Domovinski ponos

»Smo torej pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami sebe? Ali bomo uspeli dokazati, da si sploh zaslužimo lastno državo? In vprašajmo se ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade na proslavi v CD. Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno!

Mogoče je sreča za duše hlapcev, ki si nenehno iščejo svoje gospodarje in s tem smisel svojega življenja, Potem so tukaj še razna gibanje, ki se kolnejo na boga liberalizma in je zanj država nebodigatreba oblast pa kot žlica s katero se zajema, da se potem veljaki lahko prevažajo na jahtah, sem ter tja. Pa je tu še najbolj domoljubna stranka, kjer nas je veliki vodja osvobodil s peščico, niti ne srednješolcev (Krković, Njavro...) in ki zopet grozi z zmago na naslednjih predčasnih volitvah in obeta takšno kadrovsko politiko, ki bo ponovno nagrajevala poslušnost, pasjo vdanost in odganjala sposobne. Obenem pa eno uho vedno usmerjala k Merklovi in v Bruselj, češ prav je, da človek izve svoje mnenje preden ga izreče.

Brez zveze je pravzaprav takšno opozarjanje na našo prikrito odvisnost, to smo zgubili že takrat, ko smo kot Lemingi (to so živalce iz severa Evrope, ki se vsakih par let odpravijo kar same od sebe pometat v severno morje) trumoma odšli v NATO in EU. Cepci Švicarji in Norvežani pa so seveda ostali zunaj in jim je sedaj žal, ker ne trpijo in ne delijo finančno valutne krize s svojimi sosedi.

Domovinski ponos, je prazna beseda. Obuditi se jo sicer poskuša tudi z bizarnimi prireditvami, recimo z festivalom. V svojih nenehnih sporočilih to hoče dokazati že neka stranka, pa kaj če je njenega vodjo domovinskost vedno zanimala zgolj v materialni obliki, torej kaj in koliko ter kakšno zavzemanje prinaša v mošnjo. Domovinski ponos bi bil, da bi se vprašali, kaj hočemo, kakšno državo? Ali želimo državo, kjer bo spoštovana slovenska beseda, ki ne bo služila zgolj izmenjavi informacij, kje v kateri trgovini je kaj ceneje. Ki bo sposobna izmenjavati besede tudi kot kulturne dobrine in omogočati doživetje lepega, smeha, veselja, zgolj z besedo, ne pa drogami.

Kjer bi bili ljudje ponosni, da smo pripadniki nekega naroda, ki ima svojo državo, Ponosni tako kot nam to vsake kvatre uspeva pri nekaterih športih. Kjer bi bili ponosni na svoje sodelavce, njihove dosežke, rezultate in jim namenili tudi ustrezna priznanja. Ne naše umevanje medsebojnih odnosov temelji predvsem na osiranju, klevetah, mobingu, tožbah...

Je pač tako, da se mi, kar nas je nekaj starejših še spomnimo, ko so takšni odnosi obstajali in da so bili sicer tudi takrat med nami nergači in egoisti. Vendar se nam sedaj ti vsiljujejo kot oblast. Tega pa me skrbi. 

Zopet sem hotel sem napisati nekaj veselega in pozitivnega, pa mi nekako ne uspeva. Tam vidim podpornike neke stranke, ki nikakor ne prenehajo sesuvati vse, ki ne podpirajo Velikega Vodje, drugje vidim neko zmagovalno stranki, ki je postala tudi EU stranka v skupini ALDE, kar me rahlo spominja na »referendumski nateg«. Sicer pa vse povedo izobešene zastave. Ah ja, saj jih skoraj ni!