Ob rob intervjuju Francisu Fukuyami

Veliki ameriški mislec je bil gost na Aljazeeri, kjer ga je novinarka spraševala o trenutni aktualni politični situaciji v luči Ukrajinsko – Ruskega konflikta ter seveda glede na njegova stališča v njegovem najbolj vplivnem delu, ki je Konec zgodovine, esej, ki ga je izdal leta 1989. Leta 1992 je razmišljanja iz eseja razširil in nastala je knjiga The End of History and the Last Man (1992). V njej omenja zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma kot končno stopnjo razvoja v socialno kulturnem vidiku.

To obdobje se po njegovem mnenju začenja s koncem »hladne vojne« in se nadaljuje do konca obstoja človeštva. Deležen je bil mnogih kritik, saj so mnogi menili, da je to le njegovih 15 minut slave, a so se zmotili. Največ nasprotnikov si je pridobil s tem, da v svojem delu postavlja direktno nasprotje postmodernizmu. Dokaz za to, da je liberalna demokracija končni sistem, podaja predvsem v tem, da se je edini izmed treh velikih ideologij 20 stol. obdržal, medtem ko sta fašizem in komunizem  propadla. Njegovi pogledi so se drastično spremenili v času Busheve administracije, predvsem z Ameriškim napadom na Irak. Sam zatrjuje, da je vlada v tem času storila tri večje napake:

·        napačno predvidevanje, kaj bo potrebno za mir v Iraku;

·        negativen odnos ZDA do združenih narodov in svetovne javnosti ter

·        pretiravanje v ocenitvi grožnje, ki jo radikalni islam predstavlja Ameriki.

Glede na njegove reference poznavanja globalnih konfliktov in diplomatskih izkušenj, saj je leta 1981 doktoriral z disertacijo o možni intervenciji Sovjetske zveze na Bližnjem vzhodu ter bil član ameriške delegacije za rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja (1981/82) je bil kar ustrezen sogovornik. Preden se je v celoti posvetil akademski sferi je vmes večkrat delal za mednarodno korporacijo RAND in bil tudi član predsedniškega odbora za bioetiko (2001/04).

Fukuyama je bil v Skopju gost Liderske akademije za razvoj. Intervju je opravila Maja Blaževska Evrosimovska. To ni dobesedni prepis intervjuja samega, temveč povzetek tako vprašanj kot tudi odgovorov.

Voditeljica je dr. Fukuyamo najprej vprašala. Kako daleč smo od nuklearne vojne in kaj jo lahko prepreči?

»Ko se katera koli nuklearna velesila vključi v oboroženi spopad lahko pričakujemo strahoten spopad, čeprav se nuklearno orožje ne uporabi… Putin je mislil, da bo ta spopad trajal 48 ur. Vendar je obtičal v tem spopadu, ki bo imel dolge in nepredstavljive posledice.«

Ste avtor knjige Konec zgodovine in zadnji človek…

»To knjigo sem napisal 1991, ko je padel Berlinski zid in je razpadla Sovjetska zveza. Razpadla je je in s tem končala dominacijo nad sosednjimi državami, naredila pa je tudi konec komunistični diktaturi… Putin je prepričan da je razpad Sovjetske zveze velika tragedija…«

Skratka Fukuyama nas skuša prepričati, da je vse to dogajanje bilo rezultat »naravnega procesa«, ne omenja Hladne vojne in njenega nadaljevanja s strani ZDA.

V ozadju pogosto slišimo pojem »poprava zgodovinskih krivic«… podobno kot se je to govorilo v 1930-tih letih v Nemčiji…

»Mislim da se Rusija res obnaša tako kot Nemčija… V liberalni demokraciji obstaja princip, da ljudje sami in svobodno odločajo v kateri državi žele živeti, kakšna bo njena nacionalna identiteta…«

Nato je podal tudi svoje mnenje o vplivu tega Rusko Ukrajinskega konflikta v luči razmer na Balkanu, še posebej Republike Srpske in Kosova ter Severne Makedonije.

Seveda ni pozabil poudariti, da EU in še posebej NATO predstavljata garant varnosti in stabilnosti na Balkanu.

Skratka, velik mislec in teoretik 20. stoletja je v tem intervuju pokazal le silovito željo, da obrani »demokratični liberalizem«, ki je po njegovem »na vekov veke« edina potencialna rešitev za človeštvo.

