Je Slovenija v »rikvercu«?

Si predstavljate, da se ponoči vozite z vlakom in naenkrat zaradi teme izgubite občutek v katero smer se peljete. Ni za videti nobene luči, nobenega signala ali točke na katero bi se lahko oprli. Ali pa recimo še bolj nazorno. Ste v vlaku, na postaji in vidite, kako se vaš vlak prične počasi premikati in si rečete, »no krenili smo!« Okna sosednjega vlaka drsijo vedno hitreje mimo vas in vlak izgine, vi pa zgroženi spoznate ob pogledu na nepremično pokrajino, da ste še vedno na postaji, le sosednji vlak je odpeljal.

Tako se mi vse bolj dozdeva, da se tudi naši državi na nek način dogaja podoben efekt. Dobili smo »novega strojevodjo«, zdi se nam, da je nekje v lokomotivi, toda kaj počne tam in kaj se dogaja, tega živ bog ne ve. Tudi ne vemo v bistvu kje se lokomotiva nahaja. Ali v smeri vožnje, ki jo predpostavljamo ali je tam na kompoziciji, za katero mi menimo in predpostavljamo, da je rep našega »državnega« vlaka!

Skratka, po volitvah so se sprostila velika upanja. Samo kaj, ko pa smo po naši stari navadi zamenjali naše želje in naše možnosti. V principu se je na nek način »poslovila« generacija, kot se je pred 10 leti tista rojena med 1945 in 1944, sedaj tudi ta rojena 1955 – 1965. Sedaj v večini prevzema oblast generacija 1965-1975. Tudi to ni slabo. Ko je med aktualno generacijo, ki prevzema oblast in tisto, ki je odpisana, še ena generacija odpisanih, je človeku malo lažje. Malodušje postane naenkrat znosnejše.

Ni pa nič lažje zaradi tega, ko se že s prostim očesom vidi, da se pri nas nič ne spreminja in da grški filozofski izrek, da človek nikoli dvakrat ne stopi v isto reko, pač ne velja. Preprosto zato, ker mi ne vstopamo v isto reko temveč v isto mlako!

Torej, kaj hočem povedati? Predvsem to, da se generacije zamenjujejo, slabosti pa ostajajo in vsa tista slaba razmerja, ki smo jih »uspešno vzpostavljali zadnji dve desetletji. Pa si osvežimo naš pogled le z nekaj dejstvi. Vsaka družba ima v svojih vrstah altruiste in psihopate. Tako enih kot drugih je skupaj manj kot 10 %. Med njimi pa je razmerje približno takšno, da na enega altruista prideta dva psihopata. Kdo in kaj so psihopati v politiki je dovolj dobro pisal prof. Nolimal. Prav tako nam njihovo ravnanje uspešno vsak dan demonstrira Tretji kanal RTV. Zato o tem ne bom pisal, rad pa bi povedal le eno. Sleherna zdrava in normalna družba se teh dejstev zaveda, kot tudi hendikepa, da obstajajo poleg altruistov še psihopati. Vendar nobena zdrava in normalna družba ne dovoli, da se povzpnejo psihopati na najvišje politične položaje v državi temveč skozi mehanizme politične demokracije, predvsem volitve, skrbno pazi, da je vloga psihopatov na nek način utilitaristično kontrolirana, ter da so najvišja mesta namenjena predvsem visoko etičnim ljudem.

Zato si oglejmo le dva dogodka, ki sta zaznamovala predvsem drugo polovico avgusta in ta mesec. Eno je »lovljenje« slovenskega kandidata za komisarja in drugo so hearingi pred imenovanjem ministrske ekipe.

Najprej o Alenki Bratušek. Etika je vedno priročna stvar, sploh če se krepko manipulira z dejstvi, jih izkrivlja ali celo sprevrača. No mojstri manipulacije, ki so sposobni, in to že večkrat, izpeljati celo nesklepčno sejo neke komisije, to tudi naredijo. Brez sramu in brez zadržkov. In v čem je sedaj največji paradoks? V tem, da oni apelirajo na našo visoko etičnost, mi sami pa naj spregledamo njihovo neetičnost. 

