Inteligentnost kot »kazen«!

Začelo se je pravzaprav zelo nedolžno. Na FB sem objavil tale zapis 6.februarja 2022:

»Včasih so ljudje v dvomu kako je z njihovo inteligentnostjo. Nekdo je povedal ta, več kot odličen nasvet in konkreten predlog, primeren za skoraj vsakega:

Vzemite po en izvod Spinozine Etike, Kantove Kritike čistega razuma in Wittgensteinove Filozofske raziskave. Sami si boste svoj sodnik.

Če lahko asimilirate znanje iz teh knjig, ste udobno nadpovprečno inteligentni.

Če jih lahko razumete do te mere, da pišete povzetke/analize, potem ste precej nadpovprečne inteligence.

Če se med branjem lahko povežete s tamkaj navedenimi idejami; tako, da se zdi, kot da bi ponovno brali svoje stare zvezke, če bi le dokončali svoje teorije, ste 'genij' (za svojo izvirnost uporabnih misli).

Če jih preberete in mislite, da so v redu, a takoj začnete razvijati konstruktivne kritike in sproti oblikovati konkretne izboljšave, potem ste super genij.

In ni pomembno, kaj pravi kateri koli vaš narejeni IQ test.

Ta predlog temelji na teoriji, da ravni inteligence povečujejo globino in kompleksnost misli. To bo, čeprav nepopolno, povezano tudi z IQ.

Opomba: ni pomembno, ali imate radi filozofijo. To so netehnične stvaritve, ki ne zahtevajo nič drugega kot zdrav um in logično intuicijo.«

Žalostno pa je to, da zgoraj omenjene skupine obsegajo manj kot 1% ljudi. Demokracijo pa "obvladuje" preostalih 99%...

Pa je čez točno en teden dni FB prijatelj Milenko objavil odlično predelavo mojega teksta,  ki ga navajam:

»Kriteriji inteligence.

Prijatelj Erik, je v svojem tekstu, mislim da 6. februarja, tega meseca postavil, kot kriterije inteligence, tri filozofske tekste in sicer: Etiko (1677), Baruha de Spinoze, Kritiko čistega uma, Immanuela Kanta (1781) in Ludwiga Wittgensteina, Logično filozofski traktat (1921). Priznam, Erik je zelo visoko dvignil lestvico, za vse, zlasti za tiste, ki niso (nikoli) imeli opravka, s filozofijo. Kar seveda odpira vprašanje, našega izobraževalnega sistema, ki je donesel, zlasti na desnem političnem polu, srhljive primerke, inteligenčne podhranjenosti.

Denimo, zadnjič sem gledal gospo Alenko Jeraj s partizanskim imenom, Kopriva, ki je nekaj, mrmrala v kamero, katero ''teoretsko delo'', je z ozirom na njeno mladostno neizkušenost, pri njej vzbudilo, ''teoretski zasuk'' in ''poglobitev'', v ''družbene probleme''?

Obrat se je, gospe Jeraj pripetil, ko ji je, docela po naključju, prišla v roke knjiga, pokojnega novinarja, Danila Slivnika, Kučanov klan. Še preden smo se, vsak po svoje, seveda, lotevali Kantove, Kritike čistega uma, so nam priporočali naj si preberemo še, Kantovo, Prolegomeno (1783), kar nam bo nedvomno v pomoč. Dasiravno ne poznam, vseh študijskih ambicij in vrlin, gospe Jeraj, menim, da Slivnikov politični pamflet. Kučanov klan, ne more biti, nikakršna prolegomena, ampak je lahko zgolj pamflet, ki se je izcimil, iz naših precej ubornih političnih razmer, ki so zaznamovale, začetke naše tranzicije. Iz samoupravnega socializma, v precej brutalen, tovarišijski kapitalizem.

Meni osebno, ko smo že pri, Erikovih merilih inteligence, najbolj ugaja, Kantova, drobna knjižica iz leta 1784, Odgovor na vprašanje, Kaj je razsvetljenstvo? Ne, zgolj zaradi tega, ker pri mislecu Slivniku, umanjka spraševanje, o razsvetljenstvu, ampak preprosto zato, ker ni mogoče temeljev evropske misli, razumeti izven okvirov, Kantovega kopernikanskega obrata. Vendar, če se gospa Jeraj, teoretsko potolaži, zgolj z podlago, ki se imenuje, Kučanov klan, potem je seveda nujen premislek; ali ne bi nemara, bolj kot Kovačičevo klicanje na pomoč Ustavnega sodišča, kar zadeva politični stranki SD in Levica, morali taisto institucijo, pobarati: kam sodijo teoretske premise stranke, ki ji pripada gospa Jeraj?

