih predčasnih volitvah in obeta takšno kadrovsko politiko, ki bo ponovno nagrajevala poslušnost, pasjo vdanost in odganjala sposobne. Obenem pa eno uho vedno usmerjala k Merklovi in v Bruselj, češ prav je, da človek izve svoje mnenje preden ga izreče.

Brez zveze je pravzaprav takšno opozarjanje na našo prikrito odvisnost, to smo zgubili že takrat, ko smo kot Lemingi (to so živalce iz severa Evrope, ki se vsakih par let odpravijo kar same od sebe pometat v severno morje) trumoma odšli v NATO in EU. Cepci Švicarji in Norvežani pa so seveda ostali zunaj in jim je sedaj žal, ker ne trpijo in ne delijo finančno valutne krize s svojimi sosedi.

Domovinski ponos, je prazna beseda. Obuditi se jo sicer poskuša tudi z bizarnimi prireditvami, recimo z festivalom. V svojih nenehnih sporočilih to hoče dokazati že neka stranka, pa kaj če je njenega vodjo domovinskost vedno zanimala zgolj v materialni obliki, torej kaj in koliko ter kakšno zavzemanje prinaša v mošnjo. Domovinski ponos bi bil, da bi se vprašali, kaj hočemo, kakšno državo? Ali želimo državo, kjer bo spoštovana slovenska beseda, ki ne bo služila zgolj izmenjavi informacij, kje v kateri trgovini je kaj ceneje. Ki bo sposobna izmenjavati besede tudi kot kulturne dobrine in omogočati doživetje lepega, smeha, veselja, zgolj z besedo, ne pa drogami.

Kjer bi bili ljudje ponosni, da smo pripadniki nekega naroda, ki ima svojo državo, Ponosni tako kot nam to vsake kvatre uspeva pri nekaterih športih. Kjer bi bili ponosni na svoje sodelavce, njihove dosežke, rezultate in jim namenili tudi ustrezna priznanja. Ne naše umevanje medsebojnih odnosov temelji predvsem na osiranju, klevetah, mobingu, tožbah...

Je pač tako, da se mi, kar nas je nekaj starejših še spomnimo, ko so takšni odnosi obstajali in da so bili sicer tudi takrat med nami nergači in egoisti. Vendar se nam sedaj ti vsiljujejo kot oblast. Tega pa me skrbi. 

Zopet sem hotel sem napisati nekaj veselega in pozitivnega, pa mi nekako ne uspeva. Tam vidim podpornike neke stranke, ki nikakor ne prenehajo sesuvati vse, ki ne podpirajo Velikega Vodje, drugje vidim neko zmagovalno stranki, ki je postala tudi EU stranka v skupini ALDE, kar me rahlo spominja na »referendumski nateg«. Sicer pa vse povedo izobešene zastave. Ah ja, saj jih skoraj ni!

Zakaj bi glava bolela samo nas?

Čeprav so te besede menda nekoč prvi vzkliknili Judje, se je zgleda ta stavek oprijel tudi Japoncev in še marsikoga. Le Slovenci ne upamo o njih razmišljati niti v sanjah!

Šinzo Abejeva Liberalno demokratska stranka je sicer osvojila predčasne splošne volitve. Saj je LDP osvojila kar 290 od 475 sedežev v spodnjem domu parlamenta – ohranila svojo moč pred obema zbornicama – skratka, v grobem ujela in potrdila je svoj položaj izpred dveh let. Skupaj s svojo koalicijsko partnerico, budistično pridruženo Komeito, ki je sicer osvojila zgolj 35 sedežev, ima tako LDP ohranjeno dvotretjinske večino, potrebno za zakonodajo, brez upiranja na zgornjem domu.

