Quo vadis mundus?

Danes vsi mislijo, da je psihološko propagandna vojna že prešla vse meje, vendar je to zelo posplošena ugotovitev, če se obenem ne vprašamo – kdo pa so njene največje žrtve? In če se z ustreznimi indikatorji skrbno pregleda stanje se ugotovi, da so v posamezni državi, sploh v »zahodnih demokracijah« največje žrtve ravno njihovi lastni ljudje!

Spremljal sem in to skrbno medijsko dogajanje v zadnjih dveh letih v Nemčiji in moram reči – nacizem dobesedno šprica iz vsake pore medijskega prostora in še tisti medijski komentatorji, ki so imeli pri meni nek ugled kot sta recimo Marcus Lanz ali Maischberger, so ga so svojimi zadnjimi ravnanji povsem izgubili.

Medijska krajina je v svetu namreč v velikoh težavah – ima dva velika dogodka, ki ogrožata svetovni mir – to sta dogajanje v Ukrajini in v Izraelu. Problem pa nastane, ker se hoče v obeh primerih zagovarjati specifične cilje, rado pa bi se uporabilo ista merila. Potem pa praksa dokaže, da to ne gre in naenkrat se svetovni pravni red in pravila zapletejo v protislovja, ki dobesedno generirajo odsotnost sleherne logike.

Pa bi to podkrepil z dvema primeroma. Najprej z razmišljanjem neke Britanske novinarke, ki pravi da se na odnosu zahodnih držah do Izraela najbolj kaže zaslepljenost tega sveta z idejo »nadmoči« bele rase, ohranjanjem kolonialnih pravil izpred par stoletij seveda v novi preobleki ter ohranjanju imperializma za vsako ceno. Tudi tako, da se vse slabe lastnosti, ki jih je ta praksa proizvedla v zgodovini preprosto preslikajo na nasprotnike. Skratka, novinarka je argumentirano pesimistična in niti ne verjame v možnost rešitve z dvema državama.

Drugi primer pa je vezan na dogajanje v Nemčiji in na šok, kakšen poraz so doživele stranke koalicije v treh zveznih Nemških deželah pa tudi dominantna opozicijska stranka CDU. Zato se sedaj vidij, da so vse medijske hiše startale z podaljšano medijsko kampanijo za zvezne volitve, ki pa bodo šele naslednje leto. In tu se skriva kleč problema – Nmški državljani bodo več kot leto dni podvrženi intenzivni psihološko – propagandni »obdelavi« s posledicami, ki se danes težko predvidijo.

Vse te razprave v studijih pa se običajno vrtijo okrog tega, da moderator, skupaj z izbranimi gosti, ostro napada politične predstavnike strank AfD in BSW, torej Alternative za Nemčijo in Zveze Sare Wagenknecht. Pri tem so najbolj predmet podsmeha njihova stališča, sploh stališča BSW da se mora prenehati pošiljati orožje kot pomoč Ukrajini in se preusmeriti v politični dialog.

Ti napadi so svojevrsten prikaz grozljivosti kakšnih vse podlosti in manipulacij niso sposobne »demokratične in svobodne« stare politične stranke. Pa poglejmo zlovestni napad 7. oktobra, 2023, ki bi ga naj zakrivil Hamas. Nihče pri zdravi pameti ne zanika krivde Hamasa za izvedbo, toda načrt pa je nastal v Mossadu. Samo spomnimo se: glasbeni festival naj bi traja ob Gazi od torka do četrtka (torej od 03. do 05.oktobra), pa je Izraelska oblast iz nepojasnjenih razlogov podaljšala prireditev do sobote…? Drugo, vprašajmo se kaj je v letu dni s tem napadom dosegel Hamas. Odgovor je – nič. Kaj pa Izrael? Ta je dosegel praktično vse – uničil je Gazo, pobil preko 40.000 Palestincev, pospešil nezakonito naseljevanje na Zahodnem bregu, napadel Libanon… in sedaj nam ZDA prodajajo skupaj s svojimi zahodnimi podredpniki »pravico Izraela do samoobrambe«!

Poglejmo si še drug tašen oduren medijski konstrukt – Bučo v Ukrajini. Dovolj dokazov je – slik in videov, da se nepristranski strokovnjaki strinjajo kako so botri te medijske laži v V. Britaniji in ZDA. Zakaj je torej Buča problem? Zato, ker jo vsi vojni hujskači uporabljajo kot enega osnovnih argumentov, da se vojaško obračuna z Rusijo.

