Maske v Ukrajinsko-Ruskem konfliktu vse bolj padajo.

Začnimo najprej, ker se bliža obletnica specialne vojne operacije z zgodbo o beguncih, ki so preplavili EU in zakaj so jo?. Ali še kdo verjame, da je mogoče v manj kot mesecu dni nagnati več milijonov Ukrajincev v eksodus, kot smo mu bili priča v prvem mesecu konflikta, kajti tudi zadržani politični in vojaški analitiki sedaj priznavajo, da se je »pozitivni vpliv« na javno mnenje na zahodu do teh beguncev že povsem spremenil. Sicer so na ta možen efekt resni analitiki opozarjali že takoj potem, ko se je začel.

Drugo, vse več je analitikov, ki zgroženo ugotavljajo da se te vojne v Ukrajini ne more primerjati niti z eno iz zgodovine znano uporabo vojne sile. Končno so »zazvonili zvonovi« spoznanja, da zasedanje teritorijev sploh ni cilj Ruske armada temveč izključno to, da se na nekem delu skoncentrirajo nacifašistične sile, ki se jih potem uniči »od daleč in od blizu«. In potem tudi ne preseneča, da se Ruske enote umaknejo, kar seveda zahod takoj izkoristi v propagandistične namene in kar razglaša »ponovno osvoboditev«, uspešno protidejstvovanje… in podobne floskule. V bistvu pa Rusi omogočijo Ukrajinski vojski ponovno koncentracijo na drugem mestu, kjer se potem ta »princip vojskovanja« ponovi. Kajti, to da bi se granate, rakete, samomorilni droni tako neekonomično koristili za manjše vojaške enote, je menda jasno tudi bolj retardiranim komentatorjem te vojne.

Sedaj se vojna seli, iz vojaških rovov in širokih prostranstev Ukrajine v Evropo samo. Seli se med medijske in obveščevalne strukture, kar pa je nek povsem drug nivo! Prav ta teden je ARD objavila »šokantno spoznanje«, kako so v Ruskih raketah uporabljenih v Ukrajini našli elektronska vezja, ki so bila prodana iz Evrope. Konkretno njihova »raziskovalna zgodba« je našla Nemško podjetje na meji med Nemčijo in Luxemburgom, ki je te elektronske komponente prodalo Turškemu podjetju s sedežem v Carigradu. Le to jih je preprodalo naprej v Belorusijo, od tam so potem pot nadaljevale v Rusijo, kjer so končale v raketah. Seveda se tu takoj lahko postavi več vprašanj, ali je ARD novinarska ekipa kljub svoji profesionalnosti sploh sposobna odkriti rdečo nit te zgodbe in ali ni ARD postal trobilo zahodnih obveščevalnih služb. S tem se marsikaj seli tudi v samo osrčje EU, brez da so taisti akterji sposobni se zavesti vseh posledic svojega »blebetanja«- Skratka, tu je eno Nemško podjetje, ki je kršilo sankcije, ker je omogočilo dostop do elektronskih vezij Rusiji. Kaj pa je to Nemško podjetje storilo – v skladu z vrednotami »prostega trga« je prodalo svoje blago Turčiji in tu bi se morala zgodba nehati.

Ampak to še ni vse, menda sedaj že mnogi vedo da je poleg dobav orožja v Ukrajini še večji problem dobava streliva, od granat do nabojev. In nevtralni Švicarji imajo proizvodne kapacitete za vse to, še posebej za strelivo za jurišne puške, mitraljeze in zlasti granate za Leoparde-2A. Sedaj pa nastopi moralna dilema ali lahko Švica zaradi svojega nevtralnega statusa »veselo« trguje z državami – posredniki za katere se zagotovo ve, da bodo to strelivo poslali v veselo v Ukrajino skupaj z obljubljenim orožjem. Švica je na srečo zaradi te dileme še zelo razdeljena. Ampak, kaj je žalostno, poleg anketiranja strokovne javnosti se tu izvaja tudi anketiranje politične javnosti. Tukaj pa nastopi grd problem, v Švici kot tudi Nemčiji je podpora pošiljanju orožja in streliva, zlasti med mladimi neverjetno visoka, saj dosega v povprečju več koz 70%, med Nemškimi Zelenimi celo 85%. Torej kaj lahko iz tega sklepamo – Doktrina Pacifikacije, ki je bila uporabljena zadnja tri desetletja daje odlične rezultate. Mladi v EU postajajo »škorpijoni« - kaj zato če bi s tem tudi uničili sebe, poglavitno je da bodo »pičili« Ruse!

