Umetnost politike je sinteza povsem različnih zadev!

Včasih preprosto ne morem iz svoje kože, sploh ko slišim neoliberalistično tirado iz vrst GZS in OZS ter ZMPO. Neverjetno, pa res bi človek hitro podlegel skušnjavi, da bi jim prepovedal nastopanje na javnih medijih. Zame je namreč vsaka njihova beseda 'žalitev zdravega razuma'!

Pred kakšnima dvema letom dni mi je nek bloger upravičeno poočital, da sem napisal v nekem blogu nekaj, kar je zame bolj neobičajno in ker sem z njim strinjal, sem takrat napako popravil tako, da sem predstavil povezavo med dvema dogodkoma, v bistvu zelo oddaljenima in sicer med Majniško deklaracijo in razpravo, ki jo je leta 2013 imel na nekem parlamentarnem odboru državni sekretar iz ministrstva za gospodarstvo. Vendar sta v političnem smislu bolj povezana kot si mislimo.

Najprej ponovimo za izhodišče nekaj o deklaraciji! Petindvajset let kasneje namreč ugotavlja Dr. Bučar eden izmed njenih avtorjev, da Majniška deklaracija, ki bi naj pomenila predvsem popolno revizijo tedanjega pojmovanja naše državnosti in družbene ureditve, v tem duhu ni bila realizirana, da do tega v celoti ni prišlo! Dodamo lahko le, da se tudi s Cerarjevo vladavino to ni čisto nič spremenilo.

Spomnimo se bistva iz njene vsebine. Med zahtevami so podpisniki med drugim navedli zahteve, da Slovenci hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in da je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Torej nedvoumno smo se opredelili do spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, do demokracije ki vključuje politični pluralizem, do družbene ureditve, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Kaj pa smo dosegli in zakaj smo to dosegli, to bi se morali povsem odgovorno vprašati. Nekje smo zatavali, se izgubili v megli političnih fraz in puhlic, prenesenih tudi iz EU parketa. Vendar leporečje naših politikov nas je uspešno uspavalo, spretno so nam podtikali zamenjave vzrokov in posledic stanja v katerem smo pristali in s prstom kazali, da so krivci vsi drugi, le oni ne.

Poglejmo še drugo zadevo, da bomo lahko vzpostavili povezavo med obema dogodkoma. Torej na odboru v parlamentu je potekala zanimiva razprava o tem kako vzpodbujati konkurenčnost v gospodarstvu. Celotno ekipo s strani ministrstva za gospodarstvo je takrat vodil državni sekretar, ki ima že dolgo kilometrino dela v državni upravi, mag. Burgar, ki ga je pripeljal že minister Vizjak, vmes je malo odšel, nato ga je vrnila na položaj Radičeva. Skupaj z njo je bil razrešen, sedaj pa se je zopet vrnil v ekipo ministra Dragonje. Bogate izkušnje ima predvsem na področju konkurenčnosti in industrijske politike ter na podjetništvu. Skratka lahko bi dejali pravi človek na pravem mestu, sploh ker ima izkušnje tudi z delom na GZS in predtem v gospodarstvu, konkretno v Iskraemeco.

Ne pozabljam tega, da sem mu z zanimanjem prisluhnil. Predvsem me je zanimal njegov politični diskurz, saj je navsezadnje le državni sekretar. Lepo povezano je utemeljeval bodočo potrebno politiko na področju gospodarstva, predvsem nujnost kapitalskega povezovanja s tujimi investitorji in substituiranje kreditov v kapitalska vlaganja. Vse v cilju zagotavljanja obratnega kapitala za potrebe nemotenega poslovanja. Ta princip je dosledno zagovarjal in pri tem navajal številne prednosti, ki se bodo pojavile s spremembo lastniške strukture. Predvsem je poudarjal novo znanje, nove kadre, tehnologijo, pristop na tuje trge, drugačno organizacijsko managersko kulturo in še in še. Skratka, čudoviti stavki, polni sanj. Tako da ni presenečala govorica teles poslancev, ki so kimali kot za stavo in zrli kot uročeni. Končal pa je z zelo zanimivim zaključkom, ko je prav poudaril, da si tako on predstavlja kapitalsko povezovanje in vstop tujih lastnikov.

