Resnično mi je v lastno veselje prebirati moje
uvodnike, ki sem jih pisal za mesečnik »Delo in kadri«. Pričujoče misli, ki so
posredovane v nadaljevanju, so bile objavljene marca 1997. Torej le še pol leta in
bodo te misli 'praznovale' častitljiv jubilej 20-obletnice.
»Vsa mogoča prebiranja, ki se v zadnjem času
dogajajo v Mariboru, včasih prinesejo s sabo celo kaj koristnega. Takšna korist
je vsekakor bil ustanovni sestanek Gospodarskega razvojnega foruma, ki bil
zanimiv predvsem zaradi tega, ker je g. Simon Armstrong, svetovalec Phare
podrobneje predstavil pomen tujih naložb za lokalno gospodarstvo.
Posebej moramo izpostaviti udeležbo z domače
strani, saj so prišli številni vabljeni župani kot predstavniki občin oz.
njihovi strokovnjaki za področje gospodarstva. Vendar besede, ki so jih morali
poslušati s strani tujega strokovnjaka, niso bile prijazne našim ušesom.
G. Armstrong ni hotel najti nobenih naših
posebnih kompetitivnih prednosti, kot je n. pr. nizka cena delovne sile, pridni
delavci, visoko kvalificirana delovna sila, visoki donosi itd. Mnogi naši javni
delavci, ki so že videli može iz tujine, predvsem iz elektronske, farmacevtske
in druge industrije, ki bi z avtovkami prinašali investitorski denar k nam, so
bili zato zelo razočarani.
Kaj nam torej preostane? Kje so naše preostale
možnosti? Spoznanje je zelo kruto! Če je naša edina prednost, da smo na
križišču Evrope, potem vemo, da vodijo vse poti preko nas. Potem se moramo bolj
zazreti v možnosti storitev na področju turizma, bivanja v času tranzita, in
zadeve urejati v našo korist zlepa in zgrda.
Globalizacija proizvodnje in storitev v svetu se
namreč nevarno razvija v tisti smer, ko se namreč ugotavlja, da je popolnoma
vseeno kjer je naročnik storitve in kje porabnik. Ko se tudi gibanje delovne
sile in problemi brezposelnosti več ne ugotavljajo znotraj meja ene države
temveč se opazujejo kot globalno nihanje.
Zato se pred nas več ne postavlja dilema temveč
le spoznanje, da sta v svetu mogoča le dva temeljna pristopa:
- prodajati cenene stvari razvitemu svetu zato,
ker je za njihovo proizvodnjo nizko vrednotena delovna sila, ali
- prodajati najbolj moderno in z znanjem najbolj
sofisticirano opremo, ker so v tem tudi plače najvišje.
Kje je naše mesto, verjetno ni potrebno ugibati!
Dovolj je le, da se zazremo v poročila makroekonomistov in pogledamo, kakšni so
trendi v družbi na področju investicij v razvoj, naložbe v nove tehnologije in
v novo znanje. Tega pri nas preprosto ni. In ker tega ni, pomeni da tudi ni
potrebe, da se troši denar, ki bi bil ustvarjen v visoko propulzivnih panogah,
ker teh pri nas preprosto ni.
Ali jih torej ne vemo ustvariti! Nikakor, problem
je le v tem, da nimamo potrpljenja za vizionarske pristope, in se preveč
zadovoljujemo s parolami tipa »mercedes sedaj in tukaj«. Odgovor na vprašanje,
katere so visoko propulsivne panoge je preprost: to so vse tiste panoge, ki
zahtevajo investicije v vse vrste poslovnih funkcij - tudi v razvoj itd. Torej
hočejo stroške tudi v tej smeri. Kajti umen gospodar ve, da tudi previsoki
dobi~ki niso v dolgoročno korist nikomur. Visokih in hitro dosegljivih dobičkov
so veseli le špekulanti, ki tečejo na kratke steze.
Kaj torej početi s podatkom, da konfekcionarji v
Tuniziji delajo za manj kot dolar na uro, v Egiptu za 63 centov, v Keniji za 30 in v Pakistanu ali
Vietnamu za 26 centov. Nič! Našega tekstilca lahko zabijemo navzdol, tudi na 15
centov na uro, pa ne bo konkurenčen. Zakaj, ker mu na grbi čepi neproduktiven
in še večkrat bolj preplačan državni uradnik. Ker mu velik del zaslužka ostaja
v tujini in ga ne more v vrednostnem smislu prenesti v državo.