Pa omenimo še zadnjo masko, prihodnje leto poteče mandat sedanjemu generalnemu sekretarju NATO Jensu Stoltenbergu. Še najbolj resen kandidat je Ben Wallace sedanji obrambni minister V. Britanije. In s tem se fokončno razkriva, da NATO ni zgolj "obrambna organizacija", temveč predvsem politična in to tiste politike, katere geslo je "napad je najboljša obramba"...!

 

Kdo je izvedel sabotažo Severnega toka?

Eksploziv pod plinovod Severni tok -1 in 2 so podstavili potapljači ameriške mornarice, aktivirali pa so jih Norvežani, pri pripravi sabotaže pa je neposredno sodeloval Bidnov svetovalec za nacionalno varnost. Senzacionalna dejstva, ki so danes razstrelila informacijski prostor, je objavil ameriški novinar Seymour Hersh. Dobitnik Pulitzerjeve nagrade in priznana preiskovalna avtoriteta je bil prvi, ki je svetu tudi razkril resnico o ameriškem zlorabi ujetnikov v iraškem zaporu Abu Ghraib.

In zdaj - "Severni tokovi". Hersh se sklicuje na vir z neposrednimi informacijami o tem, kako je bila sabotaža načrtovana in izvedena. Po teh podatkih je Joe Biden devet mesecev razpravljal o tajnem načrtu s strokovnjaki za nacionalno varnost. Glavno vprašanje je bilo, kako ne pustiti dokazov. Mornarica je predlagala uporabo podmornice za napad, letalske sile - bombo z daljinsko varovalko. Posledično so izbrali možnost z zaznamkom eksploziva. In to jim je uspelo v treh mesecih, še poleti, pod krinko takratnih Natovih vaj.

S. Hersh: »Ameriški eksploziv je bilo treba prikriti tako, da se je za ruske sisteme zdelo, da je del naravnega ozadja, kar je zahtevalo upoštevanje posebne slanosti vode na tem mestu. Norvežani so našli izhod. Predvidevali so, da bo vaja odlična krinka za nameščanje min. Američani so zagotovili ključni element kamuflaže s tem, da so načrtovalce 6. flote prepričali, da so programu dodale globokomorske raziskave in razvoj. Vajo je mornarica objavila kot "operacijo 6. flote v sodelovanju z raziskovalnimi in vojaškimi centri."

Po besedah ​​novinarja so Norvežani bombe aktivirali septembra, ko so z letala odvrgli sonarno bojo, ki je sprožila naprave. Med tistimi, s katerimi je Joe Biden usklajeval ta načrt, ni bil le pomočnik ameriške nacionalne varnosti Jake Sullivan, temveč tudi državni sekretar Anthony Blinken in njegova namestnica Victoria Nulland. Skratka sami »stari znanci« uničevanja evropske varnosti in stabilnosti, če samo pomislimo na stavek Nullandove »Fuck the EU«!

Plinovodi so, spomnimo se, bili razstreljeni konec septembra 2022. Moskva že od vsega začetka ni dvomila, da gre za sabotažo. Vladimir Putin je dejal, da za eksplozijami verjetno stojijo države, ki so zainteresirane za tranzit ruskega plina samo preko ozemlja Ukrajine. Avtor raziskave potrjuje, da je tako. In hkrati odgovarja na vprašanje "zakaj".

S. Hersh: »Medtem ko je Evropa ostala odvisna od plinovodov s poceni zemeljskim plinom, se je Washington bal, da države, kot je Nemčija, Ukrajini ne bodo želele dobaviti denarja in orožja, potrebnega za poraz Rusije. V tem turbulentnem trenutku je Biden pooblastil Jakea Sullivana, da sestavi medagencijsko ekipo za razvoj načrta. Po navedbah vira, ki je neposredno seznanjen s postopkom, so udeleženci hitro ugotovili, da Sullivan želi, da skupina razvije načrt za uničenje dveh plinovodov Severni tok – in da je sledil predsednikovim željam.

