Sedeži v Bruslju in nacionalni interes!

Najprej pa začnimo z misijo »Iskanje gospodarskega ministra«. Bojim se, da smo še vedno, kljub številnim klofutam, ki smo jih v zadnjem mesecu prejeli – no kar številne smo si tudi sami dali – prav divje usmerjeni v iskanje »strokovnjakov«! Modra manjšina, ki sicer le redko dobi prostor v javnih medijih sicer ni tega mnenja.

Publicist Markež se v SP Dela med drugim ponovno sprašuje, kaj je resnični slovenski nacionalni interes ter navaja misel, da najbrž nihče ne bo nasprotoval trditvi, da so vodni viri v največjem nacionalnem interesu in da bi bilo zelo dobro imeti pravne varovalke pred nenadnim obvestilom EU, da je trgovinski sporazum z ZDA izpogajan, stranska posledica tega izjemno koristnega akta pa je liberalizacija vodnih virov, ki so, so bili in bodo največji interes multinacionalk.

Njegov naslednji premislek velja vprašanju kako odpreti perspektive malemu in srednjemu podjetništvu, ne da bi pri tem morali prodati dušo neoliberalistični ideologiji. Moje mnenje pa vsekakor temelji na tem, da opozarjam na izjemno kratkovidnost našega pristopa k rešitvi večine problemov, od gospodarske rasti, do zaposlovanja in splošne rasti v državi.

Skratka, ne sanjajmo o malih in srednjih podjetjih kot nosilcih gospodarske (ekonomske) suverenosti), ker to so le kolesca vpeta v večje poslovne povezave. V teh zadevah vidijo le naivci priložnost in prednost. Zato odgovor, kje poiskati kandidata za gospodarskega ministra, je nasvet enostaven. Gospod mandatar, le prave svetovalce povabite na pogovor.

Drugo razmišljanje prihaja iz Bruslja izpod peresa Trošta, sicer z zamudo, vendar v celoti pritrjuje redkim komentarjem nas, ki smo že več kot mesec dni razmišljali in pisali povsem drugače od histerije, ki se je v tem času razpasla preko vseh meja. Upam samo, da zaradi svojega korektnega pisanja ne bo dobil kuverto z vozovnico za Ljubljano.

Tako razmišlja: »Zdaj smo tam, kjer smo. Na prometu. Ne razumite me napak. Ta resor ni slab. Še zdaleč ne, če pomislimo, kako infrastrukturno podhranjena je marsikje Slovenija. A ta resor še zdaleč ni tako močan, kot je bil tisti prej. To je tisto, kar je Slovenija izgubila. Možnost vpliva in stik z nekom, ki je bliže Junckerju. Vprašajte Janeza Potočnika, s čim se je ukvarjal v zadnjih letih. Se spomnite posredovanja Ollija Rehna v razpravah med Slovenijo in Hrvaško, plinski terminali … Evropska komisija vsak teden zaseda in sprejema odločitve. Violeta Bulc utegne biti težje uveljaviti interese države, ki jo bo predstavljala v Berlaymontu. Na prvi vtis deluje dobro, energično.

Evropski poslanci so očitno vzeli tisto, kar so hoteli – torej AB. Vzeli so tam, kjer so najlaže vzeli. Majhni državi, ki ni podprla svoje kandidatke. Ta kandidatka je bila za to lahka tarča. Tisti, ki so uživali v odstreljevanju slovenske kandidatke, se bodo morali vprašati, ali se je izplačalo? Politična cena je nedvomno majhna. Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je po potrditvi Violete Bulc za komisarsko kandidatko že sredi preteklega tedna pošiljal zahvalna pisma svojim sodelavcem.«

Neverjetni smo Slovenci, res smo sposobni uprizoriti pravo sago o »Der dumme Hans« pravljici bratov Grim. Izgubili smo podpredsedniško mesto, izgubili smo področje energetike in na koncu še podpodročje vesolja. Vendar pomembno je, da se mi kljub temu počutimo kot »zmagovalci« in kot rešitelji EU pred "slabimi" kadri!