Ampak ne želim polemizirati s tistimi zaslepljenci, ki ob takšni omembi prevar radi ponorijo pa bi šel še malo dlje v zgodovino. Ste kdaj razmišljali o tem, da so Nemci 6 let zaradi propagande živeli v prepričanju, da so jih 1.sept.1939 pri Gdansku res napadli Poljaki in da je šele po letu 1945 prišla na plano resnica, kako so Nemci preoblekli svoje zapornike v Poljske uniforme in jih postrelili… Torej, od zrežiranih dogodkov v Buči pa sta minili komaj dve leti. Lahko bi tudi omenil Japonski napad na Pearl Harbour, za katerega so ZDA vedele, pa jim je ustrezalo da se napad in masaker zgodi, da ZDA lažje vstopijo v vojno na »pravi« strani.

Da zaključim, v manipulacijah in propagandi so največje žrtlve predvsem lastni ljudje, ne ljudje v sovražnih državah. In tipičen primer takšnega brezobzirnega spopada je bilo soočenje dveh politikov – gospa je bila iz vrst BSW, kamerad pa iz vrst CDU. Nemčija ima resen problem, nacisti v Nemčiji se ne zbirajo v AfD pač pa v CDU in Zelenih!

Razsulo zahodne »obrambne« politike

V teh dneh se v Washingtonu pompozno praznuje čas, ko je 12 držav pod vodstvom ZDA ustanovilo NATO kot Severno Atlantsko »obrambno« zavezništvo. Bilo je to leta 1949 in šele maja 1955 je nastal odgovor v obliki Waršavskega pakta. Torej, NATO, ki je vedel da so zahodne države ogrožene ustanovi miroljubno in obrambno zvezo, katere cilj je mir, demokracija in svoboda. Mimogrede, ukradli so še geslo Alexandru Dumasu iz »Treh mušketirjev«, saj veste, ono »Vsi za enega, eden za vse«.

In v teh dneh je NATO opravil bilanco svoje uspešnosti. Krepko je vpleten v Ukrajinsko – Ruski konflikt, praktično je razorožen – ni streliva, ni težkega orožja, razvil je brezupne mehanizme vojaške pomoči državi, ki ni niti njegova članica in grozi mu, da v ZDA pride do spremembe na političnem vrhu.

Zato ni naključje, da številni neodvisni vojaški analitiki opozarjajo na pravo bistvo tega velikega mitinga v ZDA. Bistvo je v tem, da se ustvarijo zadostni mehanizmi za vsaj še nadaljnjo štiri-letno pomoč Ukrajini v primeru da zmaga Trump. Ta, zelo podel načrt pa je v bistvu nadel zanko okrog vratu Evropski ekonomiji. Teh 50 mrd pomoči Ukrajini pomeni samo za Slovenijo razpolovitev sredstev v državnem proračunu, recimo za področje šolstva ali pa sociale. Razpolovitev dosedanjih sredstev, da se razumemo. Je le začetek tega procesa.

Hkrati se Nemškemu kanclerju Sholzu šele sedaj svita, v kakšno vlogo so ga dobesedno porinile ZDA, namreč da je valpet evropskih članic NATO zveze. Recimo, sedaj se je prvič zgodilo da Nemški generali na tleh ZDA, konkretno na Aljaski vodijo vojaške vaje združenih taktičnih enot – praktično na meji z Rusijo onkraj Beringovega zaliva. In pri tem si idiot Pistorius še privošči izjavo v stilu – Putinu moramo pokazati, da se ga ne bojimo!

Odgovor pa je prišel v teh dneh in to takšen, da se o njem zaenkrat le še šepeta v krogih ekspertov. Kot je znano se izvajajo v Belorusiji velike združene taktične vaje, kjer se preizkuša taktične zamisli o uporabi nuklearnega orožja. Te vaje so bile le odgovor na predhodne majske in junijske NATO vaje (zopet pod vodstvom nemških generalov). Najprej je bilo rečeno da sta v vaje vključeni le Rusija in Belorusija, ampak sedaj pa je znano da so na teh vajah prisotne tudi enote Kitajske armade in to ranga divizije. Stratka, Stoltenberg je zblaznel, ko je slišal to novico.

Seveda pa je tudi Scholz znorel, ko je prvi dan srečanja izvedel da NATO (beri ZDA) na ozemlju Nemčije razmešča nuklearne rakete. Sicer res samo 9 raket, ki imajo doseg 2.500 km, kar za resen napad ni dovolj, je pa dovolj da Rusijo upravičeno krepko razbesni! Pa tako se je trudil Nemški kancler, da ne bi izzival Rusije z dobavo Taurusov Ukrajini. No, sedaj je tako ali tako vseeno, saj je Scholz izjavil, da "...Nemčija kot največja Evropska NATO članica ima tudi največ odgovornosti v EU do NATO". Pozabil pa je seveda na pomembno dejstvo - Nemčija te vloge ob nastanku NATO še ni imela, šele s soglasjem Rusije in Nemško združitvijo leta 1990 je ta status tudi pridobila.

Znorel je tudi Biden, ko je izvedel da je na dan njegovega nastopa na »NATO slovesnosti« v Moskvo pripotoval Indijski šef vlade Narendra Modi in podpisal s Putinom »več sporazumov«! S tem se je podrl celoten propagandni konstrukt – od NATO slovesnosti pa do »napada« na otroško bolnišnico v Kijevu.