Ampak za zahodne medije je to prepovedana zgodba, saj so mediji povsem v službi manipulacij! Mimogrede, drugo leto bo okrogla obletnica kar je Ciper 1974 razpadel na dva dela – Turškega in Grškega. Toda ali ste vedeli, da takrat je Britanska mornarica imela na obeh koncih otoka veliko in močno vojaško pomorsko bazo…?

Ona je bila takrat v času uničenja plinovodov PM V. Britanije!

P.s.: sedaj se je pojavila zgodba o "Ukrajinskih turistih" 5 moških in eni ženski, ki so "ljubiteljsko" izvedli uničenje Nord stream samo da se prikrije vloga pravih krivcev!

Prekletstvo geostrateškega položaja in vpliv na državo!

Zaskrbljen ugotavljam, da postaja debata na temo vojaško političnega položaja v svetu in posameznih celinah skoraj nemogoča. Oglaša se vse več dobesednih diletantov, ki prav na silo razširjajo svoje »intelektualne umotvore« in pri tem na grozljiv način izražajo svojo podporo proxy vojni, ki jo vodi NATO v Ukrajini.

Vendar preden nadaljujemo, si le nalijmo čistega vina in si priznajmo – na svetu obstajata dve skupini držav, majhni »ocvirki« med katere sodi tudi Slovenija in nekaj držav, ki imajo nuklearno orožje in so zaradi tega na žalost v povsem drugem položaju, da zagotavljajo svojo in svetovno varnost.

ZDA so vsekakor takšna »velikanka«, tudi V. Britanija, ostalih pa ne bom omenjal, ker jim je posedovanje nuklearnega orožja prej v breme kot v korist. Med temi je tudi Rusija in Gorbačov se je tega še kako dobro  zavedal, le da ga je ameriški imperializem izigral. Če se spomnite je bilo v tistem času podpisanih največ sporazumov ZDA – Rusija o zmanjšanju jedrske oborožitve.

Skratka, ameriška protikomunistična ideologija je nekje v sredini 90-tih mutirala v proliberalistično ideologijo pri čemer se je doktrina NATO in ZDA spremenila tako, da se je poleg nenasitne širitve NATO, predvsem okrog Rusije in Kitajske, oblikovalo nekaj ozemelj v drugih državah, ki so ključnega geostrateškega pomena za izvajanje te agresivne in nevarne politike za svetovni mir.

Te ključne geostrateške pozicije v svetu so Okinawa v Japonski, oporišča v Novi Zelandiji in na Avstraliji, Falklandi v Atlantiku, navsezadnje tudi Gilbratar v Evropi (Španiji) in seveda otočje Diego Garsia v Indijskem oceanu, ki ga skupaj uporabljata ZDA in VB. Navsezadnje je V. Britanija prisotna tudi na Cipru (dve pomembni pomorski bazi). Potem so to še kopenske baze v Nemčiji, na Poljskem, v Romuniji in Baltskih državah. Specifično pa je tudi obvladovanje Italije, Albanije in Finske (s tajnimi bazami za specialne operacije).

Zato je povsem nerazsodno pričakovati, da bo Rusija kdaj koli in kadar koli odstopila Krim komurkoli. Rusiji je celo jasno, da bi »vrnitev« Krima Ukrajini, pomenila v bistvu prepustitev tega strateškega polotoka kar NATO samemu.

V luči vsega navedenega je bil zato govor Britanskega obrambnega ministra v parlamentu (januar 2023) pravi izliv lažnega domoljubja, manipulatorskih besed in zaklinjanja »da se bo Ukrajini pomagalo do konca«! No, obenem pa je ta govor razkril še nekaj drugega – Brexit ni bil zgolj »gospodarska poteza«, ne to je bil predvsem akt vzpostavitve politične neodvisnosti napram EU in s tem omogočen povzdignjen položaj VB v vazalskem odnosu do ZDA. Skratka, če poenostavim – VB je postala enaka EU, policaj nad državami EU skozi sistem NATO. Zato tudi ne preseneča to, da bo ta minister Brn Wallace po oktobru 2023 prevzel vodenje NATO in zamenjal Jensa Szoltenberga. Kako zelo perfidno!

