Flexicurity kot »varna prožnost«?

Končno je nastopil čas, da se le premaknemo od teme, ki sedaj obseda še vedno vso državo. Gre za temo o pravicah istospolnih, gre tudi za že prav nenormalno angažiranje 'božjih služabnikov' in gre za nadaljevanje politično ideološke delitve. Če nas že teme povezane s človeškimi pravicami tako iritirajo, kaj pa je potem šele za pričakovati na polju splošnih ekonomskih in političnih tem. Včasih se mi zazdi, kot ja je slovenski jezik »kačji« jezik. Ne samo fizično razcepljen, temveč predvsem semantično. Demokratičnost ni vedno to, kar se nam ponuja, poštenost, tudi ne. Dobrota je le krinka za egoizem in ljubezen do sočloveka je le temelj za sproščanje nizkotnih strasti! Dajmo se zato malo oddaljit od tem povezanih s pravicami istospolnih, ker kot večina komentatorjev pravilno ugotavlja, res imamo druge težave in skrbi!

Združenje delodajalcev je že pred dobrimi tremi leti predstavilo 64 ukrepov za reformo trga dela, vse pod skupnim imenovalcem zagotovitve »Flexicurity«. Nesporno je dejstvo, da smo nekateri spremljevalci razmer na trgu dela že leta 2002, torej v času ministrovanja Dimovskega, opozarjali na neprožnost trga dela, tako kot je bila zastavljena in osmišljena v Zakonu o delovnih razmerjih. Vendar smo bili v teh opozorilih grobo, da ne rečem nesramno utišani s strani takratnih najvišjih predstavnikov ministrstva za delo.

Zato, sicer načelno, velja sleherno prizadevanje v smeri zagotovitve večje prožnosti trga dela, podpreti in dejansko omogočiti razvoj takšnih odnosov, ki so razvojno naravnani, ki zagotavljajo in omogočajo prožnost in pri tem ohranjajo integriteto slehernega delavca na trgu dela.

In kje je problem? Predvsem v osnovnem pristopu, ki hoče zamenjati težišče problema. Delodajalci svoj predlog utemeljujejo z doseganjem »varne prožnosti«. Apologeti takšnih razmišljanj izhajajo v svojih pristopih k doseganju večje prožnosti na trgu dela predvsem z naslednjimi utemeljitvami: »Do zdaj je bila socialna varnost delavcev oprta na fiksne oblike dela. Danes je potrebno najti način, kako sistem socialne varnosti prilagoditi fleksibilnejšim oblikam dela. Ne more namreč biti obratno - da se oblike dela prilagajajo zagotovljenim oblikam socialnega varstva. V osnovi je namreč lahko socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela, nekega gospodarskega razvoja in rasti in ne obratno.«

No takšno razmišljanje bi bilo točno, in sicer pod določenimi predpostavkami. Odmisliti se mora veljavni vpliv socialne države, odmisliti se mora, da so pogodbe o zaposlitvi »sui generis« in odmisliti se mora vse druge nadvlade na trgu dela (socialne, politične, trajnostnega razvoja...) in izhajati le iz ekonomskih razmerij.

Potem je tukaj še problem slovenskega jezika in njegove uporabe kot komunikacijskega sredstva. Kot bi dejal Noam Chomsky je sleherni jezik » specifično integrativno sredstvo kulturnih, političnih in ekonomskih vplivov na medsebojne odnose«. Zato v uvajanju novih pojmov v slovenščino, pa čeprav tudi tistih, ki jih prenašamo n. pr. iz danskih izkušenj, vseeno velja preveriti z osnovnimi semantičnimi in sintaktičnimi pravili.

Za uporabo določenih pojmov moramo za sleherni ponujeni izraz, kar velja tudi za izraz »varna prožnost«, poiskati njegov antipod. Ta je lahko le en in sicer »nevarna prožnost«. Se opravičujem, vendar sam v tem antipodu – nasprotju, ne vidim ne smisla in ne cilja. Sedanja zakonodaja sicer dejansko uveljavlja ravno takšno stanje, torej nevarno prožnost, saj so toga razmerja na trgu dela tista, ki slabšajo položaj obeh sodelujočih strani, tako delodajalcev kot tudi delojemalcev. Seveda pa se pri iskanju rešitev in novih razmerij ne sme zgoditi to, da se neobvladljivo odpre Pandorina skrinja. Logično je le eno spoznanje in izhodišče, naš cilj mora biti doseganje sprememb v polju varnosti odnosov na trgu dela, ne pa prožnosti. Prožnost je torej atribut varnosti in ne obratno.

Zatorej, če govorimo o »prožni ali neprožni varnosti«, s tem ne pristajamo, da so ekonomske zakonitosti tiste, ki so »nedotakljive svete krave« osnovnih socialnih razmerij v družbi. Drugače povedano, trditev, da je »socialna varnost zgolj posledica razmer na trgu dela« sploh ni nič bolj drugačna od prastare, upam bivše, prakse Eskimov, da so v kriznih razmerah, stare in nemočne preprosto izpostavili na ledene plošče in jih potisnili na odprto morje. Trditev, da naj razmere na trgu dela, določajo obseg in kakovost socialne varnosti, je izjemno nevarna, saj negira smisel in obstoj države kot socialne in pravne združbe, katere namen je zagotavljanje dogovorjenega obsega enakosti svojih državljanom. Drugotno je seveda pri tem vprašanje, ali je ta enakost temelječa na pravičnosti ali na egoizmu. Tega vprašanja si v naši državi seveda ne zastavljamo, čeprav bi si ga morali. Da povem z drugimi besedami, plačna razmerja so povsem porušena, tako med posameznimi dejavnostmi (monopolni položaj dejavnosti), kot med vlogo in položajem, ki ga posameznik zaseda v strukturi organiziranosti opravljanja dejavnosti. Pri tem verjetno ni nesporno to, da je med tistimi, ki najbolj navijajo za »varno prožnost« (porivanja ledenih plošč na odprto morje), preveč managerjev katerih plače so zdivjale preko vseh razumnih meja.

Ali je torej prav, da se tudi v naši državi odpre tema o prožnosti trga dela. Vsekakor, vendar ne bomo uspeli najti pravih rešitev, pa četudi jih bomo našli, jih ne bomo sposobni udejaniti, če ne bomo razumeli, da je naš cilj lahko le »prožna varnost« in da se moramo čim prej otresti »neprožne varnosti«, ki sedaj vlada. Rešiti pa se moramo tudi nesmisla »varne prožnosti«, ki so jo ti mojstri pisane besede uspeli infiltrirati že v vse ključne dokumente, tudi v koalicijski sporazum. Da končam, zagovarjanje »varne prožnosti« pomeni v bistvu zanikanje vloge in smisla socialne države in tudi pravne države. Pomeni tudi pritrditev nebrzdanemu invidivualizmu in neoliberalnemu pohlepu! Ali res hočemo to?