Sicer pa še največ povedo besede neke novinarke, ki je v studiu dejala, da je poklicala svoje vojaške zveze v Washington in jih vprašala, kaj menijo o velikem upadanju politične moči njihovih zaveznikov. Omenila je premiera V. Britanije Sunaka, pa predsednika Francije Macrona, Nemčije Scholza, Rutheja na Nizozemskem… Pa ji je ta visoki uradnik odgovoril, "...nas to sploh ne skrbi – nas skrbijo novembrske volitve v ZDA". Tudi nas bi takšen odnos moral skrbeti, ko se vojska odkrito vmešava v civilne zadeve pa se nikakor ne bi smela, sploh pa ne niti s takšnimi izjavami...kaj njih skrbi!

Nemčija v primežu političnih iluzij

 

Nek »vzorec obupa« se pojavlja v Evropi, pa ne kot neka enotna ideja temveč kot skupni izraz iskanja rešitve za naraščajoči konflikt v katerega je zabredel zahod s svojo »neomajno podporo«  Ukrajini.

Več skupin interesov se lahko identificira s katerimi se lahko klasificira države v EU. Najprej so tu države anglosaksonskega sveta v kateri so Velika Britanija in Skandinavske države. Potem je tu skupina bivših vzhodnih držav v pasu od Baltskih države, preko Poljske in Češke ter Romunije. Potem sta solistični državi kot sta Francija in Nemčija. Navsezadnje pa je tu še mediteranski pas, ki obsega Italijo, Španijo, Portugalsko in Grčijo. Seveda obstaja še »neopredeljeni pas« držav, ki vedno do zadnjega vztrajajo v nekakšni drži pravičnosti, dokler vseeno ne pokleknejo po ukazu »gospodarja preko luže«, kjer je tudi Slovenija. Čisto posebej pa sta dve državi, ki sta načelno »nevtralni«, Madžarska in Slovaška, pa vendar sta v svojih dejanjih še kako nedvoumno opredeljeni.

Ampak, vsa ta klasifikacija je povsem brez pomena, ker ni statična temveč pragmatično dinamična, sploh če jo gledamo v luči sedanjih novih kadrovskih prerazporeditev političnih funkcij po zadnjih EU volitvah. Toda vrnimo se k temu »vzorcu obupa« in poskusimo identificirati glavnega nosilca »nore ideje«  da lahko EU tvega oboroženi spopad z Rusijo. In tukaj se le ena država pojavlja, kot skupni imenovalec ali vezni člen vseh teh zablod, napačnih presoj in trdovratne zaslepljenosti v svoj prav. Ta država je Nemčija, kar pa nas niti ne sme čuditi, navsezadnje je Nemčija spodvila nacionalsocializem, ga tekom združevanja držav v »idejo EU« kot svetilnika svobode, demokracije uspešno transformirala v všečen neoliberalen skupek, katerega bistvo se izraža v geslih »prost pretok, kapitala, ljudi in blaga«. No šele sedaj pa se vidi, da ta proces v bistvu ni bil končan, saj se je trem prej naštetim parolam pridružila še ena, ki je ves ta čas bila »parkirana« v smislu NATO, to je geslo o nujnosti varnosti. Če je bilo to geslo v okviru NATO razumljeno predvsem kot tehnični instrument, pa je se prenosom v EU sistem, to postalo predvsem politično geslo in palica za discipliniranje neposlušnih držav.

V bistvu smo priča neverjetnemu paradoksu kako se je ideja nacionalsocializma kot ptič Feniks dvignila iz pepela 2. svetovne vojne, pobrala vse tisto, kar je bilo razvito že v času po letu 1933 in dalje, kombinirano z zadnjimi spoznanji teorije neoliberalizna (kot jih je opredelil Fukujama, le bralo se ga je takrat, ko je to napisal povsem napačno).

Potrditev te ugotovitve se najbolje vidi, če spremljamo več znanih medijskih odmevnih oddaj, kot so »Markus Lanz«, »MaybritIlner« ali »Maischberger« v medijskih hišar ARD ali ZDF. Vidi se enotni propagandno psihološki pristop, uporaba enotnih manipulativnih instrument, tipična retorika tako v semantičnem kot tudi sintaktičnem smislu… in seveda nastope v mešanih parih težko kategornikov iz vrst politike in stroke.

Vzorni primer je ravno oddaja »Markus Lanz«, ki je bila predvajana v četrtek 27.06.24 in kjer si je Markus Lanz (moderator) privoščil, da je brezobzirno z vsemi topovi napadel dve Nemški politični stranki, Alternativo Za Nemčijo (AfD) in BSW od Sare Wagenknecht (Stranka Zveza SW). Ker pač slučajno ni kot gostja nastopila Marija-Agnes Strack-Zimmermann, je bila tokrat povabljena Kristina Dunz (predstavljena kot politična opazovalka), ki je uspešmo klatila »domislice« s katerimi običajno barata Strack-Zimmermannova. Recimo o posilstvih, pa otrocih, pa o Buči…. In podobnem.