Ne briga jih kaj misli Juncker o sestavi "svoje" komisije. Ponujajo mu celo Zvera, verjetno tudi za ceno spremembe spola in političnega prepričanja. No je pa res vprašanje ali bi sam imel s tem kakršne koli težave. Vestno zamenjujejo pojme kot so "kandidiranje" in izvolitev", hkrati pa ob vsaki in to res vedno, ponavadi že v drugem ali tretjem stavku, omenjajo svojega slavnega zapornika. Če smo dosledni, iskreni in pošteni, bi jih moral vsaj nekdo vprašati: »Gospodje, zakaj se ne izločite iz vseh tistih razprav, ki se posredno ali neposredno tičejo vašega vodje«! 

Zakaj ne zaupate v sistem, predvsem pravosodni in ne počakate, da se zgodba razplete? Mogoče ste nekaterni prebrali moj blog v dnevniku »Med politično državo in civilno družbo«, kjer sem ocenjeval ministrske kompetence, torej ne strokovnost. In kljub temu, da ga jih le malo poznam in sem upošteval le elemente njihovih uporabljenih ključnih besed na zagovorih, sem v zaključku zapisal, da jih je v oceni njihovih ministrskih kompetenc dve tretjini pod povprečjem. Bom pa presojo za tiste, ki bodo ostali ponovil, vsekakor čez najmanj 6 mesecev.

Sicer pa, sedaj, ko sem prišel skoraj do konca svojega zapisa ugotavljam, da v bistvu nimam kaj za dodati, Le poudarim lahko, da skoraj vsa zastavljena vprašanja na hearingih, slonijo na takšnih dejstvih, ki razkrivajo, da je vse govorjenje in ravnanje seveda pogojeno z zmožnostmi spraševalcev, za katere pa zelo velja to, da je  premalo pogled zgolj iz slovenske mlake. Neko hudo prekletstvo visi nad nami, pa nisem vraževeren. 

Skratka poglejmo samo še konkreten dogodek vezan na zaslišanje kandidata za ministra za infrastrukturo. Ozadje drugega tira in perspektive luke je dejstvo, ki ga je potrebno razumeti v luči borbe med evropskimi transportnimi titani. Mogoče pa tudi še višje. Zato pa sem tem bolj upravičeno v nekem drugem blogu napisal, če bi slovenska SOVA bila strokovno vodena, če bi razumela svojo vlogo in pomen izvajanja najmanj (največ) 20 obveščevalnih projektov, potem bi eden izmed njih bil tudi ta problem, kaj se nam dogaja na področju evropske transportne doktrine!

Še nekaj, hearingi sicer vsi kažejo na visoko strokovnost kandidatov, toda mi iščemo ministre - torej politično imanentnost in ne državnih sekretarjev ali generalnih direktorjev direktoratov.

Zato odgovora na uvodno vprašanje tega bloga sam ne poznam. Upam le da ga mogoče pozna strojevodja, to je vsaj nakazoval danes, ko je na parlamentarnem organu razlagal o pomenu državotvornosti! Bomo videli.

Evropske politične maske so za nas pač neznanka!

O varnostno obveščevalnih službah v Sloveniji!

Zadnji dogodki in dogajanje okrog Alenke Bratušek, predvsem pa nekontrolirano razpredanje, komu vse bo njena kandidatura koristila, me je vseskozi vzpodbujalo, da napišem nekaj pogledov na varnostno obveščevalno problematiko v državi.

Vsaka resna država ima sistem, ki ga imenujemo varnostno obveščevalni. Od dogodkov 11. septembra, od katerih je sedaj minilo že ravno 13 let, na tem področju prednjačijo ZDA. Če je bilo njihovo delo do sedaj razdeljeno na več ali manj delitev pristojnosti med NSA, CIA in FBI, se je po napadu na dvojčka v New Yorku, njihovo število povečalo na famoznih več kot 17. Pa ne toliko zaradi ustanavljanja novih, temveč predvsem zaradi podelitve novih pristojnosti drugim že obstoječim in predvsem specializiranim agencijam. Res pa je tudi to, da je bila ustanovljeno nova agencija, kot krovna koordinatorska organizacija, to je Urad za domovinsko varnost.

