Veliki
ameriški mislec je bil gost na Aljazeeri, kjer ga je novinarka spraševala o
trenutni aktualni politični situaciji v luči Ukrajinsko – Ruskega konflikta ter
seveda glede na njegova stališča v njegovem najbolj vplivnem delu, ki je Konec
zgodovine, esej, ki ga je izdal leta 1989. Leta 1992 je razmišljanja iz
eseja razširil in nastala je knjiga The End of History and the Last Man (1992).
V njej omenja zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma kot končno
stopnjo razvoja v socialno kulturnem vidiku.
To obdobje se po njegovem mnenju
začenja s koncem »hladne vojne« in se nadaljuje do konca obstoja
človeštva. Deležen je bil mnogih kritik, saj so mnogi menili, da je to le
njegovih 15 minut slave, a so se zmotili. Največ nasprotnikov si je pridobil s
tem, da v svojem delu postavlja direktno nasprotje postmodernizmu. Dokaz za to,
da je liberalna demokracija končni sistem, podaja predvsem v tem, da se je
edini izmed treh velikih ideologij 20 stol. obdržal, medtem ko sta fašizem in
komunizem propadla. Njegovi pogledi so se drastično spremenili v času
Busheve administracije, predvsem z Ameriškim napadom na Irak. Sam zatrjuje, da
je vlada v tem času storila tri večje napake:
·
napačno
predvidevanje, kaj bo potrebno za mir v Iraku;
·
negativen
odnos ZDA do združenih narodov in svetovne javnosti ter
·
pretiravanje
v ocenitvi grožnje, ki jo radikalni islam predstavlja Ameriki.
Glede na njegove reference
poznavanja globalnih konfliktov in diplomatskih izkušenj, saj je leta 1981 doktoriral z disertacijo o
možni intervenciji Sovjetske zveze na Bližnjem vzhodu ter bil član ameriške
delegacije za rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja (1981/82) je bil kar
ustrezen sogovornik. Preden se je v celoti posvetil akademski sferi je vmes večkrat
delal za mednarodno korporacijo RAND in bil tudi član predsedniškega odbora za
bioetiko (2001/04).
Fukuyama je bil v Skopju
gost Liderske akademije za razvoj. Intervju je opravila Maja Blaževska
Evrosimovska. To ni dobesedni prepis intervjuja samega, temveč povzetek tako
vprašanj kot tudi odgovorov.
Voditeljica je dr. Fukuyamo
najprej vprašala. Kako daleč smo od nuklearne vojne in kaj jo lahko prepreči?
»Ko se katera koli
nuklearna velesila vključi v oboroženi spopad lahko pričakujemo strahoten spopad,
čeprav se nuklearno orožje ne uporabi… Putin je mislil, da bo ta spopad trajal
48 ur. Vendar je obtičal v tem spopadu, ki bo imel dolge in nepredstavljive
posledice.«
Ste avtor knjige Konec
zgodovine in zadnji človek…
»To knjigo sem napisal
1991, ko je padel Berlinski zid in je razpadla Sovjetska zveza. Razpadla je je
in s tem končala dominacijo nad sosednjimi državami, naredila pa je tudi konec
komunistični diktaturi… Putin je prepričan da je razpad Sovjetske zveze velika
tragedija…«
Skratka Fukuyama nas skuša
prepričati, da je vse to dogajanje bilo rezultat »naravnega procesa«, ne omenja
Hladne vojne in njenega nadaljevanja s strani ZDA.
V ozadju pogosto slišimo
pojem »poprava zgodovinskih krivic«… podobno kot se je to govorilo v 1930-tih
letih v Nemčiji…
»Mislim da se Rusija res
obnaša tako kot Nemčija… V liberalni demokraciji obstaja princip, da ljudje
sami in svobodno odločajo v kateri državi žele živeti, kakšna bo njena
nacionalna identiteta…«
Nato je podal tudi svoje
mnenje o vplivu tega Rusko Ukrajinskega konflikta v luči razmer na Balkanu, še
posebej Republike Srpske in Kosova ter Severne Makedonije.
Seveda ni pozabil
poudariti, da EU in še posebej NATO predstavljata garant varnosti in
stabilnosti na Balkanu.
Skratka, velik mislec in
teoretik 20. stoletja je v tem intervuju pokazal le silovito željo, da obrani
»demokratični liberalizem«, ki je po njegovem »na vekov veke« edina potencialna
rešitev za človeštvo.
