O strukturi logičnega mišljenja ali zakaj se kregamo?

Verjetno ste opazili fenomen, da ljudje nismo enoznačni in da na različne načine opažamo, interpretiramo in ocenjujemo ista dogajanja – tudi politična. Posledica teh različnosti se običajno končajo v medsebojnih konfliktih, v glavnem nepotrebnih toda vseeno prisotnih. Psihologi so ta stanja obrazlagali na vse mogoče načine, pa so to povezovali s človeško inteligenco, drugi zopet z izkušnjami, mnogi tudi z izobrazbo, pa zopet s fazami starosti ljudi in podobno. Znane so tudi teorije o miselnih shemah človeškega učenja, ki vplivajo nato tudi na naše razmišljanje.

O tem ne mislim podrobneje pisati, toda če vas to zanima, le vpišite v 'google' Piaget (oče razvojne kognitivne teorije) in Bartlett (prvi profesor eksperimentalne psihologije na Univerzi v Cambridgeu), pa vas bo google kar vodil skozi te teorije. Lahko pa skupaj z mano kar vstopite v svet strukture logičnega mišljenja, ki dobesedno kruto poda odgovor na marsikatero razmišljanje, predvsem pa na to zakaj se med sabo kar prehitro skregamo.

Če primerjamo več teh teorij in jih povežemo, dobimo da so elementi strukture logičnega mišljenja naslednji:

1. Deskripcija  (opisovanje problemov)
2. Klasifikacija (razvrščanje)
3. Analiza (iskanje vzročno-posledičnih odnosov)
4. Prognoza (napoved - preprečevanje dogodkov)

Deskripcija pomeni primarno sposobnost zgolj opisovanja zaznanih dogodkov, dejanj, aktivnosti, opisa zaznave družbenega okolja, ne glede na to ali je realno ali izkrivljeno

Klasifikacija predstavlja smiselno obdelavo zaznanih in videnih opisov in njihovo razvrščanje, medsebojno merjenje, iskanje podobnih in sorodnih atributov, iskanje sorodnosti in razlik  

Analiza predpostavlja sposobnost iskanja razmerij med vzroki in posledicami glede na klasifikacijske deskriptivne skupine. V bistvu gre za kavzalne analize vzročno posledičnih razmerij

Prognoza je najvišji nivo, ki predpostavlja sposobnost predvidevanja nastanka ali sposobnost preprečevanja razvoja družbenih dogodkov, ravnanj, reakcij

Ali so elementi strukture logičnega razmišljanja prisotni pri vseh ljudeh ali delež ljudi, ki obvladajo te elemente upada od ena proti štiri? Čeprav velja nekako splošno prepričanje, da bi moral biti odgovor pritrdilen, pa vse raziskave znanstvenikov s tega področja kažejo, da te razlike obstajajo že pri otrocih, kaj šele pri odraslih.

Z povratno analizo obnašanja ljudi, že recimo na volitvah lahko pridemo do ocene, da je posplošeni delež v strukturi naslednji: Sposobnost deskripcije se zaključi pri največ 30% ljudi v družbi, sposobnost klasifikacije je omejena na 50% ljudi, sposobnost analize je zreducirana že na 17% ljudi v družbi. Sposobnost kakovostnega prognostičnega predvidevanja pa ne dosega niti 3% populacije.

Kje so osnovni problemi teh štirih skupin ljudi – predvsem v njihovi komunikacijski kompatibilnosti, ki pa se mora ugotavljati po sposobnosti dajanja informacij ali njihovega sprejemanja.

V tabeli (glej sliko) se vidi, da je skupina, ki dosega najvišji nivo strukture logičnega mišljenja sposobna sprejemati komunikativna sporočila od vseh ostalih skupin, razumljivo pa lahko posreduje komunikacije le znotraj lastne skupine. Tretja skupina jih že razume zgolj delno (4), druga skupina zgolj srednje (2) in prva skupina le še nizko (2).

Skupina, ki dosega analitični nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna sprejemati komunikativna sporočila znotraj sebe ter od prve in druge skupine, delno razumljivo (4) pa lahko sprejema iz najvišje skupine. Glede podajanja svojih informacij je v celoti kompatibilna s svojo skupino, delno (4) s prognostično skupino, zato pa jih zgolj srednje (3) podaja v drugo skupino in v prvo skupino le še majhno (2).

Skupina, ki dosega klasifikacijski nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna sprejemati komunikativna sporočila prve in lastne druge skupine. Razumevanje analitične in prognostične skupine pa je srednje (3) oz. majhno (2). Razumljivo pa lahko podaja svojo komunikacijo  znotraj lastne skupine in prvi skupini. V podajanju svojega razmišljanja v najvišji dve skupini pa je le srednje uspešna (3).