Kot primere izjemno učinkovitih varnostno obveščevalnih služb tudi ne bom izpostavljal Izraelskega Mossada, ki se je zadnje čase uspešno potuhnil v ozadje, prav tako ne o SISMI in SISDE, to je Italijanskim službam, ki so prav tako modro v ozadju. Potem je tukaj še nemška BND in seveda obe britanski službi MI-5 in MI-6.

Tudi Slovenija se je želela predstaviti kot »prava« država in je vzpostavila sistem, ki sta ga najprej predstavljali VIS in VOMO. Potem smo dobili famozno SOVO, ki je v bistvu simbol modrosti, in je že s tem v pravi posmeh njeni funkciji pri nas. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija - SOVA je torej osrednja civilna obveščevalno-varnostna služba, oblikovana po mednarodnem priznanju samostojne in suverene države Slovenije.

Vendar naš varnostno obveščevalni sistem ima spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Ampak krivda za bledosenčnost našega varnostno obveščevalnega sistema, se ne prične pri tej komisiji. Pri njej se le zaključi. Temelje sistematičnega uničevanja varnostno obveščevalnega sistema se je postavilo že pri snovanju ustave in delitvi pristojnosti v državi med tri veje oblasti. Nikoli nismo spoznali pomena varnostno obveščevalnih služb, nikoli zato tudi nismo čutili potrebe po ustanovitve Sveta za nacionalno varnost, ki bi združeval vse ključne dejavnike uveljavljanja naše državnosti. Nikoli nismo razumeli, da pri zagotavljanju naše državnosti Predsednik Republike, Predsednik Parlamenta in predsednik vlade niso nasprotniki, vsaj ne na tem področju. Da se v to razmerje ne bi preveč zapletli je bilo to predvsem vodilo »očetov ustave« in so neverjetno zahtevno nalogo usmerjanja varnostno obveščevalnih aktivnosti raje prenesli na neko obskurno parlamentarno komisijo, v katero po prepričanju najmanj 20% državljanov povsem legitimno sodijo celo kaznjenci.

Kadri na tem področju so prav tako zgodba zase. Prisotnega je bilo ogromno diletantizma pri zaposlovanju ljudi. Dajalo se jim je prezahtevne naloge za njihovo usposobljenost. Bile so tudi nepotrebne smrtne žrtve med rezidentsko mrežo v tujini zaradi neprofesionalnega dela. Zato ni nič nenavadnega, da so v tej izjemno pomembni službi našli svoje zatočišče ljudje, ki so danes zgolj razdeljevalci sveč ob priložnostnih dogodkih. V službi pa ni vrhunskih analitikov in prognozerjev. Operativci pa so neustrezno usmerjevani in bolj ali manj prepuščeni samim sebi ali pa so »potrčkoti« tujih obveščevalnih služb

Predvsem pa dogodki, kot so bili ti zadnji, recimo spretno »podigrana« zgodba Reporterja o domnevni preiskavi zoper našega veleposlanika pri NATO v katero so vpletli še Poljake, NATO, MZZ in Ruse, kaže na vso nemoč in slabe možnosti operativnega dela. Naš varnostno obveščevalni sistem si je namreč zadal zelo ambiciozne naloge, saj si je zapisal, da med njene temeljne naloge sodi delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma zagotavljanje nacionalne varnosti.

Papirnata izhodišča za delo OV so vsekakor prepisana iz navodil nekaterih drugih služb še pravijo, da je razvoj agencije usmerjen v oblikovanje moderne in dinamične službe, v kateri imajo pomembno vlogo uporaba sodobnih informacijskih in analitičnih metod ter najsodobnejše informacijske tehnologije, njeni razvojni oz. strateški cilji pa so obenem usmerjeni v strokovni razvoj zaposlenih, razvijanje primerne organizacijske kulture ter v varčno in gospodarno uporabo materialnih virov.

