sreda, 29. april 2015

Svečani blog ob 1. maju in po 25 letih 'neodvisnosti'!

Kot uvod pred zapisom tega bloga sem napisal kratek post in sicer:
Ob 1. maju čestitam vsem, ki ste glasovali za vstop v EU in sanjali o "drugi Švici", ki pa sama ni v EU!
Naj mi le eden dokaže, da smo bili pod Beogradom v takšnem položaju, kot smo sedaj pod Brusljem. Naj mi kdo našteje, koliko direktiv smo prejeli in koliko kazni smo zaradi njihovega nespoštovanja plačali? Da groženj sploh ne omenjam - praktično vsak dan slišimo kakšno!

Skratka, le ena kontinuiteta nam je bila zagotovljena v zadnjih 25 letih in sicer ta, da se v praktično nobenih stvareh nismo zmogli poenotiti! Tudi glede tega, kakšni ljudje naj nas vodijo. Eni so prisegali vseskozi zgolj na ime, ne glede na to kaj ta človek počne, drugi na »nove obraze in mladost«. Tretji pa so verjetno potihoma celo prikimavali, da bi tako, kot nam svetujejo v ekonomiji, pripeljali tujce tudi za upravljanje države. Ne bom več komentiral tega, le glede mladosti in njenih "prednosti" pa bi le bilo dobro, da bi tisti, ki tako navdušeno hočejo mladost na vodilnih položajih, vsaj malo prebrali druge izkušnje iz sveta, recimo z Rdečimi Khmeri ali otroških oboroženih vojsk v Afriki. Ne verjamem, da je v tem naša perspektiva in rešitev!

Danes postajajo vse bolj ujetniki neke specifične miselnosti, ki pa je sploh ne zaznavamo, kot da smo dobili »politično slepo pego«! Pa naj si gre zgolj za »etična« vprašanja, ki se tičejo vrnitve »nepoštenih« dolgov in je nam v fokusu le prvi del obveze – vrniti, vrniti, vrniti...!

Svoj ekonomsko socialni položaj bi radi reševali tako, da bi mi radi fizično (zaposlitveno) aktivnost ljudi nategnili do 67 (ali vsaj 65) leta. Po drugi strani pa se spogledujemo z idejo, da bi »politično evtanazijo« opravili že pri 60 letih. Ko pa mi dodatno še nekdo namiguje na problem politične presoje in povezave z leti, bi moral reči, da je mladost prej sinonim za nezrelost, kot pa modrost in le redke so izjeme, zelo redke. Ampak nam je preveč ljuba lustracija, takšna ali drugačna, politična poštenost in korektnost seveda nimata tukaj kaj iskati.

Danes smo v stanju, ko se zaradi spletnih komunikacij pojavlja nov komunikacijski instrument - blogi. Vendar namesto, da bi se z njimi gradilo na hitrosti izmenjave informacij, preverjanju in potrjevanju stališč ali njihovem zavračanju, se nam dogaja to, da se v osnovi pojavljata dva tipa tovrstne komunikacije katerih skupni imenovalec so zopet nenehne nove delitve in spori.

Eno skupino predstavljajo tisti, ki izhajajoč iz prejetega sporočila vedno poskušajo razbrati ali gre za kulturno izmenjavo ali pa nekdo paca "drek" na ekran. Potem seveda reagirajo tako, kot pač reagirajo. Drugo skupino pa predstavljajo tisti, ki si domišljajo, da zato, ker podpirajo svojega "hazjazina" (za tiste, ki ne veste, to je bil ljudski vzdevek za Stalina, pomeni pa gospodar) in on seveda njih, da jim je dovoljeno prav vse. Predvsem pa to, da na resne in strpne komentarje takoj udarijo z vso močjo svojih otroških igric in podlosti, ki bi jih človek prej pripisal nekomu, ki mu je moralni vrednostni svet šele v nastajanju in razvoju.

