Pred nami je nova ledena doba!

Lahko bi sicer napisal »Ali je pred nami nova ledena doba?«, vendar bi se vsaj sebi zlagal. Zame je ta stvar nesporna in torej ni pod vprašanjem. Seveda ne gre za ledeno dobo, temveč za »hladno vojno«. Pa tudi sam izraz hladna vojna, katerega nastanek sega v prva leta po II. svetovni vojni, je vmes doživel svojo doktrinarno spremenjeno inačico v terminu »Spopadi nizke intenzivnosti«, ki se je uveljavila okrog leta 1980. Sestavni del spopadov nizke intenzivnosti sta bila predvsem dva elementa, specialna vojna – psihološko propagandna delovanja in teroristične aktivnosti.

To navajam zgolj zato, da mi kakšen naivec ne bi očital, da je specialna vojna komunistični konstrukt, terorizem pa produkt Al Kaide. Na žalost sta oba nastala v dokumentih ameriških snovalcev povzročanja konfliktov in napetosti v svetu, ki sta jim pač ušla izpod nadzora. Kot zli duh, ki je ušel iz steklenice človeške neumnosti in neodgovornosti.

Spomnimo se, NATO  je bil dejansko ustanovljen v smislu nekakšne udarne pesti OZN, pod ameriškim patronatom, da se »ohranja mir« v svetu. Celo Sovjetska zveza je dala pristanek, da se pridruži NATO in so se o tem tudi vodila pogajanja. To je bil namreč nemirni čas Korejske vojne. Vendar so ZDA vstop Sovjetske zveze zavrnile in 5. maja 1955 raje sprejele v svoje vrste Zahodno Nemčijo, kar pa je bila izredno slaba poteza, saj je že 10 dni kasneje sledil odgovor iz vzhoda in 15. maja 1955 je bil ustanovljen, kot odgovor Sovjetske zveze Waršavski pakt.

Če bi EU dejansko želela svojo perspektivo in tisto dolgoročno vlogo, o EU trajnega sodelovanja in povezovanja, ne bi nikoli dovolila ZDA, da je potem Putin lahko v Moskvi vzkliknil besede »Na meje so nam prišli«! S čim, z NATO! Z prav z zadnjo širitvijo pred desetimi leti, ko je v paketu desetih držav vstopila tudi Slovenija, se je to zgodilo. Seveda Putin pri tem ni imel v misli Slovenije. Je pa vsekakor imel v mislih potencialno nadaljnjo širitev NATO na Ukrajino. Zato nas naj ne preseneča, da položaj Krima in zadnji zapleti niso samo vprašanje nekega teritorija, so tudi vprašanje geopolitičnega položaja v tem delu sveta. Ukrajina je sicer mehki trebuh Rusije v njenem nadaljevanju. S Krimom v Ruskih rokah, pa je Ukrajina v kleščah. Zato naj nihče niti ne pomisli, da bi kakršne koli sankcije odvrnile Rusijo od njenih sprejetih in potrjenih odločitev.

Vse se spreminja, je vzkliknil Heraklit, sedaj sem opazil, da kar je postala Bratuškova resna kandidatka za EU komisarko, ona naenkrat ponavlja beseda Baraka Obame, da »ima svoboda svojo ceno«! Ne vem, kdo si želi takšne »svobode«? Prihaja obdobje izrazite nesvobode.

Tisti, ki smo preučevali povojna obdobja, predvsem obdobje hladne vojne, smo zgroženi ugotavljali, da je bilo to obdobje značilno po neverjetno gentlemanskemu sodelovanju »jastrebov« iz zahoda in vzhoda. Zato padec Berlinskega zidu njim ni predstavljal zgolj konca nekega obdobja, temveč predvsem izgubo pozicij moči, političnega vpliva in seveda finančnega razkošja za razno razne »under cover operations«.

Pravzaprav je novo zaostrovanje najmočnejša voda na njihov mlin. Kajti odločitve o ameriškem prehodu na »novo doktrino NATO« v bistvu pomeni zgolj redefinicijo doktrinarnih spoznanj pred letom 1980. To pa seveda pomeni, da so tudi na ruski strani dobili navdušene podpornike in zaveznike, ki te spremembe podpirajo. Ob dodatnem problemu, da eden teh bivših »specialistov« 
sedi kar lepo v samem Kremlju.

Tudi moramo priznati, da je z Gorbačovim tudi nekdanja Sovjetska zveza in kasneje Rusija, sprejela neke vrste status quo medsebojnih aktivnih vohunskih delovanj. Večina specialistov za področje vohunjenja se je preusmerila, da ne bi zakrneli, predvsem v področje industrijske špijunaže. No sedaj se bodo lahko vrnili na matična področja dela.

ZDA se pravzaprav niti ne sanja, v kako neumno igro so se spustili. Pustimo Korejsko vojno z njenimi posledicami razdelitve države, ki traja še dandanes. Poglejmo zgolj Vietnam. Kateri pameten in umirjen demokratični Američan bi podprl začetek vojne v Vietnamu, če bi vedel, kakšen bo njen konec. Ne pozabimo, to je bila vojna proti »komunizmu« - in rezultat, oba Vietnama združena in komunistična. Poglejmo tudi v Avganistan, kjer je ameriška pomoč uspešno krojila zlom ruske prisotnosti. Danes pa se ZDA samim ta vloga vrača kot tragična farsa.

Hočem predvsem poudariti, da če si kdo ob zadnjih ameriških potezah mane roke, so to Ruski jastrebi, ker vedo, da jih sedaj čaka delo za najmanj naslednjih 30 let. Marsikdo se seveda vpraša, kje in kako? Saj odgovor sploh ni daleč, najprej se bo iz pasivne Ruske vloge prešlo v aktivno, intenzivno se bo spremljalo dogajanje v politično nemirnih delih EU. Tukaj so v ospredju tri potencialne fronte delovanja, prva, ki temelji predvsem na »možnosti« v vzhodni Nemčiji in Baltskih državah. Druga, ki bo usmerjena v specifiko romanskega prostora, torej Francija, Italija in Španija. Ne zanemarimo pa tudi tretje fronte, to je geostrateškega prostora ki sega od Slovaške preko Madžarske do Srbije in Grčije. Denar hitro porodi »skupna« prijateljstva in zavezništva!