Sedem tez o zmotnosti naših pogledov! (četrta - sedma)

Že v prejšnjem blogu sem napisal, da med zelo različnimi pisanji, tako z levo kot tudi desno osnovo, se kot rdeča nit vlečejo nekakšni stereotipi, ki se ponujajo kot vse odrešujoča parola. V bistvu pa so daleč stran od tega, kvečjemu le še bolj zamegljujejo nekatera dejstva in preusmerjajo našo pozornost na popolnoma nebistvena področja. Recimo v nesrečno dilemo, »kdo je kriv za kaj«, katera ideologija. Nobena ideologija ni apriori kriva brez njenih nosilcev, to pa so lahko zgolj ljudje, tudi če so 'maskirani' v komuniste ali neoliberalce. No, to je nadaljevanje tega razmišljanja.

4. Podpirati moramo mobilnost ljudi in pretok kapitala.

Tudi ta teza je v načelu sladka in lepega izgleda, vendar z vidika osmišljanja vloge države popolnoma neproduktivna in celo škodljiva. Ponuja se kot odločitev za odhod »s trebuhom za kruhom«. Pravkar se je končala .silovita bitka med »resolurčarji« za in proti »privatizaciji. Čeprav so v bistvu oboji opozarjali na nesmiselnost prodaje gospodarskih sistemov, ki so visoko dobičkonosni in kakšne posledice ima to lahko za državo. Kajti, kdor pozna in razume vse možne manipulacije okrog dobička, ve, da se ne konča vse v denarju, temveč tudi in predvsem v transfernih cenah blaga in storitev, ki so najbolj primerne za »prenos« dobička na zaželene pozicije. Niti nočem navajati nobenih primerov multinacionalk, ki se tega obilno poslužujejo. Sicer pa kogar to zanima, naj si le ogleda, kje so sedeži nekaterih od teh »poštenih« korporacij.

Mobilnost ljudi je seveda z individualnega vidika njihova nesporna pravica. Z vidika države pa je mobilnost Damoklejev meč, ki nevarno posega v razmerja med državljani, glede, izobrazbe, starosti, materialnega položaja in e bi se lahko naštevalo. Izraelska država n.pr. je kot država vodila uspešno politiko mobilnosti (predvsem imigracijsko), vodila jo je tudi takratna Sovjetska zveza. Obe državi sta trgovali za vse kadre, ki so želeli izkusiti mobilnost v praksi. Točno se je vedelo, kakšna je cena fizičnega delavca ali na drugi strani zdravnika.

Tako mobilnost, kot tudi prost pretok kapitala, za ljudi tako zelo privlačna in pozitivna, sta za vsako državo prekletstvo. Da je temu tako, dokazuje tudi primer Nemčije, ki je želela »mobilno vzpodbuditi« Turke, da se vrnejo v svojo prvotno domovino, ali Francoze, ki so »podkupovali« Romunske cigane tudi za vrnitev tja, od koder so prišli.

Mobilnost ljudi in prosto pretok kapitala je, bodimo odkriti, bolj interes korporacij kot pa držav. S tem še daleč ne trdim, da torej to ni interes držav, le poudarjam, da je tudi stroškovno bolj v domeni korporacij.

5. Rešiti moramo finančne institucije v državi saj je to pogoj stabilnosti ekonomskega in socialnega sistema v državi

Finančne institucije so nastale v 14. stoletju in vsekakor ne sodijo v polje produkcije temeljih dobrin. Vedno so le predstavljale instrument, ne pa osnovno orodje človeškega razvoja. Pomenile so zagotavljanje fleksibilnosti v prenosu finančnih sredstev kot enega izmed stebrov prvin poslovnega procesa. Danes pa so postale »sodobna knuta« - bič za neposlušne. In tu več ne gre zgolj za tipična ekonomska vprašanja, temveč tudi tipična. Človek se ima, organiziran v svoji državi, ne samo pravico temveč tudi dolžnost odreči bičevanju. Zahtevati odpis dolgov, zahtevati finančno pomoč, zahtevati odlog, podaljšati dobo vračanja, še in še bi se lahko naštevalo...v okviru iskanja pravičnejših možnosti, ki sedaj dobesedno favorizirajo posojilodajalce,

Sedanji ustroj finančnih institucij v državi je prej pogoj nestabilnosti ekonomskega in socialnega sistema v državi, zato bi morali reči odločni ne in zahtevati, da se vrnejo v okvire, kjer jim je zaupana vloga izvajanja finančnih zadev ne pa upravljanja države. Najlepši primer, kako je celotna politika in velik del stroke dobesedno pokleknil pred to napačno vlogo finančnega sektorja v državi, je ravno uvedba »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo.