S strokovno tehničnega vidika, je bila ta razprava kar pravšnja. S političnega vidika, pa prava katastrofa. Nisem polemiziral z njim niti takrat, niti ne bom sedaj, le nek vzorec bi rad predstavil in s tem omogočil povezavo z dogodkom za katerega so mnogi prepričani, da ni v korelaciji s to razpravo, torej z Majniško deklaracijo. Takrat sem izbral njegovo trditev, ko je dejal, da je bolj zdravo, da podjetja zamenjajo kredite za kapitalske vložke v cilju doseganja večje solventnosti. Načeloma je to mogoče točno. Vendar pozablja pa se na nekaj. Vsakršno gospodarsko delovanje temelji na izvajanju neke dejavnosti, proizvajanju blaga, ki se mora prodati. V svojih zadnjih komentarjih je to spoznal celo J.P. Damjan.

V čem je bistvo problema? V tem, da so krediti s svojimi stroški obremenjeni največ do 8 %, kapitalski vložki pa zahtevajo daleč več kot 8 % donosnost. Zato trditi in dokazovati zgolj prednosti je milo rečeno neodgovorno in že na meji manipulacije. Doseganje takšnih donosov pomeni le eno, da se mora izmolsti domači trg, da ni govora o pohodu na tuje trge, da so vse reorganizacije namenjene predvsem le kleščenju stroškov, privijanje podizvajalcev, odpuščanje delavcev ipd. Sicer pa, kdor temu ne verjame, naj primerja le zgodbo o »uspehu« Leka v primerjavi s Krko. Tudi športno donatorstvo v Ljubljani in Novem mestu.

No pa poiščimo še povezavo med tema dvema dogodkoma. V Majniški deklaraciji smo nedvoumno napisali, da hočemo živeti v družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Danes so nam naši politiki porinili na usta le besedo profit. Če je to tista duhovna blaginja o kateri smo sanjali pred 25 leti. Je sedanje stanje pavperizacije državljanov, prazna skladišča RK, skoraj 200.000 registriranih in neregistriranih brezposelnih, 40% ljudi, ki živi pod pragom revščine odraz naše gmotne blaginje?

Na srečo smo slepi in gluhi, le tega ne vem ali nismo sposobni ali nočemo, uvideti procesov, ki še vedno tečejo. Kajti sam govora državnega sekretarja sploh ne podcenjujem in njegove všečne »podjetniške« besede so le uvod v procese, ki tečejo v ozadju, tiho in neslišno. Gre za nove spremembe delovno pravne zakonodaje, socialne zakonodaje, okoljske itd. Gre za nov napad na javni sektor in napoved njegovega zmanjševanja, ne glede na naše potrebe. Gre za govorjenje po dolgem in počez. Takšno tehnokratsko, že znano. In kot sem že napisal, sedaj se seli obramba 'idealov neoliberalima' na GZS, OZS in ZPO.

Pa saj vem, da mi na srečo ne verjamete!

Naša pamet je res specifična - Gorenak ima prav, Janša pa ne!

Kako prepoznati janšista? Torej tistega, ki je prepričan, da je sleherna ideologija zgolj vprašanje vrednot! Tehtno vprašanje, mar ne. Dejal bi predvsem po specifični logiki, torej po svojevrstnem načinu razmišljanja v katerem se proces vzročno posledične odvisnosti postavlja povsem na glavo.

Tudi Slak iz PoP TV nas kar naprej uspe preseneti. To pot si je v Studio omislil in povabil davčnega uradnika, katerega smoter je bil, da nam dopove zakaj ste dolžni vzeti račun in ga odnesti s sabo. Prisežem, da sem ob njegovih pogovorih s Slakom sedaj trdno prepričan, da ta uradnik je pravi verni janšist, pa naj sam ali kdor koli drug trdi kar hoče.

Namreč tema je tekla o davkih, davčnih blagajnah, novih obvezah po katerih sem mora ob plačilu obvezno vzeti račun če ne sledi kazen. Zanimivo je to, da sedaj nihče ne ve pravega odgovora kako daleč se mora nesti ta račun? No v bivšem 'totalitarnem socializmu' se je tudi to vedelo – 50 m od kraja plačila!