Politika »unipolarnega sveta«, ko jo vseskozi zagovarja ZDA je prej podobna agoniji kot neki perspektivi in se zadeva preprosto ne more iziti, tudi zato ker ZDA uporablja isti strateški pristop v primeru Kitajske, kajti tudi tam obstaja geostrateško ozemlje, ki je ključnega pomena iz vojaške perspektive – to je Taiwan. In čeprav ZDA prisegajo na »princip enotne Kitajske«, mi mislimo da to pomeni da je ali bo Taiwan nekoč Kitajski. Toda ne, ameriška paradigma je v bistvu grozljiva – za njih »princip enotne Kitajske« pomeni teritorialni pojem, v političnem smislu pa vse počnejo v tej smeri, da bo nekoč tudi Kitajska en velik Taiwan. Američani so namreč bolje razumeli lekcijo, ki jo je Kitajska dala V. Britaniji z vrnitvijo Hong Konga 1997.

Seveda vsega tega ne upoštevajo niti EU politiki, kaj šele Slovenski. Zato vse ponavljanje nesmislov, kako »mora Rusija vrniti Krim Ukrajini« je skregano že s tisto politiko, ki jo zadnjih 50-60 let aktivno izvajata ZDA in V. Britanija.

Skratka, zaključek je - neko ozemlje in njegov pomen sta iz geostrateškega vidika povsem drugačna če gre za jedrsko velesilo, kot pa nejedrsko. Zato Jrom tudi nikoli več ne bo Ukrajinski in zato Rusija tudi spreminja svojo strategijo uporabe jedrskih bojnih sredstev v smeri kot jo ima že zapisano NATO (ZDA)!

Teritorialne pretenzije Rusije - mit ali resničnost?

Že šest mesecev oklevam ali naj kaj napišem na to temo. Psihološko propagandna vojna, ki divja po Evropi se ni pričela 24. februarja tega leta temveč divja že vsa leta tega 21. stoletja. Predvsem so izjemno aktivni v tem razširjanju tega mita o »Ruskem imperializmu« tisti, ki so sami bili največji in najbolj okrutni nosilci imperialistične politike, predvsem V. Britanija, Belgija, Francija, Španija, Italija in deloma tudi Nemčija. Ta psihološki boj se bije na dveh frontah . na medijski in politični fronti.

Medijska fronta obsega usklajeno delovanje zahodnih medijev, kjer predvsem prednjačijo BBC, Sky News, France24, EuroNews… in njihovi lakaji, to je tisti, ki nekritično povzemajo njihove novice in jih širijo v svojih državah. Gre za skrbno izbran in določen diskurz o Rusiji, kot osvajalki, okupatorki »tujih« ozemelj skratka imperialistki…

Politična fronta, pa temelji na praktično izenačenem diskurzu držav kot so Poljska, Baltske države, Skandinavske države, pa tudi na jugu EU, recimo Moldavija, Romunija…, ki so dobesedno obsedene s strahom pred »Rusko okupacijo«.

Seveda gre zgolj za preslikavo lastnih pogledov vodilnih zahodnih držav in neverjetno lahkoto, ko se na trenutna dogajanja v svetu gleda skozi prizmo lastnih izkušenj in svoje prakse. In to je seveda nevarna praksa razmišljanja, ker če govorimo o 21. stoletju, tega zastarelega imperialističnega razmišljanja ne moremo pripisati niti Rusiji niti Kitajski. Kot je dejala visoka diplomatska predstavnica Afriške unije, ko nas zahodne sile pokličejo na razgovore nam vedno pridigajo, kaj bi morali in kaj je naša naloga. Ko pa pridejo na pogovore Kitajci ali Rusi, pa vedno dobimo ceste, mostove, šole bolnišnice…

