Je Slovenija v »rikvercu«?

Si predstavljate, da se ponoči vozite z vlakom in naenkrat zaradi teme izgubite občutek v katero smer se peljete. Ni za videti nobene luči, nobenega signala ali točke na katero bi se lahko oprli. Ali pa recimo še bolj nazorno. Ste v vlaku, na postaji in vidite, kako se vaš vlak prične počasi premikati in si rečete, »no krenili smo!« Okna sosednjega vlaka drsijo vedno hitreje mimo vas in vlak izgine, vi pa zgroženi spoznate ob pogledu na nepremično pokrajino, da ste še vedno na postaji, le sosednji vlak je odpeljal.

Tako se mi vse bolj dozdeva, da se tudi naši državi na nek način dogaja podoben efekt. Dobili smo »novega strojevodjo«, zdi se nam, da je nekje v lokomotivi, toda kaj počne tam in kaj se dogaja, tega živ bog ne ve. Tudi ne vemo v bistvu kje se lokomotiva nahaja. Ali v smeri vožnje, ki jo predpostavljamo ali je tam na kompoziciji, za katero mi menimo in predpostavljamo, da je rep našega »državnega« vlaka!

Skratka, po volitvah so se sprostila velika upanja. Samo kaj, ko pa smo po naši stari navadi zamenjali naše želje in naše možnosti. V principu se je na nek način »poslovila« generacija, kot se je pred 10 leti tista rojena med 1945 in 1944, sedaj tudi ta rojena 1955 – 1965. Sedaj v večini prevzema oblast generacija 1965-1975. Tudi to ni slabo. Ko je med aktualno generacijo, ki prevzema oblast in tisto, ki je odpisana, še ena generacija odpisanih, je človeku malo lažje. Malodušje postane naenkrat znosnejše.

Ni pa nič lažje zaradi tega, ko se že s prostim očesom vidi, da se pri nas nič ne spreminja in da grški filozofski izrek, da človek nikoli dvakrat ne stopi v isto reko, pač ne velja. Preprosto zato, ker mi ne vstopamo v isto reko temveč v isto mlako!

Torej, kaj hočem povedati? Predvsem to, da se generacije zamenjujejo, slabosti pa ostajajo in vsa tista slaba razmerja, ki smo jih »uspešno vzpostavljali zadnji dve desetletji. Pa si osvežimo naš pogled le z nekaj dejstvi. Vsaka družba ima v svojih vrstah altruiste in psihopate. Tako enih kot drugih je skupaj manj kot 10 %. Med njimi pa je razmerje približno takšno, da na enega altruista prideta dva psihopata. Kdo in kaj so psihopati v politiki je dovolj dobro pisal prof. Nolimal. Prav tako nam njihovo ravnanje uspešno vsak dan demonstrira Tretji kanal RTV. Zato o tem ne bom pisal, rad pa bi povedal le eno. Sleherna zdrava in normalna družba se teh dejstev zaveda, kot tudi hendikepa, da obstajajo poleg altruistov še psihopati. Vendar nobena zdrava in normalna družba ne dovoli, da se povzpnejo psihopati na najvišje politične položaje v državi temveč skozi mehanizme politične demokracije, predvsem volitve, skrbno pazi, da je vloga psihopatov na nek način utilitaristično kontrolirana, ter da so najvišja mesta namenjena predvsem visoko etičnim ljudem.

Zato si oglejmo le dva dogodka, ki sta zaznamovala predvsem drugo polovico avgusta in ta mesec. Eno je »lovljenje« slovenskega kandidata za komisarja in drugo so hearingi pred imenovanjem ministrske ekipe.

Najprej o Alenki Bratušek. Etika je vedno priročna stvar, sploh če se krepko manipulira z dejstvi, jih izkrivlja ali celo sprevrača. No mojstri manipulacije, ki so sposobni, in to že večkrat, izpeljati celo nesklepčno sejo neke komisije, to tudi naredijo. Brez sramu in brez zadržkov. In v čem je sedaj največji paradoks? V tem, da oni apelirajo na našo visoko etičnost, mi sami pa naj spregledamo njihovo neetičnost. 

Ne briga jih kaj misli Juncker o sestavi "svoje" komisije. Ponujajo mu celo Zvera, verjetno tudi za ceno spremembe spola in političnega prepričanja. No je pa res vprašanje ali bi sam imel s tem kakršne koli težave. Vestno zamenjujejo pojme kot so "kandidiranje" in izvolitev", hkrati pa ob vsaki in to res vedno, ponavadi že v drugem ali tretjem stavku, omenjajo svojega slavnega zapornika. Če smo dosledni, iskreni in pošteni, bi jih moral vsaj nekdo vprašati: »Gospodje, zakaj se ne izločite iz vseh tistih razprav, ki se posredno ali neposredno tičejo vašega vodje«! 

Zakaj ne zaupate v sistem, predvsem pravosodni in ne počakate, da se zgodba razplete? Mogoče ste nekaterni prebrali moj blog v dnevniku »Med politično državo in civilno družbo«, kjer sem ocenjeval ministrske kompetence, torej ne strokovnost. In kljub temu, da ga jih le malo poznam in sem upošteval le elemente njihovih uporabljenih ključnih besed na zagovorih, sem v zaključku zapisal, da jih je v oceni njihovih ministrskih kompetenc dve tretjini pod povprečjem. Bom pa presojo za tiste, ki bodo ostali ponovil, vsekakor čez najmanj 6 mesecev.

Sicer pa, sedaj, ko sem prišel skoraj do konca svojega zapisa ugotavljam, da v bistvu nimam kaj za dodati, Le poudarim lahko, da skoraj vsa zastavljena vprašanja na hearingih, slonijo na takšnih dejstvih, ki razkrivajo, da je vse govorjenje in ravnanje seveda pogojeno z zmožnostmi spraševalcev, za katere pa zelo velja to, da je  premalo pogled zgolj iz slovenske mlake. Neko hudo prekletstvo visi nad nami, pa nisem vraževeren. 

Skratka poglejmo samo še konkreten dogodek vezan na zaslišanje kandidata za ministra za infrastrukturo. Ozadje drugega tira in perspektive luke je dejstvo, ki ga je potrebno razumeti v luči borbe med evropskimi transportnimi titani. Mogoče pa tudi še višje. Zato pa sem tem bolj upravičeno v nekem drugem blogu napisal, če bi slovenska SOVA bila strokovno vodena, če bi razumela svojo vlogo in pomen izvajanja najmanj (največ) 20 obveščevalnih projektov, potem bi eden izmed njih bil tudi ta problem, kaj se nam dogaja na področju evropske transportne doktrine!

Še nekaj, hearingi sicer vsi kažejo na visoko strokovnost kandidatov, toda mi iščemo ministre - torej politično imanentnost in ne državnih sekretarjev ali generalnih direktorjev direktoratov.

Zato odgovora na uvodno vprašanje tega bloga sam ne poznam. Upam le da ga mogoče pozna strojevodja, to je vsaj nakazoval danes, ko je na parlamentarnem organu razlagal o pomenu državotvornosti! Bomo videli.

Evropske politične maske so za nas pač neznanka!