Toda, če je n.pr. Ameriški varnostno obveščevalni sistem z vsemi svojimi službami sposoben izpeljati najmanj 2.000 varnostno obveščevalnih projektov na letni ravni, to še ne pomeni, da bi morala Slovenija tekmovati z njimi v kvantiteti. Za našo državo je povsem dovolj, za potrebe zagotavljanja in zaščite nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju, da bi se takšnih projektov opredelilo zgolj 20-30. Ponavljam, ne izvedlo, temveč opredelilo. Tega pa »mavrično« sestavljena komisija sploh ni sposobna. Še manj je prebavljiva logika, da je lahko opozicija tista, ki zagotavlja takšnega predsednika komisije, da bo ščitil in zagotavljal nacionalno varnost. Mislim, da se takšna oseba ukvarja predvsem z vprašanjem, zakaj je izgubil volitve in seveda, kako se ponovno zavihteti do oblasti?

Pred nami je nova ledena doba!

Lahko bi sicer napisal »Ali je pred nami nova ledena doba?«, vendar bi se vsaj sebi zlagal. Zame je ta stvar nesporna in torej ni pod vprašanjem. Seveda ne gre za ledeno dobo, temveč za »hladno vojno«. Pa tudi sam izraz hladna vojna, katerega nastanek sega v prva leta po II. svetovni vojni, je vmes doživel svojo doktrinarno spremenjeno inačico v terminu »Spopadi nizke intenzivnosti«, ki se je uveljavila okrog leta 1980. Sestavni del spopadov nizke intenzivnosti sta bila predvsem dva elementa, specialna vojna – psihološko propagandna delovanja in teroristične aktivnosti.

To navajam zgolj zato, da mi kakšen naivec ne bi očital, da je specialna vojna komunistični konstrukt, terorizem pa produkt Al Kaide. Na žalost sta oba nastala v dokumentih ameriških snovalcev povzročanja konfliktov in napetosti v svetu, ki sta jim pač ušla izpod nadzora. Kot zli duh, ki je ušel iz steklenice človeške neumnosti in neodgovornosti.

Spomnimo se, NATO  je bil dejansko ustanovljen v smislu nekakšne udarne pesti OZN, pod ameriškim patronatom, da se »ohranja mir« v svetu. Celo Sovjetska zveza je dala pristanek, da se pridruži NATO in so se o tem tudi vodila pogajanja. To je bil namreč nemirni čas Korejske vojne. Vendar so ZDA vstop Sovjetske zveze zavrnile in 5. maja 1955 raje sprejele v svoje vrste Zahodno Nemčijo, kar pa je bila izredno slaba poteza, saj je že 10 dni kasneje sledil odgovor iz vzhoda in 15. maja 1955 je bil ustanovljen, kot odgovor Sovjetske zveze Waršavski pakt.

Če bi EU dejansko želela svojo perspektivo in tisto dolgoročno vlogo, o EU trajnega sodelovanja in povezovanja, ne bi nikoli dovolila ZDA, da je potem Putin lahko v Moskvi vzkliknil besede »Na meje so nam prišli«! S čim, z NATO! Z prav z zadnjo širitvijo pred desetimi leti, ko je v paketu desetih držav vstopila tudi Slovenija, se je to zgodilo. Seveda Putin pri tem ni imel v misli Slovenije. Je pa vsekakor imel v mislih potencialno nadaljnjo širitev NATO na Ukrajino. Zato nas naj ne preseneča, da položaj Krima in zadnji zapleti niso samo vprašanje nekega teritorija, so tudi vprašanje geopolitičnega položaja v tem delu sveta. Ukrajina je sicer mehki trebuh Rusije v njenem nadaljevanju. S Krimom v Ruskih rokah, pa je Ukrajina v kleščah. Zato naj nihče niti ne pomisli, da bi kakršne koli sankcije odvrnile Rusijo od njenih sprejetih in potrjenih odločitev.

Vse se spreminja, je vzkliknil Heraklit, sedaj sem opazil, da kar je postala Bratuškova resna kandidatka za EU komisarko, ona naenkrat ponavlja beseda Baraka Obame, da »ima svoboda svojo ceno«! Ne vem, kdo si želi takšne »svobode«? Prihaja obdobje izrazite nesvobode.

Tisti, ki smo preučevali povojna obdobja, predvsem obdobje hladne vojne, smo zgroženi ugotavljali, da je bilo to obdobje značilno po neverjetno gentlemanskemu sodelovanju »jastrebov« iz zahoda in vzhoda. Zato padec Berlinskega zidu njim ni predstavljal zgolj konca nekega obdobja, temveč predvsem izgubo pozicij moči, političnega vpliva in seveda finančnega razkošja za razno razne »under cover operations«.

