Huda luknja – še hujši problem!

Zopet nas je presenetila novica, ki se tiče teme o odkritem grobišču v Barbarinem rovu. In namesto da bi dali stroki čas in možnost, da postori svoje in odgovori na številna vprašanja, znana že iz rimskih časov, kdo, kdaj, kje, kako, zakaj, je nekaj storil, pa nekateri naši politiki ponovno prehitevajo čas modrosti. To pot je nekaj obljubljal Pahor in sicer izpraznitev rova in prenos kosti – kar v Maribor!

Lojze Peterle, trikratni evroposlanec je nekoč prisegal, da bo kot prvi politik obiskal to novo odkrito grobišče in se poklonil žrtvam. Vendar, to mu ni bilo dovolj, spraševal se je, zakaj tega še ni storil takratni predsednik Turk. Seveda, zakaj ni pohitel k opuščenemu rudniku in v imenu slovenskega naroda izrekel kesanja. kajti slovenski narod, sploh nek njegov del naj bi bil "zločinec" brez primere.

Zaenkrat je malo znanih podatkov o teh mrličih v opuščenem rudniku. Znano je le to, da so pred njihovimi trupli ostanki vojaških čevljev, vojaških oblačil, da med njimi ni otroških oblek... To je pravzaprav vse, in Peterle bi se vseeno šel poklonit. 

Vsak poboj brez sodnega procesa je zločin. Vendar ali smo prepričani, da ne obstajajo dokumenti v nekih arhivih o »hitrih vojaških sodiščih«? Ali so se te »žrtve« imele hrabrost predstaviti s svojimi pravimi imeni? Kot da o tem ni debate. Toda, tudi vprašanje poklona najdenim truplom ni tako enostavno. Leta 1945 je čez slovensko ozemlje bežal marsikdo, med njimi tudi klavci iz Jasenovca, v katerem je svoje umazano delo skoraj 4 leta opravljala ustaška bojna, po slovensko bataljon, ki povsod praviloma šteje okrog 600 vojakov. Zaenkrat so našteli 300 trupel, torej polovico bojne, saj vemo, da so kolovodje uspeli že prej zbežati v tujino. Predpostavimo naslednje grozljivo spoznanje, da se skozi strokovno delo ugotovi, da so v tem rudniku resnično klavci iz Jasenovca. In naš Peterle zahteva, da ne rečem sili predsednika Turka, da se jim pokloni.

Gospodje politiki, zaustavite konje, zategnite vaše uzde in se v svojem političnem delovanju držite raje problemov današnjega časa ter pustite stroki, da opravi svoje delo. Včasih se mi zdi kot da nekdo zanalašč po kapljicah manipulira s slovensko javnostjo, da se ja ne bi umirila in da bi se pregretost nacionalne razklanosti nadaljevala.

Najkasneje do poletja nas čaka odkritje novega grobišča, tokrat na območju Areha na Pohorju. menda naj bi šlo kar za 3.000 trupel, med njimi Slovenci pa tudi Nemci, Avstrijci... Kako se bomo spopadli s tem. Ali bomo zopet »priznali« da so ta zločinska dejanja del nacionalne krivde. Ne gospodje, v tej zgodbi mene ni bilo. Nisem klal, ne bi klal in ne me prosim trpati v ta koš.

Povejmo tudi še to, ali se je takrat II.svetovna vojna že končala? Nihče noče priznati, da je kapitulacija veljala le za evropsko fronto. Ko so se poboji dogajali, so se atomske bombe za Hirošimo in Nagasaki šele natovarjale na avione. In poračun z domačimi izdajalci na Norveškem, v Belgiji, Franciji, Danski se je šele pričel ter je trajal več kot dve leti. Zakaj torej prodajati manipulacijo o »povojnosti« pobojev!

Mogoče še to, Preživeli smo prejšnje (Janševo) vladanje. Tudi ona je izumila "klanje", psihično seveda, odstranjevanje iz služb. Pa se ni nihče oglašal ali protestiral, čeprav se je to dogajalo zdaj, danes in tukaj. Sedaj se »klanje nadaljuje«, le da pod 'modro' preobleko SMS.