Projekcija zahodnih držav o »Ruski nevarnosti« je zato zelo nevarna napačna predpostavka, ki tudi pojasnjuje zakaj se zahodne države, EU in G-7 zatekajo k tako besnim in kontraproduktivnim sankcijam, ki dokazano bolj škodujejo njim samim, kot pa Rusiji. Ampak tudi ta strateški pristop je razumljiv – pravo ozadje takšnega ravnanja je povzročanje strahu. In potem se lahko v naslednjem koraku razvije tisto o čemer EU »trojka« von der Layen, Borell, Mitchel nenehno govori – strahovita potreba o enotnosti. Ali z drugimi besedami – ni pomembno če počnemo v znak popolne norosti, pomembno je da smo v tem enotni!

Iz nekega bolj celovitega pogleda se sedaj tudi jasno vidi - V. Britanija krvavo potrebovala in ga tudi dosegla, Brexit namreč. Če bi ostala V. Britanija v EU, nikakor ne bi mogla uveljavljati svoje hujskaške in razdiralne, pro-ZDA usmerjene vloge in politike. Sedaj ji to uspeva.

Pomembno vlogo ima seveda v tem ustvarjanju »obroča strahu in obupa« NATO, Stoltenberg je idealen v tej vlogi "capo di banda" in dosledni naslednik izvajanja ideologije ter politike Quislinga, le da je gospodar onkraj Atlantika. Ampak NATO povzroča že sedaj strahovito opustošenje v EU. Na Al Jazeeri so pred kratkim predvajali odličen dokumentarec o vojaškem poligonu na Sardiniji, največjem v EU, ki ga uporablja NATO. Samo spomnil bi rad da so posledice uporabe nizko radioaktivnega streliva pošastne, tako da si ne upam niti objaviti slik. Sicer pa, nič boljše ni v Srbiji pa tudi bi se lahko upravičeno vprašali, kaj se tudi dogaja na našem Počku.

Vendar, vrnimo se k naslovu bloga. Ta prekleta lahkotnost zahodnega podtikanja svojih razmišljanj o ruskih teritorialnih pretenzijah je z vidika 21. stoletja povsem zastarela in neuporabna. Razmišljati o tem, da bi nekdo v 21. stoletju želel fizično oblast nad nekim teritorijem, ko nam ZDA še najlepše demonstrirajo v praksi, da so ekonomski in politični pritiski bistveno bolj učinkoviti, je bedno. Sicer pa to dokazuje tudi nenaden odhod ZDA in zaveznikov iz Afganistana… In tudi tega »bega« večina ljudi ni razumela, ker je gledala z nekimi »očali iz prejšnjega stoletja«. Lahko si ogledamo še en primer – Vietnam, ki v vojni z ZDA nikoli ne bi izšel kot zmagovalec brez pomoči Kitajske in Rusije, sedaj naenkrat postaja eden večjih strateških ekonomskih partnerjev v Aziji, da ne omenimo to kako zelo sedaj ZDA silovito pritiskajo nanj, da obsodi politiko Rusije v Ukrajini in Kitajske do Taiwana… Pa kaj je ZDA res zapustil zgodovinski spomin in potem si še domišljajo, da je tudi Vietnam ostal brez njega?

Skratka, vsa medijska manipulacija o »ruski teritorialni ekspanzionistični politiki« je dobesedno izrabljanja za zavajanje in manipulacijo svojih ljudi in njihov molk, ko ljudje pospešeno drvijo v bedo in revščino. Rusi niso nori, da bi se ukvarjali s kakšno Ukrajino, Poljsko, Slovaško, Baltskimi državami… ukvarjali se bodo le toliko, da bodo onemogočali vpliv nacifašizma, tega pa ni samo v teh državah EU.

Ob rob intervjuju Francisu Fukuyami

Veliki ameriški mislec je bil gost na Aljazeeri, kjer ga je novinarka spraševala o trenutni aktualni politični situaciji v luči Ukrajinsko – Ruskega konflikta ter seveda glede na njegova stališča v njegovem najbolj vplivnem delu, ki je Konec zgodovine, esej, ki ga je izdal leta 1989. Leta 1992 je razmišljanja iz eseja razširil in nastala je knjiga The End of History and the Last Man (1992). V njej omenja zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma kot končno stopnjo razvoja v socialno kulturnem vidiku.

