O varnostno obveščevalnih službah v Sloveniji!

Zadnji dogodki in dogajanje okrog Alenke Bratušek, predvsem pa nekontrolirano razpredanje, komu vse bo njena kandidatura koristila, me je vseskozi vzpodbujalo, da napišem nekaj pogledov na varnostno obveščevalno problematiko v državi.

Vsaka resna država ima sistem, ki ga imenujemo varnostno obveščevalni. Od dogodkov 11. septembra, od katerih je sedaj minilo že ravno 13 let, na tem področju prednjačijo ZDA. Če je bilo njihovo delo do sedaj razdeljeno na več ali manj delitev pristojnosti med NSA, CIA in FBI, se je po napadu na dvojčka v New Yorku, njihovo število povečalo na famoznih več kot 17. Pa ne toliko zaradi ustanavljanja novih, temveč predvsem zaradi podelitve novih pristojnosti drugim že obstoječim in predvsem specializiranim agencijam. Res pa je tudi to, da je bila ustanovljeno nova agencija, kot krovna koordinatorska organizacija, to je Urad za domovinsko varnost.

Kot primere izjemno učinkovitih varnostno obveščevalnih služb tudi ne bom izpostavljal Izraelskega Mossada, ki se je zadnje čase uspešno potuhnil v ozadje, prav tako ne o SISMI in SISDE, to je Italijanskim službam, ki so prav tako modro v ozadju. Potem je tukaj še nemška BND in seveda obe britanski službi MI-5 in MI-6.

Tudi Slovenija se je želela predstaviti kot »prava« država in je vzpostavila sistem, ki sta ga najprej predstavljali VIS in VOMO. Potem smo dobili famozno SOVO, ki je v bistvu simbol modrosti, in je že s tem v pravi posmeh njeni funkciji pri nas. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija - SOVA je torej osrednja civilna obveščevalno-varnostna služba, oblikovana po mednarodnem priznanju samostojne in suverene države Slovenije.

Vendar naš varnostno obveščevalni sistem ima spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Ampak krivda za bledosenčnost našega varnostno obveščevalnega sistema, se ne prične pri tej komisiji. Pri njej se le zaključi. Temelje sistematičnega uničevanja varnostno obveščevalnega sistema se je postavilo že pri snovanju ustave in delitvi pristojnosti v državi med tri veje oblasti. Nikoli nismo spoznali pomena varnostno obveščevalnih služb, nikoli zato tudi nismo čutili potrebe po ustanovitve Sveta za nacionalno varnost, ki bi združeval vse ključne dejavnike uveljavljanja naše državnosti. Nikoli nismo razumeli, da pri zagotavljanju naše državnosti Predsednik Republike, Predsednik Parlamenta in predsednik vlade niso nasprotniki, vsaj ne na tem področju. Da se v to razmerje ne bi preveč zapletli je bilo to predvsem vodilo »očetov ustave« in so neverjetno zahtevno nalogo usmerjanja varnostno obveščevalnih aktivnosti raje prenesli na neko obskurno parlamentarno komisijo, v katero po prepričanju najmanj 20% državljanov povsem legitimno sodijo celo kaznjenci.

Kadri na tem področju so prav tako zgodba zase. Prisotnega je bilo ogromno diletantizma pri zaposlovanju ljudi. Dajalo se jim je prezahtevne naloge za njihovo usposobljenost. Bile so tudi nepotrebne smrtne žrtve med rezidentsko mrežo v tujini zaradi neprofesionalnega dela. Zato ni nič nenavadnega, da so v tej izjemno pomembni službi našli svoje zatočišče ljudje, ki so danes zgolj razdeljevalci sveč ob priložnostnih dogodkih. V službi pa ni vrhunskih analitikov in prognozerjev. Operativci pa so neustrezno usmerjevani in bolj ali manj prepuščeni samim sebi ali pa so »potrčkoti« tujih obveščevalnih služb

Predvsem pa dogodki, kot so bili ti zadnji, recimo spretno »podigrana« zgodba Reporterja o domnevni preiskavi zoper našega veleposlanika pri NATO v katero so vpletli še Poljake, NATO, MZZ in Ruse, kaže na vso nemoč in slabe možnosti operativnega dela. Naš varnostno obveščevalni sistem si je namreč zadal zelo ambiciozne naloge, saj si je zapisal, da med njene temeljne naloge sodi delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma zagotavljanje nacionalne varnosti.

Papirnata izhodišča za delo OV so vsekakor prepisana iz navodil nekaterih drugih služb še pravijo, da je razvoj agencije usmerjen v oblikovanje moderne in dinamične službe, v kateri imajo pomembno vlogo uporaba sodobnih informacijskih in analitičnih metod ter najsodobnejše informacijske tehnologije, njeni razvojni oz. strateški cilji pa so obenem usmerjeni v strokovni razvoj zaposlenih, razvijanje primerne organizacijske kulture ter v varčno in gospodarno uporabo materialnih virov.

Toda, če je n.pr. Ameriški varnostno obveščevalni sistem z vsemi svojimi službami sposoben izpeljati najmanj 2.000 varnostno obveščevalnih projektov na letni ravni, to še ne pomeni, da bi morala Slovenija tekmovati z njimi v kvantiteti. Za našo državo je povsem dovolj, za potrebe zagotavljanja in zaščite nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju, da bi se takšnih projektov opredelilo zgolj 20-30. Ponavljam, ne izvedlo, temveč opredelilo. Tega pa »mavrično« sestavljena komisija sploh ni sposobna. Še manj je prebavljiva logika, da je lahko opozicija tista, ki zagotavlja takšnega predsednika komisije, da bo ščitil in zagotavljal nacionalno varnost. Mislim, da se takšna oseba ukvarja predvsem z vprašanjem, zakaj je izgubil volitve in seveda, kako se ponovno zavihteti do oblasti?