V najbolj groben smislu, torej če postavimo na tehtnico, na eno stran državo in na drugo stran finančne institucije in njihove funkcije, postaneta naenkrat obe vlogi zelo jasni. Finančne institucije so naenkrat lepo vidne kot zgolj 'fiktivna' gospodarska dejavnost s povsem stvarnimi posledicami, in če katera koli dejavnost, preveč tvega, je preveč pogoltna in slabo planira ter kalkulira, sledi pravična kazen – propad. Zato je ta teza »o nujnosti rešitve« hudo napačna in zmotna!

6. Sprejeti moramo dejstvo, da si lahko privoščimo življenje le v okviru naših materialnih zmožnosti

Prav tako zelo všečna teza, ki vsekakor velja za družbo, tudi slovensko in znotraj nje za vse »kar leze in gre« v sferi zasebne produkcije in lastnine. Predvsem pa to velja za gospodinjstva, kot tako zelo radi nekateri, predvsem iz desnega političnega pola, poudarjajo in prav hudobno prenašajo to tezo v polje bistva države.

Za državo ta teza ne velja, Če bi že morala veljati, potem se zamislimo zgolj nad tem dejstvom, da so USA per capita trikrat bolj zapufane, kot mi, pa tam nihče ne govori o gospodinjski logiki varčevanja. Država, ne samo, da ima možnost da se zadolžuje, temveč celo dolžnost, če ima jasna vizijo, določene cilje in razdelano strategijo kaj in kako vse tri elemente tudi doseči. V tem primeru je izposoja denarja zgolj kompenzacija »nepoštenosti« trga, ki zaradi takšnih ali drugačnih monopolnih pozicij seli denar v centre, ki so predvsem spretni v ustvarjanju zaslužkov in profita, ne pa zaslužni.

Privoščiti si življenje le v okviru materialnih možnosti je v bistvu strinjanje z suženjsko vlogo, odrekanje svoji državnosti in čakanje na, slab konec, ki preprosto pride, kot pride smrt za človeka. In če je dejstvo, da človek umre, pa za državo to ni tako preprosto in nujno dejstvo!

7. Dati moramo priliko predvsem mladim, saj je na njih prihodnost

Dajali smo priliko mladim v tej državi, vse od 1991 leta. Problem je le ta, da so tisti »mladi«, ki so danes najbolj glasni še vedno pri »političnih koritih odločanja«. Problem je ta, da naše stanje, ki smo ga po 25 letih dosegli, kaže, da jim mladost ni prav nič koristila. Zato sem za to, da se da priliko mladim, vendar odločno v okviru njihovih stvarnih kompetenc, ki jim omogočajo njihovo odgovorno rast kot strokovnjakov, vodij in »polisy makerjev«. Celoten sistem državnega managementa je potreben temeljite prenove, vendar za božjo voljo, ne spustimo v to zgodbo »že priznane in večne« strokovnjake za management. Slovenija ima sposobno strokovnjake, predvsem takšne, ki so svoje kompetence potrjevali v sodelovanju s tujimi strokovnjaki, ki jim nista tuji niti teorija, še manj pa tovrstna praksa. Kaj se mora prenašati na mlade? Ne naših stališč, saj to je indoktrinacija, temveč veščine, ki jim omogočajo vključitev v reševanje družbenih problemov in nadaljevanje dela generacij pred njimi. Struktura logičnega razmišljanja je torej pomembna, kajti v družbi narašča funkcionalna nepismenost!

Do mladih moramo gojiti, ne samo zaupljivost temveč tudi odgovornost, da v svojem razvoju ne »zgorijo«. Modrosti se ne da kupiti z diplomo, najlepše je, če jo pridobiš na tujih napakah, včasih pa koristijo tudi lastne. Naš problem je ta, da sami ne priznamo nobenih svojih napak, tujina pa nam na dejstvih dokazuje, da se motimo.

Sedem tez o zmotnosti naših pogledov! (prva - tretja)

Med zelo različnimi pisanji, tako z levo kot tudi desno osnovo, se kot rdeča nit vlečejo nekakšni stereotipi, ki se ponujajo kot vse odrešujoča parola. V bistvu pa so daleč stran od tega, kvečjemu le še bolj zamegljujejo nekatera dejstva in preusmerjajo našo pozornost na popolnoma nebistvena področja. Recimo v nesrećno dilemo, »kdo je kriv za kaj«, katera ideologija. Nobena ideologija ni a priori kriva brez njenih nosilcev, to pa so lahko zgolj ljudje, tudi če so 'maskirani' v komuniste ali neoliberalce.

