Sedem tez o zmotnosti naših pogledov! (prva - tretja)

Med zelo različnimi pisanji, tako z levo kot tudi desno osnovo, se kot rdeča nit vlečejo nekakšni stereotipi, ki se ponujajo kot vse odrešujoča parola. V bistvu pa so daleč stran od tega, kvečjemu le še bolj zamegljujejo nekatera dejstva in preusmerjajo našo pozornost na popolnoma nebistvena področja. Recimo v nesrećno dilemo, »kdo je kriv za kaj«, katera ideologija. Nobena ideologija ni a priori kriva brez njenih nosilcev, to pa so lahko zgolj ljudje, tudi če so 'maskirani' v komuniste ali neoliberalce.

1. Iz sveta in EU moramo v našo državo prenesti najboljše tuje rešitve in prakse

Popolnoma nevzdržna zahteva in izhodišče. Neoliberalizem je tisti, ki ponuja globalno svetovno rešitev in unificiran pristop. Obenem želi zrušiti samobitnost posameznih držav, ker ponuja v ozadju trg kot področje manipulacij. Pri tem se na tem »svobodnem« trgu proizvodov in storitev umetno napihujejo baloni nerealnih vrednosti.

Danes še ni čas, da nacionalna država odmre, če pa kdo misli, da temu ni tako, potem predlagam, da se za začetek naj prepove recimo parola: »Kdor ne skače ni Slovenc!« Verjetno bo nekoč nastopil čas, da bodo nacionalne države zamrle, vendar to ne pomeni, da bo na svetu ostal politološki vaakum. Ne, pojavila se bo neka globalna tvorba, kjer se lahko upravičeno in zaskrbljeni sprašujemo ali ne bo njeno skrito bistvo sestavljeno iz 2-3% najbogatejših ljudi na svetu, ki so lastniki multikorporacij in kjer bodo vse komunikacije in upravljanje s politiko, potekale očem prikrito in na način kot so jih najbolje prikazali prisluhi, v katere se je ujel nek naš gospodarstvenik, lastnik Diners licence. V javnosti pa bo seveda marketing z vsemi svojimi orodji in instrumenti obvladoval politično sceno tako, kot jo danes obvladuje n.pr. pri prodaji kakšnega belila ali loščila.

Vsaka država se mora boriti do zadnje kaplje lastne suverenosti za to, da išče v svojih nedrjih ljudi, ki bodo razumeli poslanstvo države, da razvija rešitve in prakse, ki ustrezajo nam, ki nas finančno ne ugonabljajo, vendar so naša optimalna možnost in vizija obenem. Sicer pa je o teh nesrečnih 'dobrih praksah' vse povedala v svojem zadnjem intervjuju tudi V. Godina.

2. Javni sektor moramo racionalizirati tako, da zmanjšamo število zaposlenih in zmanjšamo izdatke zanj. Potrebujemo vitko javno upravo in vitki javni sektor!

V praksi to pomeni govorico, da se mora v javnem sektorju odpuščati zaposlene in jim znižati plače. Vendar ta govorica naših politikov, tako levih kot desnih, je hudo zmotna. Racionalizacija ni in ne sme postati nek iracionalen pojem, ki ga lahko po mili volji lepiš v vse možne »rešitve«.

Kdor ne razume tega, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica nujnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona zahteva od državljanov, mislim predvsem na državno upravo (da bomo bolje razumeli n.pr. na upravne organe, tudi ne spozna, da je bistvo in temelj racionalizacije naprej v skladni zakonodaji. Ali je ona takšna, tega pa se nihče ne vpraša?

Prav tako, kdor ne razume dejstva, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica potrebnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona nudi državljanom, mislim predvsem na zdravstvo, šolstvo, socialo, varnostno zaščitni in obrambni sistem, tudi ne razume tega, da že v izhodišču iskanja »racionalizacije«, so eno zadeve, ki so z zakonom zahtevane od državljanov in drugo zadeve, ki so na temelju zakonov omogočene državljanom.