Maribor, kot da ni bil dovolj ekonomsko in gospodarsko uničen, sesut in ponižan. Sedaj naj postane sinonim za 'čaščenje kosti' kosti poražencev II. svetovne vojne in zločincev, ki so se le po zaslugi Angležev vrnili v roke pravice. Maribor naj postane večni opomnik, da je »nacifašizem« preživel, kot ideja in kot neutrudni borec proti komunizmu. In Maribor je za takšno ponižujočo vlogo kar pravšnji, saj mu niso zastonj rekli »Rdeči Maribor«!

Svečani blog ob 1. maju in po 25 letih 'neodvisnosti'!

Kot uvod pred zapisom tega bloga sem napisal kratek post in sicer:

Ob 1. maju čestitam vsem, ki ste glasovali za vstop v EU in sanjali o "drugi Švici", ki pa sama ni v EU!

Naj mi le eden dokaže, da smo bili pod Beogradom v takšnem položaju, kot smo sedaj pod Brusljem. Naj mi kdo našteje, koliko direktiv smo prejeli in koliko kazni smo zaradi njihovega nespoštovanja plačali? Da groženj sploh ne omenjam - praktično vsak dan slišimo kakšno!

Skratka, le ena kontinuiteta nam je bila zagotovljena v zadnjih 25 letih in sicer ta, da se v praktično nobenih stvareh nismo zmogli poenotiti! Tudi glede tega, kakšni ljudje naj nas vodijo. Eni so prisegali vseskozi zgolj na ime, ne glede na to kaj ta človek počne, drugi na »nove obraze in mladost«. Tretji pa so verjetno potihoma celo prikimavali, da bi tako, kot nam svetujejo v ekonomiji, pripeljali tujce tudi za upravljanje države. Ne bom več komentiral tega, le glede mladosti in njenih "prednosti" pa bi le bilo dobro, da bi tisti, ki tako navdušeno hočejo mladost na vodilnih položajih, vsaj malo prebrali druge izkušnje iz sveta, recimo z Rdečimi Khmeri ali otroških oboroženih vojsk v Afriki. Ne verjamem, da je v tem naša perspektiva in rešitev!

Danes postajajo vse bolj ujetniki neke specifične miselnosti, ki pa je sploh ne zaznavamo, kot da smo dobili »politično slepo pego«! Pa naj si gre zgolj za »etična« vprašanja, ki se tičejo vrnitve »nepoštenih« dolgov in je nam v fokusu le prvi del obveze – vrniti, vrniti, vrniti...!

Svoj ekonomsko socialni položaj bi radi reševali tako, da bi mi radi fizično (zaposlitveno) aktivnost ljudi nategnili do 67 (ali vsaj 65) leta. Po drugi strani pa se spogledujemo z idejo, da bi »politično evtanazijo« opravili že pri 60 letih. Ko pa mi dodatno še nekdo namiguje na problem politične presoje in povezave z leti, bi moral reči, da je mladost prej sinonim za nezrelost, kot pa modrost in le redke so izjeme, zelo redke. Ampak nam je preveč ljuba lustracija, takšna ali drugačna, politična poštenost in korektnost seveda nimata tukaj kaj iskati.

Danes smo v stanju, ko se zaradi spletnih komunikacij pojavlja nov komunikacijski instrument - blogi. Vendar namesto, da bi se z njimi gradilo na hitrosti izmenjave informacij, preverjanju in potrjevanju stališč ali njihovem zavračanju, se nam dogaja to, da se v osnovi pojavljata dva tipa tovrstne komunikacije katerih skupni imenovalec so zopet nenehne nove delitve in spori.

Eno skupino predstavljajo tisti, ki izhajajoč iz prejetega sporočila vedno poskušajo razbrati ali gre za kulturno izmenjavo ali pa nekdo paca "drek" na ekran. Potem seveda reagirajo tako, kot pač reagirajo. Drugo skupino pa predstavljajo tisti, ki si domišljajo, da zato, ker podpirajo svojega "hazjazina" (za tiste, ki ne veste, to je bil ljudski vzdevek za Stalina, pomeni pa gospodar) in on seveda njih, da jim je dovoljeno prav vse. Predvsem pa to, da na resne in strpne komentarje takoj udarijo z vso močjo svojih otroških igric in podlosti, ki bi jih človek prej pripisal nekomu, ki mu je moralni vrednostni svet šele v nastajanju in razvoju.

