Teorija kaosa in DeSUS

V slovenskem kozarcu vode je kar završalo. Erjavec je zopet dokazal vso svojo bistroumnost" in modro ugotovil, »vse naše zahteve za vstop v koalicijo so bile izpolnjene«. S tem je pokazal mojstrstvo svoje manipulacije, saj je nekje drugje, ob drugi priliki priznal, da mu je uspelo zgolj zagotoviti 40 mio € za regres, pa še to le za del upokojencev. Seveda pa ga to ne moti, da se ne bi ponosno trkal po prsih in pač dejal svoji volilni bazi po resnici, »izpolnili so našo zahtevo«. Ne on v ne more izreči ednine, še z množino ima težave, ker pogreša nekaj več, nekaj nad njo. Zato kar v svojem stilu naredi pogajalski balon z besedami, »vse naše zahteve so izpolnili«!

Mogoče pa je z množino imel v mislih še izsilitev enega ali dveh ministrstev, takšnega brez listnice, vendar kot zanalašč za kakšnega njihovega zaslužnega kandidata.

Zopet je Erjavec potrdil staro pravilo, da ima ta stranka neomejen mandat, da po mili volji nastavlja in razrešuje ljudi izvoljene na svoji listi. Kdaj se bo torej končno ob tem uvidela perverznost našega volilnega sistema, ko volimo ljudi ne da bi sploh vedeli ali imajo jajca ali pa so povsem brez njih.

Pravzaprav so po teh volitvah neverjetno porasli apetiti Erjavcu. Tako zelo, da človek več ne ve ali se s svojo zahtevo šali ali misli prekleto resno. Skratka Karel E. že ves teden povsem resno ugotavlja, da mu glede na volilni izid pripada 5 ministrstev. Ja prav ste prebrali, ne štiri ponujena, temveč kar pet. Ampak zgodba o novi vladi in smiselnih največ 10 ministrstvih in ne plenilskih 14/17 je le polovica problema. Druga polovica problema pa je delitev plena. Ob dejstvu, da nima Karel E. kadrov niti za dve ministrstvi, je to res nespodobna zahteva. V bistvu je to ultimat, ki ga bi moral Cerar zelo resno obravnavati. Ampak Cerar se ta trenutek ukvarja z drugo zadevo, s telefonsko linijo z Brusljem. In da ne boste pomislili, da Cerar ni tako zvit maček kot Karel E., ste se zmotili.

Tem gospodom je bilo nekoč prekleto vseeno za socializem, so pa bili zraven ko so se tepli za svoje koristi. Vseeno jim je tudi za "kapitalizem in demokracijo", saj so bili zopet zraven in se ponovno pehali za svoje tuzemske koristi in seveda tudi svojih otrok, prijateljev, znancev, skratka vseh tistih, ki jim je odlika le ena, da bo nekem čudežu nimajo težav z zagato ali njihova rit paše ali ne v ministrski stolček. Začuda paše kar v 99% primerov, čeprav se marsikateri njihov kader kaže v podobi obupa polne nemoči, kot to lahko spremljamo v zadnjem tednu. Samo pomislite na Erjavčeve poslance, sedaj postaja praktično vsak drugi med njimi resen kandidat za ministra.

In kje se tu pojavlja teorija kaosa. V sami njegovi definiciji namreč, da je kaos najvišja oblika urejenosti, saj funkcionira povsod in ob vsaki priliki. Pa poglejmo primer, temelji stabilnosti pokojninske blagajne in njena vzdržnost so povezane z razvojno naravnanostjo slovenske države, vse skupaj pa v prvi vrsti z ustrezno regionalizacijo države. Torej, slabe pokrajine bodo krepile tendence, ki vodijo našo državo v bankrot in tako naprej. Potem sem nekje že zapisal, da šele po regionalizaciji, kot solidnem temelju preobrazbe slovenske družbe sledi reorganizacija državne uprave, delitev nalog med državno upravo in regijskimi upravami. Kontrolna meja za delež uradništva na nivoju države, največ 7 promilov ali 14.000 državnih uradnikov. Najbolj zabavno pa je govorjenje, kar tako na pamet. Recimo, Švicarjev je 8 mio in imajo le 7 ministrstev. Drži, vsi pa zamolčijo, da imajo Švicarji 26 kantonov.