Rešitve so predvsem v tem, da javni sektor vprežemo v uresničevanje vizije, ki ne rabi biti ne vem kakšna, lahko se glasi: »Tu živimo, da lahko delamo, da smo zdravi, zadovoljni, duhovno bogati in v prihodnost usmerjeni!« V tem stavku je vse! In kdor ga bo dojel , bo tudi razumel, da se lahko najdejo rešitve privatizacije javnega sektorja in to v tistem delu, ko se pogovarjamo o nadstandardih iz skupine, ki na temelju zakona nudi državljanom storitve.

Stroškovna racionalizacija ali pa njen antipod, torej mrzlično iskanje načina, kako zapolniti to »črno« požrešno finančno luknjo javnega sektorja, je povezana z organiziranostjo. Preprosto imamo preveč razdrobljenih zavodov, v tej državi, razdrobljenih šol, razdrobljenih občin. Nesposoben način vodenja in organiziranja dela v teh ustanovah, namesto matričnega pristopa pri nas še vedno prevladuje linijski vertikalni način (iz.19. stoletja). Za to kar imamo sedaj, nikoli ne bomo sposobni zbrati dovolj denarja, da bi zadeve funkcionirale.

3. Zdajšnji sindikati so ostanek 'komunizma' in kot takšni preživeta stvar in zato se morajo prenoviti!

Če bi naši politiki in predstavniki GZS dejansko delali tako, kot govorijo, bi ta teza bila povsem sprejemljiva. Vendar v tem primeru gre za tipično politično leporečje, kjer pomeni »prenoviti« dejansko »ukiniti«. In to vse, organizacijo, njihovo vlogo in tudi kadre.

Najprej o preživetosti sindikatov. To je tako nedostojno razmišljanje, kot če bi nekdo zahteval, da se kapital kot nasprotje dela ne bi smel samoorganizirati. Torej ukinimo vse Borze, kjer se proizvede največ "balonov". Sindikat v zadnjem času nikoli no postavljal takšnih in podobnih radikalnih zahtev. Ampak, ker se vedno klin s klinom izbija, naj nas ne preseneti, da se lahko takšna radikalizacija tudi zgodi.

Bistvo v iskanju vloge sindikata je predvsem v tem, kakšna je kakovost človekovih pravic na področju delovno socialnih pravic. Sedaj se nam je zgodilo to, da se je velik del teh nalog prenesel na Varuha človekovih pravic. Kar pomeni v bistvu nekorektno poseganje zakonodajne in izvršile veje oblasti v dialog, katerega edina legitimna upravičenca sta le delojemalska in delodajalska stran. Država je lahko le mediator, pa še tej vlogi mora biti dorasla s tem, da predvsem razume pomen obstoja sindikatov. Tako se sedaj z velikim pompom zgodi enkrat letno v državnem zboru razprava, »potem pa je vse tiho bilo«! Leto za letom poteka tako!

Tudi sindikati morajo doumeti, da se morajo preoblikovati in to tako, da bodo še bolj, po eni strani neodvisni, od države in od delodajalcev, po drugi strani pa neodvisni tudi na mikro nivoju. Danes je že zadnjemu butcu verjetno jasno, da so največje težave ravno na mikro nivoju. Ali so sindikalni zaupniki »zlizani« z vodstvom ali pa so sami največje žrtve mobbinga. Sodobne sindikalne prakse so v svetu uveljavile že to, kar sicer tudi naša zakonodaja zgolj na papirju omogoča in sicer »sydicalist rotation«, v praksi tega ni!

Naslednjič – nadaljevanje o preostalih štirih tezah!

Koliko nas je kaj ljudi, sinov sloveče matere?

Uporniško vrenje se nadaljuje, nadaljujejo se tudi aktivnosti da se zbere čim večji krog somišljenikov, ki bi vsak na svoj način vključili svoje različne socialne mreže. Organizirajo se, kljub pasjemu mrazu celo protesti. Vendar zelo se mi dozdeva, da je celotno naše »revolucionarno vrenje« podobno temu, da cisterno vode zliješ po tleh in potem se čudiš zakaj se ob tolikšni obilici porabljene vode ne moreš skopati v njej.

Zgodba me sicer spominja na neko drugo zgodbo, paralela pa je kar ustrezna. Na številnih predavanjih, ki sem jih imel v večernih šolah podjetništva v devetdesetih letih, sem namreč nadobudne direktorje spraševal o njihovem odnosu do vrednot. Saj veste, klasika: je to moč oz. vpliv, je iskanje smisla, ali je to materialnost oz. bogastvo, samostojnost, strokovnost, kreativnost, položaj...