Temelj njegovega pojasnila je bilo po njegovih besedah to, da je račun sestavni del nekega poslovnega razmerja v katerega vstopata prodajalec in kupec. Zato je tudi račun izraz tega razmerja in ga je kupec dolžan vzeti in odnesti. Torej uradnik nam je namignil, da gre v bistvu za klasično obligacijsko razmerje, kjer nastopa namesto štirih, kar pet elementov: prodajalec, kupec, blago, denar in – račun! Dobro, meni je povsem jasno, da je najbolj bistveno blago (izdelek ali storitev), potem je prodajalec, nato kupec in zadnji element je potem še denar! Za račun bi prej dejal da je to dokaz poštenja prodajalca, ki državi prizna neto del in davčni del skupnega zneska.

Pa poskusimo to dokazati! Kaj pravi 3. člen Zakona o obligacijskih razmerjih? Predvsem zgolj to, da »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.« Torej že ta obveza nošenja računa na hudo sporen način negira določilo tretjega člena »da udeleženci prosto urejajo...«.

Naslednje kar moramo razčistiti. Čeprav je bil davčni uradnik sorazmerno nejasen, verjetno s svojim pojasnilom o logiki 'poslovnih razmerij', ni imel v mislih gospodarskih pogodb, saj jih sklepajo gospodarski subjekti (četudi v podobi osebe, vendar v vlogi recimo s.p.). Torej nam preostane, da si zamislimo klasične pogodbe, kjer je pravna zadeva soglasje volj. Kako zabavno se to sliši! Torej v bistvu gre za barantanje, da ne bi iz tega delali neke velike znanosti!

Torej ta nesrečna »Izjava volje«, opisana v 18. členu ZOR, se glasi tako:

(1) Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

(2) Izjava volje mora biti svobodna in resna.

V praksi izgleda to tako: Častna beseda, da ti lahko dam dobrino in nasprotna stran – častna beseda, da jo bom plačal. Kajti, to z računom nima nič skupnega s temi 'častnimi besedami'! Vsak, ki registrira neko poslovno dejavnost je namreč že takrat dal 'častno besedo' državi, da bo pošteno obračunal osnovno ceno blaga in pripadajoči davek. Sedaj pa hoče po logiki tega državnega inšpektorja kupca postaviti v položaj priče, ki bo dokazovala prodajalčevo častnost. Bog se usmili!

Skratka, upam da sem pojasnil, da je sklepanje kako je račun v bistvu nadomestek 'pisne pogodbe', neumna, da ne rečem podcenjujoča! Vendar, da ne bomo sami nedosledni predlagam, da poglejmo na zadeve še iz drugega konca, tistega, ki je sedaj najbolj popularen, to je zaščite človekovih pravic.

Račun se mora vzeti! Naj mi nekdo razloži zgolj za dve slučajno izbrani kategoriji ljudi, kaj naj počno z računom. Recimo nepismeni kupci, potem slepi in slabovidni kupci. Kolikor poznam naše poslance in domet njihove pameti (razen res nekaj častnih izjem) so sposobni dopolniti zakon o »osebnem asistentu nepismenih«, za slepe in slabovidne, pa se bo verjetno sprejela dopolnitev, da mora biti vsaka blagajna sposobna izprintati račun tudi v Braillovi pisavi.

Za konec, ali ste se kdaj vprašali, zakaj je v vrsta SDS praktično v tem in tudi prejšnjem mandatu kar tretjina poslancev, tako v EU kot domačem parlamentu, ki so pred tem delali na SDK, davkariji ali podobni finančni instituciji. Verjetno ne, toda vse je v 'posebni' logiki in ljudje iz teh poklicev jo imajo že v genih. Odtod moja pomisel, da je Slakov gost skoraj zagotovo sds-ovsko orientiran! Saj smo ubogi, a ne? Mi še poštenju ne zaupamo!

Huda luknja – še hujši problem!

Zopet nas je presenetila novica, ki se tiče teme o odkritem grobišču v Barbarinem rovu. In namesto da bi dali stroki čas in možnost, da postori svoje in odgovori na številna vprašanja, znana že iz rimskih časov, kdo, kdaj, kje, kako, zakaj, je nekaj storil, pa nekateri naši politiki ponovno prehitevajo čas modrosti. To pot je nekaj obljubljal Pahor in sicer izpraznitev rova in prenos kosti – kar v Maribor!