Skupina, ki dosega šele prvi nivo strukture logičnega mišljenja je sposobna v celoti sprejemati komunikativna sporočila zgolj iz svoje skupine, iz druge je ta sprejem že srednje dober, iz analitične skupine je že majhen in iz najvišje skupine le še nizek (1). Razumejo pa lahko njeno komunikacijo  le v njeni skupini. Ostale skupine pa tako - tretja skupina jih že razume zgolj delno (4), druga skupina zgolj srednje (3) in v prvi skupina razumevanje njene logike le še majhno (2).

Recimo da navedeno v glavnem drži, potem hitro vidimo, da ima največje probleme z drugimi ljudmi skupina, ki je v najvišjem nivoju, kajti ona razume vse ostale skupine ljudi, njih pa razen lastnih 5% ljudi ne razume nihče. To bi lahko imenovali tudi neke vrste 'intelektualno osamo', ki pa je po drugi strani prekletstvo slehernega komuniciranja v družbi, tudi političnega.

Vse štiri skupine pa se v grobem združujeta v dve veliki nadskupini s tem da so v prvi skupini tisti, ki obvladajo zgolj nivo deskripcije in nivo klasifikacije. Teh je skupaj kar 80% vseh ljudi. V drugi nadskupini pa so tisti, ki so se prebili do nivoja strukture analitičnega in prognostičnega nivoja in teh je skupaj le 20%.

Mnoge študije kažejo, da v demokratičnih ureditvah največ ljudi, ki so angažirani v političnem delovanju, izhaja iz druge skupine, to je tiste ki obvladuje klasifikacijo, ker je potem sposobna komunicirati z največjim krogom ljudi, čeprav pa je dejstvo po drugi strani to, da to še daleč ne pomeni neke visoke kakovosti v razreševanju družbenih problemov.

Kdor zna, se mu v denarnici pozna!

Na prvi strani zadnjega sobotnega Dela je bila objavljena novica z naslednjim začetkom:

»17.000 evrov je NLB na sodišču terjala od svojega kreditojemalca leta 2009, 15.000 evrov terja novi upnik leta 2017«.

Dolžniki NLB so lani dobili novega upnika – švicarsko družbo DDM Invest, ki ji je banka prodala paket terjatev do fizičnih oseb v bruto vrednosti okoli sto mio evrov. Švicarska družba je NLB za ta paket plačala le 17 mio evrov, napram dolžnikom pa je švicarska družba ohranila celotno vrednost kreditov.

In kaj je sedaj tukaj problematičnega? V NLB so si v vodstvu vsi na čelu z Medjo razdelili tudi provizije za to transakcijo. Dolžnike pa so pahnili v roke finančne mafijske združbe podprte z odvetniki in drugimi prisesanimi pijavkami.

Seveda je vse čisto, zakonito in pošteno. Toda ta zgodba smrdi po neetičnosti in razgalja 'pajdašijske povezave' znotraj finančne dejavnosti, njihovo medsebojno poslovanje, omogočanje poslov in s tem zaslužkov. Po drugi strani pa kaže tudi na popolnoma odvisen položaj dolžnikov in njihov odiranje s strani mednarodne finančne mafije.

Skratka, NLB je svoje terjatve v vrednosti okrog 100 mio evrov preprosto prodala za 17 mio evrov, z finančnimi transakcijami jih je prikazala kot pozitiven rezultat in si celo razdelila 'dobiček. Dolžnike pa je pahnila v še slabši, celo grozljiv položaj. Pa če je že Medjo in njegovo kompanijo 'skrbela' možnost odplačila danih kreditov – zakaj so morali vključiti švicarske mafijce. Zakaj niso kreditojemalcev poklicali, če jih je že tako 'skrbel' ta paket kreditov. Zakaj niso ponudili takšnega diskonta najemnikom kredita?

Če bi se to zgodilo, potem se ne bi zgodilo, da bi NLB zavestno dobesedno izgubila 83 mio evrov, jih prevalila na ramena davkoplačevalcev, dolžnike pa pahnila v finančno suženjstvo. Vrnimo se na začetek tega zapisa - »17.000 evrov je NLB na sodišču terjala od svojega kreditojemalca leta 2009, 15.000 evrov terja novi upnik leta 2017«. Če bi se banka obrnila neposredno na dolžnike, bi se s takšnim diskontom zmanjšala na največ 2.890 evrov. Novi lastnik dolgov pa se seveda kot buldog drži takšnega zneska, ki ni diskontiran.