Preden nadaljujem z mislijo, začnimo najprej s tezo, da je danes naša sposobnost političnih analiz bistveno bolj zmedena kot je bila kdajkoli v zadnjih 60 letih. Začnimo samo z lucidnim Danilom Slivnikom in njegovimi komentarji v Delu na tretji strani, potem Gustinčičem, Nežmahom, Miheljakom, Lado Zei, Mirkom Lorencijem, Kristino Lovrenčič, Otmarjem Klipšteterjem in na desetine drugih, ki so pisali v 80-tih letih in res pogumno, lucidno in z modrostjo odpirali izjemne družbene teme. Vse, ki sem jih pozabil navesti prosim za opravičilo, sicer pa jih tudi nisem navedel po pomembnosti, temveč tako kot sem se jih spomnil.

Zato naj vas ne preseneča, da se pojavlja vse bolj čas samozvanih »raziskovalcev in novinarjev«, ki jih nekateri v svoji vnemi kar uporabljajo kot kronske dokaze lastne intelektualne nemarnosti in zanikrnosti. Potem pa se niti ne smemo čuditi, da njihove variacije manipulativnih tekstov lepijo povsod, kjer je vsaj 10 cm prostora. Eni naklepno, drugi zaradi lastnega neznanja.

Dejal sem že, da smo v 80-tih imeli obdobje cvetočega časa člankov, ki so bili na visokem nivoju in ti novinarji si nikoli niso privoščili špekulacij, podtikanj, potvarjanja, lepljenj in vseh tistih trikov, ki jih je današnji »raziskovalni novinarski svet« poln.

Ko je nastopila svoboda, se je seveda marsikdo vprašal, le kam so izginili vsi ti novinarji. Eni so ostali lucidni, drugi so zajahali konja oportunosti in odgalopirali v zgodovinsko pozabo. Vendar, vsi zgoraj našteti so šli v zgodovinske dvorane kot vitezi in veliki vzorniki. Čeprav je marsikaterega kasnejši tok življenja odnesel v čudne vode.

Danes mi marsikdo piše, kaj storiti? Ne boste verjeli, mene pa bolj muči vprašanje, komu pravzaprav ustrezne rešitve zaupati. Nek 'fb prijatelj' recimo kar naprej piše – vse lopove je treba zamenjati. Ampak prepričan sem, da nikoli ne bi glasoval zame. Zato je vsaj, kar se mene tiče, vsa njegova revolucionarnost bolj jalova, kot pričakovanje, da bo vol osemenil kravo! Ali nam torej še obstaja perspektiva? Po dialektični logiki vsekakor, vendar ne v smislu naših dosedanjih navad in pričakovanj. Nam se bodo rešitve v nekem trenutku preprosto »zgodile«, iniciatorji bodo nekje drugje. Zgodovina, ki je edina »prava učiteljica« človeštva, namreč vedno zapira kroge »svojih« napak in zmot, zato ne vem, zakaj bi v našem primeru ravnala drugače.

Nek etični pogled na preteklost in sedanjost

Piše se leto Gospodovo 2015. Vendar, kot da se je čas v Sloveniji ustavil! Nadaljuje se v javnem prostoru razmišljanje osebkov, ki le izrabljajo vse okrog sebe, svojo pozicijo in sicer za grožnje z avtoritetami iz preteklosti in ozkost ter omejenost slovenskega prostora, ki ga povzdiguje na nivo svetovnega unikuma, sveta zase, kjer drugih zgodb razen 'njihovih, ki jih prodajajo kot slovenske, ni.

Namenjen je tudi temu, kar je zapisal nek »fb« znanec včeraj, ko je dejal, da se bori kot Don Kihot, z novodobnimi slovenskimi psihopati, čeprav sem mu dejal, da je to jalovo početje, da dialoga z narcističnimi osebami ni! Lahko bi poenostavljeno dejali, da svoj pogled na svet jemljejo kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni. Zato se jim zastonj dopoveduje, da mi ostali »nočemo takšnih dobrih, edino pravilnih in najboljših namenov! Če je, to tako, potem hvala lepa.« Težko je sprejeti spoznanje, da o pravilnosti ali nepravilnosti svetovno nazorskega prepričanja posameznikov ne moremo razpravljati, ker je to zadeva vsakega posameznika in predstavlja nedotakljivost svobode slehernega človeka. Vest je človekova svoboščina in človekova pravica!