Lojze Peterle, trikratni evroposlanec je nekoč prisegal, da bo kot prvi politik obiskal to novo odkrito grobišče in se poklonil žrtvam. Vendar, to mu ni bilo dovolj, spraševal se je, zakaj tega še ni storil takratni predsednik Turk. Seveda, zakaj ni pohitel k opuščenemu rudniku in v imenu slovenskega naroda izrekel kesanja. kajti slovenski narod, sploh nek njegov del naj bi bil "zločinec" brez primere.

Zaenkrat je malo znanih podatkov o teh mrličih v opuščenem rudniku. Znano je le to, da so pred njihovimi trupli ostanki vojaških čevljev, vojaških oblačil, da med njimi ni otroških oblek... To je pravzaprav vse, in Peterle bi se vseeno šel poklonit. 

Vsak poboj brez sodnega procesa je zločin. Vendar ali smo prepričani, da ne obstajajo dokumenti v nekih arhivih o »hitrih vojaških sodiščih«? Ali so se te »žrtve« imele hrabrost predstaviti s svojimi pravimi imeni? Kot da o tem ni debate. Toda, tudi vprašanje poklona najdenim truplom ni tako enostavno. Leta 1945 je čez slovensko ozemlje bežal marsikdo, med njimi tudi klavci iz Jasenovca, v katerem je svoje umazano delo skoraj 4 leta opravljala ustaška bojna, po slovensko bataljon, ki povsod praviloma šteje okrog 600 vojakov. Zaenkrat so našteli 300 trupel, torej polovico bojne, saj vemo, da so kolovodje uspeli že prej zbežati v tujino. Predpostavimo naslednje grozljivo spoznanje, da se skozi strokovno delo ugotovi, da so v tem rudniku resnično klavci iz Jasenovca. In naš Peterle zahteva, da ne rečem sili predsednika Turka, da se jim pokloni.

Gospodje politiki, zaustavite konje, zategnite vaše uzde in se v svojem političnem delovanju držite raje problemov današnjega časa ter pustite stroki, da opravi svoje delo. Včasih se mi zdi kot da nekdo zanalašč po kapljicah manipulira s slovensko javnostjo, da se ja ne bi umirila in da bi se pregretost nacionalne razklanosti nadaljevala.

Najkasneje do poletja nas čaka odkritje novega grobišča, tokrat na območju Areha na Pohorju. menda naj bi šlo kar za 3.000 trupel, med njimi Slovenci pa tudi Nemci, Avstrijci... Kako se bomo spopadli s tem. Ali bomo zopet »priznali« da so ta zločinska dejanja del nacionalne krivde. Ne gospodje, v tej zgodbi mene ni bilo. Nisem klal, ne bi klal in ne me prosim trpati v ta koš.

Povejmo tudi še to, ali se je takrat II.svetovna vojna že končala? Nihče noče priznati, da je kapitulacija veljala le za evropsko fronto. Ko so se poboji dogajali, so se atomske bombe za Hirošimo in Nagasaki šele natovarjale na avione. In poračun z domačimi izdajalci na Norveškem, v Belgiji, Franciji, Danski se je šele pričel ter je trajal več kot dve leti. Zakaj torej prodajati manipulacijo o »povojnosti« pobojev!

Mogoče še to, Preživeli smo prejšnje (Janševo) vladanje. Tudi ona je izumila "klanje", psihično seveda, odstranjevanje iz služb. Pa se ni nihče oglašal ali protestiral, čeprav se je to dogajalo zdaj, danes in tukaj. Sedaj se »klanje nadaljuje«, le da pod 'modro' preobleko SMS.

Maribor, kot da ni bil dovolj ekonomsko in gospodarsko uničen, sesut in ponižan. Sedaj naj postane sinonim za 'čaščenje kosti' kosti poražencev II. svetovne vojne in zločincev, ki so se le po zaslugi Angležev vrnili v roke pravice. Maribor naj postane večni opomnik, da je »nacifašizem« preživel, kot ideja in kot neutrudni borec proti komunizmu. In Maribor je za takšno ponižujočo vlogo kar pravšnji, saj mu niso zastonj rekli »Rdeči Maribor«!

