Koliko nas je kaj ljudi, sinov sloveče matere?

Uporniško vrenje se nadaljuje, nadaljujejo se tudi aktivnosti da se zbere čim večji krog somišljenikov, ki bi vsak na svoj način vključili svoje različne socialne mreže. Organizirajo se, kljub pasjemu mrazu celo protesti. Vendar zelo se mi dozdeva, da je celotno naše »revolucionarno vrenje« podobno temu, da cisterno vode zliješ po tleh in potem se čudiš zakaj se ob tolikšni obilici porabljene vode ne moreš skopati v njej.

Zgodba me sicer spominja na neko drugo zgodbo, paralela pa je kar ustrezna. Na številnih predavanjih, ki sem jih imel v večernih šolah podjetništva v devetdesetih letih, sem namreč nadobudne direktorje spraševal o njihovem odnosu do vrednot. Saj veste, klasika: je to moč oz. vpliv, je iskanje smisla, ali je to materialnost oz. bogastvo, samostojnost, strokovnost, kreativnost, položaj...

Skratka želel sem, da se opredelijo za tri najbolj pomembne, in glej ga zlomka, kaj je bila ena od treh najbolj želenih vrednot – kreativnost. In potem smo opravili kratek test in zopet glej ga zlomka. V praktičnem smislu je bila namreč kreativnost v odgovorih ena najmanj zaželenih vrednot. In v tem je bistvo, vsi smo za demokracijo, vsi smo za napredek, vsi smo za spremembe. Vendar bog ne daj, da se to tiče nas konkretno v našem vsakdanjem življenju.

Mnogi opozarjajo na te čudne procese tudi v teh »revolucionarnih gibanjih«. Vsi bi radi bili v teh gibanjih »najbolj pametni in najbolj pomembni«! Že skoraj bogokletno je če recimo sam opozorim, da se pojavljajo nizki udarci tudi med najbolj deklariranimi zagovorniki sprememb, ki se jih nebi sramovali niti najbolj zadrti nasprotniki, recimo tisti, ki so »kao zagovorniki privatizacije«. Zato pri meni še bolj obstaja dvom ali se javno spustiti se v politiko, kajti sam pa tudi mnogi drugi med nami nismo prepričan, da se v resnici želimo, izpostaviti vsem tem udarcem pod pasom, ki nas najverjetneje pričakujejo.

Vse kar sem kdaj koli napisal o kritični masi isto delujočih in mislečih, še kako drži in zato je pomemben sleherni glas, ki ne pristaja na enoumje. In dobrodošel bi bil vsak korak, vsaj, ta trenutek, v smeri, da zberemo tistih toliko tisoč glasov, da lahko damo priložnost vstopu kritične mase predstavnikov Združene levice, še posebej pa DSD v državni zbor takrat ko bodo volitve.

Sam se še vedno sicer držim, tako kot vse življenje, načela, da »če hočeš kaj spremeniti, moraš biti zraven«. Politika je bolj stvar kakovostnega vodenja - managementa tistih sprememb, ki so dozorele in ki spreminjajo določena razmerja na temeljnih področjih človeškega interesnega delovanja, torej ekonomije, znanosti, kulture, edukacije...in učvrščujejo polja socialnega, pravnega in obrambno varnostnega interesa.

Paradoks je le ta, da se vse premalo zavedamo, da so velike stvari na žalost vedno odvisne od majhnih odločitev. In če pogledamo nazaj, za zadnjih 24 let, smo imel prej nesrečno, kot srečno roko. Vendar, strinjam se tudi s tem, da bi lahko bilo tudi še slabše, kar pa ni ravno neka produktivna tolažba.