1. Iz sveta in EU moramo v našo državo prenesti najboljše tuje rešitve in prakse

Popolnoma nevzdržna zahteva in izhodišče. Neoliberalizem je tisti, ki ponuja globalno svetovno rešitev in unificiran pristop. Obenem želi zrušiti samobitnost posameznih držav, ker ponuja v ozadju trg kot področje manipulacij. Pri tem se na tem »svobodnem« trgu proizvodov in storitev umetno napihujejo baloni nerealnih vrednosti.

Danes še ni čas, da nacionalna država odmre, če pa kdo misli, da temu ni tako, potem predlagam, da se za začetek naj prepove recimo parola: »Kdor ne skače ni Slovenc!« Verjetno bo nekoč nastopil čas, da bodo nacionalne države zamrle, vendar to ne pomeni, da bo na svetu ostal politološki vaakum. Ne, pojavila se bo neka globalna tvorba, kjer se lahko upravičeno in zaskrbljeni sprašujemo ali ne bo njeno skrito bistvo sestavljeno iz 2-3% najbogatejših ljudi na svetu, ki so lastniki multikorporacij in kjer bodo vse komunikacije in upravljanje s politiko, potekale očem prikrito in na način kot so jih najbolje prikazali prisluhi, v katere se je ujel nek naš gospodarstvenik, lastnik Diners licence. V javnosti pa bo seveda marketing z vsemi svojimi orodji in instrumenti obvladoval politično sceno tako, kot jo danes obvladuje n.pr. pri prodaji kakšnega belila ali loščila.

Vsaka država se mora boriti do zadnje kaplje lastne suverenosti za to, da išče v svojih nedrjih ljudi, ki bodo razumeli poslanstvo države, da razvija rešitve in prakse, ki ustrezajo nam, ki nas finančno ne ugonabljajo, vendar so naša optimalna možnost in vizija obenem. Sicer pa je o teh nesrečnih 'dobrih praksah' vse povedala v svojem zadnjem intervjuju tudi V. Godina.

2. Javni sektor moramo racionalizirati tako, da zmanjšamo število zaposlenih in zmanjšamo izdatke zanj. Potrebujemo vitko javno upravo in vitki javni sektor!

V praksi to pomeni govorico, da se mora v javnem sektorju odpuščati zaposlene in jim znižati plače. Vendar ta govorica naših politikov, tako levih kot desnih, je hudo zmotna. Racionalizacija ni in ne sme postati nek iracionalen pojem, ki ga lahko po mili volji lepiš v vse možne »rešitve«.

Kdor ne razume tega, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica nujnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona zahteva od državljanov, mislim predvsem na državno upravo (da bomo bolje razumeli n.pr. na upravne organe, tudi ne spozna, da je bistvo in temelj racionalizacije naprej v skladni zakonodaji. Ali je ona takšna, tega pa se nihče ne vpraša?

Prav tako, kdor ne razume dejstva, da je bistvo racionalizacije v tem, da se najprej definira lestvica potrebnih javnih storitev, ki jih država na temelju zakona nudi državljanom, mislim predvsem na zdravstvo, šolstvo, socialo, varnostno zaščitni in obrambni sistem, tudi ne razume tega, da že v izhodišču iskanja »racionalizacije«, so eno zadeve, ki so z zakonom zahtevane od državljanov in drugo zadeve, ki so na temelju zakonov omogočene državljanom.

Rešitve so predvsem v tem, da javni sektor vprežemo v uresničevanje vizije, ki ne rabi biti ne vem kakšna, lahko se glasi: »Tu živimo, da lahko delamo, da smo zdravi, zadovoljni, duhovno bogati in v prihodnost usmerjeni!« V tem stavku je vse! In kdor ga bo dojel , bo tudi razumel, da se lahko najdejo rešitve privatizacije javnega sektorja in to v tistem delu, ko se pogovarjamo o nadstandardih iz skupine, ki na temelju zakona nudi državljanom storitve.