Svečani blog ob 1. maju in po 25 letih 'neodvisnosti'!

Kot uvod pred zapisom tega bloga sem napisal kratek post in sicer:

Ob 1. maju čestitam vsem, ki ste glasovali za vstop v EU in sanjali o "drugi Švici", ki pa sama ni v EU!

Naj mi le eden dokaže, da smo bili pod Beogradom v takšnem položaju, kot smo sedaj pod Brusljem. Naj mi kdo našteje, koliko direktiv smo prejeli in koliko kazni smo zaradi njihovega nespoštovanja plačali? Da groženj sploh ne omenjam - praktično vsak dan slišimo kakšno!

Skratka, le ena kontinuiteta nam je bila zagotovljena v zadnjih 25 letih in sicer ta, da se v praktično nobenih stvareh nismo zmogli poenotiti! Tudi glede tega, kakšni ljudje naj nas vodijo. Eni so prisegali vseskozi zgolj na ime, ne glede na to kaj ta človek počne, drugi na »nove obraze in mladost«. Tretji pa so verjetno potihoma celo prikimavali, da bi tako, kot nam svetujejo v ekonomiji, pripeljali tujce tudi za upravljanje države. Ne bom več komentiral tega, le glede mladosti in njenih "prednosti" pa bi le bilo dobro, da bi tisti, ki tako navdušeno hočejo mladost na vodilnih položajih, vsaj malo prebrali druge izkušnje iz sveta, recimo z Rdečimi Khmeri ali otroških oboroženih vojsk v Afriki. Ne verjamem, da je v tem naša perspektiva in rešitev!

Danes postajajo vse bolj ujetniki neke specifične miselnosti, ki pa je sploh ne zaznavamo, kot da smo dobili »politično slepo pego«! Pa naj si gre zgolj za »etična« vprašanja, ki se tičejo vrnitve »nepoštenih« dolgov in je nam v fokusu le prvi del obveze – vrniti, vrniti, vrniti...!

Svoj ekonomsko socialni položaj bi radi reševali tako, da bi mi radi fizično (zaposlitveno) aktivnost ljudi nategnili do 67 (ali vsaj 65) leta. Po drugi strani pa se spogledujemo z idejo, da bi »politično evtanazijo« opravili že pri 60 letih. Ko pa mi dodatno še nekdo namiguje na problem politične presoje in povezave z leti, bi moral reči, da je mladost prej sinonim za nezrelost, kot pa modrost in le redke so izjeme, zelo redke. Ampak nam je preveč ljuba lustracija, takšna ali drugačna, politična poštenost in korektnost seveda nimata tukaj kaj iskati.

Danes smo v stanju, ko se zaradi spletnih komunikacij pojavlja nov komunikacijski instrument - blogi. Vendar namesto, da bi se z njimi gradilo na hitrosti izmenjave informacij, preverjanju in potrjevanju stališč ali njihovem zavračanju, se nam dogaja to, da se v osnovi pojavljata dva tipa tovrstne komunikacije katerih skupni imenovalec so zopet nenehne nove delitve in spori.

Eno skupino predstavljajo tisti, ki izhajajoč iz prejetega sporočila vedno poskušajo razbrati ali gre za kulturno izmenjavo ali pa nekdo paca "drek" na ekran. Potem seveda reagirajo tako, kot pač reagirajo. Drugo skupino pa predstavljajo tisti, ki si domišljajo, da zato, ker podpirajo svojega "hazjazina" (za tiste, ki ne veste, to je bil ljudski vzdevek za Stalina, pomeni pa gospodar) in on seveda njih, da jim je dovoljeno prav vse. Predvsem pa to, da na resne in strpne komentarje takoj udarijo z vso močjo svojih otroških igric in podlosti, ki bi jih človek prej pripisal nekomu, ki mu je moralni vrednostni svet šele v nastajanju in razvoju.

Preden nadaljujem z mislijo, začnimo najprej s tezo, da je danes naša sposobnost političnih analiz bistveno bolj zmedena kot je bila kdajkoli v zadnjih 60 letih. Začnimo samo z lucidnim Danilom Slivnikom in njegovimi komentarji v Delu na tretji strani, potem Gustinčičem, Nežmahom, Miheljakom, Lado Zei, Mirkom Lorencijem, Kristino Lovrenčič, Otmarjem Klipšteterjem in na desetine drugih, ki so pisali v 80-tih letih in res pogumno, lucidno in z modrostjo odpirali izjemne družbene teme. Vse, ki sem jih pozabil navesti prosim za opravičilo, sicer pa jih tudi nisem navedel po pomembnosti, temveč tako kot sem se jih spomnil.