Sam sem globoko razočaran nad njim saj ni niti s besedo omenil dve največji katastrofi, ki ju je povzročil neoliberalizem in sicer – socialno razslojevanje (bogatejši so še bolj bogati), in – ekološka katastrofa v katero svet drvi.

Zato je tem bolj žalostno, da tudi on verjame da je izbira zgolj fašizem ali komunizem. Jugoslavija je tukaj pokazala tretjo pot – »demokratični samoupravni socializem«, toda kaj ko je on smrtni sovražnik kapitalističnega pohlepa v vseh njegovih razsežnostih.

Preden pa zaključimo, le za osvežitev, kaj sploh je Liberalizem (iz lat.  Liberalis  'svoboden'). To je politični in gospodarski nauk, po katerem sta svoboda (ekonomska, verska, politična, nazorska itd.) in enakopravnost posameznika temelj družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori temeljnih idej, kot so ustava,liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda veroizpovedi. Ideje liberalizma sprejemajo tudi politične skupine z drugačno ideološko usmeritvijo. Prevladujoči obliki liberalizma sta klasični liberalizem v osemnajstem stoletju ter socialni liberalizem dvajsetega stoletja.

Liberalizem korenini v individualizmu, razsvetljenskem racionalizmu, naravnem pravu, reformacijskih zahtevah po svobodi veroizpovedi, v britanskem Bill of Rights (1689), v ameriški ustavi 1787, zlasti pa v francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789). John Locke je oblikoval ideologijo liberalizma ločeno od filozofske tradicije, ki označuje koncept naravnih pravic in družbenega dogovora. Menil je, da mora vladavina prava nadomestiti absolutizem in da morajo oblastniki vladati na podlagi družbenega soglasja in ne na podlagi podedovanih pravic. Zagovarjal je pravico posameznika do življenja, svobode in lastnine.

Ameriška vojna za neodvisnost in Francoska revolucija sta se sklicevali na liberalno filozofijo za upravičevanje oboroženega strmoglavljenja tiranskega vladanja. V devetnajstem stoletju je prišlo do liberalnih vlad med narodi po Evropi, Latinski in Severni Ameriki. V dvajsetem stoletju je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih vojnah in preživela ideološki izziv fašizma in komunizma. Močan nasprotnik liberalizma so konzervatizem, fundamentalizem in vojaška diktatura. Liberalci so politično organizirani po državah po državah na vseh kontinentih. Igrali so odločilno vlogo pri formiranju republik, širjenju državljanskih pravic in državljanskih svoboščin. Pripomogli so pri vzpostavitvi sodobne socialne države ter so nosilci verske strpnosti, verske svobode, globalizacije ter politične in socialne modernosti.

 

Zgodovina liberalizma se začenja z angleško državljansko vojno pred štiristo leti kot odgovor na verske vojne, ki so prizadele Evropo med 16. in 17. stoletjem, njegove korenine pa segajo v srednji vek. Prva večja realizacija liberalnih idej se je zgodila z ameriško vojno za neodvisnost, kot celovito gibanje proti staremu redu pa s francosko revolucijo.

 

Klasični liberalizem, ki je poudarjal pomen prostega trga in državljanskih svoboščin, je prevladal po francoski revoluciji. Prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza 1929 pa sta prinesli novi socialni liberalizem, ki poudarja večjo vlogo države pri odpravi slabih socialnih razmer. Danes liberalne demokracije po svetu podpirajo ustavnost, državljanske in osebne svoboščine, politični pluralizem in socialno državo.

Vsekakor je »demokratični liberalizem« postal po Drugi svetovni vojni vodilna svetovna ideologija in se na vse mogoče kriplje trudi da ohrani ta položaj. Tudi z nepravičnimi vojnami. Liberalci menijo, da je vojna včasih potrebna, vendar v nasprotju z neokonzervatizmom menijo, da je uporaba enostranske sile napačna, saj se bo na ta način začel krog nasilja, ki ga ne bo mogoče ustaviti.

In za konec še nekaj, kar mogoče zveni kot bolna šala, pa ni! V ta boj za prevlado liberalizma se je vključila tudi »znanost«, saj se je pojavila teza, da na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, dopaminskega receptorja gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot deset prijatelji v srednji šoli. Saj človek ne more verjeti, da se na tako uglednih in "resnih" univerzah sploh raziskuje nekaj takega...!