Stroškovna racionalizacija ali pa njen antipod, torej mrzlično iskanje načina, kako zapolniti to »črno« požrešno finančno luknjo javnega sektorja, je povezana z organiziranostjo. Preprosto imamo preveč razdrobljenih zavodov, v tej državi, razdrobljenih šol, razdrobljenih občin. Nesposoben način vodenja in organiziranja dela v teh ustanovah, namesto matričnega pristopa pri nas še vedno prevladuje linijski vertikalni način (iz.19. stoletja). Za to kar imamo sedaj, nikoli ne bomo sposobni zbrati dovolj denarja, da bi zadeve funkcionirale.

3. Zdajšnji sindikati so ostanek 'komunizma' in kot takšni preživeta stvar in zato se morajo prenoviti!

Če bi naši politiki in predstavniki GZS dejansko delali tako, kot govorijo, bi ta teza bila povsem sprejemljiva. Vendar v tem primeru gre za tipično politično leporečje, kjer pomeni »prenoviti« dejansko »ukiniti«. In to vse, organizacijo, njihovo vlogo in tudi kadre.

Najprej o preživetosti sindikatov. To je tako nedostojno razmišljanje, kot če bi nekdo zahteval, da se kapital kot nasprotje dela ne bi smel samoorganizirati. Torej ukinimo vse Borze, kjer se proizvede največ "balonov". Sindikat v zadnjem času nikoli no postavljal takšnih in podobnih radikalnih zahtev. Ampak, ker se vedno klin s klinom izbija, naj nas ne preseneti, da se lahko takšna radikalizacija tudi zgodi.

Bistvo v iskanju vloge sindikata je predvsem v tem, kakšna je kakovost človekovih pravic na področju delovno socialnih pravic. Sedaj se nam je zgodilo to, da se je velik del teh nalog prenesel na Varuha človekovih pravic. Kar pomeni v bistvu nekorektno poseganje zakonodajne in izvršile veje oblasti v dialog, katerega edina legitimna upravičenca sta le delojemalska in delodajalska stran. Država je lahko le mediator, pa še tej vlogi mora biti dorasla s tem, da predvsem razume pomen obstoja sindikatov. Tako se sedaj z velikim pompom zgodi enkrat letno v državnem zboru razprava, »potem pa je vse tiho bilo«! Leto za letom poteka tako!

Tudi sindikati morajo doumeti, da se morajo preoblikovati in to tako, da bodo še bolj, po eni strani neodvisni, od države in od delodajalcev, po drugi strani pa neodvisni tudi na mikro nivoju. Danes je že zadnjemu butcu verjetno jasno, da so največje težave ravno na mikro nivoju. Ali so sindikalni zaupniki »zlizani« z vodstvom ali pa so sami največje žrtve mobbinga. Sodobne sindikalne prakse so v svetu uveljavile že to, kar sicer tudi naša zakonodaja zgolj na papirju omogoča in sicer »sydicalist rotation«, v praksi tega ni!

Naslednjič – nadaljevanje o preostalih štirih tezah!

Koliko nas je kaj ljudi, sinov sloveče matere?

Uporniško vrenje se nadaljuje, nadaljujejo se tudi aktivnosti da se zbere čim večji krog somišljenikov, ki bi vsak na svoj način vključili svoje različne socialne mreže. Organizirajo se, kljub pasjemu mrazu celo protesti. Vendar zelo se mi dozdeva, da je celotno naše »revolucionarno vrenje« podobno temu, da cisterno vode zliješ po tleh in potem se čudiš zakaj se ob tolikšni obilici porabljene vode ne moreš skopati v njej.

Zgodba me sicer spominja na neko drugo zgodbo, paralela pa je kar ustrezna. Na številnih predavanjih, ki sem jih imel v večernih šolah podjetništva v devetdesetih letih, sem namreč nadobudne direktorje spraševal o njihovem odnosu do vrednot. Saj veste, klasika: je to moč oz. vpliv, je iskanje smisla, ali je to materialnost oz. bogastvo, samostojnost, strokovnost, kreativnost, položaj...

Skratka želel sem, da se opredelijo za tri najbolj pomembne, in glej ga zlomka, kaj je bila ena od treh najbolj želenih vrednot – kreativnost. In potem smo opravili kratek test in zopet glej ga zlomka. V praktičnem smislu je bila namreč kreativnost v odgovorih ena najmanj zaželenih vrednot. In v tem je bistvo, vsi smo za demokracijo, vsi smo za napredek, vsi smo za spremembe. Vendar bog ne daj, da se to tiče nas konkretno v našem vsakdanjem življenju.