Skratka želel sem, da se opredelijo za tri najbolj pomembne, in glej ga zlomka, kaj je bila ena od treh najbolj želenih vrednot – kreativnost. In potem smo opravili kratek test in zopet glej ga zlomka. V praktičnem smislu je bila namreč kreativnost v odgovorih ena najmanj zaželenih vrednot. In v tem je bistvo, vsi smo za demokracijo, vsi smo za napredek, vsi smo za spremembe. Vendar bog ne daj, da se to tiče nas konkretno v našem vsakdanjem življenju.

Mnogi opozarjajo na te čudne procese tudi v teh »revolucionarnih gibanjih«. Vsi bi radi bili v teh gibanjih »najbolj pametni in najbolj pomembni«! Že skoraj bogokletno je če recimo sam opozorim, da se pojavljajo nizki udarci tudi med najbolj deklariranimi zagovorniki sprememb, ki se jih nebi sramovali niti najbolj zadrti nasprotniki, recimo tisti, ki so »kao zagovorniki privatizacije«. Zato pri meni še bolj obstaja dvom ali se javno spustiti se v politiko, kajti sam pa tudi mnogi drugi med nami nismo prepričan, da se v resnici želimo, izpostaviti vsem tem udarcem pod pasom, ki nas najverjetneje pričakujejo.

Vse kar sem kdaj koli napisal o kritični masi isto delujočih in mislečih, še kako drži in zato je pomemben sleherni glas, ki ne pristaja na enoumje. In dobrodošel bi bil vsak korak, vsaj, ta trenutek, v smeri, da zberemo tistih toliko tisoč glasov, da lahko damo priložnost vstopu kritične mase predstavnikov Združene levice, še posebej pa DSD v državni zbor takrat ko bodo volitve.

Sam se še vedno sicer držim, tako kot vse življenje, načela, da »če hočeš kaj spremeniti, moraš biti zraven«. Politika je bolj stvar kakovostnega vodenja - managementa tistih sprememb, ki so dozorele in ki spreminjajo določena razmerja na temeljnih področjih človeškega interesnega delovanja, torej ekonomije, znanosti, kulture, edukacije...in učvrščujejo polja socialnega, pravnega in obrambno varnostnega interesa.

Paradoks je le ta, da se vse premalo zavedamo, da so velike stvari na žalost vedno odvisne od majhnih odločitev. In če pogledamo nazaj, za zadnjih 24 let, smo imel prej nesrečno, kot srečno roko. Vendar, strinjam se tudi s tem, da bi lahko bilo tudi še slabše, kar pa ni ravno neka produktivna tolažba.

Zakaj bomo ostali kolonija?

Vse bolj pogosti so vzkliki - »Naj že končno pride Trojka!« ali pa »Razprodajmo (lastninimo) končno že še preostalo državno lastnino!« To so v glavnem zaključki mnogih komentarjev objavljenih ta teden. Prebral sem jih in se resnično zelo zamislil. Kaj naj človek naredi, naj napiše svoje misli, naj poišče argumente drugih ljudi, ki so znani po modrih mislih, ali naj naredi oboje.Še bolj sem se zamislil v luči tega, da bo v soboto velik shod v Ljubljani proti razprodaji državnega premoženja.

Zato sem poiskal odličen prispevek, ki je izšel pred skoraj letom dni, v Sobotni prilogi dela, izpod peresa Frančka Drenovca. V članku »Kako smo postali kolonija« in nadnaslovom 'Zatohla Slovenija', zajame vrsto aspektov, ki odgovarjajo na njegovo naslovno vprašanje. Čeprav je ta članek mnogo med vami takrat verjetno prebralo, bom vseeno objavil zgolj tri njegove poglede, ker so mi odlično izhodišče za misel, o kateri želim nekaj povedati. Torej ne – kako, temveč – zakaj bomo ostali kolonija.