Moje mnenje v tej zadevi je seveda naslednje. Vsi ki govorijo, da je AB »kriva« da je zapravila podpredsedniški položaj, recimo Ljudomila Novak na RTV SLO2, ko prostodušno laže v kamero in pozablja dejstvo, da je Juncker sprejel odločitev, da podeli podpredsedniški položaj, ne državi temveč kandidatki, ki bo izpolnjevala tri pogoje. Naši politiki pa so razmišljali le eno – kako izigrati Junckerja. No poskus je bil res »uspešen«! Sedaj pa bi radi povrh vsega še prikrili sledove te svinjarije, ki vodijo v brloge SDS, SLS in SD!

Meni je popolnoma jasno, poznavajoč to okolje, da v tej zgodbi sploh nista pomembni področji energetike ali transporta (z ali brez vesolja). Pomembno je le eno, kakšen ima kdo vpliv v EU in bo to takoj jasno ko se bo videlo, kje kdo sedi v času kosila. Paradoks je v tem, da se vedno zbere največ 72 ljudi, kar pomeni 9 miz s po 8 mest. Tudi iz tega razloga ima Juncker svojega prvega namestnika in še šest namestnikov, da ustrezno zapolni mizo Ena.

Miza Ena ima najboljši položaj in tisti, ki sedijo za njo so tudi najbolj vplivni. Zato so večurna kasnejša zasedanja teh organov le show za javnost, pravi dogovori in odločitve se sklenejo med temi mizami, predvsem pa za pravo mizo. Zadeva poteka po teh pravilih in tako - pa naj si gre za skupno kosilo komisarjev, ali direktorjev DG, ali funkcionarjev po področjih, recimo DGE.

Železni repertoar vsakokratne mize Ena tvorijo, poleg komisarja (njegovega asistenta – prvega namestnika, ki je zapisnikar) torej še šest namestnikov.

Znanec mi je razlagal primer miz za DG za zaposlovanje, steber so bili poleg DG for employment še vedno predstavniki 4 držav - (po abecedi) GB, Francije, Nemčije in Nizozemske. Na preostali dve mesti je bil vedno vključen nekdo po njihovem izboru in ne za »enkratno uporabo«.

Torej kakšna enakopravnost, kakšna pomembnost recimo Italije, Španije ali Poljske. Da o treh baltskih revčkih raje ne govorimo.

Skratka, vse nam bo jasno, ko bomo videli prve slike skupnih posnetkov kosil, ki se običajno posnamejo pred začetkom teh dogodkov. Vemo pa le dve stvari, AB je imela stol rezerviran pri mizi ena in slovenski ELS poslanci ta pravila dobro poznajo. Kje bo sedela Bulčeva nihče ne ve, Vsekakor pa ne za prvimi tremi mizami po pomembnosti, ki so vedno skupaj.

Lahko samo upamo, da ne bo dobila mesta pri mizi, ki je blizu vrat, ki vodijo v toaletne prostore. Vemo pa tudi to, da na srečo ne bo dobila priklopnega sedeža! Sploh pa se ne bi čudil, da tam nekje sedi naših pet 'zveličavnih' predstavnikov ELS.j

Torej dragi ploskajoči državljani, predvsem pa tisti, ki ste izvolili slovenske predstavnike v ELS – niso pomembna področja – pomembna so omizja in stoli. Sam pravim še enkrat – bodimo zadovoljni, da nismo dobili priklopnega stola!

Še dodatek zgolj za odgovore twiterašem!

Lojze Petrle – blefer in specialist za mednarodno politiko, oče »Sramote v Ogleju«

Romana Jordan – Kaj je to ona, ki je Madžaru masirala mednožje?

Patricija Šulin – Tako mlada in že tako zvito potuhnjena. Jo čaka v SDS še lepa kariera!

Franc Bogovič – Mož kontinuitete. Vedno istih intelektualnih zmožnosti, kot župan, kot poslanec v parlamentu, kot EU poslanec!

Igor Šoltes – mislim da zares verjame v svoje besede!