Sedem tez o zmotnosti naših pogledov! (četrta - sedma)

Že v prejšnjem blogu sem napisal, da med zelo različnimi pisanji, tako z levo kot tudi desno osnovo, se kot rdeča nit vlečejo nekakšni stereotipi, ki se ponujajo kot vse odrešujoča parola. V bistvu pa so daleč stran od tega, kvečjemu le še bolj zamegljujejo nekatera dejstva in preusmerjajo našo pozornost na popolnoma nebistvena področja. Recimo v nesrečno dilemo, »kdo je kriv za kaj«, katera ideologija. Nobena ideologija ni apriori kriva brez njenih nosilcev, to pa so lahko zgolj ljudje, tudi če so 'maskirani' v komuniste ali neoliberalce. No, to je nadaljevanje tega razmišljanja.

4. Podpirati moramo mobilnost ljudi in pretok kapitala.

Tudi ta teza je v načelu sladka in lepega izgleda, vendar z vidika osmišljanja vloge države popolnoma neproduktivna in celo škodljiva. Ponuja se kot odločitev za odhod »s trebuhom za kruhom«. Pravkar se je končala .silovita bitka med »resolurčarji« za in proti »privatizaciji. Čeprav so v bistvu oboji opozarjali na nesmiselnost prodaje gospodarskih sistemov, ki so visoko dobičkonosni in kakšne posledice ima to lahko za državo. Kajti, kdor pozna in razume vse možne manipulacije okrog dobička, ve, da se ne konča vse v denarju, temveč tudi in predvsem v transfernih cenah blaga in storitev, ki so najbolj primerne za »prenos« dobička na zaželene pozicije. Niti nočem navajati nobenih primerov multinacionalk, ki se tega obilno poslužujejo. Sicer pa kogar to zanima, naj si le ogleda, kje so sedeži nekaterih od teh »poštenih« korporacij.

Mobilnost ljudi je seveda z individualnega vidika njihova nesporna pravica. Z vidika države pa je mobilnost Damoklejev meč, ki nevarno posega v razmerja med državljani, glede, izobrazbe, starosti, materialnega položaja in e bi se lahko naštevalo. Izraelska država n.pr. je kot država vodila uspešno politiko mobilnosti (predvsem imigracijsko), vodila jo je tudi takratna Sovjetska zveza. Obe državi sta trgovali za vse kadre, ki so želeli izkusiti mobilnost v praksi. Točno se je vedelo, kakšna je cena fizičnega delavca ali na drugi strani zdravnika.

Tako mobilnost, kot tudi prost pretok kapitala, za ljudi tako zelo privlačna in pozitivna, sta za vsako državo prekletstvo. Da je temu tako, dokazuje tudi primer Nemčije, ki je želela »mobilno vzpodbuditi« Turke, da se vrnejo v svojo prvotno domovino, ali Francoze, ki so »podkupovali« Romunske cigane tudi za vrnitev tja, od koder so prišli.

Mobilnost ljudi in prosto pretok kapitala je, bodimo odkriti, bolj interes korporacij kot pa držav. S tem še daleč ne trdim, da torej to ni interes držav, le poudarjam, da je tudi stroškovno bolj v domeni korporacij.

5. Rešiti moramo finančne institucije v državi saj je to pogoj stabilnosti ekonomskega in socialnega sistema v državi

Finančne institucije so nastale v 14. stoletju in vsekakor ne sodijo v polje produkcije temeljih dobrin. Vedno so le predstavljale instrument, ne pa osnovno orodje človeškega razvoja. Pomenile so zagotavljanje fleksibilnosti v prenosu finančnih sredstev kot enega izmed stebrov prvin poslovnega procesa. Danes pa so postale »sodobna knuta« - bič za neposlušne. In tu več ne gre zgolj za tipična ekonomska vprašanja, temveč tudi tipična. Človek se ima, organiziran v svoji državi, ne samo pravico temveč tudi dolžnost odreči bičevanju. Zahtevati odpis dolgov, zahtevati finančno pomoč, zahtevati odlog, podaljšati dobo vračanja, še in še bi se lahko naštevalo...v okviru iskanja pravičnejših možnosti, ki sedaj dobesedno favorizirajo posojilodajalce,

Sedanji ustroj finančnih institucij v državi je prej pogoj nestabilnosti ekonomskega in socialnega sistema v državi, zato bi morali reči odločni ne in zahtevati, da se vrnejo v okvire, kjer jim je zaupana vloga izvajanja finančnih zadev ne pa upravljanja države. Najlepši primer, kako je celotna politika in velik del stroke dobesedno pokleknil pred to napačno vlogo finančnega sektorja v državi, je ravno uvedba »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo.

