O strukturi logičnega mišljenja ali zakaj se kregamo?

Verjetno ste opazili fenomen, da ljudje nismo enoznačni in da na različne načine opažamo, interpretiramo in ocenjujemo ista dogajanja – tudi politična. Posledica teh različnosti se običajno končajo v medsebojnih konfliktih, v glavnem nepotrebnih toda vseeno prisotnih. Psihologi so ta stanja obrazlagali na vse mogoče načine, pa so to povezovali s človeško inteligenco, drugi zopet z izkušnjami, mnogi tudi z izobrazbo, pa zopet s fazami starosti ljudi in podobno. Znane so tudi teorije o miselnih shemah človeškega učenja, ki vplivajo nato tudi na naše razmišljanje.

O tem ne mislim podrobneje pisati, toda če vas to zanima, le vpišite v 'google' Piaget (oče razvojne kognitivne teorije) in Bartlett (prvi profesor eksperimentalne psihologije na Univerzi v Cambridgeu), pa vas bo google kar vodil skozi te teorije. Lahko pa skupaj z mano kar vstopite v svet strukture logičnega mišljenja, ki dobesedno kruto poda odgovor na marsikatero razmišljanje, predvsem pa na to zakaj se med sabo kar prehitro skregamo.

Če primerjamo več teh teorij in jih povežemo, dobimo da so elementi strukture logičnega mišljenja naslednji:

1. Deskripcija  (opisovanje problemov)
2. Klasifikacija (razvrščanje)
3. Analiza (iskanje vzročno-posledičnih odnosov)
4. Prognoza (napoved - preprečevanje dogodkov)

Deskripcija pomeni primarno sposobnost zgolj opisovanja zaznanih dogodkov, dejanj, aktivnosti, opisa zaznave družbenega okolja, ne glede na to ali je realno ali izkrivljeno

Klasifikacija predstavlja smiselno obdelavo zaznanih in videnih opisov in njihovo razvrščanje, medsebojno merjenje, iskanje podobnih in sorodnih atributov, iskanje sorodnosti in razlik  

Analiza predpostavlja sposobnost iskanja razmerij med vzroki in posledicami glede na klasifikacijske deskriptivne skupine. V bistvu gre za kavzalne analize vzročno posledičnih razmerij

Prognoza je najvišji nivo, ki predpostavlja sposobnost predvidevanja nastanka ali sposobnost preprečevanja razvoja družbenih dogodkov, ravnanj, reakcij

Ali so elementi strukture logičnega razmišljanja prisotni pri vseh ljudeh ali delež ljudi, ki obvladajo te elemente upada od ena proti štiri? Čeprav velja nekako splošno prepričanje, da bi moral biti odgovor pritrdilen, pa vse raziskave znanstvenikov s tega področja kažejo, da te razlike obstajajo že pri otrocih, kaj šele pri odraslih.

Z povratno analizo obnašanja ljudi, že recimo na volitvah lahko pridemo do ocene, da je posplošeni delež v strukturi naslednji: Sposobnost deskripcije se zaključi pri največ 30% ljudi v družbi, sposobnost klasifikacije je omejena na 50% ljudi, sposobnost analize je zreducirana že na 17% ljudi v družbi. Sposobnost kakovostnega prognostičnega predvidevanja pa ne dosega niti 3% populacije.

Kje so osnovni problemi teh štirih skupin ljudi – predvsem v njihovi komunikacijski kompatibilnosti, ki pa se mora ugotavljati po sposobnosti dajanja informacij ali njihovega sprejemanja.

V tabeli (glej sliko) se vidi, da je skupina, ki dosega najvišji nivo strukture logičnega mišljenja sposobna sprejemati komunikativna sporočila od vseh ostalih skupin, razumljivo pa lahko posreduje komunikacije le znotraj lastne skupine. Tretja skupina jih že razume zgolj delno (4), druga skupina zgolj srednje (2) in prva skupina le še nizko (2).

Skupina, ki dosega analitični nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna sprejemati komunikativna sporočila znotraj sebe ter od prve in druge skupine, delno razumljivo (4) pa lahko sprejema iz najvišje skupine. Glede podajanja svojih informacij je v celoti kompatibilna s svojo skupino, delno (4) s prognostično skupino, zato pa jih zgolj srednje (3) podaja v drugo skupino in v prvo skupino le še majhno (2).

Skupina, ki dosega klasifikacijski nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna sprejemati komunikativna sporočila prve in lastne druge skupine. Razumevanje analitične in prognostične skupine pa je srednje (3) oz. majhno (2). Razumljivo pa lahko podaja svojo komunikacijo  znotraj lastne skupine in prvi skupini. V podajanju svojega razmišljanja v najvišji dve skupini pa je le srednje uspešna (3).

Skupina, ki dosega šele prvi nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna v celoti sprejemati komunikativna sporočila zgolj iz svoje skupine, iz druge je ta sprejem že srednje dober, iz analitične skupine je že majhen in iz najvišje skupine le še nizek (1). Razumejo pa lahko njeno komunikacijo  le v njeni skupini. Ostale skupine pa tako - tretja skupina jih že razume zgolj delno (4), druga skupina zgolj srednje (3) in v prvi skupina razumevanje njene logike le še majhno (2).

Recimo da navedeno v glavnem drži, potem hitro vidimo, da ima največje probleme z drugimi ljudmi skupina, ki je v najvišjem nivoju, kajti ona razume vse ostale skupine ljudi, njih pa razen lastnih 5% ljudi ne razume nihče. To bi lahko imenovali tudi neke vrste 'intelektualno osamo', ki pa je po drugi strani prekletstvo slehernega komuniciranja v družbi, tudi političnega.

Vse štiri skupine pa se v grobem združujeta v dve veliki nadskupini s tem da so v prvi skupini tisti, ki obvladajo zgolj nivo deskripcije in nivo klasifikacije. Teh je skupaj kar 80% vseh ljudi. V drugi nadskupini pa so tisti, ki so se prebili do nivoja strukture analitičnega in prognostičnega nivoja in teh je skupaj le 20%.

Mnoge študije kažejo, da v demokratičnih ureditvah največ ljudi, ki so angažirani v političnem delovanju, izhaja iz druge skupine, to je tiste ki obvladuje klasifikacijo, ker je potem sposobna komunicirati z največjim krogom ljudi, čeprav pa je dejstvo po drugi strani to, da to še daleč ne pomeni neke visoke kakovosti v razreševanju družbenih problemov.