Pravzaprav je novo zaostrovanje najmočnejša voda na njihov mlin. Kajti odločitve o ameriškem prehodu na »novo doktrino NATO« v bistvu pomeni zgolj redefinicijo doktrinarnih spoznanj pred letom 1980. To pa seveda pomeni, da so tudi na ruski strani dobili navdušene podpornike in zaveznike, ki te spremembe podpirajo. Ob dodatnem problemu, da eden teh bivših »specialistov« 
sedi kar lepo v samem Kremlju.

Tudi moramo priznati, da je z Gorbačovim tudi nekdanja Sovjetska zveza in kasneje Rusija, sprejela neke vrste status quo medsebojnih aktivnih vohunskih delovanj. Večina specialistov za področje vohunjenja se je preusmerila, da ne bi zakrneli, predvsem v področje industrijske špijunaže. No sedaj se bodo lahko vrnili na matična področja dela.

ZDA se pravzaprav niti ne sanja, v kako neumno igro so se spustili. Pustimo Korejsko vojno z njenimi posledicami razdelitve države, ki traja še dandanes. Poglejmo zgolj Vietnam. Kateri pameten in umirjen demokratični Američan bi podprl začetek vojne v Vietnamu, če bi vedel, kakšen bo njen konec. Ne pozabimo, to je bila vojna proti »komunizmu« - in rezultat, oba Vietnama združena in komunistična. Poglejmo tudi v Avganistan, kjer je ameriška pomoč uspešno krojila zlom ruske prisotnosti. Danes pa se ZDA samim ta vloga vrača kot tragična farsa.

Hočem predvsem poudariti, da če si kdo ob zadnjih ameriških potezah mane roke, so to Ruski jastrebi, ker vedo, da jih sedaj čaka delo za najmanj naslednjih 30 let. Marsikdo se seveda vpraša, kje in kako? Saj odgovor sploh ni daleč, najprej se bo iz pasivne Ruske vloge prešlo v aktivno, intenzivno se bo spremljalo dogajanje v politično nemirnih delih EU. Tukaj so v ospredju tri potencialne fronte delovanja, prva, ki temelji predvsem na »možnosti« v vzhodni Nemčiji in Baltskih državah. Druga, ki bo usmerjena v specifiko romanskega prostora, torej Francija, Italija in Španija. Ne zanemarimo pa tudi tretje fronte, to je geostrateškega prostora ki sega od Slovaške preko Madžarske do Srbije in Grčije. Denar hitro porodi »skupna« prijateljstva in zavezništva!

Kaj je to z nami, kaj se nam to dogaja?

Zadnje politično dogajanje v podalpski državici na neverjetno hiter način razgalja vso tragiko dogajanja v zadnjih dveh desetletjih. Še več, dejal bi da nam na nek način reflektira vse politične zablode, slabe kadrovske odločitve, nenehno hrepenenje ljudskih množic ob vsakokratnih volitvah na prihod »mesije« in odrešitev naroda v smislu »pesmi sužnjev« iz Nabucca. Mogoče pa ne bi bilo slabo, ko bi namesto Cerarja imeli možnost izvoliti enega Verdija. Škoda, da so se bratje Ipavec malo prehitro rodili.

Zato ta zapis ni posvečen zgolj eni konkretni stvari, temveč želi biti prej refleksija nekih povezanih zadev, ki me že dalj časa silijo v razmišljanje. Predvsem pa sta mi dva komentarja pod nedavnimi blogi dala za misliti.

Prvi komentator je zapisal:

Tako kot ti si ližem rane ko skušam razumeti zakaj stvari, ki so zame pomembne tako malo veljajo v družbi v kateri živim in hkrati zadeve, ki se mi zdijo ničeve tako visoko kotirajo. Ne bom komentiral zapisanega, čeprav v velikem delu soglašam s tvojim razmišljanjem.

Velja pa se vprašati zakaj toliko razumnih ljudi beži od "oblasti" - od politike in še bolj zakaj ta ista politika toliko - prej poštenih in častnih ljudi - skorumpira in onečasti ali, še bolj žalostno, toliko poštenih, častnih in sposobnih - izvrže, izloči?

