Nek »vzorec obupa« se pojavlja v Evropi, pa ne kot neka enotna ideja temveč kot skupni izraz iskanja rešitve za naraščajoči konflikt v katerega je zabredel zahod s svojo »neomajno podporo« Ukrajini.
Več skupin interesov se lahko identificira s katerimi se lahko klasificira države v EU. Najprej so tu države anglosaksonskega sveta v kateri so Velika Britanija in Skandinavske države. Potem je tu skupina bivših vzhodnih držav v pasu od Baltskih države, preko Poljske in Češke ter Romunije. Potem sta solistični državi kot sta Francija in Nemčija. Navsezadnje pa je tu še mediteranski pas, ki obsega Italijo, Španijo, Portugalsko in Grčijo. Seveda obstaja še »neopredeljeni pas« držav, ki vedno do zadnjega vztrajajo v nekakšni drži pravičnosti, dokler vseeno ne pokleknejo po ukazu »gospodarja preko luže«, kjer je tudi Slovenija. Čisto posebej pa sta dve državi, ki sta načelno »nevtralni«, Madžarska in Slovaška, pa vendar sta v svojih dejanjih še kako nedvoumno opredeljeni.
Ampak, vsa ta klasifikacija je povsem brez pomena, ker ni statična temveč pragmatično dinamična, sploh če jo gledamo v luči sedanjih novih kadrovskih prerazporeditev političnih funkcij po zadnjih EU volitvah. Toda vrnimo se k temu »vzorcu obupa« in poskusimo identificirati glavnega nosilca »nore ideje« da lahko EU tvega oboroženi spopad z Rusijo. In tukaj se le ena država pojavlja, kot skupni imenovalec ali vezni člen vseh teh zablod, napačnih presoj in trdovratne zaslepljenosti v svoj prav. Ta država je Nemčija, kar pa nas niti ne sme čuditi, navsezadnje je Nemčija spodvila nacionalsocializem, ga tekom združevanja držav v »idejo EU« kot svetilnika svobode, demokracije uspešno transformirala v všečen neoliberalen skupek, katerega bistvo se izraža v geslih »prost pretok, kapitala, ljudi in blaga«. No šele sedaj pa se vidi, da ta proces v bistvu ni bil končan, saj se je trem prej naštetim parolam pridružila še ena, ki je ves ta čas bila »parkirana« v smislu NATO, to je geslo o nujnosti varnosti. Če je bilo to geslo v okviru NATO razumljeno predvsem kot tehnični instrument, pa je se prenosom v EU sistem, to postalo predvsem politično geslo in palica za discipliniranje neposlušnih držav.
V bistvu smo priča neverjetnemu paradoksu kako se je ideja
nacionalsocializma kot ptič Feniks dvignila iz pepela 2. svetovne vojne,
pobrala vse tisto, kar je bilo razvito že v času po letu
Potrditev te ugotovitve se najbolje vidi, če spremljamo več znanih medijskih odmevnih oddaj, kot so »Markus Lanz«, »MaybritIlner« ali »Maischberger« v medijskih hišar ARD ali ZDF. Vidi se enotni propagandno psihološki pristop, uporaba enotnih manipulativnih instrument, tipična retorika tako v semantičnem kot tudi sintaktičnem smislu… in seveda nastope v mešanih parih težko kategornikov iz vrst politike in stroke.
Vzorni primer je ravno oddaja »Markus Lanz«, ki je bila predvajana v četrtek 27.06.24 in kjer si je Markus Lanz (moderator) privoščil, da je brezobzirno z vsemi topovi napadel dve Nemški politični stranki, Alternativo Za Nemčijo (AfD) in BSW od Sare Wagenknecht (Stranka Zveza SW). Ker pač slučajno ni kot gostja nastopila Marija-Agnes Strack-Zimmermann, je bila tokrat povabljena Kristina Dunz (predstavljena kot politična opazovalka), ki je uspešmo klatila »domislice« s katerimi običajno barata Strack-Zimmermannova. Recimo o posilstvih, pa otrocih, pa o Buči…. In podobnem.
Do sedaj je Markus Lanz veljal za vzornega, neodvisne in nepristranskega moderatorja, toda v luči sprejetih političnih obvez do Zelenskega (s podpisovanjem cele serije dvostranskih varnostnih 10-letnih sporazumov je moral tudi on oddelati svoj dolg.
Šele sedaj, ob možnosti da bo v ZDA izvoljen Trum se v EU vse bolj vidi naraščanje panike, ker se je EU politika spustila v tako nepremišljeno politiko do Rusije. Ampak do priznanja te zmote pa še ni prišla, zato tudi ne preseneča da zahodni propagandni stroj noče priznati, da gre za ideološki spopad in da je tarča Rusija. Ne, na zahodu se nenehno nasprotnika persinificira pa se nenehno govori o Putinu in o njegovi krivdi za konflikt. Niti v najbolj norih sanjah pa niso sposobni dojeti, da tudi z odstranitvijo Putina ne bi prišlo do nobene spremembe v Ruski politiki.