To obdobje se po njegovem mnenju začenja s koncem »hladne vojne« in se nadaljuje do konca obstoja človeštva. Deležen je bil mnogih kritik, saj so mnogi menili, da je to le njegovih 15 minut slave, a so se zmotili. Največ nasprotnikov si je pridobil s tem, da v svojem delu postavlja direktno nasprotje postmodernizmu. Dokaz za to, da je liberalna demokracija končni sistem, podaja predvsem v tem, da se je edini izmed treh velikih ideologij 20 stol. obdržal, medtem ko sta fašizem in komunizem  propadla. Njegovi pogledi so se drastično spremenili v času Busheve administracije, predvsem z Ameriškim napadom na Irak. Sam zatrjuje, da je vlada v tem času storila tri večje napake:

·        napačno predvidevanje, kaj bo potrebno za mir v Iraku;

·        negativen odnos ZDA do združenih narodov in svetovne javnosti ter

·        pretiravanje v ocenitvi grožnje, ki jo radikalni islam predstavlja Ameriki.

Glede na njegove reference poznavanja globalnih konfliktov in diplomatskih izkušenj, saj je leta 1981 doktoriral z disertacijo o možni intervenciji Sovjetske zveze na Bližnjem vzhodu ter bil član ameriške delegacije za rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja (1981/82) je bil kar ustrezen sogovornik. Preden se je v celoti posvetil akademski sferi je vmes večkrat delal za mednarodno korporacijo RAND in bil tudi član predsedniškega odbora za bioetiko (2001/04).

Fukuyama je bil v Skopju gost Liderske akademije za razvoj. Intervju je opravila Maja Blaževska Evrosimovska. To ni dobesedni prepis intervjuja samega, temveč povzetek tako vprašanj kot tudi odgovorov.

Voditeljica je dr. Fukuyamo najprej vprašala. Kako daleč smo od nuklearne vojne in kaj jo lahko prepreči?

»Ko se katera koli nuklearna velesila vključi v oboroženi spopad lahko pričakujemo strahoten spopad, čeprav se nuklearno orožje ne uporabi… Putin je mislil, da bo ta spopad trajal 48 ur. Vendar je obtičal v tem spopadu, ki bo imel dolge in nepredstavljive posledice.«

Ste avtor knjige Konec zgodovine in zadnji človek…

»To knjigo sem napisal 1991, ko je padel Berlinski zid in je razpadla Sovjetska zveza. Razpadla je je in s tem končala dominacijo nad sosednjimi državami, naredila pa je tudi konec komunistični diktaturi… Putin je prepričan da je razpad Sovjetske zveze velika tragedija…«

Skratka Fukuyama nas skuša prepričati, da je vse to dogajanje bilo rezultat »naravnega procesa«, ne omenja Hladne vojne in njenega nadaljevanja s strani ZDA.

V ozadju pogosto slišimo pojem »poprava zgodovinskih krivic«… podobno kot se je to govorilo v 1930-tih letih v Nemčiji…

»Mislim da se Rusija res obnaša tako kot Nemčija… V liberalni demokraciji obstaja princip, da ljudje sami in svobodno odločajo v kateri državi žele živeti, kakšna bo njena nacionalna identiteta…«

Nato je podal tudi svoje mnenje o vplivu tega Rusko Ukrajinskega konflikta v luči razmer na Balkanu, še posebej Republike Srpske in Kosova ter Severne Makedonije.

Seveda ni pozabil poudariti, da EU in še posebej NATO predstavljata garant varnosti in stabilnosti na Balkanu.

Skratka, velik mislec in teoretik 20. stoletja je v tem intervuju pokazal le silovito željo, da obrani »demokratični liberalizem«, ki je po njegovem »na vekov veke« edina potencialna rešitev za človeštvo.

Sam sem globoko razočaran nad njim saj ni niti s besedo omenil dve največji katastrofi, ki ju je povzročil neoliberalizem in sicer – socialno razslojevanje (bogatejši so še bolj bogati), in – ekološka katastrofa v katero svet drvi.