Dejansko je bil najbolj pomemben podatek pri teh volitvah zgodovinsko nizka volilna udeležba, novi »navzdol« iz prejšnje rekordno nizke udeležbe v letu 2012 iz takratnih 59,3% na sedanjih 52,3%. Mnogi japonski državljani, bodisi ne vidijo smisla izvolitev ali niso bili »očarani« s šarmom vseh pomembnejših strank. Primerjalno če gledamo, od leta 2009 je več kot 20 milijonov volivcev bojkotiralo svojo udeležbo in glasovanje.

Šinzo Abe se je odločil za volitve, kot je dejal, da bi na polovici mandata preizkusili ali ima vlada še "mandat" s strani volivcev, za nadaljevanje njegovo tako imenovane Abenomics. To je sklop politik količine denarja v obtoku, zaostrovanje javnofinančne politike in "strani ponudbe neoliberalne" reforme ", zasnovanih tako, da bi potegnili japonski kapitalizem iz stagnacije. Na ravni pospeševanja rasti BDP, naložb in končanja deflacije, je neslavno propadel, zato Japonsko gospodarstvo  še vedno ne stoji ravno najboljše.

Ampak kje in kako mu je »uspelo« v zmanjšanju realnega dohodka povprečnega japonskega gospodinjstvu in v povečanju donosnosti velikih podjetij. Nekaj vsekakor drži. Japonska vlada se sploh ne sekira zaradi rekordno visokega dolga, ki slovenskega presega kar za tri in polkrat. Čeprav je to neverjetna številka, oni mrtvo hladno sprejemajo to dejstvo kot neke vrste spoznanje »Zakaj bi samo Japonce bolela glava, naj še boli tudi naše upnike«!

Šinzo Abe sedaj ponovno trdi, da ima njegova koalicija mandat za nadaljevanje iste politike. Toda rezultati volitev kažejo, da je tudi ta prednost že vprašljiva. Kratek pregled rezultatov volitev razkriva šibkost glavne opozicijske demokratske stranke, ki se niso niti teči dovolj kandidatov za zmago. Celo tako se je zgodilo, da so opozicijske stranke, recimo DP povečale število sedežev od 62 do 73. Prav tako so komunisti podvojili število svojih predstavnikov v parlamentu. Premier Abe s svojo LDP storil nič boljše kot zadnjič, in koalicija z versko Komeito bo v enakem položaju kot zadnjič.

Odšli bomo in trg vzeli s sabo!

V teh dneh smo priča neverjetnim in usklajenim napadom samooklicanih 'predstavnikov' gospodarstva. Ta vojna ima že prav vse karakteristike PR-spopadov. Tudi bojna gesla so temu primerna. Da jih naštejemo zgolj nekaj: »Odšli bomo in trg vzeli s sabo!«, potem »Kaj bodo sedaj sindikati javnega sektorja vodili državo?«, ali pa tretji »Javni sektor je predimenzioniran, plače v njem so nerazumno visoke!«

Krasne in všečne parole in gesla, če le ne bi tako neverjetno zaudarjale po neoliberalistični zatohlosti in le potrjevale nek proces – bolje bi bilo zapisati eksces – ki se je razvil v zadnjih dveh desetletjih, ko smo iz duš in src ljudi dobesedno iztrgali smisel za 'skupno in človeško'.

Najhuje pa je to, da se mediji v imenu zagotavljanja 'demokratičnosti in uravnoteženosti' trudijo in nam v svoje studijske prostore vodijo ljudi, ki jih človek ne bi hotel poslušati niti v najbolj zakotnem bifeju, kaj šele da bi jih sprejemal kot esenco za neko zdravorazumsko razmišljanje na nacionalnem nivoju.

Danes obstaja neverjetno dolga vrsta razno raznih komentatorjev in prav neverjetno je, kako med njimi prevladujejo piarovci. Kot da so politične ideje najslabša možna vrsta blaga, ki se jo mora prodajati z uporabo vseh mogočih marketinških trikov. Zato priznam, prisluhnem le takrat, ko se med komentatorji za ekonomsko področje pojavijo Mencinger, Tajnikar, Štiblar, Drenovec, Kuhar ali še eventualno P. Damjan. Zadnjemu štejem v dobro to, da je v zadnjih letih temeljito revidiral svoje poglede in postaja vedno večji realist v svojih ocenah.

