sreda, 2. september 2015

Umetnost politike je sinteza povsem različnih zadev!

Včasih preprosto ne morem iz svoje kože, sploh ko slišim neoliberalistično tirado iz vrst GZS in OZS ter ZMPO. Neverjetno, pa res bi človek hitro podlegel skušnjavi, da bi jim prepovedal nastopanje na javnih medijih. Zame je namreč vsaka njihova beseda 'žalitev zdravega razuma'!

Pred kakšnima dvema letom dni mi je nek bloger upravičeno poočital, da sem napisal v nekem blogu nekaj, kar je zame bolj neobičajno in ker sem z njim strinjal, sem takrat napako popravil tako, da sem predstavil povezavo med dvema dogodkoma, v bistvu zelo oddaljenima in sicer med Majniško deklaracijo in razpravo, ki jo je leta 2013 imel na nekem parlamentarnem odboru državni sekretar iz ministrstva za gospodarstvo. Vendar sta v političnem smislu bolj povezana kot si mislimo.

Najprej ponovimo za izhodišče nekaj o deklaraciji! Petindvajset let kasneje namreč ugotavlja Dr. Bučar eden izmed njenih avtorjev, da Majniška deklaracija, ki bi naj pomenila predvsem popolno revizijo tedanjega pojmovanja naše državnosti in družbene ureditve, v tem duhu ni bila realizirana, da do tega v celoti ni prišlo! Dodamo lahko le, da se tudi s Cerarjevo vladavino to ni čisto nič spremenilo.

Spomnimo se bistva iz njene vsebine. Med zahtevami so podpisniki med drugim navedli zahteve, da Slovenci hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in da je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Torej nedvoumno smo se opredelili do spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, do demokracije ki vključuje politični pluralizem, do družbene ureditve, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Kaj pa smo dosegli in zakaj smo to dosegli, to bi se morali povsem odgovorno vprašati. Nekje smo zatavali, se izgubili v megli političnih fraz in puhlic, prenesenih tudi iz EU parketa. Vendar leporečje naših politikov nas je uspešno uspavalo, spretno so nam podtikali zamenjave vzrokov in posledic stanja v katerem smo pristali in s prstom kazali, da so krivci vsi drugi, le oni ne.

Poglejmo še drugo zadevo, da bomo lahko vzpostavili povezavo med obema dogodkoma. Torej na odboru v parlamentu je potekala zanimiva razprava o tem kako vzpodbujati konkurenčnost v gospodarstvu. Celotno ekipo s strani ministrstva za gospodarstvo je takrat vodil državni sekretar, ki ima že dolgo kilometrino dela v državni upravi, mag. Burgar, ki ga je pripeljal že minister Vizjak, vmes je malo odšel, nato ga je vrnila na položaj Radičeva. Skupaj z njo je bil razrešen, sedaj pa se je zopet vrnil v ekipo ministra Dragonje. Bogate izkušnje ima predvsem na področju konkurenčnosti in industrijske politike ter na podjetništvu. Skratka lahko bi dejali pravi človek na pravem mestu, sploh ker ima izkušnje tudi z delom na GZS in predtem v gospodarstvu, konkretno v Iskraemeco.

Ne pozabljam tega, da sem mu z zanimanjem prisluhnil. Predvsem me je zanimal njegov politični diskurz, saj je navsezadnje le državni sekretar. Lepo povezano je utemeljeval bodočo potrebno politiko na področju gospodarstva, predvsem nujnost kapitalskega povezovanja s tujimi investitorji in substituiranje kreditov v kapitalska vlaganja. Vse v cilju zagotavljanja obratnega kapitala za potrebe nemotenega poslovanja. Ta princip je dosledno zagovarjal in pri tem navajal številne prednosti, ki se bodo pojavile s spremembo lastniške strukture. Predvsem je poudarjal novo znanje, nove kadre, tehnologijo, pristop na tuje trge, drugačno organizacijsko managersko kulturo in še in še. Skratka, čudoviti stavki, polni sanj. Tako da ni presenečala govorica teles poslancev, ki so kimali kot za stavo in zrli kot uročeni. Končal pa je z zelo zanimivim zaključkom, ko je prav poudaril, da si tako on predstavlja kapitalsko povezovanje in vstop tujih lastnikov.

S strokovno tehničnega vidika, je bila ta razprava kar pravšnja. S političnega vidika, pa prava katastrofa. Nisem polemiziral z njim niti takrat, niti ne bom sedaj, le nek vzorec bi rad predstavil in s tem omogočil povezavo z dogodkom za katerega so mnogi prepričani, da ni v korelaciji s to razpravo, torej z Majniško deklaracijo. Takrat sem izbral njegovo trditev, ko je dejal, da je bolj zdravo, da podjetja zamenjajo kredite za kapitalske vložke v cilju doseganja večje solventnosti. Načeloma je to mogoče točno. Vendar pozablja pa se na nekaj. Vsakršno gospodarsko delovanje temelji na izvajanju neke dejavnosti, proizvajanju blaga, ki se mora prodati. V svojih zadnjih komentarjih je to spoznal celo J.P. Damjan.

V čem je bistvo problema? V tem, da so krediti s svojimi stroški obremenjeni največ do 8 %, kapitalski vložki pa zahtevajo daleč več kot 8 % donosnost. Zato trditi in dokazovati zgolj prednosti je milo rečeno neodgovorno in že na meji manipulacije. Doseganje takšnih donosov pomeni le eno, da se mora izmolsti domači trg, da ni govora o pohodu na tuje trge, da so vse reorganizacije namenjene predvsem le kleščenju stroškov, privijanje podizvajalcev, odpuščanje delavcev ipd. Sicer pa, kdor temu ne verjame, naj primerja le zgodbo o »uspehu« Leka v primerjavi s Krko. Tudi športno donatorstvo v Ljubljani in Novem mestu.

No pa poiščimo še povezavo med tema dvema dogodkoma. V Majniški deklaraciji smo nedvoumno napisali, da hočemo živeti v družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Danes so nam naši politiki porinili na usta le besedo profit. Če je to tista duhovna blaginja o kateri smo sanjali pred 25 leti. Je sedanje stanje pavperizacije državljanov, prazna skladišča RK, skoraj 200.000 registriranih in neregistriranih brezposelnih, 40% ljudi, ki živi pod pragom revščine odraz naše gmotne blaginje?

Na srečo smo slepi in gluhi, le tega ne vem ali nismo sposobni ali nočemo, uvideti procesov, ki še vedno tečejo. Kajti sam govora državnega sekretarja sploh ne podcenjujem in njegove všečne »podjetniške« besede so le uvod v procese, ki tečejo v ozadju, tiho in neslišno. Gre za nove spremembe delovno pravne zakonodaje, socialne zakonodaje, okoljske itd. Gre za nov napad na javni sektor in napoved njegovega zmanjševanja, ne glede na naše potrebe. Gre za govorjenje po dolgem in počez. Takšno tehnokratsko, že znano. In kot sem že napisal, sedaj se seli obramba 'idealov neoliberalima' na GZS, OZS in ZPO.

Pa saj vem, da mi na srečo ne verjamete!