Tako je v delu teksta kjer je govoril o Zanikrnosti in zatohlosti med drugim tudi zapisal: »Degradacija produktivnih, ekonomskih, socialnih, miselnih in političnih struktur je bila postopna. Končni sprožilec potopa je bil obrat v vseobsežno privatiziranje. Ko je pred slabim desetletjem v deželo pritekel denar, so ga znale nove »elite« v zdaj že povsem novem »sistemu« in v procesih, ki so jih zdaj podpirale že prav vse institucije sistema – samo še pokrasti in zapraviti.«

Nič nam ni koristilo, da smo se otresli Sachsa in njegovih privatizacijskih shem, čisto nič. On je le hotel, da se takoj izvede to, kar se je sedaj izvedlo pač v dveh fazah. Končni učinek je enak in cilj je prav tako dosežen. Pravi lastniki Slovenije so postali tisti tudio, finančni krogi, ki so si zagotovili predvsem dolgoročno »molzenje« nas. V prvo vrsto pa postavljajo »papirnate lastnike«, ki svojo vlogo odigrajo zgolj zaradi nekaj drobtinic, ki padejo iz mize dejanskih lastnikov. Ta zaščita je enkratna, če je vse v redu, tudi zaradi »pravega delovanja« sistema, tem bolje, če pa ni, imajo takoj na razpolago »dežurne« krivce.

V naslednjem delu teksta, kjer govori o Korupciji in prostituciji, je zapisal:

»Ni mogoče spregledati, s kakšnim navdušenjem se v vseh krogih establišmenta spet združujejo in konsolidirajo. Kako so videti srečni, ko jim je Slovenijo končno le uspelo narediti do dna zanikrno in primitivno – končno takšno, na kakršno se edino spoznajo in v kakršni lahko edino preživijo; končno imajo državo po lastni meri.«

Takšna vloga »slamnatih« lastnikov zahteva izjemno vzpostavljanje ustreznih socialnih mrež. Mi smo jo seveda takoj poimenovali sistemska korupcija, saj obsega poleg ljudi, kot posameznikov, še institucije, ustrezno politiko katere nosilci so pravoverneži in predvsem glasnogovornike. Le ti vsake toliko časa zakričijo na glas kakšno resnično »briljantno« misel. Naj naveden le najbolj svežo: »Odkar imamo KPK je korupcije v državi bistveno več«!

V zadnjem delu teksta kjer govori o Kolonijah, pa je zapisal:

»Hlapci pod tujim gospodarjem še niso »mednarodni«. Prehod v kolonialno podreditev pa le še daje politiko novo, na videz delujočo opcijo odklopa od svoje nezadovoljne domače baze. To ni demokratična opcija. Provincialna zanikrnost se je v slovenski zgodovini že enkrat prevesila v kvizlinštvo in fašizem. V vzorčni deželah neoliberalnega kompradorstva, pred desetletji v Latinski Ameriki, so prej ali slej na ceste prišli tanki. V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki postaja bolj in bolj primerljivo s tistim izpred leta 1941«.

Res je neverjetna prepričanost naših ljudi, ko nasedajo krilaticam »Kdo se boji tujega kapitala«, »Tuji lastniki so bolj odgovorni od domačih«, »«Tujcem je jasno, da je najvišje merilo uspeha profit«! Pa saj človek ne more verjeti temu. Saj to je isto, kot če Micka reče možu, veš sosed bolje *uka, zato bo to v bodoče njegovo opravilo, ti pa si kar oddahni. Priznam, da me daje jeza, da sem napisal takšno prispodobo, upam pa, da jo bo razumelo bistveno več ljudi kot če bi poiskal nek ekonomski traktat.

Noben razumen človek se ne boji tujega kapitala. Niti Slovenci! Problem je zgolj v tem, da ta kapital ne prihaja s partnerskimi nameni, temveč plenilskimi. Namesto, da bi bila pravila jasna – skupen profit ali skupen rizik, je shema jasna: naš profit – vaš rizik. Krasno pravilo in potrditev, da je to neokolonializem na katerega opozarja članek.

Da so tujci bolj odgovorni od domačih lastnikov, je še bolj zmedena trditev. Bolj se mi zdi, da se s tem daje legitimnost izrivanju socialne dimenzije kapitala iz družbenih odnosov. Poteka pod parolo, ne moremo dati za kulturo, za šport, za dobrodelnost, saj smo odgovorni lastnikom. Kakšen izgovor, prav patetičen! 