Tretji nujen korak je ureditev in uskladitev hierarhije pravnih aktov. Najprej urediti ustavo. Redefinirati bi morali položaj Predsednika države, spremembo volilnega sistema, spremembo volilnih enot na največ 6, ter s tem zmanjšanje števila poslancev na 6 krat 10 ali skupaj 60. Ukiniti bi morali Državni svet, prenesti poslance manjšin v regijske zbore, napisati v ustavo in ne v preambulo, da je Slovenija država slovenskega naroda. Ponovno spremeniti določbe o referendumu, saj moramo vpeljati v državo več neposredne demokracije.

Nato bi lahko sledil četrti korak: Zagotoviti finančno disciplino. Postaviti odgovornost za pretekle napake in redefinicija neproduktivnih pravnih predpisov. Voditi finančno politiko, ki bo od bank zahtevala aktivnejšo vlogo v spremljanju gospodarskih potreb, ali pa jim odvzeti splošno licenco in jih transformirati v hranilnice.

Šele potem bi lahko šli na peti korak ali vprašanje, kako se lotiti pokojninskega sistema, ki je sedaj problem in tudi vezan med »mlado-srednjo-staro« generacijo. Področje pokojnin je sicer del socialne politike, vendar je močan korektiv tudi zdravstvena politika, zdravstvene storitve, cene zdravil (n.pr. aspirin).

Najmanj še 10 podobnih primerov oz. korakov in seveda medsebojnih korelacij bi lahko nanizal, vendar jih ne bom. Naj jih nanizajo tisti, ki jih kadrujejo raznorazni sorodniki in to predvsem po načelu. Ni važno kaj zna, da je le naš (najboljši so tisti, ki so naši tako levo kot tudi desno od nas). 

Vendar vrnimo se k Cerarju in njegovemu ukvarjanju ta trenutek z drugo zadevo, s telefonsko linijo z Brusljem Ko sem poslušal poročila in novinarko, ki je dejala, kako je Cerar opravil razgovor z Junckerjem ter izjavil, da mu je sporočil, da v celoti prepušča izbiro komisarja iz Slovenije njemu, sem od smeha skoraj padel s stola. To je namreč tako krasna demonstracija politične govorice, ki jo Cerar zgleda že obvlada, da na koncu dejstvo povedanega s strani Junckerja izgleda nekako v stilu, »Kako ste kaj v Ljubljani, dežuje torej, tudi tukaj je predvčerajšnjim!« Naši mediji seveda obrnejo izrek v korist Cerarja, kot da je on  dovolil Junckerju, da sam izbere komisarja iz Slovenije!

Sedaj bi moral napisati, da je vse skupaj brez zveze, vendar ni. Račun bo izstavljen ravno malemu človeku, ki bo seveda potem ves začuden izbuljil svoje oči in se čudil, kako se to dogaja ravno njemu. Sicer pa res ne vem zakaj bi bila Fajonova boljša kandidatka od Bratuškove. Fajonova ima pedigre zgolj za rasnega Bruseljskega uradnika, torej v smeri funkcij na Directorate General, nikakor pa ne v Evropski Komisiji. Saj res, kako to, da tega ne razumemo?

O čudežu »tehnične napake«?

Verjetno ste mnogi tudi spremljali zadnje dogajanje, ko je prišlo do tehnične napake in je izginil pomemben del teksta  iz koalicijske pogodbe. Kako ljubko je bio sprenevedanje na ta račun. Sicer pa to ni prvi in ne zadnji primer. Naj navedem le primer Strategijo razvoja Slovenije 2005-2012, ko so vojščaki SD prav tako "poskrbeli", da se je tehnična napaka dogajala v tekstu. Tako se je zgolj v dveh tednih devetkrat zgodila tehnična napaka, da je ta, rdeče obarvan, tekst izginil iz Resolucije:

”Hitrejša gospodarska rast je največji spodbujevalec zaposlenosti in najboljše sredstvo socialne varnosti ter družbene vključenosti prebivalstva. Slovenija je na področju človeškega kapitala, zaposlovanja in trga dela na ravni povprečja EU, z relativno visoko stopnjo socialne varnosti pa jo pogosto celo presega. Toda na preveč togem trgu dela so še vedno prevelika strukturna neskladja, izobrazbena raven je prenizka, delež nezahtevnih delovnih mest pa previsok. V naslednjih desetih letih Slovenija potrebuje tudi pozitivni neto migracijski tok, ki bo dopolnjeval strukturne primankljaje na trgu dela.

Slovenija mora povečati stopnjo zaposlenosti in razširiti delež zaposlenosti mlajših in starejših. V ta namen moramo razviti obsežen sistem iskanja in zagotavljanja zaposlitev v netržnih zaposlitvenih priložnosti z možnostjo fleksibilnega začasnega ali trajnega prehajanja oz. vračanja na realni ekonomski trg, v katerega bodo poleg obstoječih institucij vključeni tudi novi partnerji, predvsem agencije za zaposlovanje in posredovanje dela.

Konkurenčnost  slovenskega gospodarstva je odvisna od kakovosti delovne sile. Zato potrebujemo reformo izobraževalnih programov in povečanje učinkovitosti študija ter stalno dousposabljanje zaposlenih. Država bo spodbujala podjetja, da bodo izboljšala izobrazbeno strukturo zaposlenih, povečala uporabo inovativnega znanja ter zaposlovala tudi težje zaposljive.

Spremembe na trgu dela z gibkimi oblikami zaposlovanja (delo na domu in na daljavo, samozaposlovanje, krajši delovni čas itd.), ki jih spremljajo ustrezne oblike socialne varnosti, so način nižanja brezposelnosti, omogočajo pa tudi večjo prilagojenost zaposlenosti posameznikovim potrebam in željam. Posebna pozornost je namenjena zmanjšanju regionalnih neskladij pri zaposlovanju in omejevanju neenakosti na trgu dela. Zato prožnost trga dela zahteva visoko stopnjo socialnega soglasja in zaupanja.”

Čeprav je bila na koncu ”tehnična napaka” odpravljena, se vseeno človek lahko vpraša? Kaj smo dosegli od vsega tistega na koncu le uspešno zapisanega v dokument? NIČ! In zakaj? Zato, ker kljub dobri ideji, na ministrstvu ni bilo po več kadrov, ki bi zadevo realizirali. Torej blokade so se lotili to pot drugače. Namesto s ”tehnično napako”, raje z diskvalifikacijami in to jim je seveda uspelo.

Za konec te zgodbe o Slovenski ladji norcev, pa sedaj prihaja vest, da je izjavila SD in njen šef Židan: Pristanemo na vse, le Kopač Mrakovi dajte Ministrstvo za delo, družino... (kajti okostnjaki morajo biti na varnem)! Bravo Cerar, ki si ta krik kupil! Si na poti, ki se imenuje Virantova ave-nija. In nikar ne misli, da imaš kakršne koli možnosti, če boš tako nadaljeval!

Za mnogimi lepimi besedami ostaja le dim!

Sleherna politična moč posameznika izhaja iz njegove vloge, ki mu jo priznavajo njegove in druge interesne skupine. Biti postavljen na nek položaj je stvar avtonomne odločitve članov neke družbe ali njenih podskupin (strank...). Torej nimamo opraviti z absolutno pametjo, ki bi posamezniku takoj zagotovila in pridobila njegovo moč nad drugimi, temveč za posledično razmerje med avtonomijo in hierarhijo v družbi. Res človeka svobodno izberemo na nek položaj, vendar ko je na temelju te avtonomne izbire vzpostavljena hierarhija, se morata temu odnosu – redu prilagoditi obe strani – tista, ki je postavljena na položaj ter tista, ki ga je postavila. 