Mnogi opozarjajo na te čudne procese tudi v teh »revolucionarnih gibanjih«. Vsi bi radi bili v teh gibanjih »najbolj pametni in najbolj pomembni«! Že skoraj bogokletno je če recimo sam opozorim, da se pojavljajo nizki udarci tudi med najbolj deklariranimi zagovorniki sprememb, ki se jih nebi sramovali niti najbolj zadrti nasprotniki, recimo tisti, ki so »kao zagovorniki privatizacije«. Zato pri meni še bolj obstaja dvom ali se javno spustiti se v politiko, kajti sam pa tudi mnogi drugi med nami nismo prepričan, da se v resnici želimo, izpostaviti vsem tem udarcem pod pasom, ki nas najverjetneje pričakujejo.

Vse kar sem kdaj koli napisal o kritični masi isto delujočih in mislečih, še kako drži in zato je pomemben sleherni glas, ki ne pristaja na enoumje. In dobrodošel bi bil vsak korak, vsaj, ta trenutek, v smeri, da zberemo tistih toliko tisoč glasov, da lahko damo priložnost vstopu kritične mase predstavnikov Združene levice, še posebej pa DSD v državni zbor takrat ko bodo volitve.

Sam se še vedno sicer držim, tako kot vse življenje, načela, da »če hočeš kaj spremeniti, moraš biti zraven«. Politika je bolj stvar kakovostnega vodenja - managementa tistih sprememb, ki so dozorele in ki spreminjajo določena razmerja na temeljnih področjih človeškega interesnega delovanja, torej ekonomije, znanosti, kulture, edukacije...in učvrščujejo polja socialnega, pravnega in obrambno varnostnega interesa.

Paradoks je le ta, da se vse premalo zavedamo, da so velike stvari na žalost vedno odvisne od majhnih odločitev. In če pogledamo nazaj, za zadnjih 24 let, smo imel prej nesrečno, kot srečno roko. Vendar, strinjam se tudi s tem, da bi lahko bilo tudi še slabše, kar pa ni ravno neka produktivna tolažba.

Zakaj bomo ostali kolonija?

Vse bolj pogosti so vzkliki - »Naj že končno pride Trojka!« ali pa »Razprodajmo (lastninimo) končno že še preostalo državno lastnino!« To so v glavnem zaključki mnogih komentarjev objavljenih ta teden. Prebral sem jih in se resnično zelo zamislil. Kaj naj človek naredi, naj napiše svoje misli, naj poišče argumente drugih ljudi, ki so znani po modrih mislih, ali naj naredi oboje.Še bolj sem se zamislil v luči tega, da bo v soboto velik shod v Ljubljani proti razprodaji državnega premoženja.

Zato sem poiskal odličen prispevek, ki je izšel pred skoraj letom dni, v Sobotni prilogi dela, izpod peresa Frančka Drenovca. V članku »Kako smo postali kolonija« in nadnaslovom 'Zatohla Slovenija', zajame vrsto aspektov, ki odgovarjajo na njegovo naslovno vprašanje. Čeprav je ta članek mnogo med vami takrat verjetno prebralo, bom vseeno objavil zgolj tri njegove poglede, ker so mi odlično izhodišče za misel, o kateri želim nekaj povedati. Torej ne – kako, temveč – zakaj bomo ostali kolonija.

Tako je v delu teksta kjer je govoril o Zanikrnosti in zatohlosti med drugim tudi zapisal: »Degradacija produktivnih, ekonomskih, socialnih, miselnih in političnih struktur je bila postopna. Končni sprožilec potopa je bil obrat v vseobsežno privatiziranje. Ko je pred slabim desetletjem v deželo pritekel denar, so ga znale nove »elite« v zdaj že povsem novem »sistemu« in v procesih, ki so jih zdaj podpirale že prav vse institucije sistema – samo še pokrasti in zapraviti.«

Nič nam ni koristilo, da smo se otresli Sachsa in njegovih privatizacijskih shem, čisto nič. On je le hotel, da se takoj izvede to, kar se je sedaj izvedlo pač v dveh fazah. Končni učinek je enak in cilj je prav tako dosežen. Pravi lastniki Slovenije so postali tisti tudio, finančni krogi, ki so si zagotovili predvsem dolgoročno »molzenje« nas. V prvo vrsto pa postavljajo »papirnate lastnike«, ki svojo vlogo odigrajo zgolj zaradi nekaj drobtinic, ki padejo iz mize dejanskih lastnikov. Ta zaščita je enkratna, če je vse v redu, tudi zaradi »pravega delovanja« sistema, tem bolje, če pa ni, imajo takoj na razpolago »dežurne« krivce.

