Kaj je to z nami, kaj se nam to dogaja?

Zadnje politično dogajanje v podalpski državici na neverjetno hiter način razgalja vso tragiko dogajanja v zadnjih dveh desetletjih. Še več, dejal bi da nam na nek način reflektira vse politične zablode, slabe kadrovske odločitve, nenehno hrepenenje ljudskih množic ob vsakokratnih volitvah na prihod »mesije« in odrešitev naroda v smislu »pesmi sužnjev« iz Nabucca. Mogoče pa ne bi bilo slabo, ko bi namesto Cerarja imeli možnost izvoliti enega Verdija. Škoda, da so se bratje Ipavec malo prehitro rodili.

Zato ta zapis ni posvečen zgolj eni konkretni stvari, temveč želi biti prej refleksija nekih povezanih zadev, ki me že dalj časa silijo v razmišljanje. Predvsem pa sta mi dva komentarja pod nedavnimi blogi dala za misliti.

Prvi komentator je zapisal:

Tako kot ti si ližem rane ko skušam razumeti zakaj stvari, ki so zame pomembne tako malo veljajo v družbi v kateri živim in hkrati zadeve, ki se mi zdijo ničeve tako visoko kotirajo. Ne bom komentiral zapisanega, čeprav v velikem delu soglašam s tvojim razmišljanjem.

Velja pa se vprašati zakaj toliko razumnih ljudi beži od "oblasti" - od politike in še bolj zakaj ta ista politika toliko - prej poštenih in častnih ljudi - skorumpira in onečasti ali, še bolj žalostno, toliko poštenih, častnih in sposobnih - izvrže, izloči?

Najbolj pa bega in boli vprašanje kako to, da ljudje, volilci, s čisto povprečno distribucijo pameti, zmoremo vedno znova in znova (iz)voliti "napačne" ljudi. Ljudi, ki se najprej zdijo "pravi", odrešeniki, moralne veličini, intelektualni superiorneži... pa so samo ljudje, ali pa še to ne.

Drugi komentar je izhajal iz misli o zadnjih dogajanjih okrog predlaganja slovenskega komisarja:

...  imam občutek kot, da bi se uredniki z RTV in komercialke spajdašili v kakšnem bifeju in po deseti rundi pirov odločili, da je treba Bratuškovo stolčt!

Ogabni so mi orkestrirani napadi SDS-ovcev, ampak tile niso nič boljši. Kaže, da je ta politična kultura zmagala...

To je torej moja iztočnica, ki jo želim povezati z besedami europoslanca Bogoviča. Saj se mi človek že prav smili. SLS je kot gnila hruška odletela iz domačega parlamenta. Skupen nastop na EU volitvah z NSi, ki jim je prinesel kar dva mandata, se je končal v pričakovanem sporu zakaj niso dobili treh mandatov, kar je seveda onemogočil skupni nastop za državnozborske volitve.

SLS ni stranka kot DeSUS, SLS je stranka z najbogatejšo tradicijo v slovenskem prostoru. Vendar poglejte, kaj je s to stranko naredil predvsem »županski lobi«? Namesto da bi se v zadevi kandidature za EU-komisarstvo vzdržali, so postali potparol »skupne« akcije SDS, NSi in njih. Zopet jih je SDS izrabila, zopet bodo predvsem oni plačali za posledice te nepremišljenosti.

Pravzaprav mi je SLS izjemno žal. V njej imam kar nekaj dobrih znancev, mogoče bi jih lahko celo imenoval prijatelje, čeprav o teh detajlih nismo nikoli razglabljali. Enako velja za NSi. Danes sem slučajno srečal znanca iz NSi, kar med dežjem sva se pogovarjala na ulici, kljub temu, da se je obema mudilo. Pogovor je bil v bistvu dolg in zelo vsebinski, nič očitkov kaj in kje je kdo sedaj aktiven. To je bila preprosti odkrita izmenjava mnenj. Pozorno poslušanje moje kritike in nasvetov. In to je to!

Za SLS pa moram priznati, da sem v začetku devetdesetih, ko se je večstrankarstvo konstituiralo vedno mislil, da je to moja verjetna izbira. Vendar do tega ni nikoli prišlo. Ta stranka se ni nikoli zavedla svoje zgodovinske obveze do preteklosti in tudi v nobenem trenutku ni uspela postati »žlahtna« konzervativna stranka na desnici.

Vendar vrnimo se k aktualnemu dogajanju. Torej, Juncker nam bo dal svojevrstno lekcijo, tako slovenski levici kot desnici, kako se v politiki kadruje in kako se lahko pragmatizem kaže tudi kot vrlina politične stabilnosti, kjer beseda že velja. Tudi v tej zgodbi se mi zatekamo v pomanjkanje pravnih navodil, kako izbrati komisarja. Prosim vas lepo, pa saj nismo v dosedanjem času uspeli narediti pravil niti za izvolitev poslancev v državni zbor. Zato pa imamo sramoto, kot jo imamo.

Tudi če bo EU-pisarjem pisem uspelo »zdriblati« Bratuškovo, v vsakem primeru bo zmagovalec Juncker, poraženci pa Slovenija, Cerar in Bratuškova. SDS, kot mafija iz ozadja bo že poskrbela, da to ne bo, bo pa v prvo vrsto krivcev porinila NSi in predvsem SLS.

Pravzaprav mi je res iskreno žal vseh teh žalostnih dogodkov in dejstva, da se noben od akterjev iz teh dogajanj ničesar ne nauči. Zadnjić sem nekje napisal, da se od aktivne vloge izvzemam in da grem na galerijo. No moram priznati, da sem se po teh zadnjih dogajanjih že na galeriji presedel dodatno za dve vrsti še bolj v ozadje!