Odšli bomo in trg vzeli s sabo!

V teh dneh smo priča neverjetnim in usklajenim napadom samooklicanih 'predstavnikov' gospodarstva. Ta vojna ima že prav vse karakteristike PR-spopadov. Tudi bojna gesla so temu primerna. Da jih naštejemo zgolj nekaj: »Odšli bomo in trg vzeli s sabo!«, potem »Kaj bodo sedaj sindikati javnega sektorja vodili državo?«, ali pa tretji »Javni sektor je predimenzioniran, plače v njem so nerazumno visoke!«

Krasne in všečne parole in gesla, če le ne bi tako neverjetno zaudarjale po neoliberalistični zatohlosti in le potrjevale nek proces – bolje bi bilo zapisati eksces – ki se je razvil v zadnjih dveh desetletjih, ko smo iz duš in src ljudi dobesedno iztrgali smisel za 'skupno in človeško'.

Najhuje pa je to, da se mediji v imenu zagotavljanja 'demokratičnosti in uravnoteženosti' trudijo in nam v svoje studijske prostore vodijo ljudi, ki jih človek ne bi hotel poslušati niti v najbolj zakotnem bifeju, kaj šele da bi jih sprejemal kot esenco za neko zdravorazumsko razmišljanje na nacionalnem nivoju.

Danes obstaja neverjetno dolga vrsta razno raznih komentatorjev in prav neverjetno je, kako med njimi prevladujejo piarovci. Kot da so politične ideje najslabša možna vrsta blaga, ki se jo mora prodajati z uporabo vseh mogočih marketinških trikov. Zato priznam, prisluhnem le takrat, ko se med komentatorji za ekonomsko področje pojavijo Mencinger, Tajnikar, Štiblar, Drenovec, Kuhar ali še eventualno P. Damjan. Zadnjemu štejem v dobro to, da je v zadnjih letih temeljito revidiral svoje poglede in postaja vedno večji realist v svojih ocenah.

Toda, vrnimo se k naslovu tega zapisa. Predstavlja namreč povzetek grožnje gospodarstvenikov, ki ga kot mantro ponavlja vodstvo GZS. Pravijo, preselili se bomo z našo proizvodnjo v tujino, odpustili bomo zaposlene, ker teh stroškov dela ne mislimo več prenašati. Seveda bi se vsak normalen človek najprej vprašal – katerih stroškov dela. Kaj imajo pravzaprav v mislih. Ali mogoče plače, ki jih dobivajo delavci za svoje delo in ki predstavljajo pravzaprav še najbolj stabilno osnovo »osebne investicijske potrošnje«! Ali pa imajo v mislih neoliberalistični pogled na plačo kot 'nujno zlo' in v bistvu miloščino. V tej njihovi logiki ni težko dokazati kaj je njihov 'spiritus agens' – profit. Pri tem sploh več ne skrivajo dejstva, da profit ne predstavlja temelja za odgovorni reinvesticijski ciklus, temveč tisto, kar pripada zgolj njim kot lastnikom. Zato tudi ne preseneča tako trdovratno vsiljevanje recimo 'socialne kapice' kot vseodrešujoče bilke rešitve za kadre, ki sedaj po njihovem izgubljajo na neto plači zaradi prevelikih davčnih obremenitev.

No, pa smo prišli do jedra problema! V teh časih nenehnega izpostavljanja blagodeti neoliberalizma se pozabljata dva temeljna postulata. Prvi je ta, da trg dela ni prosta dobrina, temveč je 'last' države, njene suverenosti in da dostop do njega se mora 'plačati'! Drugi postulat pa je ta, da tudi delovna mesta niso prosta dobrina, saj bi se morala praviloma najprej ponuditi najbolj ustreznim – sposobnim ljudem za določeno izvajanje dejavnosti. Pa naj si gre za realni sektor ali javni sektor. Zato imeti delo, zaposlitev, delovno mesto je tudi nekaj, kar mora vsak, ki se dokoplje do njega 'odslužiti'. Zato je zahteva, ki je sicer nastala v socialističnih teorijah »Pošteno plačilo za pošteno delo«, naenkrat zlorabljena in sprevržena, saj se pozablja, da je zaposlitev v naših razmerah lahko tudi zgolj nagrada za lojalnost, podporo in tlačenje drugih.

Danes se marsikateremu, tudi svetovno znanemu ekonomistu razvezuje jezik in odkrito priznavajo vse mogoče zablode, ki so jih v duhu političnega pragmatizma in dnevnih ideoloških potreb, tako uspešno servirali in prodajali kot znanost v njeni najčistejši obliki. Zato se tudi postavlja temeljno vprašanje ali gre res za spopad med delom in kapitalom ali pa je to spopad med družbeno vlogo kapitala in njegovim drugim brezobzirnim jazom, označenim kot prav patološko potrebo za ustvarjanjem profita. Ta profit namreč konča nekje povsem drugje, celo  v rezervah s katerimi se po principu vezne posode vpliva na umetno ohranjevanje povpraševanja po kreditih in podobno.

