Zakaj bomo ostali kolonija?

Vse bolj pogosti so vzkliki - »Naj že končno pride Trojka!« ali pa »Razprodajmo (lastninimo) končno že še preostalo državno lastnino!« To so v glavnem zaključki mnogih komentarjev objavljenih ta teden. Prebral sem jih in se resnično zelo zamislil. Kaj naj človek naredi, naj napiše svoje misli, naj poišče argumente drugih ljudi, ki so znani po modrih mislih, ali naj naredi oboje.Še bolj sem se zamislil v luči tega, da bo v soboto velik shod v Ljubljani proti razprodaji državnega premoženja.

Zato sem poiskal odličen prispevek, ki je izšel pred skoraj letom dni, v Sobotni prilogi dela, izpod peresa Frančka Drenovca. V članku »Kako smo postali kolonija« in nadnaslovom 'Zatohla Slovenija', zajame vrsto aspektov, ki odgovarjajo na njegovo naslovno vprašanje. Čeprav je ta članek mnogo med vami takrat verjetno prebralo, bom vseeno objavil zgolj tri njegove poglede, ker so mi odlično izhodišče za misel, o kateri želim nekaj povedati. Torej ne – kako, temveč – zakaj bomo ostali kolonija.

Tako je v delu teksta kjer je govoril o Zanikrnosti in zatohlosti med drugim tudi zapisal: »Degradacija produktivnih, ekonomskih, socialnih, miselnih in političnih struktur je bila postopna. Končni sprožilec potopa je bil obrat v vseobsežno privatiziranje. Ko je pred slabim desetletjem v deželo pritekel denar, so ga znale nove »elite« v zdaj že povsem novem »sistemu« in v procesih, ki so jih zdaj podpirale že prav vse institucije sistema – samo še pokrasti in zapraviti.«

Nič nam ni koristilo, da smo se otresli Sachsa in njegovih privatizacijskih shem, čisto nič. On je le hotel, da se takoj izvede to, kar se je sedaj izvedlo pač v dveh fazah. Končni učinek je enak in cilj je prav tako dosežen. Pravi lastniki Slovenije so postali tisti tudio, finančni krogi, ki so si zagotovili predvsem dolgoročno »molzenje« nas. V prvo vrsto pa postavljajo »papirnate lastnike«, ki svojo vlogo odigrajo zgolj zaradi nekaj drobtinic, ki padejo iz mize dejanskih lastnikov. Ta zaščita je enkratna, če je vse v redu, tudi zaradi »pravega delovanja« sistema, tem bolje, če pa ni, imajo takoj na razpolago »dežurne« krivce.

V naslednjem delu teksta, kjer govori o Korupciji in prostituciji, je zapisal:

»Ni mogoče spregledati, s kakšnim navdušenjem se v vseh krogih establišmenta spet združujejo in konsolidirajo. Kako so videti srečni, ko jim je Slovenijo končno le uspelo narediti do dna zanikrno in primitivno – končno takšno, na kakršno se edino spoznajo in v kakršni lahko edino preživijo; končno imajo državo po lastni meri.«

Takšna vloga »slamnatih« lastnikov zahteva izjemno vzpostavljanje ustreznih socialnih mrež. Mi smo jo seveda takoj poimenovali sistemska korupcija, saj obsega poleg ljudi, kot posameznikov, še institucije, ustrezno politiko katere nosilci so pravoverneži in predvsem glasnogovornike. Le ti vsake toliko časa zakričijo na glas kakšno resnično »briljantno« misel. Naj naveden le najbolj svežo: »Odkar imamo KPK je korupcije v državi bistveno več«!

V zadnjem delu teksta kjer govori o Kolonijah, pa je zapisal:

»Hlapci pod tujim gospodarjem še niso »mednarodni«. Prehod v kolonialno podreditev pa le še daje politiko novo, na videz delujočo opcijo odklopa od svoje nezadovoljne domače baze. To ni demokratična opcija. Provincialna zanikrnost se je v slovenski zgodovini že enkrat prevesila v kvizlinštvo in fašizem. V vzorčni deželah neoliberalnega kompradorstva, pred desetletji v Latinski Ameriki, so prej ali slej na ceste prišli tanki. V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki postaja bolj in bolj primerljivo s tistim izpred leta 1941«.

Res je neverjetna prepričanost naših ljudi, ko nasedajo krilaticam »Kdo se boji tujega kapitala«, »Tuji lastniki so bolj odgovorni od domačih«, »«Tujcem je jasno, da je najvišje merilo uspeha profit«! Pa saj človek ne more verjeti temu. Saj to je isto, kot če Micka reče možu, veš sosed bolje *uka, zato bo to v bodoče njegovo opravilo, ti pa si kar oddahni. Priznam, da me daje jeza, da sem napisal takšno prispodobo, upam pa, da jo bo razumelo bistveno več ljudi kot če bi poiskal nek ekonomski traktat.

Noben razumen človek se ne boji tujega kapitala. Niti Slovenci! Problem je zgolj v tem, da ta kapital ne prihaja s partnerskimi nameni, temveč plenilskimi. Namesto, da bi bila pravila jasna – skupen profit ali skupen rizik, je shema jasna: naš profit – vaš rizik. Krasno pravilo in potrditev, da je to neokolonializem na katerega opozarja članek.

Da so tujci bolj odgovorni od domačih lastnikov, je še bolj zmedena trditev. Bolj se mi zdi, da se s tem daje legitimnost izrivanju socialne dimenzije kapitala iz družbenih odnosov. Poteka pod parolo, ne moremo dati za kulturo, za šport, za dobrodelnost, saj smo odgovorni lastnikom. Kakšen izgovor, prav patetičen! 

In še zadnje »megla«, da je le tujcem jasno, da je edino merilo uspeha profit. Tudi nam je še kako jasno, da je profit nujnost uspešnosti in predvsem učinkovitosti gospodarjenja. Toda, če je profit nujni pogoj, je najvišje merilo vsekakor – zadovoljevanje potreb ljudi. V vseh smislih, od kakovosti, pestrosti izbire, cenovnih diferenc, do vrste, torej življenjske potrebe, kulturne, socialne itd. in še lahko naštevam.

Torej, postali smo kolonija zato, ker slovenska beseda "valpet" še ni izginila iz našega nacionalnega genskega zapisa. Tudi še nam ni jasno, kaj te ljudi bolj veseli ali drobtinice z mize, ali ugajanje gospodarju ali zgolj prilika za izživljanje nad sodržavljani. Lahko pa da tudi kar vse!

PS: je pa ta zapis dobra prilika, da obudim tudi spomin na nek drug blog, ki je bil napisan že pred več kot tremi leti na MMC in nato zaradi njihove fašistične politike prenesen sem!

http://amselblog.blogspot.com/2014/08/saj-res-mi-smo-narod-hlapcev.html