Preden nadaljujem z mislijo, začnimo najprej s tezo, da je danes naša sposobnost političnih analiz bistveno bolj zmedena kot je bila kdajkoli v zadnjih 60 letih. Začnimo samo z lucidnim Danilom Slivnikom in njegovimi komentarji v Delu na tretji strani, potem Gustinčičem, Nežmahom, Miheljakom, Lado Zei, Mirkom Lorencijem, Kristino Lovrenčič, Otmarjem Klipšteterjem in na desetine drugih, ki so pisali v 80-tih letih in res pogumno, lucidno in z modrostjo odpirali izjemne družbene teme. Vse, ki sem jih pozabil navesti prosim za opravičilo, sicer pa jih tudi nisem navedel po pomembnosti, temveč tako kot sem se jih spomnil.

Zato naj vas ne preseneča, da se pojavlja vse bolj čas samozvanih »raziskovalcev in novinarjev«, ki jih nekateri v svoji vnemi kar uporabljajo kot kronske dokaze lastne intelektualne nemarnosti in zanikrnosti. Potem pa se niti ne smemo čuditi, da njihove variacije manipulativnih tekstov lepijo povsod, kjer je vsaj 10 cm prostora. Eni naklepno, drugi zaradi lastnega neznanja.

Dejal sem že, da smo v 80-tih imeli obdobje cvetočega časa člankov, ki so bili na visokem nivoju in ti novinarji si nikoli niso privoščili špekulacij, podtikanj, potvarjanja, lepljenj in vseh tistih trikov, ki jih je današnji »raziskovalni novinarski svet« poln.

Ko je nastopila svoboda, se je seveda marsikdo vprašal, le kam so izginili vsi ti novinarji. Eni so ostali lucidni, drugi so zajahali konja oportunosti in odgalopirali v zgodovinsko pozabo. Vendar, vsi zgoraj našteti so šli v zgodovinske dvorane kot vitezi in veliki vzorniki. Čeprav je marsikaterega kasnejši tok življenja odnesel v čudne vode.

Danes mi marsikdo piše, kaj storiti? Ne boste verjeli, mene pa bolj muči vprašanje, komu pravzaprav ustrezne rešitve zaupati. Nek 'fb prijatelj' recimo kar naprej piše – vse lopove je treba zamenjati. Ampak prepričan sem, da nikoli ne bi glasoval zame. Zato je vsaj, kar se mene tiče, vsa njegova revolucionarnost bolj jalova, kot pričakovanje, da bo vol osemenil kravo! Ali nam torej še obstaja perspektiva? Po dialektični logiki vsekakor, vendar ne v smislu naših dosedanjih navad in pričakovanj. Nam se bodo rešitve v nekem trenutku preprosto »zgodile«, iniciatorji bodo nekje drugje. Zgodovina, ki je edina »prava učiteljica« človeštva, namreč vedno zapira kroge »svojih« napak in zmot, zato ne vem, zakaj bi v našem primeru ravnala drugače.




sreda, 15. april 2015

Nek etični pogled na preteklost in sedanjost

Piše se leto Gospodovo 2015. Vendar, kot da se je čas v Sloveniji ustavil! Nadaljuje se v javnem prostoru razmišljanje osebkov, ki le izrabljajo vse okrog sebe, svojo pozicijo in sicer za grožnje z avtoritetami iz preteklosti in ozkost ter omejenost slovenskega prostora, ki ga povzdiguje na nivo svetovnega unikuma, sveta zase, kjer drugih zgodb razen 'njihovih, ki jih prodajajo kot slovenske, ni.

Namenjen je tudi temu, kar je zapisal nek »fb« znanec včeraj, ko je dejal, da se bori kot Don Kihot, z novodobnimi slovenskimi psihopati, čeprav sem mu dejal, da je to jalovo početje, da dialoga z narcističnimi osebami ni! Lahko bi poenostavljeno dejali, da svoj pogled na svet jemljejo kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni. Zato se jim zastonj dopoveduje, da mi ostali »nočem takšnih dobrih, edino pravilnih in najboljših namenov! Če je, to tako, potem hvala lepa.« Težko je sprejeti spoznanje, da o pravilnosti ali nepravilnosti svetovno nazorskega prepričanja posameznikov ne moremo razpravljati, ker je to zadeva vsakega posameznika in predstavlja nedotakljivost svobode slehernega človeka. Vest je človekova svoboščina in človekova pravica!