Berem intervju znanega slovenskega bančnika. V glavnem mu prikimavam, toda kot zakleto se v ključnih stališčih postavlja na povsem napačno stran. Recimo, on se sprašuje: »Smo v sposobni ustvariti svetovno primerljive donose recimo v Telekomu in slovenskih bankah?« Potem pa sledi njegova ugotovitev, da je povprečna donosnost slovenskih podjetij med 4 – 6 %, drugih državah pa znaša 10 – 15%. In da je povprečna donosnost slovenskih bank bistveno nižja kot v tujini.

Zgrožen sem, resnično dobesedno zgrožen! Pa kaj nihče od teh ljudi ni sposoben uvideti dejstva, da ni problem donosnost, temveč cilji, ki si jih mi v njenem imenu postavljamo. Med 1985 in 1990 sem preučeval stopnje donosnosti EU držav in ugotovil, da so za realni sektor znašale med 8 – 12 %, za neprofitne med 4 – 6 % in za bančne od 6 – 12 %. Jasno mi je, da so to bili korektno nastavljeni dolgoročni parametri za donosnost, ki so zagotavljali bistveno večjo stabilnost poslovanja in perspektivnost. Nihče pa noče priznati, da so se ta razmerja v celoti porušila in da se je odprla Pandorina skrinja pohlepa, ko se je v EU poslovnih prostor prav ekspanzionistično razširil ameriški virus ekonomske misli. Sploh ne gre za to, kdo ima prav! Ne. Zato gre, da bomo morali znati reči ne!

Danes nas neoliberalisti strašijo, češ kako bi ob tako spremenjeni paradigmi donosnosti zmanjkalo možnosti za naše kredite. Pa še kaj več? Ob dejstvu, da se danes v svetu nahajajo milijarde in milijarde nerazporejenih sredstev in da se ta denar dobesedno zliva v »shadow banking«, pa res ne vem, kdo tu komu laže.

Marsikdo je mislil, da bo 21. stoletje, ki bi naj predvsem krepilo duh IKT, postalo nov močan odziv na človeške težnje po globalnih in korenitih razvojnih zasukih. Vendar ni bilo tako. Število milijonarjev in prepad med revnimi in bogatimi narašča. IKT postaja kot duh iz svetilke, ki bo s čarobno paličico s svojimi rešitvami postoril praktično vse. Zopet zmota. Včasih smo imeli recimo v računovodstvih računovodje, knjigovodje, bilanciste, stroškovne računovodje. Bilo je tudi znanje o opravljanju tega dela. Danes imamo programe, za katere moramo zgolj najeti ljudi, ki bodo vnašali podatke, da bodo potem lahko managerji, od agronomov do faliranih študentov tehničnih smeri, izvajali svoje simulacije za ustvarjanje dobička. To je sistem v katerem se predvsem razčlovečijo ljudje. Imeli smo tudi managerje, ki so poznali in obladovali mrežno planiranje. Danes imamo le še programe, v katere so zopet vnaša zgolj podatke - logike pa za temi dejanji ni!

Zato 21. stoletje prej predstavlja začetek našega razmišljanja, kako se vrniti v medsebojna socialna razmerja, kjer se bo status in položaj ljudi določal na osnovi njihovega znanja in sposobnosti za delom, ne pa podeljenih privilegiranih pozicij podprtih s količino denarja.

V prvo frontno linijo obrambe teh povsem zmedenih stališč pa sedaj vstopajo 'gospodarstveniki'. Resnično sem bil zadnjič zgrožen, ko sem poslušal napad enega izmed njih na sindikalista in ko je predvsem izvedel pravi pogrom na javni sektor in povrh še natrosil vrsto nebuloz na račun učinkovitosti v njem. Enkrat sem že pisal o razmerju med učinkovitostjo in uspešnostjo dela v javnem sektorju, zato tega ne mislim ponavljati. Bom pa ponovil neko drugo misel. Kako si drzne nekdo, ki velik del svojega prihodka ustvarja prav na področju outsoircinga dejavnosti v javnem sektorju, tako brezobzirno uničuje tistega, ki mu je to pravzaprav omogočil. Kako neverjetna škorpijonska natura!

Skratka, če vse povzamem lahko le dodam, da mi v teh obstoječih miselnih okvrjih nikakor nismo sposobni najti zahtevanih rešitev. Preprosto zato, ker polna denarnica sicer omogoča marsikaj, ne dovoljuje pa le ene stvari -  da se prizna lastne zmote, napačno dojemanje stvarnosti, povsem narobe zaključke in na čakanje na 'čudež'!