V najbolj groben smislu, torej če postavimo na tehtnico, na eno stran državo in na drugo stran finančne institucije in njihove funkcije, postaneta naenkrat obe vlogi zelo jasni. Finančne institucije so naenkrat lepo vidne kot zgolj 'fiktivna' gospodarska dejavnost s povsem stvarnimi posledicami, in če katera koli dejavnost, preveč tvega, je preveč pogoltna in slabo planira ter kalkulira, sledi pravična kazen – propad. Zato je ta teza »o nujnosti rešitve« hudo napačna in zmotna!

6. Sprejeti moramo dejstvo, da si lahko privoščimo življenje le v okviru naših materialnih zmožnosti

Prav tako zelo všečna teza, ki vsekakor velja za družbo, tudi slovensko in znotraj nje za vse »kar leze in gre« v sferi zasebne produkcije in lastnine. Predvsem pa to velja za gospodinjstva, kot tako zelo radi nekateri, predvsem iz desnega političnega pola, poudarjajo in prav hudobno prenašajo to tezo v polje bistva države.

Za državo ta teza ne velja, Če bi že morala veljati, potem se zamislimo zgolj nad tem dejstvom, da so USA per capita trikrat bolj zapufane, kot mi, pa tam nihče ne govori o gospodinjski logiki varčevanja. Država, ne samo, da ima možnost da se zadolžuje, temveč celo dolžnost, če ima jasna vizijo, določene cilje in razdelano strategijo kaj in kako vse tri elemente tudi doseči. V tem primeru je izposoja denarja zgolj kompenzacija »nepoštenosti« trga, ki zaradi takšnih ali drugačnih monopolnih pozicij seli denar v centre, ki so predvsem spretni v ustvarjanju zaslužkov in profita, ne pa zaslužni.

Privoščiti si življenje le v okviru materialnih možnosti je v bistvu strinjanje z suženjsko vlogo, odrekanje svoji državnosti in čakanje na, slab konec, ki preprosto pride, kot pride smrt za človeka. In če je dejstvo, da človek umre, pa za državo to ni tako preprosto in nujno dejstvo!

7. Dati moramo priliko predvsem mladim, saj je na njih prihodnost

Dajali smo priliko mladim v tej državi, vse od 1991 leta. Problem je le ta, da so tisti »mladi«, ki so danes najbolj glasni še vedno pri »političnih koritih odločanja«. Problem je ta, da naše stanje, ki smo ga po 25 letih dosegli, kaže, da jim mladost ni prav nič koristila. Zato sem za to, da se da priliko mladim, vendar odločno v okviru njihovih stvarnih kompetenc, ki jim omogočajo njihovo odgovorno rast kot strokovnjakov, vodij in »polisy makerjev«. Celoten sistem državnega managementa je potreben temeljite prenove, vendar za božjo voljo, ne spustimo v to zgodbo »že priznane in večne« strokovnjake za management. Slovenija ima sposobno strokovnjake, predvsem takšne, ki so svoje kompetence potrjevali v sodelovanju s tujimi strokovnjaki, ki jim nista tuji niti teorija, še manj pa tovrstna praksa. Kaj se mora prenašati na mlade? Ne naših stališč, saj to je indoktrinacija, temveč veščine, ki jim omogočajo vključitev v reševanje družbenih problemov in nadaljevanje dela generacij pred njimi. Struktura logičnega razmišljanja je torej pomembna, kajti v družbi narašča funkcionalna nepismenost!

Do mladih moramo gojiti, ne samo zaupljivost temveč tudi odgovornost, da v svojem razvoju ne »zgorijo«. Modrosti se ne da kupiti z diplomo, najlepše je, če jo pridobiš na tujih napakah, včasih pa koristijo tudi lastne. Naš problem je ta, da sami ne priznamo nobenih svojih napak, tujina pa nam na dejstvih dokazuje, da se motimo.