Drug takšen pristop v obravnavi ozadja konflikta je nenehno mešanje dogajanj v splošnih, posebnih in posamičnih okvirih pa se tako v pomanjkanju pravih argumentov nenehno in v vsakem trenutku potegne na plano Buča. Tista Buča, kjer so se po umiku Rusov kar teden dni kasneje pojavile grozljive slike, za katere pa ostaja vse več dokazov da so produkt in režirana manipulacija tujih obveščevalnih služb.
V istem kontekstu lahko razumemo tudi nenehno poudarjanje grozodejstev
Ruske vojske, vključno s posilstvi Ukrajinskih žensk in ugrabljenimi otroci.
Nič ne pomaga da so tudi zahodne civilno družbene nevladne organizacije
opozarjale, da je trgovina z otroci obstajala že davno pred februarjem
Še bolj je problematično nenehno poudarjanje tega, da Rusija ne spoštuje vladavino prava in da je aneksija Krima nezakonita. Brez da bi vsaj pomislili, da se je leta 1999 zgodila odcepitev Kosova, pa je to vse bilo v skladu z vladavino prava. Skratka, vsi propagandni poskusi blatenja Rusije vsebujejo ogromno »butičnega pristopa«. Vzame se iz »košarice argumentov« le tiste, ki so trenutno ustrezni in s pomočjo katerih se lahko ustvarja neka druga, povsem nova zgodba.
Da ne omenja, da se kot zakleto molči o vlogi zahodnih držav
v razkrivanju pravega ozadja sporazumov Minsk-
Skratka, da zaključim – Nemčija vse bolj spoznava da jo nekdo potiska v vlogo »ponorelega Fürerja« svobodnega in demokratičnega sveta, pravi gospodarji pa se skrivajo v ozadju in vedo, da ne glede kako se bo stvar iztekla, oni bodo v vsakem primeru zmagovalci!
In zakaj lahko zaznavamo to, da je Nemčija pristala v iluziji moči. Preprosto zato, ker politična karta Nemčije kaže tudi po tridesetih letih na neverjetno razklanost in politično razdeljenost Nemčije. Ona pa bi rada postala »svetilnik svobode« v novi EU – pa ni šans!
Zato, ker tudi v kontekst tega razmišljanja še kako sodi zapis katerega avtor je dr. Bogomir Kovač, z naslovom »Kdo bo potegnil zasilno zavoro pred izbruhom tretje svetovne vojne?« , sem dodal zapis njegovega razmišljanja.
Nenavadno mednarodno politično srečanje o miru v Ukrajini sredi junija 2024 v švicarskem letovišču Burgenstock je skrbno izbran zaključek globalne medijske podpore vojni v Ukrajini. V Berlinu so najprej gostili mednarodno konferenco o obnovi Ukrajine, potem je vrh skupine G-7 v Italiji zgolj potrdil politični dogovor o vsestranski in dolgoročni pomoči tej nesrečni državi. Odločitev je jasna, Zahod si želi nadaljevanje vojne in ne miru. To preprosto ustreza geostrateškim interesom ZDA, manj EU, koristi Zelenskemu, manj Ukrajini. Zanj je vojna politična rešitev, podobna Netanjahujevi usodi v Izraelu. Za zahodni svet pa je to zgodba katastrofalnih izbir, hipokrizije, izgube kredibilnosti. Politični mesečniki v Bruslju, Washingtonu in drugod nas korak za korakom vodijo v novo evropsko in svetovno vojno. In ko grozote Ukrajine postanejo EU in apokaliptična Gaza podoba sveta, potem ni več poti nazaj. Dejansko se pod krinkami mirovnih konferenc in povojnih obnov skrivajo vojno hujskaštvo, politične manipulacije, banalnost zla.
Žal v tretji svetovni jedrski vojni v dobi navdihujočega antropocena ne bo zmagovalcev. Naša usoda tiči v igri prestolov vojnih zločincev od Moskve do Washingtona, Pekinga in Bruslja. Politična smetana zahodnega sveta si je v 14 dneh dodobra obrusila pete. Na berlinski konferenci o obnovi v Ukrajini so predstavniki 60 držav razpravljali predvsem o vojaškem biznisu. Ponovili so stare številke. Ukrajina vsako leto potrebuje zunanjo pomoč zahodnih držav do 50 milijard dolarjev za tekoče investicije in delovanje države, okoli 500 milijard pa za celotno obnovo. In pristopni pogovori za vstop v EU naj bi se začeli že letos, z novo oblastjo v Bruslju. Na vrhu držav G-7 v Bariju nekaj dni kasneje se je zgodba nadgradila. Tu sta Zelenski in Biden podpisala dolgoročni varnostni sporazum med Ukrajino in ZDA, podobno kot še 15 drugih vplivnih zaveznic. Pokritje zahodne pomoči Ukrajini bo omogočal skupni posojilni konzorcij, tudi z donosi zamrznjenega ruskega premoženja. Krog je tako sklenjen. Vsi so napovedali še dodatne ekonomske sankcije, zlasti proti vsem potencialnim dobaviteljem ruske vojske in finančnemu sistemu ruske države. Toda finančna in vojaška pomoč za zdaj še ne vključuje dragocenih Natovih vojakov. Seveda, Ukrajina ne sme ustaviti vojne z Rusijo in kupovati mora zahodno orožje, da stabilno in pravilno zaokroži kapital. Potrebuje tudi usmerjene reforme in ravnanje s standardi Nata, da se pravočasno pripravi za vstop v obe zvezi.
