Kako nastane mit 'novega obraza'?

Najprej nisem mislil o tem posebej pisati bloga, toda objavil sem kratek komentar na 'fb' na  nek TV posnetek, z dobesednim citiranjem Marjana Šarca!

Šarec pravi - "Situacija v državi je resna!"

Ko nekaj takega reče znan komik sem v dilemi - saj ne vem ali bi se smejal ali jokal!

In kot strela z jasnega se pojavi komentar nekoga, ki je celo slučajno 'moj fb fried'! Pa saj njegovo ime sploh ni pomembno, je pa pomemben njegov zapis, ki odkriva kar mnogo stvari.

Tako je napisal: »Erik Kos, moraš se sptijazniti, da je politik Šarec tokrat na volitvah presegel tvojega paradnega konja in te prosim če nehaš z žalitami!!!«

Zato sem mu tudi, priznam, kar ostro odgovoril: »Prvič, jaz nimam paradnega konja in drugič, kako si drzneš meni očitati, da mi vsi bebci, ki so se pustili nategniti njegovemu 'programu' kar koli pomenijo! In še nekaj - ker si se izkazal kot pravi cepec - kje in kaj pa je v mojem zapisu spornega (žaljivega), da si tako primitivno ravnal, namreč tisto s klicaji?«

Pa krenimo po vrsti! Kakor koli se bere moj zapis – ali hitro ali počasi, v njem ni prav ničesar, kar bi bila žalitev kot taka! Je Šarec znan komik? Vsekakor! Je on v Janševem slogu dejal – situacija v državi je resna! Drži, na glas je to povedal. In moj zaključek, da ne vem ali bi se človek ob tej izjavi smejal ali jokal je torej še kako iskren!

Toda, sedaj si poglejmo, kako je nastal 'fenomen Šarec'? Kajti, poudarjam, sploh ne gre za Marjana Šarca samega po sebi. On je bil v to vlogo dobesedno porinjen in to potem, ko je kandidiral na volitvah za predsednika republike proti Borutu Pahorju. Ne vem, kdo so bili njegovi zlobni prišepetovalci, ki so mu vneto razlagali, da mora svoj 'volilni kapital' sedaj vnovčiti še na državno zborskih volitvah. Pustimo rezultat drugega kroga predsedniških volitev in poskusimo opredeliti ta njegov 'volilni kapital'. Za to nam lahko služijo podatki iz prvega volilnega kroga in glej ga zlomka, tam je Marjan Šarec dobil 186.235  volilnih glasov. Seveda je to bila prevelika številka, da se ne bi marsikdo ob njej obliznil in kot sem že napisal – Šarca dobesedno pahnil še v boj za parlament.

In Šarec je sprejel ta izziv ter šel v novo volilno tekmo. Ali je imel vsaj kakovosten politični program? Ne, pa saj ga tudi ni mogel imeti – njegovi iz vseh vetrov zbrani podporniki so s svojim prihodom prinesli k njemu tudi vse neizsanjane politične programe Pozitivne Slovenije, Zares in Virantove stranke. Vsem tem pa je bil že leta predvsem skupen izrazit neoliberalistični pogled na reševanje države in takratnih razmer. Šarčev politični program je torej bil v faznem zamiku za skoraj 8 let in že kot takšen, sam po sebi, prazen. Pa saj tudi Janšev program ni bil nič boljši, tudi njemu se je programsko nadaljeval, vendar še bolj nazaj – vse od 2008.

Ob preučevanju 'mita o novem politiku', si na kratko poglejmo še nenehno ponavljanje Šarčevih izkušenj v lokalni politiki in zatrjevanju, da jih bo uspešno prenesel na državni nivo. Tukaj seveda nastane za vse, ki politologijo razumejo kot stroko – hud zaplet. Razmerje med občinskimi in državnimi politiki, ni zgolj razmerje v hierarhiji, temveč predvsem razmerje med politično državo in lokalno organizirano oblast civilne družbe v podobi občin. Če kdor to težko razume, na vsaj pomisli na dejstvo, da je kandidatura za lokalne volitve vezana na lokalno prisotnost, torej kraj bivanja. Kandidatura za državnozborske volitve pa je vezana zgolj na državljanstvo in ni lokalno pogojena. Dodamo lahko le še to, da se politični problemi v lokalnih skupnostih rešujejo na povsem drugačen način kot v parlamentu in da so polja teh problemov tudi povsem drugačna. Torej je le težko sprejeti tezo o 'uporabni vrednosti' Šarčevih lokalnih političnih izkušenj, ki jih bo 'uspešno' prenesel na državni nivo.

Še bolj zanimiv pa je ogled vseh videov, kjer Šarec imitira druge znane politike, kar sem seveda sam naredil. Z indikatorji sem analiziral njegovo retoriko, mimiko, gestiko in proksemiko. Na žalost me je tukaj težko prepričati, da v vseh njegovih sedanjih nastopih ne prevladuje 'lik Janeza Drnovška' in to ne naključno, temveč že prav poudarjeno. Dobro, če je to ljudem všeč – tudi prav. Vendar, ko pa v premnogih posameznikih na plano udari njihova zaslepljenost in očitanje zmerjanja njihovega ljubljenca, potem pa me zadeva upravičeno zaskrbi!

Videli smo, da je Šarca na zadnjih volitvah podprlo 112.250 volivcev, Janšo recimo 222.042, Židana 88.524 in Cerarja 86.868, pa Levico 83.108. Vsi ostali, ki so se uvrstili v parlament pa kljub 190.355 glasovom predstavljajo le dokaz popolne izgubljenosti volilnega telesa, nikakor pa ne neko kakovost demokratične širine, saj vsi skupaj ne dosegajo niti pozicije relativnega zmagovalca volitev.

Izgubljenih glasov pa je 107.950 ali skoraj 12 poslanskih mandatov, da ne omenjam katastrofalne volilne udeležbe, ki je znašala le 52,64%. Vendar poglejmo, vseh volilnih upravičencev je bilo na dan volitev 1,712.676 in če bi imeli malo pameti in upoštevali, da je volilni prag 4,00% glede na vse upravičence, ne pa na udeležence volitev, potem bi bila meja uvrstitve v državni zbor 68.507 volivcev. In kdo bi se potem uvrstil v parlament – zgolj prvih pet strank. Pa bi ob takšni korektnosti izračuna odpadla marsikatera razprava, tako o sestavljanju koalicije, kot tudi ta o zvišanju volilnega praga na 5,00%. Ne navsezadnje bi se s takšnim pristopom tudi zagotovila dolgoročnejša stabilnost političnega prostora in bi 'novi obrazi - nove stranke' postali kvečjemu velika izjema, kot pa pravilo vsakokratnih volitev!

Danes je Šarec politično dejstvo, dva dejavnika sta ga proizvedla – njegovi prišepetovalci iz ozadja in njegovi volivci iz prvega kroga predsedniških volitev. To dejstvo sprejemam in res nimam nič proti Šarcu. Imam pa ogromno proti posledicam, ki bodo z njegovo pojavnostjo v politiki nastale – ne glede na to ali bo sam mandatar ali pa bo postal le člen koalicijske ekipe nekoga drugega.