Meni je dovolj manipulacij v stilu, kot je zgolj tale, ker jih je na stotine, po TV, časopisih, blogih...! Tako rado se jim zapiše skoraj isti uvod: »Delavci Rudnika Trbovlje – Hrastnik so pred štirimi leti prebili pregrado v rovu Sv. Barbare in odkrili mumificirane posmrtne ostanke več tisoč žrtev.« To je resnica. Nato pa napišejo na to temo debele laži. Najdejo se celo takšni, ki jih »prepesnijo«, kajti s pesmijo človek pač ne more polemizirati

Tako sem celo našel pesem, kjer v njej piše: »V školjkah človeške vrste so črvi imeli poslednjo večerjo. Slavili so zmago revolucije v bedni sobani rudniškega rova«. Nič pa ne pove o "žalostni smrti črvov", ko jim je zmanjkalo hrane – cinizem pač. Ne, poanta njihovih laži je v tem, da govorijo o odkritju »mumificiranih trupel«, torej, ni bilo ne črvov, ne njihovega praznovanja revolucije, le neizmerna bujna domišljija in srepa zaverovanost v svojo pravico zapisa po lastni meri.

Zlorablja se modrece, tudi Tomaža Akvinskega. Da si torej nekateri, ki so sami obličenje zlobnih dejanj in razmišljanj vzamejo pravico, da razpredajo o tem kaj je in kaj ni zlo, je pa vsekakor preveč. Zlo potrebuje svoje gojišče, da se razrašča, tako kot lahko bakterije gojimo na kulturah »Agar-agar« ali »Endo-agar« in drugih, so tudi teksti te »demokratov« gojišče zla.

Pa da ne bom predolg, želim povedati le eno! Nihče ji ne brani da se spuščajo, recimo tako kot Možina, v ta temna polja človeških usod, vendar naj ne moralizirajo, naj nam ne solijo pameti, naj se ne skrivajo za liki »umetniške moči«. Res so minili so časi, da bi cenzurirali pesmi in z žarometi svetili v možgane in duše ljudi in jih zapovedovali kako naj mislijo in čutijo. Toda uničili smo tudi avtocenzuro, še nikoli ni bilo toliko neodgovornosti za izrečeno javno besedo, kot je tega danes!

Kakor koli že tragično usodo teh nesrečnikov bo moral nositi narod in z njo živeti. Pahor se »trudi« iz petnih žil, sklicuje posvete o spravi, vlači mlade v to »brezno« brez dna, s spominom nanje ali brez spomina. Vendar eno je gotovo, spomin se ne bo mogel nikoli izbrisati in tudi takšna stališča, kot jih gojijo apologeti »pravičnosti«, saj bodo ostala zapisana zgodovinska dejstva v svetovnem in ne zgolj slovenskem spominu. Seveda, to spoznanje je nekaterim tuje, tudi Pahorju, zato pa tako cinca in okleva, »iti ali ne iti«, na proslavo padca fašizma in nacizma v Moskvo?

Navsezadnje, ko opozarjam, da moramo spoštovati svetovni »spomin« in ne zgoj slovenskega, se le malo zamislimo o hudih in tragičnih usodah ljudi drugod po svetu. Ravno lani je minilo 70 let od neuspešnega atentata na Hitlerja. Kaj so ti pravičniki kdaj koli pomislili, da je bil von Stauffenberg ustreljen že naslednje jutro po atentatu, brez sodbe, brez možnosti pritožbe. Ter, da so še isti dan atentata ustrelili več kot 40 ljudi, kar pred poslopjem obrambnega ministrstva v Berlinu.

Nočem povzročati s tem zapisom novega konflikta, saj ne zametujem nasveta strokovnjakov, ki pravijo: »Rešitev ne iščite v konfliktu. Narcistični bes je rušilen in največkrat pripelje do prekinitve stikov. Možnost telesnega nasilja je majhna, vendar je ne gre zanemariti, zato se je smiselno izogniti se konfliktu in poiskati konstruktivnejše pristope.«

Vendar, danes je preveč psihičnega nasilja! Nevarno se bližamo meji, ko lahko preraste tudi v fizično nasilje in se spremeni v državljansko vojno. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj se nam po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim. Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. Hočem le povedati, ne mi več soliti pameti, ne me zmerjati, ker mislim drugače in ne se pretvarjati, da je kateri koli »demokrat« brezmadežno bitje. V njem je še kako lahko skoncentrirana zloba in podlost ali da se KAR navežem na Tomaža Akvinskega, izvirno »zlo«! 

Fronta med urbanim in ruralnim!