Sam sem globoko razočaran
nad njim saj ni niti s besedo omenil dve največji katastrofi, ki ju je
povzročil neoliberalizem in sicer – socialno razslojevanje (bogatejši so še
bolj bogati), in – ekološka katastrofa v katero svet drvi.
Zato je tem bolj žalostno,
da tudi on verjame da je izbira zgolj fašizem ali komunizem. Jugoslavija je tukaj
pokazala tretjo pot – »demokratični samoupravni socializem«, toda kaj ko je on smrtni
sovražnik kapitalističnega pohlepa v vseh njegovih razsežnostih.
Preden pa zaključimo, le za osvežitev, kaj
sploh je Liberalizem (iz lat. Liberalis 'svoboden'). To
je politični in gospodarski nauk, po katerem sta svoboda (ekonomska,
verska, politična, nazorska itd.) in enakopravnost posameznika temelj
družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori
temeljnih idej, kot so ustava,liberalna demokracija, svobodne in pravične
volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda
veroizpovedi. Ideje liberalizma sprejemajo tudi politične skupine z
drugačno ideološko usmeritvijo. Prevladujoči obliki liberalizma sta klasični
liberalizem v osemnajstem stoletju ter socialni liberalizem dvajsetega
stoletja.
Liberalizem korenini v individualizmu,
razsvetljenskem racionalizmu, naravnem pravu, reformacijskih zahtevah po
svobodi veroizpovedi, v britanskem Bill of Rights (1689), v ameriški ustavi
1787, zlasti pa v francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana
(1789). John Locke je oblikoval ideologijo liberalizma ločeno od
filozofske tradicije, ki označuje koncept naravnih pravic in družbenega
dogovora. Menil je, da mora vladavina prava nadomestiti absolutizem in
da morajo oblastniki vladati na podlagi družbenega soglasja in ne na podlagi
podedovanih pravic. Zagovarjal je pravico posameznika do življenja, svobode in
lastnine.
Ameriška vojna za neodvisnost in
Francoska revolucija sta se sklicevali na liberalno filozofijo za
upravičevanje oboroženega strmoglavljenja tiranskega vladanja. V devetnajstem
stoletju je prišlo do liberalnih vlad med narodi po Evropi, Latinski in Severni
Ameriki. V dvajsetem stoletju je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih
vojnah in preživela ideološki izziv fašizma in komunizma. Močan nasprotnik
liberalizma so konzervatizem, fundamentalizem in vojaška diktatura. Liberalci
so politično organizirani po državah po državah na vseh kontinentih.
Igrali so odločilno vlogo pri formiranju republik, širjenju državljanskih
pravic in državljanskih svoboščin. Pripomogli so pri vzpostavitvi sodobne
socialne države ter so nosilci verske strpnosti, verske svobode,
globalizacije ter politične in socialne modernosti.
Zgodovina liberalizma se začenja z
angleško državljansko vojno pred štiristo leti kot odgovor na verske vojne,
ki so prizadele Evropo med 16.
in 17. stoletjem, njegove korenine pa segajo v srednji
vek. Prva večja realizacija liberalnih idej se je zgodila z ameriško vojno za
neodvisnost, kot celovito gibanje proti staremu redu pa s francosko
revolucijo.
Klasični liberalizem, ki je poudarjal
pomen prostega trga in državljanskih svoboščin, je prevladal po
francoski revoluciji. Prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza
1929 pa sta prinesli novi socialni liberalizem, ki poudarja večjo
vlogo države pri odpravi slabih socialnih razmer. Danes liberalne
demokracije po svetu podpirajo ustavnost, državljanske in osebne
svoboščine, politični pluralizem in socialno državo.
Vsekakor je »demokratični liberalizem« postal po Drugi svetovni vojni
vodilna svetovna ideologija in se na vse mogoče kriplje trudi da ohrani ta
položaj. Tudi z nepravičnimi vojnami. Liberalci menijo, da je vojna včasih
potrebna, vendar v nasprotju z neokonzervatizmom menijo, da je uporaba
enostranske sile napačna, saj se bo na ta način začel krog nasilja, ki ga
ne bo mogoče ustaviti.
In za konec še nekaj, kar mogoče zveni kot bolna šala, pa ni! V ta boj
za prevlado liberalizma se je vključila tudi »znanost«, saj se je pojavila
teza, da na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot
okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji
v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko
nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno
korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, dopaminskega receptorja
gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da
imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot
deset prijatelji v srednji šoli. Saj človek ne more verjeti, da se na tako uglednih in "resnih" univerzah sploh raziskuje nekaj takega...!