Mirovni vrh v Švici naj bi to zgodbo osmislil kot mirovni proces. Nanj so povabili 160 držav, da bi potrdili mednarodno legitimnost svojih namer. Toda nesmislov je veliko. Iskanje dodatnega vojaškega zavezništva ni potrebno, mirovni dogovor brez nasprotne strani pa je nemogoč. Rusije niso niti prav povabili, Kitajska je zaradi odsotnosti obeh vojnih strani zavrnila srečanje. Zato smo na koncu dobili zaveze v smislu resolucij ZN, brez kakršnihkoli rešitev, kako naprej. O dometu srečanja govorijo številke. Od 160 vabljenih držav je končno izjavo potrdilo zgolj 78 podpisnic. Očitno so želeli prepričati svet okoli sebe, morda celo Rusijo in Putina, da je vojna v Ukrajini nesmiselna in dolgoročno izgubljena. Kajti zahodni svet obvladuje 55 odstotkov svetovnega BDP, Rusija zgolj 2,5 odstotka, ekonomsko in finančno se bo torej zlomila, s tem pa tudi politično in vojaško. Zato šteje samo vojaška zmaga, mir pride kasneje. Ukrajina v tem duhu že ponuja svoje pogoje, umik ruske vojske, obsodbo vojnih zločincev in reparacije za povrnitev škode. To predpostavlja politični poraz in popolno vojaško kapitulacijo Rusije kot jedrske sile, za katero stoji Kitajska, nova prva država sveta. Kako doseči ta neverjetni cilj, je kakopak krščanska skrivnost zahodnega razodetja. Za zdaj bi v križarski maniri prodajali Ukrajini bolj ofenzivno orožje, dopustili napadati tudi rusko ozemlje, sodelovanje Nata pa bi poglobili. Korak za korakom nas ti mesečniki zapletajo v neposredni spopad z Rusijo. Vse to nas spominja na britansko-nemški antagonizem konec 19. stoletja, ko je hitra in brezkompromisna rast Nemčije trčila ob imperialne interese Britancev. Nemci so Britance slikali kot globalne grabežljivce, Britanci Nemce kot brutalne avtoritarne silake. Nemčija je hotela novo ureditev sveta, Velika Britanija je želela obraniti svojo Pax Britanica. In prva svetovna vojna je postala neizbežna. Ruska invazija 2022 je bila v veliki meri izzvana, s stiskanjem Natovega obroča, spodbujanjem državljanske vojne, s skrivno pripravo Ukrajine na ruski udar. ZDA so jo znotraj Pax Americana dolgo načrtovale. Rusijo so želeli strateško blokirati z vojaškimi sredstvi, EU nevtralizirati z ekonomskimi pritiski.
Mirovni sporazumi po letu 2014 so bili vseskozi krinka (Minsk I in II), neposredno mirovno ponudbo Zelenskega marca 2022 so minirale Britanija, Nemčija in Francija. Rusija bi se tedaj celo umaknila, če bi ohranila Krim in dosegla nevtralnost Ukrajine. Politična trgovina sprtih strani je bila očitno zunaj interesov ZDA in pričakovanj EU. Vojne običajno trajajo, dokler obe strani upata v zmago in imata podporo. Za Ukrajino stojijo ZDA, za Rusijo Kitajska. Kijev si želi povrnitev meja iz leta 1991, vstop v EU in Nato, Rusija zahteva vojni status quo, nevtralni položaj Ukrajine, odpravo ekonomskih sankcij. Toda če zmaga Putin, kje se bo ustavil na poti proti EU, če zmaga Ukrajina, kakšno kapitulacijo Rusije si želijo v ZDA, morda celo njen razpad? Zahod stavi na ekonomsko moč, Rusija na vojaško živo silo. Ukrajino bi žrtvovali oboji. Nobena vojna po letu 1815 ni trajala več kot 10 let in tudi ukrajinska ne bo. Njena eskalacija pa v temelju ogroža obstoj EU, tudi svetovne ureditve. Kdo bo potegnil zasilno zavoro pred izbruhom tretje svetovne vojne? To je ključno vprašanje, za zdaj brez odgovora!