Do sedaj je Markus Lanz veljal za vzornega, neodvisne in nepristranskega moderatorja, toda v luči sprejetih političnih obvez do Zelenskega (s podpisovanjem cele serije dvostranskih varnostnih 10-letnih sporazumov je moral tudi on oddelati svoj dolg.

Šele sedaj, ob možnosti da bo v ZDA izvoljen Trum se v EU vse bolj vidi naraščanje panike, ker se je EU politika spustila v tako nepremišljeno politiko do Rusije. Ampak do priznanja te zmote pa še ni prišla, zato tudi ne preseneča da zahodni propagandni stroj noče priznati, da gre za ideološki spopad in da je tarča Rusija. Ne, na zahodu se nenehno nasprotnika persinificira pa se nenehno govori o Putinu in o njegovi krivdi za konflikt. Niti v najbolj norih sanjah pa niso sposobni dojeti, da tudi z odstranitvijo Putina ne bi prišlo do nobene spremembe v Ruski politiki.

Drug takšen pristop v obravnavi ozadja konflikta je nenehno mešanje dogajanj v splošnih, posebnih in posamičnih okvirih pa se tako v pomanjkanju pravih argumentov nenehno in v vsakem trenutku potegne na plano Buča. Tista Buča, kjer so se po umiku Rusov kar teden dni kasneje pojavile grozljive slike, za katere pa ostaja vse več dokazov da so produkt in režirana manipulacija tujih obveščevalnih služb.

V istem kontekstu lahko razumemo tudi nenehno poudarjanje grozodejstev Ruske vojske, vključno s posilstvi Ukrajinskih žensk in ugrabljenimi otroci. Nič ne pomaga da so tudi zahodne civilno družbene nevladne organizacije opozarjale, da je trgovina z otroci obstajala že davno pred februarjem 2022 in v bistveno večjem obsegu.

Še bolj je problematično nenehno poudarjanje tega, da Rusija ne spoštuje vladavino prava in da je aneksija Krima nezakonita. Brez da bi vsaj pomislili, da se je leta 1999 zgodila odcepitev Kosova, pa je to vse bilo v skladu z vladavino prava. Skratka, vsi propagandni poskusi blatenja Rusije vsebujejo ogromno »butičnega pristopa«. Vzame se iz »košarice argumentov« le tiste, ki so trenutno ustrezni in s pomočjo katerih se lahko ustvarja neka druga, povsem nova zgodba.

Da ne omenja, da se kot zakleto molči o vlogi zahodnih držav v razkrivanju pravega ozadja sporazumov Minsk-1 in 2, čeprav je sedaj po dobrih desetih letih skoraj vse znano.

Skratka, da zaključim – Nemčija vse bolj spoznava da jo nekdo potiska v vlogo »ponorelega Fürerja« svobodnega in demokratičnega sveta, pravi gospodarji pa se skrivajo v ozadju in vedo, da ne glede kako se bo stvar iztekla, oni bodo v vsakem primeru zmagovalci!

In zakaj lahko zaznavamo to, da je Nemčija pristala v iluziji moči. Preprosto zato, ker politična karta Nemčije kaže tudi po tridesetih letih na neverjetno razklanost in politično razdeljenost Nemčije. Ona pa bi rada postala »svetilnik svobode« v novi EU – pa ni šans!

Zato, ker tudi v kontekst tega razmišljanja še kako sodi zapis katerega avtor je dr. Bogomir Kovač, z naslovom »Kdo bo potegnil zasilno zavoro pred izbruhom tretje svetovne vojne?« , sem dodal zapis njegovega razmišljanja.

Nenavadno mednarodno politično srečanje o miru v Ukrajini sredi junija 2024 v švicarskem letovišču Burgenstock je skrbno izbran zaključek globalne medijske podpore vojni v Ukrajini. V Berlinu so najprej gostili mednarodno konferenco o obnovi Ukrajine, potem je vrh skupine G-7 v Italiji zgolj potrdil politični dogovor o vsestranski in dolgoročni pomoči tej nesrečni državi. Odločitev je jasna, Zahod si želi nadaljevanje vojne in ne miru. To preprosto ustreza geostrateškim interesom ZDA, manj EU, koristi Zelenskemu, manj Ukrajini. Zanj je vojna politična rešitev, podobna Netanjahujevi usodi v Izraelu. Za zahodni svet pa je to zgodba katastrofalnih izbir, hipokrizije, izgube kredibilnosti. Politični mesečniki v Bruslju, Washingtonu in drugod nas korak za korakom vodijo v novo evropsko in svetovno vojno. In ko grozote Ukrajine postanejo EU in apokaliptična Gaza podoba sveta, potem ni več poti nazaj. Dejansko se pod krinkami mirovnih konferenc in povojnih obnov skrivajo vojno hujskaštvo, politične manipulacije, banalnost zla.