Zato naj vas ne preseneča, da se pojavlja vse bolj čas samozvanih »raziskovalcev in novinarjev«, ki jih nekateri v svoji vnemi kar uporabljajo kot kronske dokaze lastne intelektualne nemarnosti in zanikrnosti. Potem pa se niti ne smemo čuditi, da njihove variacije manipulativnih tekstov lepijo povsod, kjer je vsaj 10 cm prostora. Eni naklepno, drugi zaradi lastnega neznanja.

Dejal sem že, da smo v 80-tih imeli obdobje cvetočega časa člankov, ki so bili na visokem nivoju in ti novinarji si nikoli niso privoščili špekulacij, podtikanj, potvarjanja, lepljenj in vseh tistih trikov, ki jih je današnji »raziskovalni novinarski svet« poln.

Ko je nastopila svoboda, se je seveda marsikdo vprašal, le kam so izginili vsi ti novinarji. Eni so ostali lucidni, drugi so zajahali konja oportunosti in odgalopirali v zgodovinsko pozabo. Vendar, vsi zgoraj našteti so šli v zgodovinske dvorane kot vitezi in veliki vzorniki. Čeprav je marsikaterega kasnejši tok življenja odnesel v čudne vode.

Danes mi marsikdo piše, kaj storiti? Ne boste verjeli, mene pa bolj muči vprašanje, komu pravzaprav ustrezne rešitve zaupati. Nek 'fb prijatelj' recimo kar naprej piše – vse lopove je treba zamenjati. Ampak prepričan sem, da nikoli ne bi glasoval zame. Zato je vsaj, kar se mene tiče, vsa njegova revolucionarnost bolj jalova, kot pričakovanje, da bo vol osemenil kravo! Ali nam torej še obstaja perspektiva? Po dialektični logiki vsekakor, vendar ne v smislu naših dosedanjih navad in pričakovanj. Nam se bodo rešitve v nekem trenutku preprosto »zgodile«, iniciatorji bodo nekje drugje. Zgodovina, ki je edina »prava učiteljica« človeštva, namreč vedno zapira kroge »svojih« napak in zmot, zato ne vem, zakaj bi v našem primeru ravnala drugače.

Nek etični pogled na preteklost in sedanjost

Piše se leto Gospodovo 2015. Vendar, kot da se je čas v Sloveniji ustavil! Nadaljuje se v javnem prostoru razmišljanje osebkov, ki le izrabljajo vse okrog sebe, svojo pozicijo in sicer za grožnje z avtoritetami iz preteklosti in ozkost ter omejenost slovenskega prostora, ki ga povzdiguje na nivo svetovnega unikuma, sveta zase, kjer drugih zgodb razen 'njihovih, ki jih prodajajo kot slovenske, ni.

Namenjen je tudi temu, kar je zapisal nek »fb« znanec včeraj, ko je dejal, da se bori kot Don Kihot, z novodobnimi slovenskimi psihopati, čeprav sem mu dejal, da je to jalovo početje, da dialoga z narcističnimi osebami ni! Lahko bi poenostavljeno dejali, da svoj pogled na svet jemljejo kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni. Zato se jim zastonj dopoveduje, da mi ostali »nočemo takšnih dobrih, edino pravilnih in najboljših namenov! Če je, to tako, potem hvala lepa.« Težko je sprejeti spoznanje, da o pravilnosti ali nepravilnosti svetovno nazorskega prepričanja posameznikov ne moremo razpravljati, ker je to zadeva vsakega posameznika in predstavlja nedotakljivost svobode slehernega človeka. Vest je človekova svoboščina in človekova pravica!

