Sedem tez o zmotnosti naših pogledov! (prva - tretja)

Med zelo različnimi pisanji, tako z levo kot tudi desno osnovo, se kot rdeča nit vlečejo nekakšni stereotipi, ki se ponujajo kot vse odrešujoča parola. V bistvu pa so daleč stran od tega, kvečjemu le še bolj zamegljujejo nekatera dejstva in preusmerjajo našo pozornost na popolnoma nebistvena področja. Recimo v nesrećno dilemo, »kdo je kriv za kaj«, katera ideologija. Nobena ideologija ni a priori kriva brez njenih nosilcev, to pa so lahko zgolj ljudje, tudi če so 'maskirani' v komuniste ali neoliberalce.

1. Iz sveta in EU moramo v našo državo prenesti najboljše tuje rešitve in prakse

Popolnoma nevzdržna zahteva in izhodišče. Neoliberalizem je tisti, ki ponuja globalno svetovno rešitev in unificiran pristop. Obenem želi zrušiti samobitnost posameznih držav, ker ponuja v ozadju trg kot področje manipulacij. Pri tem se na tem »svobodnem« trgu proizvodov in storitev umetno napihujejo baloni nerealnih vrednosti.

Danes še ni čas, da nacionalna država odmre, če pa kdo misli, da temu ni tako, potem predlagam, da se za začetek naj prepove recimo parola: »Kdor ne skače ni Slovenc!« Verjetno bo nekoč nastopil čas, da bodo nacionalne države zamrle, vendar to ne pomeni, da bo na svetu ostal politološki vaakum. Ne, pojavila se bo neka globalna tvorba, kjer se lahko upravičeno in zaskrbljeni sprašujemo ali ne bo njeno skrito bistvo sestavljeno iz 2-3% najbogatejših ljudi na svetu, ki so lastniki multikorporacij in kjer bodo vse komunikacije in upravljanje s politiko, potekale očem prikrito in na način kot so jih najbolje prikazali prisluhi, v katere se je ujel nek naš gospodarstvenik, lastnik Diners licence. V javnosti pa bo seveda marketing z vsemi svojimi orodji in instrumenti obvladoval politično sceno tako, kot jo danes obvladuje n.pr. pri prodaji kakšnega belila ali loščila.

Vsaka država se mora boriti do zadnje kaplje lastne suverenosti za to, da išče v svojih nedrjih ljudi, ki bodo razumeli poslanstvo države, da razvija rešitve in prakse, ki ustrezajo nam, ki nas finančno ne ugonabljajo, vendar so naša optimalna možnost in vizija obenem. Sicer pa je o teh nesrečnih 'dobrih praksah' vse povedala v svojem zadnjem intervjuju tudi V. Godina.

2. Javni sektor moramo racionalizirati tako, da zmanjšamo število zaposlenih in zmanjšamo izdatke zanj. Potrebujemo vitko javno upravo in vitki javni sektor!

V praksi to pomeni govorico, da se mora v javnem sektorju odpuščati zaposlene in jim znižati plače. Vendar ta govorica naših politikov, tako levih kot desnih, je hudo zmotna. Racionalizacija ni in ne sme postati nek iracionalen pojem, ki ga lahko po mili volji lepiš v vse možne »rešitve«.

Kdor ne razume tega, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica nujnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona zahteva od državljanov, mislim predvsem na državno upravo (da bomo bolje razumeli n.pr. na upravne organe, tudi ne spozna, da je bistvo in temelj racionalizacije naprej v skladni zakonodaji. Ali je ona takšna, tega pa se nihče ne vpraša?

Prav tako, kdor ne razume dejstva, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica potrebnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona nudi državljanom, mislim predvsem na zdravstvo, šolstvo, socialo, varnostno zaščitni in obrambni sistem, tudi ne razume tega, da že v izhodišču iskanja »racionalizacije«, so eno zadeve, ki so z zakonom zahtevane od državljanov in drugo zadeve, ki so na temelju zakonov omogočene državljanom.

Rešitve so predvsem v tem, da javni sektor vprežemo v uresničevanje vizije, ki ne rabi biti ne vem kakšna, lahko se glasi: »Tu živimo, da lahko delamo, da smo zdravi, zadovoljni, duhovno bogati in v prihodnost usmerjeni!« V tem stavku je vse! In kdor ga bo dojel , bo tudi razumel, da se lahko najdejo rešitve privatizacije javnega sektorja in to v tistem delu, ko se pogovarjamo o nadstandardih iz skupine, ki na temelju zakona nudi državljanom storitve.

Stroškovna racionalizacija ali pa njen antipod, torej mrzlično iskanje načina, kako zapolniti to »črno« požrešno finančno luknjo javnega sektorja, je povezana z organiziranostjo. Preprosto imamo preveč razdrobljenih zavodov, v tej državi, razdrobljenih šol, razdrobljenih občin. Nesposoben način vodenja in organiziranja dela v teh ustanovah, namesto matričnega pristopa pri nas še vedno prevladuje linijski vertikalni način (iz.19. stoletja). Za to kar imamo sedaj, nikoli ne bomo sposobni zbrati dovolj denarja, da bi zadeve funkcionirale.

3. Zdajšnji sindikati so ostanek 'komunizma' in kot takšni preživeta stvar in zato se morajo prenoviti!

Če bi naši politiki in predstavniki GZS dejansko delali tako, kot govorijo, bi ta teza bila povsem sprejemljiva. Vendar v tem primeru gre za tipično politično leporečje, kjer pomeni »prenoviti« dejansko »ukiniti«. In to vse, organizacijo, njihovo vlogo in tudi kadre.

Najprej o preživetosti sindikatov. To je tako nedostojno razmišljanje, kot če bi nekdo zahteval, da se kapital kot nasprotje dela ne bi smel samoorganizirati. Torej ukinimo vse Borze, kjer se proizvede največ "balonov". Sindikat v zadnjem času nikoli no postavljal takšnih in podobnih radikalnih zahtev. Ampak, ker se vedno klin s klinom izbija, naj nas ne preseneti, da se lahko takšna radikalizacija tudi zgodi.

Bistvo v iskanju vloge sindikata je predvsem v tem, kakšna je kakovost človekovih pravic na področju delovno socialnih pravic. Sedaj se nam je zgodilo to, da se je velik del teh nalog prenesel na Varuha človekovih pravic. Kar pomeni v bistvu nekorektno poseganje zakonodajne in izvršile veje oblasti v dialog, katerega edina legitimna upravičenca sta le delojemalska in delodajalska stran. Država je lahko le mediator, pa še tej vlogi mora biti dorasla s tem, da predvsem razume pomen obstoja sindikatov. Tako se sedaj z velikim pompom zgodi enkrat letno v državnem zboru razprava, »potem pa je vse tiho bilo«! Leto za letom poteka tako!

Tudi sindikati morajo doumeti, da se morajo preoblikovati in to tako, da bodo še bolj, po eni strani neodvisni, od države in od delodajalcev, po drugi strani pa neodvisni tudi na mikro nivoju. Danes je že zadnjemu butcu verjetno jasno, da so največje težave ravno na mikro nivoju. Ali so sindikalni zaupniki »zlizani« z vodstvom ali pa so sami največje žrtve mobbinga. Sodobne sindikalne prakse so v svetu uveljavile že to, kar sicer tudi naša zakonodaja zgolj na papirju omogoča in sicer »sydicalist rotation«, v praksi tega ni!

Naslednjič – nadaljevanje o preostalih štirih tezah!