Napaka se zgodi in se dogaja takrat, ko se hoče hierarhija formalizirati, torej s togimi manifestativnimi oblikami učvrstiti oz. celo ohranjati. Oziroma v naših primerih, ko se hoče strankarska hierarhija prenesti v polje parlamentarne hierarhije ali vladne hierarhije. In če se potreba za spoštovanjem in priznavanjem vloge vodje mora skrivati za formami, potem gorje takšnim družbam. Veličina ravnanj slehernega voditelja se torej kaže v njegovih odločitvah, kako postopa v majhnih zadevah, kakšno pisarno si izbere, kako in s kom se posvetuje. Kdor pada na majhnih stvareh, velikih dejanj ni sposoben.

Sedaj smo že postavljeni pred takšno napako. Koalicijska pogodba predvideva postavitev vlade s 15 ministrstvi. Vendar, kaj niso bile dane pred volitvami obljube, kako se bo racionaliziralo državno upravo in tudi javno upravo. Govorilo se je o fleksibilnosti medresornega sodelovanja, sinergijskih učinkih, o vitki in ploski organizaciji, o hitrejšem in učinkovitejšemu vodenju...

Vendar zgolj zaradi strankarskih apetitov in povolilnega »nagrajevanja zaslužnih za volilni uspeh« je bilo, kot bi tlesknil s prsti, v hipu vse pozabljeno. Že prejšnji teden, sem v blogu - Napake že prihajajo, ponižno namignil, da moramo biti s številom ministrstev previdni. Enak poziv so poslali tudi gospodarstveniki, med njimi Stojan Petrič, predsednik koncerna Kolektor, ki tudi pravijo – 10 ministrstev je za Slovenijo »polna kapa«.

Ampak zgodba o smiselnih 10 ministrstvih in plenilskih 15 je le polovica problema. Druga polovica problema pa je delitev plena. Neverjetno so porasli apetiti Erjavcu. Tako zelo, da človek več ne ve ali se s svojo zahtevo šali ali misli prekleto resno. Skratka Karel E. ugotavlja, da mu glede na volilni izid pripada 5 ministrstev. Ja prav ste prebrali, ne štiri ponujena, temveč kar pet. Ob dejstvu, da nima Karel kadrov niti za dve ministrstvi, je to res nespodobna zahteva. V bistvu je to ultimat, ki bi ga moral Cerar zelo resno obravnavati. Poglejmo zakaj?

Na volitvah so dobili SMC 36 poslancev, DeSUS 10 in SD 6, torej skupaj 52 poslancev. Vsaj logično bi bilo, da se kot izhodišče za politično moč posamezne stranke upošteva število poslancev in kot nam pokaže spodnji graf, bi bilo povsem matematično določeno, smiselno naslednje razmerje pri 15 ministrstvih. Socialni demokrati 2 ministrstvi (natančno 1,7), DeSUS 3 ministrstva (natančno 2,9) in Stranka MC 10 ministrstev (natančno 10,4). Že zaokrožitev tudi v tem matematičnem izračunu, navzgor pomeni določeno velikodušnost s strani SMC. No Cerar je s svojim predlogom, da si odvzame sam dve ministrstvi in ju še dodatno razdeli med koalicijska partnerja, le naredil medvedjo uslugo in okrepil apetite Karla E.

Kot da bi si želel okrepiti svoj položaj v vladi zgleda njegov nespodobni predlog, da DeSUS »pripada« 5 ministrstev. Že površen pogled, kaže, da bi s tem Cerar izgubil večino tudi v svoji vladi. Ampak sedaj pa sledi najpomembnejše. Ni sporen javno izrečen predlog Erjavca, ne ni. Sporna je že samo misel na kaj takega ali pa se nič ne razume uvodnih dveh odstavkov tega bloga! Vse ostalo pa je tako ali tako razvidno iz spodnjega grafa! V bistvu si je SMC s koalicijskimi pogajanji sama zmanjšala svoj volilni izid za kar 20 %, brez soglasja svojih volivcev. Kar zavrgla jih je! Je to etično do njih?

Prehod iz osebe civilne družbe v »zoon politicon«?

