Svečani blog ob 1. maju in po 25 letih 'neodvisnosti'!

Kot uvod pred zapisom tega bloga sem napisal kratek post in sicer:

Ob 1. maju čestitam vsem, ki ste glasovali za vstop v EU in sanjali o "drugi Švici", ki pa sama ni v EU!

Naj mi le eden dokaže, da smo bili pod Beogradom v takšnem položaju, kot smo sedaj pod Brusljem. Naj mi kdo našteje, koliko direktiv smo prejeli in koliko kazni smo zaradi njihovega nespoštovanja plačali? Da groženj sploh ne omenjam - praktično vsak dan slišimo kakšno!

Skratka, le ena kontinuiteta nam je bila zagotovljena v zadnjih 25 letih in sicer ta, da se v praktično nobenih stvareh nismo zmogli poenotiti! Tudi glede tega, kakšni ljudje naj nas vodijo. Eni so prisegali vseskozi zgolj na ime, ne glede na to kaj ta človek počne, drugi na »nove obraze in mladost«. Tretji pa so verjetno potihoma celo prikimavali, da bi tako, kot nam svetujejo v ekonomiji, pripeljali tujce tudi za upravljanje države. Ne bom več komentiral tega, le glede mladosti in njenih "prednosti" pa bi le bilo dobro, da bi tisti, ki tako navdušeno hočejo mladost na vodilnih položajih, vsaj malo prebrali druge izkušnje iz sveta, recimo z Rdečimi Khmeri ali otroških oboroženih vojsk v Afriki. Ne verjamem, da je v tem naša perspektiva in rešitev!

Danes postajajo vse bolj ujetniki neke specifične miselnosti, ki pa je sploh ne zaznavamo, kot da smo dobili »politično slepo pego«! Pa naj si gre zgolj za »etična« vprašanja, ki se tičejo vrnitve »nepoštenih« dolgov in je nam v fokusu le prvi del obveze – vrniti, vrniti, vrniti...!

Svoj ekonomsko socialni položaj bi radi reševali tako, da bi mi radi fizično (zaposlitveno) aktivnost ljudi nategnili do 67 (ali vsaj 65) leta. Po drugi strani pa se spogledujemo z idejo, da bi »politično evtanazijo« opravili že pri 60 letih. Ko pa mi dodatno še nekdo namiguje na problem politične presoje in povezave z leti, bi moral reči, da je mladost prej sinonim za nezrelost, kot pa modrost in le redke so izjeme, zelo redke. Ampak nam je preveč ljuba lustracija, takšna ali drugačna, politična poštenost in korektnost seveda nimata tukaj kaj iskati.

Danes smo v stanju, ko se zaradi spletnih komunikacij pojavlja nov komunikacijski instrument - blogi. Vendar namesto, da bi se z njimi gradilo na hitrosti izmenjave informacij, preverjanju in potrjevanju stališč ali njihovem zavračanju, se nam dogaja to, da se v osnovi pojavljata dva tipa tovrstne komunikacije katerih skupni imenovalec so zopet nenehne nove delitve in spori.

Eno skupino predstavljajo tisti, ki izhajajoč iz prejetega sporočila vedno poskušajo razbrati ali gre za kulturno izmenjavo ali pa nekdo paca "drek" na ekran. Potem seveda reagirajo tako, kot pač reagirajo. Drugo skupino pa predstavljajo tisti, ki si domišljajo, da zato, ker podpirajo svojega "hazjazina" (za tiste, ki ne veste, to je bil ljudski vzdevek za Stalina, pomeni pa gospodar) in on seveda njih, da jim je dovoljeno prav vse. Predvsem pa to, da na resne in strpne komentarje takoj udarijo z vso močjo svojih otroških igric in podlosti, ki bi jih človek prej pripisal nekomu, ki mu je moralni vrednostni svet šele v nastajanju in razvoju.

Preden nadaljujem z mislijo, začnimo najprej s tezo, da je danes naša sposobnost političnih analiz bistveno bolj zmedena kot je bila kdajkoli v zadnjih 60 letih. Začnimo samo z lucidnim Danilom Slivnikom in njegovimi komentarji v Delu na tretji strani, potem Gustinčičem, Nežmahom, Miheljakom, Lado Zei, Mirkom Lorencijem, Kristino Lovrenčič, Otmarjem Klipšteterjem in na desetine drugih, ki so pisali v 80-tih letih in res pogumno, lucidno in z modrostjo odpirali izjemne družbene teme. Vse, ki sem jih pozabil navesti prosim za opravičilo, sicer pa jih tudi nisem navedel po pomembnosti, temveč tako kot sem se jih spomnil.

Zato naj vas ne preseneča, da se pojavlja vse bolj čas samozvanih »raziskovalcev in novinarjev«, ki jih nekateri v svoji vnemi kar uporabljajo kot kronske dokaze lastne intelektualne nemarnosti in zanikrnosti. Potem pa se niti ne smemo čuditi, da njihove variacije manipulativnih tekstov lepijo povsod, kjer je vsaj 10 cm prostora. Eni naklepno, drugi zaradi lastnega neznanja.

Dejal sem že, da smo v 80-tih imeli obdobje cvetočega časa člankov, ki so bili na visokem nivoju in ti novinarji si nikoli niso privoščili špekulacij, podtikanj, potvarjanja, lepljenj in vseh tistih trikov, ki jih je današnji »raziskovalni novinarski svet« poln.

Ko je nastopila svoboda, se je seveda marsikdo vprašal, le kam so izginili vsi ti novinarji. Eni so ostali lucidni, drugi so zajahali konja oportunosti in odgalopirali v zgodovinsko pozabo. Vendar, vsi zgoraj našteti so šli v zgodovinske dvorane kot vitezi in veliki vzorniki. Čeprav je marsikaterega kasnejši tok življenja odnesel v čudne vode.

Danes mi marsikdo piše, kaj storiti? Ne boste verjeli, mene pa bolj muči vprašanje, komu pravzaprav ustrezne rešitve zaupati. Nek 'fb prijatelj' recimo kar naprej piše – vse lopove je treba zamenjati. Ampak prepričan sem, da nikoli ne bi glasoval zame. Zato je vsaj, kar se mene tiče, vsa njegova revolucionarnost bolj jalova, kot pričakovanje, da bo vol osemenil kravo! Ali nam torej še obstaja perspektiva? Po dialektični logiki vsekakor, vendar ne v smislu naših dosedanjih navad in pričakovanj. Nam se bodo rešitve v nekem trenutku preprosto »zgodile«, iniciatorji bodo nekje drugje. Zgodovina, ki je edina »prava učiteljica« človeštva, namreč vedno zapira kroge »svojih« napak in zmot, zato ne vem, zakaj bi v našem primeru ravnala drugače.