Žal v tretji svetovni jedrski vojni v dobi navdihujočega antropocena ne bo zmagovalcev. Naša usoda tiči v igri prestolov vojnih zločincev od Moskve do Washingtona, Pekinga in Bruslja. Politična smetana zahodnega sveta si je v 14 dneh dodobra obrusila pete. Na berlinski konferenci o obnovi v Ukrajini so predstavniki 60 držav razpravljali predvsem o vojaškem biznisu. Ponovili so stare številke. Ukrajina vsako leto potrebuje zunanjo pomoč zahodnih držav do 50 milijard dolarjev za tekoče investicije in delovanje države, okoli 500 milijard pa za celotno obnovo. In pristopni pogovori za vstop v EU naj bi se začeli že letos, z novo oblastjo v Bruslju. Na vrhu držav G-7 v Bariju nekaj dni kasneje se je zgodba nadgradila. Tu sta Zelenski in Biden podpisala dolgoročni varnostni sporazum med Ukrajino in ZDA, podobno kot še 15 drugih vplivnih zaveznic. Pokritje zahodne pomoči Ukrajini bo omogočal skupni posojilni konzorcij, tudi z donosi zamrznjenega ruskega premoženja. Krog je tako sklenjen. Vsi so napovedali še dodatne ekonomske sankcije, zlasti proti vsem potencialnim dobaviteljem ruske vojske in finančnemu sistemu ruske države. Toda finančna in vojaška pomoč za zdaj še ne vključuje dragocenih Natovih vojakov. Seveda, Ukrajina ne sme ustaviti vojne z Rusijo in kupovati mora zahodno orožje, da stabilno in pravilno zaokroži kapital. Potrebuje tudi usmerjene reforme in ravnanje s standardi Nata, da se pravočasno pripravi za vstop v obe zvezi.

Mirovni vrh v Švici naj bi to zgodbo osmislil kot mirovni proces. Nanj so povabili 160 držav, da bi potrdili mednarodno legitimnost svojih namer. Toda nesmislov je veliko. Iskanje dodatnega vojaškega zavezništva ni potrebno, mirovni dogovor brez nasprotne strani pa je nemogoč. Rusije niso niti prav povabili, Kitajska je zaradi odsotnosti obeh vojnih strani zavrnila srečanje. Zato smo na koncu dobili zaveze v smislu resolucij ZN, brez kakršnihkoli rešitev, kako naprej. O dometu srečanja govorijo številke. Od 160 vabljenih držav je končno izjavo potrdilo zgolj 78 podpisnic. Očitno so želeli prepričati svet okoli sebe, morda celo Rusijo in Putina, da je vojna v Ukrajini nesmiselna in dolgoročno izgubljena. Kajti zahodni svet obvladuje 55 odstotkov svetovnega BDP, Rusija zgolj 2,5 odstotka, ekonomsko in finančno se bo torej zlomila, s tem pa tudi politično in vojaško. Zato šteje samo vojaška zmaga, mir pride kasneje. Ukrajina v tem duhu že ponuja svoje pogoje, umik ruske vojske, obsodbo vojnih zločincev in reparacije za povrnitev škode. To predpostavlja politični poraz in popolno vojaško kapitulacijo Rusije kot jedrske sile, za katero stoji Kitajska, nova prva država sveta. Kako doseči ta neverjetni cilj, je kakopak krščanska skrivnost zahodnega razodetja. Za zdaj bi v križarski maniri prodajali Ukrajini bolj ofenzivno orožje, dopustili napadati tudi rusko ozemlje, sodelovanje Nata pa bi poglobili. Korak za korakom nas ti mesečniki zapletajo v neposredni spopad z Rusijo. Vse to nas spominja na britansko-nemški antagonizem konec 19. stoletja, ko je hitra in brezkompromisna rast Nemčije trčila ob imperialne interese Britancev. Nemci so Britance slikali kot globalne grabežljivce, Britanci Nemce kot brutalne avtoritarne silake. Nemčija je hotela novo ureditev sveta, Velika Britanija je želela obraniti svojo Pax Britanica. In prva svetovna vojna je postala neizbežna. Ruska invazija 2022 je bila v veliki meri izzvana, s stiskanjem Natovega obroča, spodbujanjem državljanske vojne, s skrivno pripravo Ukrajine na ruski udar. ZDA so jo znotraj Pax Americana dolgo načrtovale. Rusijo so želeli strateško blokirati z vojaškimi sredstvi, EU nevtralizirati z ekonomskimi pritiski.