Toda, vrnimo se k naslovu tega zapisa. Predstavlja namreč povzetek grožnje gospodarstvenikov, ki ga kot mantro ponavlja vodstvo GZS. Pravijo, preselili se bomo z našo proizvodnjo v tujino, odpustili bomo zaposlene, ker teh stroškov dela ne mislimo več prenašati. Seveda bi se vsak normalen človek najprej vprašal – katerih stroškov dela. Kaj imajo pravzaprav v mislih. Ali mogoče plače, ki jih dobivajo delavci za svoje delo in ki predstavljajo pravzaprav še najbolj stabilno osnovo »osebne investicijske potrošnje«! Ali pa imajo v mislih neoliberalistični pogled na plačo kot 'nujno zlo' in v bistvu miloščino. V tej njihovi logiki ni težko dokazati kaj je njihov 'spiritus agens' – profit. Pri tem sploh več ne skrivajo dejstva, da profit ne predstavlja temelja za odgovorni reinvesticijski ciklus, temveč tisto, kar pripada zgolj njim kot lastnikom. Zato tudi ne preseneča tako trdovratno vsiljevanje recimo 'socialne kapice' kot vseodrešujoče bilke rešitve za kadre, ki sedaj po njihovem izgubljajo na neto plači zaradi prevelikih davčnih obremenitev.

No, pa smo prišli do jedra problema! V teh časih nenehnega izpostavljanja blagodeti neoliberalizma se pozabljata dva temeljna postulata. Prvi je ta, da trg dela ni prosta dobrina, temveč je 'last' države, njene suverenosti in da dostop do njega se mora 'plačati'! Drugi postulat pa je ta, da tudi delovna mesta niso prosta dobrina, saj bi se morala praviloma najprej ponuditi najbolj ustreznim – sposobnim ljudem za določeno izvajanje dejavnosti. Pa naj si gre za realni sektor ali javni sektor. Zato imeti delo, zaposlitev, delovno mesto je tudi nekaj, kar mora vsak, ki se dokoplje do njega 'odslužiti'. Zato je zahteva, ki je sicer nastala v socialističnih teorijah »Pošteno plačilo za pošteno delo«, naenkrat zlorabljena in sprevržena, saj se pozablja, da je zaposlitev v naših razmerah lahko tudi zgolj nagrada za lojalnost, podporo in tlačenje drugih.

Danes se marsikateremu, tudi svetovno znanemu ekonomistu razvezuje jezik in odkrito priznavajo vse mogoče zablode, ki so jih v duhu političnega pragmatizma in dnevnih ideoloških potreb, tako uspešno servirali in prodajali kot znanost v njeni najčistejši obliki. Zato se tudi postavlja temeljno vprašanje ali gre res za spopad med delom in kapitalom ali pa je to spopad med družbeno vlogo kapitala in njegovim drugim brezobzirnim jazom, označenim kot prav patološko potrebo za ustvarjanjem profita. Ta profit namreč konča nekje povsem drugje, celo  v rezervah s katerimi se po principu vezne posode vpliva na umetno ohranjevanje povpraševanja po kreditih in podobno.

Berem intervju znanega slovenskega bančnika. V glavnem mu prikimavam, toda kot zakleto se v ključnih stališčih postavlja na povsem napačno stran. Recimo, on se sprašuje: »Smo v sposobni ustvariti svetovno primerljive donose recimo v Telekomu in slovenskih bankah?« Potem pa sledi njegova ugotovitev, da je povprečna donosnost slovenskih podjetij med 4 – 6 %, drugih državah pa znaša 10 – 15%. In da je povprečna donosnost slovenskih bank bistveno nižja kot v tujini.