Meni je dovolj manipulacij v stilu, kot je zgolj tale, ker jih je na stotine, po TV, časopisih, blogih...! Tako rado se jim zapiše skoraj isti uvod: »Delavci Rudnika Trbovlje – Hrastnik so pred štirimi leti prebili pregrado v rovu Sv. Barbare in odkrili mumificirane posmrtne ostanke več tisoč žrtev.« To je resnica. Nato pa napišejo na to temo debele laži. Najdejo se celo takšni, ki jih »prepesnijo«, kajti s pesmijo človek pač ne more polemizirati

Tako sem celo našel pesem, kjer v njej piše: »V školjkah človeške vrste so črvi imeli poslednjo večerjo. Slavili so zmago revolucije v bedni sobani rudniškega rova«. Nič pa ne pove o "žalostni smrti črvov", ko jim je zmanjkalo hrane – cinizem pač. Ne, poanta njihovih laži je v tem, da govorijo o odkritju »mumificiranih trupel«, torej, ni bilo ne črvov, ne njihovega praznovanja revolucije, le neizmerna bujna domišljija in srepa zaverovanost v svojo pravico zapisa po lastni meri.

Zlorablja se modrece, tudi Tomaža Akvinskega. Da si torej nekateri, ki so sami obličenje zlobnih dejanj in razmišljanj vzamejo pravico, da razpredajo o tem kaj je in kaj ni zlo, je pa vsekakor preveč. Zlo potrebuje svoje gojišče, da se razrašča, tako kot lahko bakterije gojimo na kulturah »Agar-agar« ali »Endo-agar« in drugih, so tudi teksti te »demokratov« gojišče zla.

Pa da ne bom predolg, želim povedati le eno! Nihče ji ne brani da se spuščajo, recimo tako kot Možina, v ta temna polja človeških usod, vendar naj ne moralizirajo, naj nam ne solijo pameti, naj se ne skrivajo za liki »umetniške moči«. Res so minili so časi, da bi cenzurirali pesmi in z žarometi svetili v možgane in duše ljudi in jih zapovedovali kako naj mislijo in čutijo. Toda uničili smo tudi avtocenzuro, še nikoli ni bilo toliko neodgovornosti za izrečeno javno besedo, kot je tega danes!

Kakor koli že tragično usodo teh nesrečnikov bo moral nositi narod in z njo živeti. Pahor se »trudi« iz petnih žil, sklicuje posvete o spravi, vlači mlade v to »brezno« brez dna, s spominom nanje ali brez spomina. Vendar eno je gotovo, spomin se ne bo mogel nikoli izbrisati in tudi takšna stališča, kot jih gojijo apologeti »pravičnosti«, saj bodo ostala zapisana zgodovinska dejstva v svetovnem in ne zgolj slovenskem spominu. Seveda, to spoznanje je nekaterim tuje, tudi Pahorju, zato pa tako cinca in okleva, »iti ali ne iti«, na proslavo padca fašizma in nacizma v Moskvo?

Navsezadnje, ko opozarjam, da moramo spoštovati svetovni »spomin« in ne zgoj slovenskega, se le malo zamislimo o hudih in tragičnih usodah ljudi drugod po svetu. Ravno lani je minilo 70 let od neuspešnega atentata na Hitlerja. Kaj so ti pravičniki kdaj koli pomislili, da je bil von Stauffenberg ustreljen že naslednje jutro po atentatu, brez sodbe, brez možnosti pritožbe. Ter, da so še isti dan atentata ustrelili več kot 40 ljudi, kar pred poslopjem obrambnega ministrstva v Berlinu.