Nič nimam proti Miru Cerarju, želim mu uspeh! Vendar tisti trenutek, ko je vstopil v politiko, nimamo več za opraviti z Mirom Cerarjem, strokovnjakom za pravna vprašanja, osebo z visoko etično integriteto. Naenkrat stoji pred nami »zoon politicon«, kot politična tabula rasa, ki si šele piše svoje prve politične opredelitve. V tej luči pa seveda ne smem in ne morem molčati. Predvsem, ker se tukaj že pojavljata dve zadevi, ki me motita, še bolj pa skrbita.

Prva je personalizacija politične stranke. Nek čuden fenomen vzpodbujanja plemenskih izhodišč, kot v času obrambe pred Turki, ko smo imeli bolj ali manj uspešne čete slovenskih fevdalnih gospodov, Cerar seveda ni začetnik tega fenomena, je pred njim bil še Virant, Žerjav pa Jankovič, Šoltes, Bratuškova. No nikoli se ni javno omenjal v tej luči Pahor, čeprav je tudi njegova SD več kot desetletje funkcionirala po tem principu. Da o Janši seveda sploh nima smisla govoriti, ker to je stranka, ki je že prešla na višji nivo povezovanja. Kakor koli, zame je ta princip nekaj anahronističnega, daleč od sodobnega. Je princip, ki dobesedno generira princip ovčjega tropa in pastirja. Takšnemu principu nisem nikoli nasedel, niti v preteklosti, bom pa še manj sedaj!

Druga zadeva je programske narave. V zadnjih 25 letih so nas etablirane stranke dodobra navadile na to, da papir prenese vse. Da se lahko dobre programske ideje prav po sračje kradejo drugim. Da ni pomembno, da ko se pride na oblast, da se potem vse to lepo zapisano in povedano sfiži in izjalovi. Le eno je pomembno, da se po vsem porabljenem času za realizacijo programa spretno dokazuje, da je za neuspeh kriva opozicija. Da bom konkreten, recimo programska izjava »ustvarjali bomo nova delovna mesta«.

Mislim, da sem že vsaj stokrat napisal, da smo v zadnjih 25 letih imeli odlične primere dobrih praks na tem področju. Ampak mi nismo bili sposobni niti identificirati ljudi, ki so za to zaslužni, kaj šele da bi priznali, kako "uspešno" se jih je s poleni v noge onemogočilo. Prej navedeno programsko izhodišče ste v preteklosti slišali od Novakove, Židana, Bogoviča pa do Viranta in Bratuškove. Sedaj pa se skoraj dobesedno ponavljajo te besede pri Židanu, Erjavcu in seveda Cerarju. Zanimivo, bojim se, da bo tudi njihov rezultat na tem področju je isti, kot je bil v zadnjih petih letih pri prejšnjih politikah!

V kakšno zanko se je ujel ali pa nas hoče ujeti tudi Miro Cerar. Osrednje izhodišče njegovega programa je namreč »spoštovanje pravne države«! Le kdo se ne bi s tem strinjal. Toda hudič je v podrobnostih. V čem je res osnovni in ključni problem? So to naši napisani in sprejeti zakoni, je to pravna praksa v njihovi realizaciji, so to uradniki – kadri, ki skrbijo za izvajanje vsebine zakonov in implementacijo v prakso? O tem Cerar ne polemizira, že ve zakaj. Vem pa še bolje tudi sam!

Skratka, strinjam se z vsemi, ki zagovarjajo to, da je Stranka MC nov subjekt in še kako zaželen v slovenski politični areni. Skrbijo pa me številni negativni signali, ki jih ta stranka, pa tudi vse ostale personalizirane stranke v slovenskem političnem prostoru pošiljajo direktno in indirektno »preko javnomnenjskih« raziskav svojim potencialnim volivcem!

