Čudna so pota »usode«, ko ti pomagajo »nevidni pometači«!

Nepoznavalci se večinoma le čudijo, le kaj neki počno tisti moški in ženske na ledenih stezah, ki tako besno pometajo pred drsečim kamnom. A to je olimpijski šport z večstoletno tradicijo. Curling ali kerling, ki mu nekateri zaradi strateških elementov pravijo tudi šah na ledu, je pri nas razmeroma neznan. Vendar to ni blog o športu, temveč blog o »besnih pometačih«, ki vplivajo na človeške usode, brez da bi ti ljudje, ki se jih »usmerja«, sploh vedeli v kakšne procese so vpleteni.

Zato to ni klasičen blog, to so prej neke vrste vaje iz analitike pri delu obveščevalnih služb.  Demonstrirati hočem to, kako razmišljajo dobre svetovne obveščevalne službe in predvsem protiobveščevalne službe. Mi seveda nismo v tem rangu, ker dokler nekdanjemu šefu SOVE ni izpod časti, da vodi procesije okrog sodišč in prižiga sveče, vse to le kaže stanje duha v naši državi in sleherno odsotnost zagotavljanja obveščevalnega sistema.

Samo v zadnjih dveh mesecih sem napisal štiri bloge v katerih sem hotel zgolj namigniti na srž obveščevalne dejavnosti. To pot bi želel predstaviti analitične pristope obveščevalcev, ko iz mozaika manj in bolj znanih podatkov izluščijo bistvo, ki je očem zakrito, je pa tu in med nami.

Najprej pa za uvod nekaj pojasnil. Po koncu Druge svetovne vojne se je torišče spopada ideologij preneslo v sfero »hladne vojne«. Tega so se razveselile predvsem obveščevalne službe, ki so že tako ali tako bile mogočni in praktično neobvladljivi sistemi v državah kot so ZDA, Rusija, Kitajska, Izrael in tudi druge, kot sta Velika Britanija in Nemčija.

Nastale so nove doktrine specialne vojne, ki so »hladno vojno« umeščale v polje ali parlamentarne demokracije ali v polje učinkovitosti. Pojavili so se novi pojmi in izrazi, recimo »CO - covert operations«, le ti so bili nadgrajeni s pojmom »UCO - under covert operations«, ter še zadnji nivo v tej vrsti »BUCO - black under covert operations«.

Tajne operacije (covert operations) so bile več ali manj železni repertoar vohunskih dejavnosti, znanih že tisočletja, enako bi lahko dejali za Podtalne operacije (under covert operations), ki so doživele svoj razvoj in razmah predvsem med 2. Svetovno vojno (primer SOE proti nemški službam). Vendar vse njihovo delovanje je bilo usmerjeno zgolj v kratkoročna obdobja, bilo je tui na nek način podvrženo nadzoru, vladnemu ali parlamentarnemu. S pojavom »črnih podtalnih operacij« pa so vsi ti znani vzorci delovanja naenkrat postali preteklost. Obveščevalne službe – snovalci tovrstnih operaciji so morale namreč naenkrat razviti ukrepe se katerimi so to vrsto delovanja ščitile tako pred tujim sovražnikom kot tudi domačo zvedavo »demokratično« javnost. Zato se je predvsem organizacijske oblike prikrivalo z različnim poimenovanjem, brisalo sledi financiranja, spreminjalo organizacijske sheme, selilo oddelke iz ene enote v druge. Marsikaj bi se lahko še navedlo, vendar pri tovrstnem navajanju bi lahko bila škoda bistveno večja od koristi.

Skratka, tej »reorganizaciji« so sledili vsi. Recimo Mossad je v teh okvirih lovil nacistične zločince, izvedel maščevanje po napadu 1972, lovil vidne predstavnike Al Fataha. Rusi so šli v obsežen projekt vohunov znanih kot »sleepers« ali spečih agentov, ki so jih umeščali na ameriška tla z lažnimi identitetami in pokrivali vse kar se je dalo daleč vnaprej.

Manj je znano to, da so ameriške službe odgovorile z identičnimi aktivnostmi, le da je to bilo bistveno manj znano. Sicer pa, da ne bom sam imel težav, so vsi zapisi od tukaj naprej zgolj spekulativni in služijo le demonstraciji analitične logike obveščevalcev.

Hladna vojna je še najbolj divjala na evropskih tleh, če smo konkretni na tleh Nemčije (obeh), zato tudi ne preseneča, da je bil Putin skoraj desetletje aktiven v teh procesih kot operativec v vzhodni Nemčiji. Skratka, te operacije so bile načrtovane za razliko od CO in UCO, za desetletja. V njih ni bilo nobenih pravil, čisti utilitarizem (Macciavelli). V njih ni bilo nič prepuščenega naključju, za vsak izbrani »objekt pomoči« so obstajale rezerve, torej drugi ljudje, ki mogoče nikoli ne bodo aktivirani.

V tej luči bodo naslednji stavki res zveneli kot »domišljijski spis«, zato jih tudi ne bomo navajali kot trditve, temveč v obliki vprašanja, ki so vezana na življenjepis Angele Merkel:

- zakaj se že leta 1954, le nekaj tednov po rojstvu hčerke (Angele), njen oče z družino preseli v Nemško demokratično republiko, kjer postane on evangeličanski župnik v vasi Quitzovu (danes del Perleberga). Torej kar naenkrat »prostovoljno odide iz zahodne v vzhodno Nemčijo čeprav ve, da bo žena izgubila službo, standard bo slabši in vezi s sorodniki bodo ovirane.

- kako zelo ustrezen je bil družinski pedigre Angele za »pometače usod« - dedek je bil policaj, živeli so v Gdansku, ki je pripadel Poljski, mati je bila učiteljica latinščine in angleščine (zato Angela ni »potrebovala« hoditi v vrtec, mati pa »kot« da ni dobila službe)

- zakaj je oče že 1957 prevzel službo ravnatelja šole za otroke s posebnimi potrebami, ki mu je dobesedno odpirala možnosti kurirskih povezav širše po Nemčiji, Angela pa se v letu v katerem je nastal Berlinski zid vpiše na Politehniko v Temlinu (bistveno bolj varno področje študija, da se ne izpostavlja),

- zakaj jo vsi učitelji in sošolci opisujejo kot neopazno in socialno dobro vključeno šolarko oz. mladinko, ki je izstopala je s svojimi šolskimi dosežki, posebno v ruščini in matematiki. Angela Kasner je bila v svojem šolskem obdobju članica pionirske organizacije Ernsta Thälmanna, v začetku sedemdesetih let pa vstopi v nemško mladinsko zvezo (FDJ – politične analfalbete, to ni bilo kot ZSMS temveč kot SKOJ).

- kako ji uspe umestitev v vrste CDU in Brandta, ali re ni bilo nobenega vpliva »besnih političnih pometačev usod«?

- odpovem se raje naslednjim še najmanj 20 vprašanjem.

Zaključimo torej le s to mislijo. To ni blog v vrsti blogov, ki izhajajo iz teorije zarot. Tudi ni blog o Angeli Merkel ali Kasner, to je blog o službah, ki delajo na povsem nove, neznane načine, ki »tečejo« na desetletne proge. Ki imajo dolgo klop pripravljenih igralcev za katere pravzaprav nikoli ne vemo kdo so in kaj so. Pravi zaključek pa naj bo ta – v naši državi smo v teh zgodbah popolni amaterji!