Nočem povzročati s tem zapisom novega konflikta, saj ne zametujem nasveta strokovnjakov, ki pravijo: »Rešitev ne iščite v konfliktu. Narcistični bes je rušilen in največkrat pripelje do prekinitve stikov. Možnost telesnega nasilja je majhna, vendar je ne gre zanemariti, zato se je smiselno izogniti se konfliktu in poiskati konstruktivnejše pristope.«

Vendar, danes je preveč psihičnega nasilja! Nevarno se bližamo meji, ko lahko preraste tudi v fizično nasilje in se spremeni v državljansko vojno. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj se nam po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim. Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. Hočem le povedati, ne mi več soliti pameti, ne me zmerjati, ker mislim drugače in ne se pretvarjati, da je kateri koli »demokrat« brezmadežno bitje. V njem je še kako lahko skoncentrirana zloba in podlost ali da se KAR navežem na Tomaža Akvinskega, izvirno »zlo«! 



nedelja, 05. april 2015

Fronta med urbanim in ruralnim!

Preveč sem do sedaj molčal in dovoljeval, da so me z demokracijo posiljevali razno razni »dibidusi« (retardirani intelektualci). Sedaj, kar sem v pokoju moram zase reči, da več ne molčim. Kjer koli sem, sam pričnem pogovore o politiki. Ali je to trgovina, čakalnica v bolnišnici, bližnji bife, je popolnoma vseeno. Ne molčim več. In tako moramo ravnati vsi, ne smemo več molčati, tudi če tvegamo medosebne odnose, ker ne sme ostati niti eno mesto, kamor se bo lahko zavlekel Janša s svojo ideologijo in si lizal rane z željo, da se vrne z zavezniki nazaj na politično sceno!

Berem besede enega od starost slovenske politike Omana, ki poziva krščansko usmerjene člane SLS, da raje prestopijo v NSi. Po drugi strani pa dobivam opozorila od tistih fb prijateljev, ki me spoštujejo, kako mi sporočajo pojave, kako se »snubi« člane DSD, da prestopijo v IDS ali TRS. Kako zanimivo, desna ali leva opcija, v poneumljenem ravnanju pa ni nobenih razlik.

Janša je še vedno preveč prefrigan, da bi osebno bil politični boj na terenu, ki ga več ne obvladuje, to pa so mesta in tisti del prebivalstva, za katerega je dokazano, da ga ne podpira, Janšo podpira nižje izobražen, podeželski del prebivalstva in redki izobraženci, predvsem tisti, ki so že produkti novo komponiranih zasebnih univerz in njihovih fakultet. Podpira ga tudi cerkev, ki še vedno trdovratno vztraja v starih vzorcih svoje vloge v družbi, kot da lovi leto 1945, ko se je za njo po njenem prepričanju zgodovina zaustavila. Razloge za to podporo lahko najdete v analizi v zadnji Mladini, predvsem pa v intervjuju s tajnikom škofovske konference.

Kdo in kdaj bodo v tem boju znani zmagovalci, mislim da takrat, ko bo v lokalnem bifeju v Šentilju nekdo vstal in pljunil pod noge Pojbiču in mu dejal: »Za naš propad v zadnjih dvajsetih letih si kriv tudi ti!« Dokler pa bodo pljuvali v bifejih po Mariboru in Ljubljani, v Šentilju ali Benediktu pa ga bodo Pojbiča in Breznika slavili kot junaka, se tudi Janša nima česar koli bati.

Če bomo zadovoljni zgolj s tem, da bomo rekli, zmagali smo v mestih, pozabili pa na okolje, ki ga, kako zanimivo, nadzoruje tudi cerkev, to ne bo nobena zmaga. Ne samega Janšo, kot lik – podobo, temveč to njegovo sprevrženo logiko moramo izbrisati iz spiska pozitivnih vrednot. Biti ponosni, biti pošteni in dosledni, to je paradigma tega časa!

Predvsem pa se moramo odlepiti vzorcev ravnanja tistih, ki so imeli več kot dve desetletji prilik za političnim delovanjem, pa so pred nami, v prvi vrsti, stopicljali na mestu in seveda mi z njimi!