In še zadnje »megla«, da je le tujcem jasno, da je edino merilo uspeha profit. Tudi nam je še kako jasno, da je profit nujnost uspešnosti in predvsem učinkovitosti gospodarjenja. Toda, če je profit nujni pogoj, je najvišje merilo vsekakor – zadovoljevanje potreb ljudi. V vseh smislih, od kakovosti, pestrosti izbire, cenovnih diferenc, do vrste, torej življenjske potrebe, kulturne, socialne itd. in še lahko naštevam.

Torej, postali smo kolonija zato, ker slovenska beseda "valpet" še ni izginila iz našega nacionalnega genskega zapisa. Tudi še nam ni jasno, kaj te ljudi bolj veseli ali drobtinice z mize, ali ugajanje gospodarju ali zgolj prilika za izživljanje nad sodržavljani. Lahko pa da tudi kar vse!

PS: je pa ta zapis dobra prilika, da obudim tudi spomin na nek drug blog, ki je bil napisan že pred več kot tremi leti na MMC in nato zaradi njihove fašistične politike prenesen sem!

http://amselblog.blogspot.com/2014/08/saj-res-mi-smo-narod-hlapcev.html

Dan mrtvega naroda!

Mogoče je današnji dan res namenjen nekoliko morbidnemu razmišljanju. Vendar razmere so pač takšne, da ni ne razlogov in optimističnega pričakovanja, da se ne bi spomnili, sedaj že zloveščega stavka takratnega Predsednika republike ob naši osamosvojitvi: »Danes so dovoljene sanje, ...« In bile so sanje, trajale so dvajset let in potem smo jih dosanjali!

Sedaj se ne zbujamo, hodimo pa naokrog kot mesečniki in se sprašujemo, kam so šle naše socialne vezi, kam je šla skrb družbe za posameznika, kam je šel nasmeh na licih velike večine naših ljudi. Zakaj nas vedno več gleda v tla ali išče uteho v povsem marginalnih zelo zasebnih zadevah. Kje smo ga tako polomili, da smo na najboljši poti, da bo Dan mrtvih  postal praznik nekega naroda.

Ko tako razmišljam in iščem »prvega gibalca« naše nesreče, me vse usmerja v našo kadrovsko politiko. Ni nobena učenost, da so problemi sposobne kadrovske selekcije v državi v obratnem sorazmerju z njeno velikostjo. Torej, čim večja država je, manj je problemov in obratno, manjša kot je, tem lažje se h koritu nagnetejo nesposobneži, bleferji, diletanti, lopovi vseh barv, skratka vse kar ima skupni imenovalec v njihovi sposobnosti, da uničijo prav vse česa se dotaknejo.

Ni mi žal, da se nisem takrat prerival v prve vrste (odgovornosti), niti nimam te volje več sedaj. Res pa je, da me je en minister vzel za kratek čas za pomočnika. Ravno toliko, da smo dokazali, da se dajo zadeve tudi izvrstno izpeljati in da ni nerešljivih problemov. Pomirja me dejstvo, da je od takrat minilo že več kot 10 let, vendar tiste naše najboljše rešitve še vedno veljajo, z njimi se hvalijo drugi, čeprav bi morale biti že zdavnaj nadgrajene in usklajene z nastalimi spremembami.

Torej, tem povzpetnikom smo zaupali, tako, naivno, dobronamerno in v zahvalo so nam izpeljali osamosvojitev brez da bi rešili vsaj temeljna vprašanja z našimi sosedami, recimo Hrvaško, pa če gre za ozemeljska vprašanja ali finančna. Zaupali smo našo prihodnost ljudem, ki nikoli niso imeli razčiščenih pojmov kaj je država, kaj državni interes in kaj državniški odnos.

Danes zbegano gledamo na uro in ugibamo, kje sta kazalca. Nihče pa ne opazi tega, da se naša ura, ki kaže v obdobje propada te države, vrti vse hitreje in hitreje. Po spletu se vrstijo napadi dobesedno nekih brezveznikov, ki dokazujejo svojo hlapčevsko miselnost in dobesedno slo po iskanju gospodarjev. V mislih imam gonjo za razprodajo državnega premoženja, ki jo zvito poimenujejo – privatizacija. Kot da bi vsi ostali bili proti njej! Res je, da kraljujejo tudi na Facebooku, res je, da nas je manj kot je prstov na eni roki, ki nas še ni zapustil razum. Res je, da se sploh ne jezim zaradi tega.