Mirovni sporazumi po letu 2014 so bili vseskozi krinka (Minsk I in II), neposredno mirovno ponudbo Zelenskega marca 2022 so minirale Britanija, Nemčija in Francija. Rusija bi se tedaj celo umaknila, če bi ohranila Krim in dosegla nevtralnost Ukrajine. Politična trgovina sprtih strani je bila očitno zunaj interesov ZDA in pričakovanj EU. Vojne običajno trajajo, dokler obe strani upata v zmago in imata podporo. Za Ukrajino stojijo ZDA, za Rusijo Kitajska. Kijev si želi povrnitev meja iz leta 1991, vstop v EU in Nato, Rusija zahteva vojni status quo, nevtralni položaj Ukrajine, odpravo ekonomskih sankcij. Toda če zmaga Putin, kje se bo ustavil na poti proti EU, če zmaga Ukrajina, kakšno kapitulacijo Rusije si želijo v ZDA, morda celo njen razpad? Zahod stavi na ekonomsko moč, Rusija na vojaško živo silo. Ukrajino bi žrtvovali oboji. Nobena vojna po letu 1815 ni trajala več kot 10 let in tudi ukrajinska ne bo. Njena eskalacija pa v temelju ogroža obstoj EU, tudi svetovne ureditve. Kdo bo potegnil zasilno zavoro pred izbruhom tretje svetovne vojne? To je ključno vprašanje, za zdaj brez odgovora!

 

Koliko časa je še do naslednje svetovne vojne?

Zasedanje NATO v tem tednu naravnost pošastno kaže, kako zahodni svet zapira »škarje miru« v svetu in odpira »škarje vojne«! Čeprav ima NATO hude težave, kako upravičiti svojo »obrambno naravnanost«, ker njegovo ravnanje v praksi vse bolj izpričuje izrazit agresivni in napadalni karakter zveze. Tudi govor Bidena v tem tednu v West Pointu ameriškim kadetom sodi v to kategorijo. Da ne omenjam propagandne manipulacije Macrona, ko je sredi Nemčije dejal - "Evropa je pozabila, da se mora vsake toliko časa boriti za svobodo in demokracijo..."! Kaj so možne bolj sprevržene in hujskaške besede?

Sploh nepretrgano obkoljevanje Rusije, recimo z namestitvijo 4.800 Nemških vojakov v Latviji, pod pretvezo »obrambe«, zadrto Francosko in Britansko pošiljanje napadalnega orožja v Ukrajino ali pa gradnja največje NATO baze v EU v Romuniji? Potem so tukaj še specialne operacije, ki se izvajajo v Gruziji, Iranu, Moldaviji, z zopet uporabljenim starim vzorcem boja za »svobodo in demokracijo«, v resnici pa gre za proces nadaljnjega obkoljevanja Rusije, kar je pa le etapni cilj – kajti pravi cilj je obkoljevanje in nato uničenje Kitajske.

Le malo politikov v Evropi se zaveda kontinuitete tega procesa in žalostno je da so med njimi le tako imenovani »populisti, kot sta Orban, Salvini, vsi ostali pa molče držijo »vrečo« v katero se steka vse več denarja za vojno, ki je na obzorju.

Danes je težko primerjati stanje pred Prvo ali Drugo svetovno vojno, ker se je agresivni imperializem nečesa le naučil, zato pa je žalostno to, da euforičnih procesov vstopanja v EU in NATO ni nihče od lokalnih politikov prepoznal to kot etape v doseganju pravega cilja, to je mobiliziranja sil za uničenje in razkosanje Rusije,

Danes se recimo trdi, da je EU vzgled »demokracije in svoboščin!, toda poglejmo le samo kako se Francija oklepa svojega imperializma v Novi Kaledoniji ali v Afriki. Isto velja za Veliko Britanijo, ZDA, sem se vriva tudi Nemčija. Vse bi storili, da bi lahko nadaljevali z ropanjem naravnih virov, hkrati pa to svojo agendo podtika Rusiji in Kitajski, čeprav se njuna prisotnost zelo razlikuje od pristopa zahodnih držav.

Pojavljajo se tudi »novi« inovativni pristopi v krepitvi protiruske in protikitajske fronte v Afriki pa se sedaj »ponuja« Keniji poseben položaj znotraj NATO in s tem tudi obljublja novo vlogo Keniji v urejanju odnosov znotraj Afrike.

Večina dokazov za te ugotovitve je sicer zelo razpršenih in zamegljenih, toda da se jih videti in povezati. Recimo en tak primer je zadnji obisk Macrona v Nemčiji, kjer je zopet bilo prisotno očitanje Nemčije, da Francija namenja premalo sredstev za pomoč Ukrajini, kjer od EU držav prednjačita Nemčija in Poljska, Ampak Francija je takoj vrnila udarec z očitkom, da pa so oni in Britanci tisti, ki pošiljajo v Ukrajino največ napadalnega (ofenzivnega) orožja.