In kaj je nauk celotne zgodbe. Finančniki uspejo osebno tragedijo posameznika, ki se mu zalomi tudi zgolj za kratek čas v odplačevanju kredita spremenijo v lastno 'zgodbo o uspehu', hkrati pa dobesedno nesrečnika zatolčejo v njegovi nesreči!

Le to lahko zaključimo, da je to prava sramota o razumevanju neke dejavnosti in o njihovih akterjih!

Zadovoljevanje potreb ali doseganje profita?

Niti dva tedna nista minila, kar sem napisal, da bo najbolj osovražena beseda v naslednjih desetletjih postal pojem – globalizacija! Pa sem naprej malo okleval, ker če se spomnite sem omenil še besedi 'gospodarska rast' in 'profit'! Vendar sem ju po temeljitem premisleku vseeno umestil za 'globalizacijo'!

Zato moram reči, da sem kar precej pomirjen, ko je v zadnji Mladini Bogomir Kovač v svoji kolumni »Ironija usode« zapisal:

»Globalizacija temelji na ekonomski in politični povezljivosti, tržna ekonomija in sodobne tehnologije so to samo podkrepile. Dejansko celotna logika evropskih integracij, od carinske unije do skupnega in enotnega trga, evra in nalaganja različnih 'unij' v zadnjem obdobju, temelji na predpostavkah prostega pretoka blaga, kapitala in ljudi.

Težava globalizacije tiči v tem, da je okrepila vzporedni korporativni svet in razvrednotila vlogo države. Bolj je koristila najmočnejšim, povzročila je veliko neenakosti, poglobila tvegano financializacijo, vodi v razpad svetovnega meddržavnega sistema. Liberalizacija in hitra rast svetovne trgovine sta nevaren dvorezen meč.«

Torej, tako dr. Kovač, toda v včerajšnji Tarči pa sta državna sekretarja Cantarutti in Shakar slepo zagotavljala, da je 'naša prihodnost' v povečanem obsegu trgovinskega sodelovanja. In kot dokaz sta zločinsko vpletla še predstavnike Slovencev, ki živijo in delajo v Kanadi.

Nič ne koristi, da v isti Mladini tudi Luka Mesec v svojem zapisu opozarja, da je »…v interesu nas vseh, da novo koncentracijo kapitala in moči preprečimo. Poglabljanje globalizacije, na čelu z novimi sporazumi, je treba ovreči, namesto njega pa uvesti nove zaščitne sisteme protisocialnemu, okoljskemu in davčnemu dumpingu ter si izboriti porazdelitev dohodka in moči – tokrat od elit k ljudstvu.«

Točno tako in o tem sem v svojih blogih pisal tudi sam, sicer pa je vse še vedno na spletu. Ampak, takšne stvari se morajo brati vsebinsko in ne površno oz. celo s predsodkom. Ker omenjeno pa ni tisto, na kar sem sam jasno opozoril. Če hočemo zavrniti »sveto triado« - globalizacijo, družbeno rast in profit, kot bazični motiv gospodarskega sodelovanja, moramo stopiti še en korak nazaj, da smo sposobni uzreti celotno sliko.

Celotna slika se nam odpre, ko se vprašamo kaj pa je sploh smisel človeškega bivanja na tem svetu – ali zadovoljevanje človeških potreb ali ustvarjanje dobička? Če se opredelimo za potrebe, potem moramo razumeti da je največja človeška norost, ki se nam sedaj dogaja v tem, da marsikateri ekonomski trg ni naraven temveč umetno sproduciran, po potrebi tudi z nasiljem, kot so vojne ali z ekonomskim izkoriščanjem!

In naj bo naše spoznanje v luči teh pomislekov še tako šokantno, tej dilemi ne moremo pobegniti. Ta dilema pa se skriva že v naslovu prispevka dr. Suvina iz iste Mladine! »V prihodnosti je mogoč samo komunizem ali visokotehnološko fašistično divjaštvo!«

Seveda sedaj takoj nastopijo grdi problemi, saj so besede 'komunizem', 'socializem', 'socialnost' in podobne že dodobra osovražene in zastonj je opozarjati, da vse deviacije, ki so jih zgrešili posamezniki v imenu teh besed, nimajo popolnoma nič skupnega z osnovnim bistvom – esenco komunizma ali socializma.

Zato naj vas tudi ne preseneti moj odgovor nekemu 'fb' prijatelju, da mene ne zanima in mi je vseeno, kako se v očeh drugih razvršča ZL »… ali smo stranka 'levice' ali 'desnice', dokler smo stranka dela in ne kapitala!«

Kdaj pridejo v Slovenijo tuji investitorji?