Preveč sem do sedaj molčal in dovoljeval, da so me z demokracijo posiljevali razno razni »dibidusi« (retardirani intelektualci). Sedaj, kar sem v pokoju moram zase reči, da več ne molčim. Kjer koli sem, sam pričnem pogovore o politiki. Ali je to trgovina, čakalnica v bolnišnici, bližnji bife, je popolnoma vseeno. Ne molčim več. In tako moramo ravnati vsi, ne smemo več molčati, tudi če tvegamo medosebne odnose, ker ne sme ostati niti eno mesto, kamor se bo lahko zavlekel Janša s svojo ideologijo in si lizal rane z željo, da se vrne z zavezniki nazaj na politično sceno!

Berem besede enega od starost slovenske politike Omana, ki poziva krščansko usmerjene člane SLS, da naj raje prestopijo v NSi. Po drugi strani pa dobivam opozorila od tistih fb prijateljev, ki me spoštujejo, kako mi sporočajo pojave, kako se »snubi« člane DSD, da prestopijo v IDS ali TRS. Kako zanimivo, desna ali leva opcija, v poneumljenem ravnanju pa ni nobenih razlik.

Janša je še vedno preveč prefrigan, da bi osebno bil politični boj na terenu, ki ga več ne obvladuje, to pa so mesta in tisti del prebivalstva, za katerega je dokazano, da ga ne podpira, Janšo podpira nižje izobražen, podeželski del prebivalstva in redki izobraženci, predvsem tisti, ki so že produkti novo komponiranih zasebnih univerz in njihovih fakultet. Podpira ga tudi cerkev, ki še vedno trdovratno vztraja v starih vzorcih svoje vloge v družbi, kot da lovi leto 1945, ko se je za njo po njenem prepričanju zgodovina zaustavila. Razloge za to podporo lahko najdete v analizi v zadnji Mladini, predvsem pa v intervjuju s tajnikom škofovske konference.

Kdo in kdaj bodo v tem boju znani zmagovalci, mislim da takrat, ko bo v lokalnem bifeju v Šentilju nekdo vstal in pljunil pod noge Pojbiču in mu dejal: »Za naš propad v zadnjih dvajsetih letih si kriv tudi ti!« Dokler pa bodo pljuvali v bifejih po Mariboru in Ljubljani, v Šentilju ali Benediktu pa ga bodo Pojbiča in Breznika slavili kot junaka, se tudi Janša nima česar koli bati.

Če bomo zadovoljni zgolj s tem, da bomo rekli, zmagali smo v mestih, pozabili pa na okolje, ki ga, kako zanimivo, nadzoruje tudi cerkev, to ne bo nobena zmaga. Ne samega Janšo, kot lik – podobo, temveč to njegovo sprevrženo logiko moramo izbrisati iz spiska pozitivnih vrednot. Biti ponosni, biti pošteni in dosledni, to je paradigma tega časa!

Predvsem pa se moramo odlepiti vzorcev ravnanja tistih, ki so imeli več kot dve desetletji prilik za političnim delovanjem, pa so pred nami, v prvi vrsti, stopicljali na mestu in seveda mi z njimi!

Sedaj je znano - 'Vebergate' je 'Toningate'!

Potem, ko je obrambi minister umaknil stopnjo zaupnosti iz poročila OVS se je res pokazalo od kod prihajajo ognjeni zublji in kje je dejansko (po)gorišče naše parlamentarne demokracije. Če se je namreč do sedaj videlo le ogromno dima, ki je povzročal le pekoče oči, pogleda pa ni niti malo razbistril, pa se je po seji Odbora za obrambo pokazala vsa perfidnost političnih splet, manipulacij z besedami, podtikanj in tudi laži!

Ponovimo na kratko, kako se je zgodba sploh pričela? Komisija DZ-ja je namreč v nenapovedanem nadzoru »ugotovila« politično zlorabo obveščevalno-varnostne službe Morsa, njen član Tonin pa zato pričakuje Vebrov odstop. Obrambni minister Veber je namreč službi naročil pripravo analize pozitivnih in negativnih vidikov privatizacije Telekoma, kar bi naj po Toninovem mnenju, ki je nadzor vodil, preseglo zakonska pooblastila, je pojasnil Tonin.