Še bolj me skrbijo drobni dogodki zadnjih dni, recimo da so poslali okrog 200 upokojencem iz ZPIZ-a »prijazen« dopis, da naj vrnejo že izplačane pokojnine, ker so »imeli« dodaten zaslužek. Pa ti zneski niso zanemarljivi, saj je na lestvici »vračiteljev« na prvem mestu upokojenka, ki mora zaradi tega, ker je obdržala svoj s.p. vrniti za 40.000 € pokojnin. Bi molčal in dejal, kaj me briga, saj je to zadevo zakuhala še Pahorjeva vlada. Pa ne morem, sploh zaradi tega, ker sam dobro vidim in vem, kako lahko neka politika v praksi dobesedno »sfiži« sicer pravo idejo, da »vsako delo šteje«, ki je bila promovirana 2005 leta. Ampak. Niti v najbolj norih sanjah ni bila mišljena s takšnimi rešitvami in predvsem posledicami.

Sicer pa to neverjetno neperspektivno stanje duha najlepše odražata dva dogodka, prikazana na RTV SLO3. Prvi je kolaž povezan s Patrio in ki v drobovje razgalja sovraštvo tistih, ki vpijejo v podporo velikemu vodje. Mislim, da so ti posnetki ena največjih sramot v zgodovini tega naroda.

Drugi posnetek pa je bila »stoječa« miza s štirimi »eksperti za politično analizo« o Cerarjevih možnostih za delo, preživetje in rezultate. Še najboljša je bila Staričeva, verjetno predvsem zato, ker skorajda ni prišla do besede. Ampak ostali trije, no to pa je že mojstrstvo, toliko govoriti in nič povedati. Še najboljši je bil en med njimi, ki je na nivoju prave gostilniške debate bluzil o razliki med Slovencem doma, v Trstu in v Gradcu. Neverjetno, sploh ni razumel, da ne gre za razliko med položajem teh Slovencev, temveč za razliko v politikah teh držav.

O možnostih Cerarja pa raje naslednje, naj sedaj le vzpostavi svojo vlado. Naj se odvije do konca »igra v peskovniku« z hearingi – nekaj najbolj butastega in nepotrebnega, kar smo si lahko izmislili in da vidimo ali bo Židanu uspela perverznost brez primere, da se zopet polastijo omar z okostnjaki na ministrstvu za delo. Iz njihove stranke namreč, da ne bo pomote!

Saj res, smo mi narod hlapcev?

Kako zavreči ali dokazati to vprašanje, je pomembna dilema? Za nekatere bi bila komaj knjiga dokazov dovolj, da se teza v vprašanju potrdi ali ovrže. Pa poskusimo na povsem enostaven način. Bistvo hlapcev, torej njihovo obnašanje, njihov odnos do drugih hlapcev temeljni na navidezni nadmoči in nenehni pripravljenosti da dotolčejo, žalijo, ponižujejo in tudi pretepejo, če je prilika, druge ljudi, ne glede na to ali so ti drugi v vlogi gospodarjev ali hlapcev. Pripoznavajo le svojega neposrednega gospodarja in on je za njih "hazjazin", n.pr. voditelj stranke.

Države z daljšo demokratično tradicijo pa so uspele svoje ljudi, vse državljane, vzgojiti v vlogo gospodarjev, sicer enih revnih, drugih pa bogatih. Vendar vsi se počutijo gospodarje in nihče niti ne razmišlja, da bi igral vlogo hlapca. To pomeni, da se kot družba hitreje prestrukturirajo, da v primeru nečednosti, objektivnih ali subjektivnih, takoj odstopijo kot vodje. Vendar vsi ostanejo v medsebojnem odnosu še vedno v vlogi gospodarjev, vendar brez vloge odločanja.

Potem ni čudno, da zaradi takšnega nerazumevanja etike, naši politiki kot papige ponavljajo tudi za politike - vodje načelo ki velja le za običajne ljudi. Vsakdo je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda. Za politike na žalost velja, da je kriv, dokler mu sistem ne dokaže nedolžnosti. zato tudi začasno odstopi kot vodja, dokler se stvar ne razčisti. No pri nas pa se vsak boji da bo šel med hlapce. Seveda med te procese ne uvrščam obrekovanja in anonimke. To je namreč ponovno zgodba zase.

To, da smo po duši hlapci, ima številne slabe posledice. Naši vodje se oklepajo položaja gospodarja, hlapci volivci pa se oklepajo svojega vodje. In tudi kakršno koli neetično ravnanje ne omaje zvestobe do njega, čeprav ta zvestoba že temelji na pasjo.