Resnično mi je v lastno veselje prebirati moje uvodnike, ki sem jih pisal za mesečnik »Delo in kadri«. Pričujoče misli, ki so posredovane v nadaljevanju, so bile objavljene marca 1997. Torej le še pol leta in bodo te misli 'praznovale' častitljiv jubilej 20-obletnice.

»Vsa mogoča prebiranja, ki se v zadnjem času dogajajo v Mariboru, včasih prinesejo s sabo celo kaj koristnega. Takšna korist je vsekakor bil ustanovni sestanek Gospodarskega razvojnega foruma, ki bil zanimiv predvsem zaradi tega, ker je g. Simon Armstrong, svetovalec Phare podrobneje predstavil pomen tujih naložb za lokalno gospodarstvo.

Posebej moramo izpostaviti udeležbo z domače strani, saj so prišli številni vabljeni župani kot predstavniki občin oz. njihovi strokovnjaki za področje gospodarstva. Vendar besede, ki so jih morali poslušati s strani tujega strokovnjaka, niso bile prijazne našim ušesom.

G. Armstrong ni hotel najti nobenih naših posebnih kompetitivnih prednosti, kot je n. pr. nizka cena delovne sile, pridni delavci, visoko kvalificirana delovna sila, visoki donosi itd. Mnogi naši javni delavci, ki so že videli može iz tujine, predvsem iz elektronske, farmacevtske in druge industrije, ki bi z avtovkami prinašali investitorski denar k nam, so bili zato zelo razočarani.

Kaj nam torej preostane? Kje so naše preostale možnosti? Spoznanje je zelo kruto! Če je naša edina prednost, da smo na križišču Evrope, potem vemo, da vodijo vse poti preko nas. Potem se moramo bolj zazreti v možnosti storitev na področju turizma, bivanja v času tranzita, in zadeve urejati v našo korist zlepa in zgrda.

Globalizacija proizvodnje in storitev v svetu se namreč nevarno razvija v tisti smer, ko se namreč ugotavlja, da je popolnoma vseeno kjer je naročnik storitve in kje porabnik. Ko se tudi gibanje delovne sile in problemi brezposelnosti več ne ugotavljajo znotraj meja ene države temveč se opazujejo kot globalno nihanje.

Zato se pred nas več ne postavlja dilema temveč le spoznanje, da sta v svetu mogoča le dva temeljna pristopa:

- prodajati cenene stvari razvitemu svetu zato, ker je za njihovo proizvodnjo nizko vrednotena delovna sila, ali

- prodajati najbolj moderno in z znanjem najbolj sofisticirano opremo, ker so v tem tudi plače najvišje.

Kje je naše mesto, verjetno ni potrebno ugibati! Dovolj je le, da se zazremo v poročila makroekonomistov in pogledamo, kakšni so trendi v družbi na področju investicij v razvoj, naložbe v nove tehnologije in v novo znanje. Tega pri nas preprosto ni. In ker tega ni, pomeni da tudi ni potrebe, da se troši denar, ki bi bil ustvarjen v visoko propulzivnih panogah, ker teh pri nas preprosto ni.

Ali jih torej ne vemo ustvariti! Nikakor, problem je le v tem, da nimamo potrpljenja za vizionarske pristope, in se preveč zadovoljujemo s parolami tipa »mercedes sedaj in tukaj«. Odgovor na vprašanje, katere so visoko propulsivne panoge je preprost: to so vse tiste panoge, ki zahtevajo investicije v vse vrste poslovnih funkcij - tudi v razvoj itd. Torej hočejo stroške tudi v tej smeri. Kajti umen gospodar ve, da tudi previsoki dobi~ki niso v dolgoročno korist nikomur. Visokih in hitro dosegljivih dobičkov so veseli le špekulanti, ki tečejo na kratke steze.

Kaj torej početi s podatkom, da konfekcionarji v Tuniziji delajo za manj kot dolar na uro, v Egiptu za 63 centov, v Keniji za 30 in v Pakistanu ali Vietnamu za 26 centov. Nič! Našega tekstilca lahko zabijemo navzdol, tudi na 15 centov na uro, pa ne bo konkurenčen. Zakaj, ker mu na grbi čepi neproduktiven in še večkrat bolj preplačan državni uradnik. Ker mu velik del zaslužka ostaja v tujini in ga ne more v vrednostnem smislu prenesti v državo.