Danes ne bomo ponovno ugotavljali, kdaj in kako lahko obveščevalno varnostna služba sploh prekorači pooblastila. Le ponovili bomo - vsekakor takrat ko poseže v civilno sfero. In pri tem vedno ostaja odprto vprašanje ali v to sfero posega s prikritimi metodami dela. Če pogledate kateri koli priročnik o delu tajnih obveščevalnih služb, boste videli, da hrbtenico njihovih metod – faz operativnega dela, ki vključujejo tajna sredstva in prikrite metode dela, tvorijo:

-          preventivno operativno delo

-          predhodna operativna obdelava

-          operativna obdelava, in

-          operativna akcija (ki pa je bolj zvrst dela).

V razpravi je bilo jasno ugotovljeno dejstvo, da niti ene od štirih zgoraj naštetih zadev ni nihče zahteval od direktorja OVS – zgolj pripravo analize. Minister ni zahteval niti protiobveščevalne presoje, le analizo! Kaj je torej analiza? To je zgolj strukturirani miselni proces, ki predvsem obdeluje zbrane podatke, ki so pridobljeni na legalen način, brez uporabe tehničnih sredstev ali agenture. Njen cilj je predvidevanje in nič več. Lahko bi na dolgo in široko še pojasnjeval te zadeve, vendar je povsem brez pomena, ker je vsaj zame ta 'afera' dobila' povsem druge razsežnosti. Razgalila je vso bedo 'članov komisije', njihovo neprofesionalnost in nesposobnost, da razumejo celo to, da je varnostni interes države eden od temeljnih 'nacionalnih interesov'.

Toda prav na seji Odbora za obrambo se je razgalila vsa beda na področju varnostno obveščevalne zaščite v državi, zato bistvo tega bloga usmerjam v to področje. Brez modrovanja, le z navedbo dejstev in zastavitvijo smiselnih vprašanj. Saj odgovore boste lahko našli sami!

Najprej začnimo s temeljnimi pravnimi osnovami. Čeprav naša zakonodaja slovi po prepletenosti posameznih zakonom (recimo pravice družin so navedene v več kot 70 zakonih in podzakonskih aktih), je tukaj skoraj isto. Zato bomo izluščili poleg Ustave le štiri najbolj bistvene, ki so:

- Zakon o obrambi (ZObr-UPB1)

- Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1)

- Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS)

- Poslovnik Državnega zbora (PoDZ-1)

Najprej zgolj na kratko in še to le iz določb 32.člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1):

(1) Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov, zlasti pa:

– ugotavljanje in ocenjevanje vojaških in politično varnostnih razmer ter vojaških zmogljivosti izven države, ki so posebnega pomena za varnost države;

– zbiranje in ocenjevanje podatkov o razmerah na območjih, kjer med izvrševanjem obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, oziroma pri opravljanju vojaške službe delujejo tudi pripadniki Slovenske vojske;

– odkrivanje in preprečevanje dejavnosti obveščevalnih služb vojaških organizacij ter drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko vojsko ali ministrstvo.

Torej že trditev gospodov iz SDS, da gre za kršitev s področja varnosti sploh ne drži. Varnostne naloge so namreč omenjene šele v drugi točki tega člena. Čista manipulacija torej in to na račun destabilizacije obrambno varnostnega sistema države. Pa saj hlapcev to sploh ne briga.

Ampak prava poslastica pa je Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS (ZPNOVS-UPB1) in njegov izvedbeni akt - Poslovnik Komisije o parlamentarnem nadzoru OVS (PoKNOVS): To pa vse dobesedno smrdi po političnem kriminalu, ki je mogoče za nas celo prevelik.

Najprej le to, Zakon o parlamentarnem nadzoru OVS je bil sprejet leta 2007, ko je bila Janševa vlada na višku svoje moči, podpisal ga je Franc Cukjati – Jokajoči! Zakon seveda ureja predmet in obseg parlamentarnega nadzora obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, sestavo, pristojnosti, naloge in način dela delovnega telesa Državnega zbora, pristojnega za nadzor obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb ter njegova razmerja do Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor), Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in ministrstev, drugih državnih organov, obveščevalno-varnostnih in varnostnih služb, organizacij in posameznikov.

Sedaj pa le nekaj »bombončkov« - najprej iz Zakona:

- v 8. členu - (1) Člani komisije, drugi navzoči na seji komisije in drugi udeleženci nadzora po tem zakonu so dolžni varovati tajne podatke, s katerimi so se seznanili oziroma jih pridobili pri delu oziroma v zvezi z delom komisije.