Meni je dovolj manipulacij v stilu, kot je zgolj tale, ker jih je na stotine, po TV, časopisih, blogih...! Tako rado se jim zapiše skoraj isti uvod: »Delavci Rudnika Trbovlje – Hrastnik so pred štirimi leti prebili pregrado v rovu Sv. Barbare in odkrili mumificirane posmrtne ostanke več tisoč žrtev.« To je resnica. Nato pa napišejo na to temo debele laži. Najdejo se celo takšni, ki jih »prepesnijo«, kajti s pesmijo človek pač ne more polemizirati

Tako sem celo našel pesem, kjer v njej piše: »V školjkah človeške vrste so črvi imeli poslednjo večerjo. Slavili so zmago revolucije v bedni sobani rudniškega rova«. Nič pa ne pove o "žalostni smrti črvov", ko jim je zmanjkalo hrane – cinizem pač. Ne, poanta njihovih laži je v tem, da govorijo o odkritju »mumificiranih trupel«, torej, ni bilo ne črvov, ne njihovega praznovanja revolucije, le neizmerna bujna domišljija in srepa zaverovanost v svojo pravico zapisa po lastni meri.

Zlorablja se modrece, tudi Tomaža Akvinskega. Da si torej nekateri, ki so sami obličenje zlobnih dejanj in razmišljanj vzamejo pravico, da razpredajo o tem kaj je in kaj ni zlo, je pa vsekakor preveč. Zlo potrebuje svoje gojišče, da se razrašča, tako kot lahko bakterije gojimo na kulturah »Agar-agar« ali »Endo-agar« in drugih, so tudi teksti te »demokratov« gojišče zla.

Pa da ne bom predolg, želim povedati le eno! Nihče ji ne brani da se spuščajo, recimo tako kot Možina, v ta temna polja človeških usod, vendar naj ne moralizirajo, naj nam ne solijo pameti, naj se ne skrivajo za liki »umetniške moči«. Res so minili so časi, da bi cenzurirali pesmi in z žarometi svetili v možgane in duše ljudi in jih zapovedovali kako naj mislijo in čutijo. Toda uničili smo tudi avtocenzuro, še nikoli ni bilo toliko neodgovornosti za izrečeno javno besedo, kot je tega danes!

Kakor koli že tragično usodo teh nesrečnikov bo moral nositi narod in z njo živeti. Pahor se »trudi« iz petnih žil, sklicuje posvete o spravi, vlači mlade v to »brezno« brez dna, s spominom nanje ali brez spomina. Vendar eno je gotovo, spomin se ne bo mogel nikoli izbrisati in tudi takšna stališča, kot jih gojijo apologeti »pravičnosti«, saj bodo ostala zapisana zgodovinska dejstva v svetovnem in ne zgolj slovenskem spominu. Seveda, to spoznanje je nekaterim tuje, tudi Pahorju, zato pa tako cinca in okleva, »iti ali ne iti«, na proslavo padca fašizma in nacizma v Moskvo?

Navsezadnje, ko opozarjam, da moramo spoštovati svetovni »spomin« in ne zgoj slovenskega, se le malo zamislimo o hudih in tragičnih usodah ljudi drugod po svetu. Ravno lani je minilo 70 let od neuspešnega atentata na Hitlerja. Kaj so ti pravičniki kdaj koli pomislili, da je bil von Stauffenberg ustreljen že naslednje jutro po atentatu, brez sodbe, brez možnosti pritožbe. Ter, da so še isti dan atentata ustrelili več kot 40 ljudi, kar pred poslopjem obrambnega ministrstva v Berlinu.

Nočem povzročati s tem zapisom novega konflikta, saj ne zametujem nasveta strokovnjakov, ki pravijo: »Rešitev ne iščite v konfliktu. Narcistični bes je rušilen in največkrat pripelje do prekinitve stikov. Možnost telesnega nasilja je majhna, vendar je ne gre zanemariti, zato se je smiselno izogniti se konfliktu in poiskati konstruktivnejše pristope.«

Vendar, danes je preveč psihičnega nasilja! Nevarno se bližamo meji, ko lahko preraste tudi v fizično nasilje in se spremeni v državljansko vojno. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj se nam po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim. Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. Hočem le povedati, ne mi več soliti pameti, ne me zmerjati, ker mislim drugače in ne se pretvarjati, da je kateri koli »demokrat« brezmadežno bitje. V njem je še kako lahko skoncentrirana zloba in podlost ali da se KAR navežem na Tomaža Akvinskega, izvirno »zlo«!