V naslednjem delu teksta, kjer govori o Korupciji in prostituciji, je zapisal:

»Ni mogoče spregledati, s kakšnim navdušenjem se v vseh krogih establišmenta spet združujejo in konsolidirajo. Kako so videti srečni, ko jim je Slovenijo končno le uspelo narediti do dna zanikrno in primitivno – končno takšno, na kakršno se edino spoznajo in v kakršni lahko edino preživijo; končno imajo državo po lastni meri.«

Takšna vloga »slamnatih« lastnikov zahteva izjemno vzpostavljanje ustreznih socialnih mrež. Mi smo jo seveda takoj poimenovali sistemska korupcija, saj obsega poleg ljudi, kot posameznikov, še institucije, ustrezno politiko katere nosilci so pravoverneži in predvsem glasnogovornike. Le ti vsake toliko časa zakričijo na glas kakšno resnično »briljantno« misel. Naj naveden le najbolj svežo: »Odkar imamo KPK je korupcije v državi bistveno več«!

V zadnjem delu teksta kjer govori o Kolonijah, pa je zapisal:

»Hlapci pod tujim gospodarjem še niso »mednarodni«. Prehod v kolonialno podreditev pa le še daje politiko novo, na videz delujočo opcijo odklopa od svoje nezadovoljne domače baze. To ni demokratična opcija. Provincialna zanikrnost se je v slovenski zgodovini že enkrat prevesila v kvizlinštvo in fašizem. V vzorčni deželah neoliberalnega kompradorstva, pred desetletji v Latinski Ameriki, so prej ali slej na ceste prišli tanki. V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki postaja bolj in bolj primerljivo s tistim izpred leta 1941«.

Res je neverjetna prepričanost naših ljudi, ko nasedajo krilaticam »Kdo se boji tujega kapitala«, »Tuji lastniki so bolj odgovorni od domačih«, »«Tujcem je jasno, da je najvišje merilo uspeha profit«! Pa saj človek ne more verjeti temu. Saj to je isto, kot če Micka reče možu, veš sosed bolje *uka, zato bo to v bodoče njegovo opravilo, ti pa si kar oddahni. Priznam, da me daje jeza, da sem napisal takšno prispodobo, upam pa, da jo bo razumelo bistveno več ljudi kot če bi poiskal nek ekonomski traktat.

Noben razumen človek se ne boji tujega kapitala. Niti Slovenci! Problem je zgolj v tem, da ta kapital ne prihaja s partnerskimi nameni, temveč plenilskimi. Namesto, da bi bila pravila jasna – skupen profit ali skupen rizik, je shema jasna: naš profit – vaš rizik. Krasno pravilo in potrditev, da je to neokolonializem na katerega opozarja članek.

Da so tujci bolj odgovorni od domačih lastnikov, je še bolj zmedena trditev. Bolj se mi zdi, da se s tem daje legitimnost izrivanju socialne dimenzije kapitala iz družbenih odnosov. Poteka pod parolo, ne moremo dati za kulturo, za šport, za dobrodelnost, saj smo odgovorni lastnikom. Kakšen izgovor, prav patetičen! 

In še zadnje »megla«, da je le tujcem jasno, da je edino merilo uspeha profit. Tudi nam je še kako jasno, da je profit nujnost uspešnosti in predvsem učinkovitosti gospodarjenja. Toda, če je profit nujni pogoj, je najvišje merilo vsekakor – zadovoljevanje potreb ljudi. V vseh smislih, od kakovosti, pestrosti izbire, cenovnih diferenc, do vrste, torej življenjske potrebe, kulturne, socialne itd. in še lahko naštevam.

Torej, postali smo kolonija zato, ker slovenska beseda "valpet" še ni izginila iz našega nacionalnega genskega zapisa. Tudi še nam ni jasno, kaj te ljudi bolj veseli ali drobtinice z mize, ali ugajanje gospodarju ali zgolj prilika za izživljanje nad sodržavljani. Lahko pa da tudi kar vse!

PS: je pa ta zapis dobra prilika, da obudim tudi spomin na nek drug blog, ki je bil napisan že pred več kot tremi leti na MMC in nato zaradi njihove fašistične politike prenesen sem!

http://amselblog.blogspot.com/2014/08/saj-res-mi-smo-narod-hlapcev.html