Zato je tem bolj žalostno, da tudi on verjame da je izbira zgolj fašizem ali komunizem. Jugoslavija je tukaj pokazala tretjo pot – »demokratični samoupravni socializem«, toda kaj ko je on smrtni sovražnik kapitalističnega pohlepa v vseh njegovih razsežnostih.

Preden pa zaključimo, le za osvežitev, kaj sploh je Liberalizem (iz lat.  Liberalis  'svoboden'). To je politični in gospodarski nauk, po katerem sta svoboda (ekonomska, verska, politična, nazorska itd.) in enakopravnost posameznika temelj družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori temeljnih idej, kot so ustava,liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda veroizpovedi. Ideje liberalizma sprejemajo tudi politične skupine z drugačno ideološko usmeritvijo. Prevladujoči obliki liberalizma sta klasični liberalizem v osemnajstem stoletju ter socialni liberalizem dvajsetega stoletja.

Liberalizem korenini v individualizmu, razsvetljenskem racionalizmu, naravnem pravu, reformacijskih zahtevah po svobodi veroizpovedi, v britanskem Bill of Rights (1689), v ameriški ustavi 1787, zlasti pa v francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789). John Locke je oblikoval ideologijo liberalizma ločeno od filozofske tradicije, ki označuje koncept naravnih pravic in družbenega dogovora. Menil je, da mora vladavina prava nadomestiti absolutizem in da morajo oblastniki vladati na podlagi družbenega soglasja in ne na podlagi podedovanih pravic. Zagovarjal je pravico posameznika do življenja, svobode in lastnine.

Ameriška vojna za neodvisnost in Francoska revolucija sta se sklicevali na liberalno filozofijo za upravičevanje oboroženega strmoglavljenja tiranskega vladanja. V devetnajstem stoletju je prišlo do liberalnih vlad med narodi po Evropi, Latinski in Severni Ameriki. V dvajsetem stoletju je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih vojnah in preživela ideološki izziv fašizma in komunizma. Močan nasprotnik liberalizma so konzervatizem, fundamentalizem in vojaška diktatura. Liberalci so politično organizirani po državah po državah na vseh kontinentih. Igrali so odločilno vlogo pri formiranju republik, širjenju državljanskih pravic in državljanskih svoboščin. Pripomogli so pri vzpostavitvi sodobne socialne države ter so nosilci verske strpnosti, verske svobode, globalizacije ter politične in socialne modernosti.

 

Zgodovina liberalizma se začenja z angleško državljansko vojno pred štiristo leti kot odgovor na verske vojne, ki so prizadele Evropo med 16. in 17. stoletjem, njegove korenine pa segajo v srednji vek. Prva večja realizacija liberalnih idej se je zgodila z ameriško vojno za neodvisnost, kot celovito gibanje proti staremu redu pa s francosko revolucijo.

 

Klasični liberalizem, ki je poudarjal pomen prostega trga in državljanskih svoboščin, je prevladal po francoski revoluciji. Prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza 1929 pa sta prinesli novi socialni liberalizem, ki poudarja večjo vlogo države pri odpravi slabih socialnih razmer. Danes liberalne demokracije po svetu podpirajo ustavnost, državljanske in osebne svoboščine, politični pluralizem in socialno državo.

Vsekakor je »demokratični liberalizem« postal po Drugi svetovni vojni vodilna svetovna ideologija in se na vse mogoče kriplje trudi da ohrani ta položaj. Tudi z nepravičnimi vojnami. Liberalci menijo, da je vojna včasih potrebna, vendar v nasprotju z neokonzervatizmom menijo, da je uporaba enostranske sile napačna, saj se bo na ta način začel krog nasilja, ki ga ne bo mogoče ustaviti.

In za konec še nekaj, kar mogoče zveni kot bolna šala, pa ni! V ta boj za prevlado liberalizma se je vključila tudi »znanost«, saj se je pojavila teza, da na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, dopaminskega receptorja gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot deset prijatelji v srednji šoli. Saj človek ne more verjeti, da se na tako uglednih in "resnih" univerzah sploh raziskuje nekaj takega...!