- v 24. členu - Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani ogled naprav in prostorov, ki jih uporablja nadzorovana služba v zvezi z nadzorovanjem in snemanjem elektronskih komunikacij.

Ali sedaj vidite, kje in kaj je »gnilo jajce« v aferi 'Toningate'? Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani nadzor NAPRAV IN PROSTOROV – nikjer pa ne piše, da lahko Pooblaščena skupina vdre v vse prostore Službe in »išče po predalih« delovne osnutke analiz!

- v 25. členu – (1) Pooblaščena skupina lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije.

No ta zloraba s strani Tonina pa je višek nesramnosti. Ta člen se mora upoštevati v celoti in ne po posameznih točkah, kar pomeni, da gre zgolj za delo povezano s 24. členom in z omejitvami iz 2. točke 25. člena - Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci oziroma sodelavci po določbah ZKP, ZObr in ZSOVA oziroma bi bila lahko razkrita identiteta teh tajnih delavcev ali sodelavcev.

Pa še iz »biseri« iz Poslovnika:

- v 13. členu - (1) O sejah komisije se vodi zapisnik in dobesedni zapis (magnetogram).

(3) Zapisnik vsebuje: kraj, čas seje, imena in priimke predsednika oziroma podpredsednika in navzočih članov komisije, imena in priimke drugih oseb, ki so sodelovali na seji, podatek, ali je bila seja ali del seje javen, ter bistvene podatke o poteku seje in sklepe, ki jih je komisija sprejela.

- v 14. členu - (1) O seji komisije, o zadevah, ki jih je obravnavala ter o sklepih, stališčih in mnenjih, ki jih je sprejela, komisija lahko obvesti javnost. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.

(2) O vprašanjih in zadevah, ki so bistvenega pomena za nacionalno varnost ali za delovanje nadzorovanih služb, komisija oblikuje uradno obvestilo za javnost v pisni obliki, ki jo sprejme z večino glasov navzočih članov komisije. Obvestilo javnosti posreduje predsednik komisije oziroma član, ki ga določi predsednik.

Res me zanima le eno, kajti Tonin se obnaša kot veliki Inkvizitor iz romana »Ime rože«! Ali je bil in kdaj Tonin določen z ustreznim sklepom, da komunicira z javnostjo, nastopa po TV studijih, sklicuje tiskovne konference in se petelini pred kamerami...

- v 27. členu - (1) Za vsako pridobivanje dokumentacije v okviru izvajanja nadzora sprejme komisija poseben sklep, v katerem mora biti najmanj naveden organ ali organizacija, od katere se zahteva dokumentacija, katera dokumentacija se zahteva in v katerem roku ter v kakšni obliki mora biti predložena komisiji.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko najmanj tretjina članov komisije zahteva dokumentacijo v skladu z drugim odstavkom 45. člena PoDZ-1. Zahteva mora imeti najmanj enako vsebino kot sklep iz prejšnjega odstavka.

No pa si poglejmo to pravno osnovo, na katero se sklicuje Tonin – gre za poslovnik o delu Državnega zbora, drugi odstavek 45. člena PoDZ-1.  

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko najmanj ena tretjina članov komisije za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb in komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ, pisno zahteva od vlade, drugih državnih organov, javnih zavodov, javnih podjetij in javnih skladov, katerih ustanoviteljica je država, podatke in posamezne dokumente, ki sodijo v delokrog tega delovnega telesa. Predsednik delovnega telesa je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa oziroma zavoda, podjetja ali sklada.

Torej, da zaključim to mučenje vas in sebe. Izredni nadzor ima pravno osnovo v Zakonu, vendar se nanaša za zgolj določen del nadzora. Izredni nadzor, ki ga želi Predsednik delovnega telesa (torej Komisije za parlamentarni nadzor) odrediti, je dolžan prejeto zahtevo s podpisi najmanj ene tretjine članov takoj posredovati predstojniku organa. Torej nima pravice kot kavboj vpasti v prostore nadzirane službe.

Na koncu pa le še ena pripomba. Poslanca Nemca so dobesedno člani komisije iz SDS in NSi ugrabili. Dejal je, da ni vedel kam gre, mislil je celo da v Zoo pod Rožnikom. Kot da prva točka 27. člena Poslovnika ne obstaja! Zato je ta zgodba »Toningate«!