Zgrožen sem, resnično dobesedno zgrožen! Pa kaj nihče od teh ljudi ni sposoben uvideti dejstva, da ni problem donosnost, temveč cilji, ki si jih mi v njenem imenu postavljamo. Med 1985 in 1990 sem preučeval stopnje donosnosti EU držav in ugotovil, da so za realni sektor znašale med 8 – 12 %, za neprofitne med 4 – 6 % in za bančne od 6 – 12 %. Jasno mi je, da so to bili korektno nastavljeni dolgoročni parametri za donosnost, ki so zagotavljali bistveno večjo stabilnost poslovanja in perspektivnost. Nihče pa noče priznati, da so se ta razmerja v celoti porušila in da se je odprla Pandorina skrinja pohlepa, ko se je v EU poslovnih prostor prav ekspanzionistično razširil ameriški virus ekonomske misli. Sploh ne gre za to, kdo ima prav! Ne. Zato gre, da bomo morali znati reči ne!

Danes nas neoliberalisti strašijo, češ kako bi ob tako spremenjeni paradigmi donosnosti zmanjkalo možnosti za naše kredite. Pa še kaj več? Ob dejstvu, da se danes v svetu nahajajo milijarde in milijarde nerazporejenih sredstev in da se ta denar dobesedno zliva v »shadow banking«, pa res ne vem, kdo tu komu laže.

Marsikdo je mislil, da bo 21. stoletje, ki bi naj predvsem krepilo duh IKT, postalo nov močan odziv na človeške težnje po globalnih in korenitih razvojnih zasukih. Vendar ni bilo tako. Število milijonarjev in prepad med revnimi in bogatimi narašča. IKT postaja kot duh iz svetilke, ki bo s čarobno paličico s svojimi rešitvami postoril praktično vse. Zopet zmota. Včasih smo imeli recimo v računovodstvih računovodje, knjigovodje, bilanciste, stroškovne računovodje. Bilo je tudi znanje o opravljanju tega dela. Danes imamo programe, za katere moramo zgolj najeti ljudi, ki bodo vnašali podatke, da bodo potem lahko managerji, od agronomov do faliranih študentov tehničnih smeri, izvajali svoje simulacije za ustvarjanje dobička. To je sistem v katerem se predvsem razčlovečijo ljudje. Imeli smo tudi managerje, ki so poznali in obladovali mrežno planiranje. Danes imamo le še programe, v katere so zopet vnaša zgolj podatke - logike pa za temi dejanji ni!

Zato 21. stoletje prej predstavlja začetek našega razmišljanja, kako se vrniti v medsebojna socialna razmerja, kjer se bo status in položaj ljudi določal na osnovi njihovega znanja in sposobnosti za delom, ne pa podeljenih privilegiranih pozicij podprtih s količino denarja.

V prvo frontno linijo obrambe teh povsem zmedenih stališč pa sedaj vstopajo 'gospodarstveniki'. Resnično sem bil zadnjič zgrožen, ko sem poslušal napad enega izmed njih na sindikalista in ko je predvsem izvedel pravi pogrom na javni sektor in povrh še natrosil vrsto nebuloz na račun učinkovitosti v njem. Enkrat sem že pisal o razmerju med učinkovitostjo in uspešnostjo dela v javnem sektorju, zato tega ne mislim ponavljati. Bom pa ponovil neko drugo misel. Kako si drzne nekdo, ki velik del svojega prihodka ustvarja prav na področju outsoircinga dejavnosti v javnem sektorju, tako brezobzirno uničuje tistega, ki mu je to pravzaprav omogočil. Kako neverjetna škorpijonska natura!

Skratka, če vse povzamem lahko le dodam, da mi v teh obstoječih miselnih okvrjih nikakor nismo sposobni najti zahtevanih rešitev. Preprosto zato, ker polna denarnica sicer omogoča marsikaj, ne dovoljuje pa le ene stvari -  da se prizna lastne zmote, napačno dojemanje stvarnosti, povsem narobe zaključke in na čakanje na 'čudež'!