Naslednja nevarna kost, ki se vse bolj zatika v grlu »zahodne demokracije« pa je zaplemba Ruskega premoženja v korist financiranja Ukrajinske avanture. Tudi ta poteka v več fazah, najprej hočejo zapleniti le obresti, nato pa v naslednjem koraku celotno premoženje.

Zgovoren je tudi molk Irana ob smrti Raisija, le ena obtožba se je ob tem pojavila in sicer ta, »da so za njegovo smrt posredno krive ZDA«! Razlog za to trditev pa je ta, da so imeli Iranci z ZDA podpisano pogodbo o vzdrževanju teh ameriških helikopterjev in čeprav so Iranci poravnali vse obveznosti, so ameriška podjetja nehala z izvajanjem teh obveznosti zaradi uvedenih zahodnih sankcij.

Skratka, »vojna premica« je nedvoumna, tudi če bo prišlo v Evropi do političnih sprememb, resni analitiki trdijo da na spremembo politike to ne bo vplivalo. Recimo v Veliki Britaniji lahko Sunak odleti, toda laburisti bodo še naprej talci ameriške politike, ki jo je zastavil že Clinton, dokončal pa Obama in katere vrhunec je bil Brexit.

Realno se lahko ocenjuje, da se bodo dokončno izpele vse možnosti za ohranitev miru tam nekje do 2034-2036. Takrat pa bodo izčrpane vse možnosti zaradi kolapsa zahodnih ekonomij in vojna bo tako, kot pravi Clausewitz »le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«!

Incident imenovan Palomares

Sedaj, ko ZDA zopet reaktivirajo svojo uporabo nuklearnega orožja v Ukrajini, pa čeprav gre samo za granate obogatene z uranom je prav, da se spomnimo dogodka iz leta 1966, ki se je že zgodil v Evropi. Čeprav so mnogi prepričani, da so ZDA uporabile nuklearne elemente v Evropi šele leta 1999 z bombardiranjem Srbije. Pa na žalost temu ni tako!

Zato gre vsa pohvala medijski TV hiši "France24", ki je pripravila izčrpen dokumentarec o tem, kaj se dogaja v Palomares 56 let kasneje in kakšne so še vedno posledice. Grozljive!

Strmoglavljenje letala Palomares B-52 leta 1966 , imenovano tudi incident Palomares , se je zgodilo 17. januarja 1966, ko je bombnik B-52G poveljstva strateškega letalstva Združenih držav trčil v tanker KC-135 med dolivanjem goriva v zraku pri 31.000 čevljev (9.450 m) nad Sredozemskim morjem , ob obali Španije . KC-135 je bil uničen, ko se je vnelo gorivo, pri čemer so umrli vsi štirje člani posadke. B-52G je razpadel in ubil tri od sedmih članov posadke na krovu.

V času nesreče je B-52G prevažal štiri termonuklearne (vodikove) bombe B28FI Mod 2 Y1, vse so padle na površje. Tri so našli na kopnem v bližini majhne ribiške vasice Palomares v občini Cuevas del Almanzora v Almeríi v Španiji. Nejedrski eksplozivi v dveh orožjih so detonirali ob trku s tlemi, kar je povzročilo kontaminacijo 0,77 kvadratnih milj (2 km ² ) območja z radioaktivnim plutonijem . Četrti, ki je padel v Sredozemsko morje, so po iskanju, ki je trajalo dva meseca in pol, našli nedotaknjeno.

B-52G je svojo misijo začel iz baze letalskih sil Seymour Johnson v Severni Karolini , s štirimi termonuklearnimi bombami B28FI Mod 2 Y1 na misiji opozarjanja v zraku v času hladne vojne , imenovani Operation Chrome Dome . Načrt leta je peljal letalo proti vzhodu čez Atlantski ocean in Sredozemsko morje proti evropskim mejam Sovjetske zveze , preden se je vrnilo domov. Dolg let je zahteval dve dopolnitvi goriva v zraku nad Španijo.

Ob približno 10.30 zjutraj 17. januarja 1966 je bombnik med letenjem na višini 31.000 čevljev (9.450 m) začel svoje drugo polnjenje goriva v zraku s KC -135 iz letalske baze Morón v južni Španiji se je kasneje spomnil Pilot B-52, major Larry G. Messinger.

Pripeljali smo se za cisterno in smo bili malo hitri in smo ga začeli malo prehitevati. Obstaja postopek, ki ga imajo pri polnjenju goriva, pri katerem bo upravljavec roka začutil, da se približujete preblizu in je to nevarna situacija, poklical: "Odlepi, oddalji, oddalji." Ni bilo poziva k odmoru, tako da v situaciji nismo videli nič nevarnega. Toda nenadoma se je zdelo, da se je sprostil pekel.

