Hura za »socialno« podjetništvo v izobraževanju...

Štiri leta so minila kar sem napisal blog o neki državni sekretarki na ministrstvu za delo (današnji ministrici) kako je z zanosom razlagala o pripravi zakonskih izhodišč o ureditvi socialnega podjetništva. Nato se je oglasil še prvi državni sindikalist in vzhičeno govoril o potrebi po spoštovanju predpisov o plačah (višini, pravočasnosti, celovitosti izpolnjevanja obveznosti...) in seveda je na koncu pristavil svoj piskrček še nek nadobudni direktor nekega zavoda, ki je zaneseno dejal, da je pomembno, da njihov zavod že sedaj posluje brez dobička in da se bo s temi novimi zakonskimi okviri njim še bolj odprlo področje delovanja izven javne službe.

Takrat sem dejal »vse lepo in prav«, vendar se mi je ob poslušanju vse te prijetne zgodbe nehote postavilo vprašanje. Ali so se na ministrstvu resnično posvetovali s tistimi, ki socialno podjetništvo poznajo malo bolje, seveda predvsem tako njegove dobre kot tudi slabe strani. Tudi v naši državi imamo namreč strokovnjake, ki so o teh zadevah imeli referate na konferencah OECD in so bile njihove ideje tam dobro sprejete.

Takratna informacija o tem, kaj je temeljna značilnost socialnega podjetništva, torej, da je to neprofitno poslovanje, pa me je razžalostila. Saj potem imamo že sedaj v naši državi socialno podjetništvo v smislu tega, da se izpolnjuje tako sindikalne zahteve o plačah, kot managerske zahteve, da se ne ustvarja dobiček. Poglejmo v luči teh zahtev samo nekatere naše monopolne poslovne sisteme, recimo slovenska elektro podjetja, slovenske železnice, slovensko pošto...

Vsi ti imajo nenormalno visoke plače, ne ustvarjajo dejanskega dobička, temveč, če je potreba, zgolj knjigovodskega in njihovi direktorji so "kralji na Betajnovi". Neustvariti dobiček je pa resnično preprosto, vse kar dobiš preprosto 'zagoniš', po možnosti tudi z nenormalno visokimi stroški. Vendar to ni oznaka za socialno, še zdaleč ne!

V kateri smeri bi se torej moralo razvijati socialno podjetništvo v tej državi? Odgovora na to vprašanje ne mislim dati, čeprav ga v veliki meri poznam. Spoznal sem, da smo država ki se odlikuje po tem, da se v njej ideje na veliko kradejo, nato pa se zaradi nesposobnosti impementacije teh idej, uspe praktično vse "sfižiti". To je naša stvarnost, takšna usoda na žalost čaka tudi socialno podjetništvo.

Ampak, to je zgodba izpred štirih let. Pravo burleskno nadaljevanje je sledilo sedaj z objavo nekaterih podatkov na Supervizorju, zato sem z zanimanjem poslušal današnji Studio ob 17 ter »mučenje« novinarke in Informacijske pooblaščenke z eks ministrico Setnikarjevo, dekanko EF Tekavčičevo in ministrom Koprivnikarjem.

V vsem, kar so si izbrali kot logično osnovo svojih trditev bi jih lahko v celoti oporekal. Pa ne bom, ker v enem imajo prav, jaz za moje poglede nisem plačan, oni pa so preplačani! Toda nekaj pa se vseeno mora razsvetliti. Najprej o dilemi zakonitosti takšnega početja. To je lažna dilema, saj temelji na pokvarjeni zakonodaji, ki je omogočala ta početja (pravi izraz je svinjarije). Torej zakonitost je zagotovljena, kaj pa etičnost. Po mojem vsekakor ne. Kajti, če je Setnikarjeva sprejela položaj dekanke, bi se morala zavedati, da že ta položaj sam po sebi zahteva celovitega človeka, ki že zaradi etičnih razlogov ne sme biti v vrsti pri kotlu v katerem so »pohani evri«. Še v vojski je bilo pravilo jasno, kuharji jedo vedno zadnji!

Naslednja zadeva pa že sili na jok. Verjetno je marsikomu znano dejstvo kolikšne so tedenske delovne obveze na fakulteti. Od rednega profesorja s štirimi urami, do asistenta z cca 18 urami, vsi ostali so nekje vmes. Torej opraviš v enem tednu za 4 ure predavanj in potem ves drugi čas lahko nameniš trženju na »prostem trgu«. »Proste ure« se računajo na žalost drugače. Opravljenih 16 in še kakšno uro predavanj na mesec pomeni zasedenost urnega fonda za kar 174 delovnih ur.

Včasih so imeli zakonodajo, ki je jasno določala: »V socializmu ni izkoriščanja človeka po človeku«! To je pomenilo tudi to, da nihče ni imel pravice »izkoriščati« tudi samega sebe. Bilo je tudi jasno postavljeno pravilo, le do največ 1/3 mesečne obveze se lahko zaposleni veže na dodatno delo. To pa pomeni na mesec le fond 58 ur. Da ponovim, zgolj 58 ur, da je delo v okviru redne službe in tudi projektne službe kakovostno opravljeno.

Minister Koprivnikar, pa tudi minister Židan, je obljubil, da se bodo te stvari zakonsko uredile. To pa bi rad videl! Saj so pred 20 leti že bile zakonsko urejene, zakaj pa ste jih spreminjali?