Bilo bi bolj koristno in seveda poučno, za vse potencialne volivce, ki bodo volili stranko, ki ji pripada gospa Jeraj. Nemara pa še komu. Ampak, če je njihova opcija, Kučanov klan, potem nam seveda ni pomoči. Gledamo in poslušamo, kakor je komu ljubše, ideološko veriženje, ki ne presega političnega pamfleta. In, vedno znova se moramo spraševati po odgovoru: kaj, za božjo voljo, je razsvetljenstvo?«

In pod tem zapisom se je zvrstila vrsta odličnih komentarjev, od Alenke, Sonje, Milene… pa vse do Marjete, ki je postavila zelo zanimivo vprašanje na koncu svojega komentarja, ki ga tudi navajam:

 »Nekateri ljudje bi lahko Spinzo, Kanta in Wittgensteina 100x prebrali, pa ne bi nič razumeli. Ker imajo zacementirane možgane - nesposobni Spinozovega dvoma in "out of the box" Wittgensteinovega logičnega mišljenja. Da o čistem umu ne govorimo, ko imajo glavo polno smeti. Razsvetljenje se mora začeti v zibelki sicer se možgani zacementirajo. in potem ni poti naprej. Zakaj, mislite, je moj oboževani Wittgenstein naredil samomor.«

Njeno vprašanje je boleče vendar še kako utemeljeno, zato sem želel na to odgovoriti in sicer s hipotetičnim vprašanjem - Kako bi hipotetično deloval človek z IQ VSAJ 300?

Odgovor je krut - Najverjetneje bi bil MRTEV! Oseba s to stopnjo inteligence bi precej hitro ugotovila, da možnosti za njeno izpolnjevanje potreb po pripadnosti in smiselni povezavi v družbi ne bodo obstajale. Ta oseba se ne bi mogla povezati z nikomer, ki ga sreča, celoten sistem šolanja (celo do fakultet) bi ji bil popolnoma tuj, povezave, ki bi jih ta oseba vzpostavila, bi zaobšle znane socialne sisteme in pravila. Dovolj ji je prebrati že nekaj knjig, da bi lahko razumele skoraj vsa področja, recimo o biologiji, anatomiji ali celo matematičnih delih. Seveda to ne velja za praktične veščine na teh področjih. Recimo medicina – lahko bi bil izjemen diagnostik, nikakor pa ne vešč kirurg.

Preprosto takšen človek bi lahko hodil ven in sklepal zgolj na podlagi svoje briljantne logike in prepoznavanja vzorcev. Ta oseba bi verjetno imela dvakratno izjemnost in bi zaradi asinhronega razvoja imela znanje in razumevanje starca na smrtni postelji, medtem ko bi bila fizično le otrok pri treh do petih letih.

Eksistencialna kriza bi se začela precej zgodaj, poskusi samomora in zamisli pa bi lahko bili resnična težava. Bog ne daj, da ta oseba preživi v odraslo dobo relativno nepoškodovana, več kot verjetno je, da bi se odločila leteti pod radarjem ali opustiti življenje v družbi. Povezave s 'stvarmi' in živalmi bi lahko bile pomembnejše od najbolj strastnih ljubezenskih zadev in oblikovale bi se močne navezanosti. To bi povzročilo, da bi ta oseba izgubila (tudi če bi šlo za izgubo recimo kolonije mravelj v mravljišču) in počutila kot da je pokopala celotno družino. Dokončnost bo v njenem življenju nekaj hitro priznanega in potreba po Carpe Diem bo vseobsegajoča.

Hrepenenje po smislu je podobno preganjanju samoroga in to iskanje bo glavni cilj življenja. Ljudje v višjih družbenih slojih bodo tej osebi izgledali kot cirkuški klovni in že od malih nog dajejo njihova dejanja (predvsem aroganca) tej osebi vedeti, da je aksiološka vrednost posameznika v družbi dinamična ne pa statična. Intelektualna elita bi se tej osebi verjetno zdela kot otroci, in namesto da bi čutila potrebo po poslušanju njihovih spoznanj, se jim v glavnem prikrito posmehuje zaradi njihove ogorčenosti, nečimrnosti in »sklicevanju" na svoja pravila. Po drugi strani pa bi izjemno inteligentna oseba hitro spoznala, da je še večja iluzija tvoren dialog z ljudmi iz nižjih slojev.

Skratka, da si lahko predstavljate prekletstvo inteligence – vzamite na primer globoko nadarjeno osebo in pomnožite te njene lastnosti vsaj trikrat, nato pa začnite v svoji okolici iskati take, ki so srečni s svojimi živalmi, ki so sposobni "na glas razmišljati", ki so miroljubni čeprav ostrih besed.

Potem boste tudi razumeli, kdo si je izmislil frazo "Od genija do norca je le en korak"! In vedite si, te žaljivke si niso izmislili geniji, da bi se hvalili!