Najbolj pa bega in boli vprašanje kako to, da ljudje, volilci, s čisto povprečno distribucijo pameti, zmoremo vedno znova in znova (iz)voliti "napačne" ljudi. Ljudi, ki se najprej zdijo "pravi", odrešeniki, moralne veličini, intelektualni superiorneži... pa so samo ljudje, ali pa še to ne.

Drugi komentar je izhajal iz misli o zadnjih dogajanjih okrog predlaganja slovenskega komisarja:

...  imam občutek kot, da bi se uredniki z RTV in komercialke spajdašili v kakšnem bifeju in po deseti rundi pirov odločili, da je treba Bratuškovo stolčt!

Ogabni so mi orkestrirani napadi SDS-ovcev, ampak tile niso nič boljši. Kaže, da je ta politična kultura zmagala...

To je torej moja iztočnica, ki jo želim povezati z besedami europoslanca Bogoviča. Saj se mi človek že prav smili. SLS je kot gnila hruška odletela iz domačega parlamenta. Skupen nastop na EU volitvah z NSi, ki jim je prinesel kar dva mandata, se je končal v pričakovanem sporu zakaj niso dobili treh mandatov, kar je seveda onemogočil skupni nastop za državnozborske volitve.

SLS ni stranka kot DeSUS, SLS je stranka z najbogatejšo tradicijo v slovenskem prostoru. Vendar poglejte, kaj je s to stranko naredil predvsem »županski lobi«? Namesto da bi se v zadevi kandidature za EU-komisarstvo vzdržali, so postali potparol »skupne« akcije SDS, NSi in njih. Zopet jih je SDS izrabila, zopet bodo predvsem oni plačali za posledice te nepremišljenosti.

Pravzaprav mi je SLS izjemno žal. V njej imam kar nekaj dobrih znancev, mogoče bi jih lahko celo imenoval prijatelje, čeprav o teh detajlih nismo nikoli razglabljali. Enako velja za NSi. Danes sem slučajno srečal znanca iz NSi, kar med dežjem sva se pogovarjala na ulici, kljub temu, da se je obema mudilo. Pogovor je bil v bistvu dolg in zelo vsebinski, nič očitkov kaj in kje je kdo sedaj aktiven. To je bila preprosti odkrita izmenjava mnenj. Pozorno poslušanje moje kritike in nasvetov. In to je to!

Za SLS pa moram priznati, da sem v začetku devetdesetih, ko se je večstrankarstvo konstituiralo vedno mislil, da je to moja verjetna izbira. Vendar do tega ni nikoli prišlo. Ta stranka se ni nikoli zavedla svoje zgodovinske obveze do preteklosti in tudi v nobenem trenutku ni uspela postati »žlahtna« konzervativna stranka na desnici.

Vendar vrnimo se k aktualnemu dogajanju. Torej, Juncker nam bo dal svojevrstno lekcijo, tako slovenski levici kot desnici, kako se v politiki kadruje in kako se lahko pragmatizem kaže tudi kot vrlina politične stabilnosti, kjer beseda že velja. Tudi v tej zgodbi se mi zatekamo v pomanjkanje pravnih navodil, kako izbrati komisarja. Prosim vas lepo, pa saj nismo v dosedanjem času uspeli narediti pravil niti za izvolitev poslancev v državni zbor. Zato pa imamo sramoto, kot jo imamo.

Tudi če bo EU-pisarjem pisem uspelo »zdriblati« Bratuškovo, v vsakem primeru bo zmagovalec Juncker, poraženci pa Slovenija, Cerar in Bratuškova. SDS, kot mafija iz ozadja bo že poskrbela, da to ne bo, bo pa v prvo vrsto krivcev porinila NSi in predvsem SLS.

Pravzaprav mi je res iskreno žal vseh teh žalostnih dogodkov in dejstva, da se noben od akterjev iz teh dogajanj ničesar ne nauči. Zadnjić sem nekje napisal, da se od aktivne vloge izvzemam in da grem na galerijo. No moram priznati, da sem se po teh zadnjih dogajanjih že na galeriji presedel dodatno za dve vrsti še bolj v ozadje!