Naša pjesa in kriza...!

Ali ni krasotica?

Kriza ekonomska ali družbena

Nekako se je spregledalo opozorilo Hegla v Filozofiji prava, ko je razpravljal, kaj je smiselno, ali lastnina ali imetje. Pri tem je opozoril, da je lastnina brezoseben odnos, ki zadovoljuje predvsem egoistični princip v posamezniku in pri katerem je pravo zgolj instrumentalizacija neenakosti. Imovina (imetje) pa izhaja iz tega, da se sebičnost preobrazi v prispevek (poslanstvo), da se dosega odgovornost za zadovoljitev potreb vseh, ne samo "lastnikov".

Zato je naša odločitev za lastniško preobrazbo pozabila na to, da bi morali iskati lastnike, kot imetnike in ne lastnike kot pravno definirane privilegirance prisvajanja dobrin.

Če bi se takrat kdor koli spomnil Hegla, bi verjetno najmanj za 10 let prepovedali prodajo lastniških certifikatov in danes ne bi imeli težav, niti s tajkuni niti z nesrečnimi politiki, katerim se niti ne sanja, kako zaustaviti ta voz nesreče.

Hegel je prav tako utemeljil, da so trije osnovni stebri skupnosti in sicer družina, civilna družba in politična država. No če bi živel danes, bi verjetno dodal še vsaj dva stebra in sicer lokalno skupnost in narod.

Dokler smo še normalni!

Še malo prej sem bil s tem blogom na MMC! Blog s spodnjim naslovom je bil oddan včeraj ob 23.54. Potem pa pride neko zmene CB, pa mlati svoje kretenske zapise. Briše mu jih Admin, zakrivam jih sam. In ko več ne ve, kaj bi še storil debilnega, se pritoži na moj blog in svoje komentarje pod njim pri Admin. Verjetno ve, kdaj nastopi izmena iz Trstenjakove. Skratka, bloga ni, ni tudi vrste korektnih komentarjev, razen dveh že znanih nickov, ki sta sproducirala pač to, kar sta sposobna. Hkrati pa ni vsebine mojega bloga, ki se mi zdi še kako relevantna. Zato sem ga dolžan ponoviti.

Dokler smo še normalni!

Dokler smo še normalni, sam prehajam v solidarnostni štrajk z gromovnikom. Ker to kar se dogaja na MMC, je hudo narobe. Včeraj so cerberus pobrisali blog, včeraj so tudi gromovnika dali v karanteno za ves mesec,a od TM pa je ostalo praktično vse iz njenega najhujšega klevetanja drugih blogerjev in njenih groženj. Večkrat sem zahteval, da se predvsem odstrani dejansko bolani komentar št.4, v njenem »blebetanju« o etiki, pa nič.

Mene njene nebuloze ne motijo, vendar da pa ona podlo onemogoča kakršen koli odgovor in pojasnilo, to pa je preveč. Zato, če kdo misli, da se bo s tem zaustavil dialog med normalno mislečimi, se hudo moti, ker mi lahko med sabo izmenjujemo tudi zelo različne poglede, vendar vseeno na kulturen način, v ZS.

MMC in drugim, ki se v tej zgodbi sprenevedajo, pa prepuščam družbo TM, njeno objavljanje, zaradi starosti že rahlo zgubanih, pesmi iz prejšnjega desetletja. Ne vem samo, kaj bodo sedaj počeli dežurni pljuvalci, mogoče pa se bodo zgrizli med samo. Mi je vseeno za njih, ker zame so, kot sem že enkrat napisal miselni »škart« in huda napaka človeške rase.

Ne pozivam nobenega na bojkot, moja ali vaša odločitev za štrajk je zato povsem osebna! Vendar zame bo veljala vsaj do septembra, torej pojasnilo za bebce, ki mislijo, da je to en mesec - ne to je dva tedna! Vendar, kot sem povzel enkrat neko misel: »Najslabše je ne narediti nič!« Se vidimo, mogoče ob pivu, ko bo kaj topleje!