Tuji investitorji torej ne bodo prišli v Sloveniji. Vsaj ne pod pogoji, pod katerimi jih mi pričakujemo. Če bi pa že prišli, bi to bili investitorji sumljive provenience. Investitorjev, ki se jih ne bi morali sramovati pa še nekaj časa ne bo. Razlog je predvsem v tem, ker tudi domačih kakovostnih investitorjev primanjkuje. Prihodnost je vsekakor na področju storitev.«

Čarobni čas pravljičarstva!

Danes nezadržno prihaja čas 'pravljičarstva'. Če smo včasih poznali le otroške pravljice, so jih danes daleč prerasle 'politične' pravljice. Znotraj teh sedaj najbolj kraljujejo pravljice o terorizmu ali pa o 'pravičnih vojnah', ki na svojih krilih prinašajo svobodo in demokracijo. Njihov sestavni del so tudi zgodbe o hudobnih diktatorjih, ki so zamenjali zlobne kraljice ali hudobne mačehe. Potem so tukaj še 'podjetniške' pravljice v stilu 'Pravljice o neumnem Hansu'. Pripovedovalci le teh so predvsem iz vrst finančnih krogov, pa najsi gre za bankirje, investicijske sklade, zavarovalnice in druge lepo govoreče pravljičarje.

Posebna vrsta pripovedovalcev so tudi 'ekološki' pravljičarji, ki nas mirijo, da je s svetom vse v redu, le da je z nami nekaj narobe in da ima naš okoljski strah po nepotrebnem volčje prevelike oči. Redki niso niti 'zgodovinski' pravljičarji, kjer je pri nas še posebej znana vrsta pod imenom »Pričevalci«! Ti pravljičarji nam razlagajo mite o "vojni in miru", pozabljajo pa, da se ljudje koljejo zaradi sprevrženih ideologij in ponujenih kot marketinško blago, ki je "ono ta pravo". In kako podlo in umazano, v svoji ponudbi imajo tudi "mir"!

Danes nas je na svetu že več kot sedem milijard. Vsi nas mirijo, saj to ni nič takega, hrane je na planetu dovolj. Kot da bi šlo zgolj za problem hrane – kaj pa onesnaževanje voda, zraka in vsega drugega, tudi zemlje, kar nam še ne tako daleč nazaj sploh ni predstavljalo problem.

Verjetno ni potrebno posebej dokazovati povezanosti vsega v naravi, toda če sprejmemo to tezo potem se lahko tudi upravičeno vprašamo, kdaj bomo prestopili tisto mejo, ki predstavlja najslabšo obliko kolektivne norosti, ki vodi v samouničevalno ravnanje? Ali smo to misel sploh pripravljeni sprejeti oz. Se ob njej vsaj zdrzniti? Torej, poglejmo si te leminge in njihov paradoks!

Lemingi so zelo čudne živalce. Živijo od Aljaske preko severa Evrope in vse do Sibirije. Znani so po svojih množičnih migracijah, ki jih izvajajo zaradi prekomernega povečanja njihovega števila. Ti njihovi prehodi in nenadne selitve so posledica nasilnih nihanj v številu njihove populacije. V Skandinaviji so tako biologi za njih razvili teorijo "skupinskega samomora". O tem je bil celo posnet tudi Disneyev "dokumentarec" Bela Wildernessa, ki je razkril resnico o njih, da v nekem trenutku, ko njihovo število prekorači neko neznano mejo preprosto pričnejo svojo divjo 'selitev'. In veliko njih ne preživi teh 'podivjanih stampedov' v iskanju novih habitatov. Predvsem za evropske Leminge je znano, da trumoma tečejo proti Severnemu morju in potem plavajo, ter plavajo, dokler za njimi ne ostanejo le mehurčki na morski gladini…

Nočem reči, da bo tudi človeštvo teklo proti morju in se kot poblaznelo metalo v valove, čeprav se nekaj podobnega že dogaja na obalah Afrike v smeri proti Evropi. Naša 'poblaznelost' je bolj kompleksna. Kaže se v črednem vstopanju v razno razne asociacije, od EU do NATO, potem v črednih vlaganjih denarja, čeprav so zmagovalci vedno le tisti, ki so kaj takega prvi predlagali in oni torej tudi poberejo skoraj vso smetano.

Torej, bomo še pravi čas sposobni zaznati samodestrukcijski princip, ki je zapisan v lemingih. Kje pa piše, da tudi v naših genih ni sledu takšnega ravnanja, le da se njegovo 'kolo' pač obrača v tisočletjih. Kaj nam dokazuje, da mi nismo že recimo »n-ta« generacija človeštva. Kajti tako kot mrtvi lemingi nimajo spomina, ga tudi mrtvi ljudje nimajo!