Vem pa le eno, vsaka stvar, ki se hoče rešiti, zahteva svoj čas in zgoditi se mora vseeno v nekem trenutku, ko obstajajo še možnosti za rešitev. Nam se pa zapirajo ta vrata možnosti! Zato, kupite si svečo, le eno in se pripravite na dan, ko jo boste z nostalgijo prižgali za našo pokojno državo!

Ta blog je moj prispevek k spletnemu zapisu E.M. Pintarja na MMC, ki pa so ga Slovenski puritanci na žalost odstranili!

Tako je to, na žalost!

Potem, ko je predsednik vlade organiziral redno ponovoletno srečanje z diplomati, predvsem tudi s predstavniki drugih držav, se je v ponedeljek posvetil še nam državljanom. Obenem so nas prikrajšali za Studio City, ki je bistveno bolj kritična in družbeno angažirana oddaja, kot njegovo 'kramljanje' z novinarko Gobec!

Marsikaj je povedal, še več razkril! Ne mislim secirati njegovega celotnega pogovora, ker je bolj hvalevredno, da se je sploh oglasil, kot pa da bi ignoriral državljane.

Vendar, vseeno je izrekel nekaj zadev, kjer je dobesedno razkril tisto, na kar sam že več kot deset let opozarjam. Mi pač nimamo sreče, da bi dobili vsaj nekaj 'žlahtnih politikov'. To seveda ne pomeni, da teh ljudi ni, le uspešno jih blokiramo. Zgodba o Sloveniji me spominja na Sveto pismo – staro zavezo, kjer se je več kot tisoč let pričakovalo na prihod odrešenika in vsak, ki je prišel, je bil napačen!

Kaj nerodnega je torej izrekel naš ljubi predsednik vlade. Le dve stvari bom omenil. Prva je njegova kritika in žuganje stranki SD, češ da je bila pozitivno vpeta v procese razprodaje državne lastnine. Sedaj jim žuga z začudenjem, češ kako si upajo da se tako nespoštljivo obnašajo in se ne držijo dogovorjenih zavez (saj poznate tisto, 'pacta sunt servanda). Če bi to bilo res, potem v svetu ne bi smelo biti več nikoli nobene vojne. Kajti, mar ni bil sklenjen in podpisan po sleherni vojni mirovni sporazum, ki se je vedno potem kršil. Skratka, bistvo politike je ravno v tem, da se lahko spreminjajo odločitve. To, da se odstopi od privatizacije pa je naša legitimna politična pravica. Posedovanje političnih pravic pa je stvar demokracije in političnih svoboščin, mar ne?

Še dobro je, da ne more ZL postati predmet izsiljevanja s pravnimi podmenami, ker je takrat še ni bilo v igri! Kajti, bistvo politike je, da so odločitve v vsakem relativnem zgodovinskem trenutku najbolj ustrezne glede na potrebe v državi oz. družbi. Torej smo zopet pri dilemi, kdo je 'primus inter pares' – človek ali kapital. Zame je odgovor povsem jasen!

V tem istem paketu je zanimiva tudi njegova izjava, češ da »sedaj država pripravlja strategijo upravljanja državnega premoženja«. Za božjo voljo, kaj pa ima strategija za opraviti s tem o čemer morajo odločati politiki. Strategijo bodo že pripravili strokovnjaki za korporativno upravljanje, mi pa nimamo razdelanih doktrinarnih izhodišč. Torej, naj se politika najprej poenoti glede doktrine v katere okviru se tudi povsem logično nahaja opredelitev nacionalnega interesa.

Skratka, če se zadev lotevaš narobe je potem huda iluzija, da pričakuješ ustrezne in prave rešitve. Slovenci se gremo ' državno politiko' kot otroci, ki se igrajo 'indijance in kavboje'! Vendar to še ne pomeni, da so indijanci in kavboji, pomeni le, da se namesto z lesenimi puškami in pištolami igrajo s pravimi, posledice pa še kako čutijo državljani.