Letali sta trčili, pri čemer je šoba roka za dolivanje goriva zadela vrh trupa B-52, zlomila longeron in odlomila levo krilo, kar je povzročilo eksplozijo, ki ji je bil priča drugi B-52. 52 približno miljo (1,6 km) stran. Vsi štirje na KC-135 in trije od sedmih na bombniku so bili ubiti.

Umrli v tankerju so bili glavni narednik Lloyd Potolicchio, pilot, major Emil J. Chapla, kopilot kapitan Paul R. Lane in kapitan navigator Leo E. Simmons.

Na krovu bombnika so bili ubiti navigator prvi poročnik Steven G. Montanus, častnik za elektronsko bojevanje prvi poročnik George J. Glessner in strelec tehnični narednik Ronald P. Snyder. Montanus je sedel na spodnjem delu glavne pilotske kabine in se je lahko katapultiral iz letala, vendar se mu padalo ni nikoli odprlo. Glessner in Snyder sta bila na zgornji palubi, blizu točke, kjer je roka za dolivanje goriva udarila v trup, in se nista mogla katapultirati.

Štirim od sedmih članov posadke bombnika je uspelo skočiti s padalom na varno: poleg pilota majorja Messingerja so se uspešno rešili poveljnik letala kapitan Charles F. Wendorf, kopilot prvi poročnik Michael J. Rooney in radarski navigator kapitan Ivens Buchanan. Buchanan je dobil opekline zaradi eksplozije in se ni mogel ločiti od svojega katapultnega sedeža, vendar je kljub temu lahko odprl svoje padalo in preživel je trčenje s tlemi. Ostali trije preživeli člani posadke so varno pristali nekaj milj v morju.

Prebivalci Palomaresa so Buchanana odpeljali v lokalno kliniko, Wendorfa in Rooneyja pa je na morju pobrala ribiška ladja Dorita . Zadnji, ki so ga rešili, je bil Messinger, ki je v vodi preživel 45 minut, preden ga je Fernando Simó prinesel na krov ribiške ladje Agustin y Rosa . Vse tri moške, ki so pristali v morju, so odpeljali v bolnišnico v Águilasu.

Orožje, izgubljeno med nesrečo, so bile štiri termonuklearne bombe B28FI Mod 2 Y1.

Črke FI so označevale bombe B28, konfigurirane v notranji konfiguraciji s popolno vžigalnikom. Popolna zmožnost vžiganja pomeni, da je orožje mogoče dostaviti z vsemi možnostmi izstrelitve bombe, vključno s prostim padajočim zračnim izbruhom , zakasnjenim zračnim izbruhom, prostim padajočim izbruhom s tal in izbruhom s tal v ležečem položaju . V tej konfiguraciji je bila bojna glava W28 nameščena med nos Mk28 Mod 3F za blaženje udarcev in zadnji del Mk28 Mod 0 FISC, ki je vseboval padalo. Nos za blaženje udarcev je orožju omogočil, da je preživelo predajo v ležečem položaju, medtem ko je padalo upočasnilo orožje pri zaostalem zračnem izbruhu in predaji v ležečem položaju.

Nomenklatura Mod 2 označuje utrjeno različico orožja, ki je zasnovano tako, da preživi dostavo v ležečem položaju; prejšnje orožje Mod 0 in Mod 1 ni moglo preživeti vpletenih sil. Nomenklatura Y1 označuje bojno glavo W28 z izkoristkom 1,1 megaton TNT (4600 TJ).

Odvzem orožja

Letalo in orožje sta padla na zemljo blizu ribiške vasice Palomares , ki je del občine Cuevas del Almanzora v provinci Almeria v Španiji. Tri orožja so bila najdena na kopnem v 24 urah po nesreči – konvencionalna eksploziva v dveh sta eksplodirala ob trčenju in razširila radioaktivno onesnaženje , medtem ko je bilo tretje najdeno relativno nedotaknjeno v strugi reke. Četrtega orožja ni bilo mogoče najti kljub intenzivnemu preiskovanju območja – edini del, ki so ga našli, je bila repna plošča padala, zaradi česar so iskalci domnevali, da se je padalo orožja odprlo in da ga je veter odnesel v morje.

22. januarja so letalske sile stopile v stik z ameriško mornarico za pomoč. Mornarica je sklicala tehnično svetovalno skupino (TAG), ki ji je predsedoval kontraadmiral LV Swanson z dr. Johnom P. Cravenom in kapitanom Willardom Franklynom Searlom , da bi identificirali vire in usposobljeno osebje, ki ga je treba preseliti v Španijo.

Iskanje četrte bombe je potekalo s pomočjo nove matematične metode, Bayesove teorije iskanja , ki jo je vodil Craven. Ta metoda dodeli verjetnosti posameznim kvadratom mreže zemljevida, nato pa jih posodobi, ko iskanje napreduje. Začetni vnos verjetnosti je potreben za mrežne kvadrate in te verjetnosti so izkoristile dejstvo, da je lokalni ribič, Francisco Simó Orts, popularno znan kot "Paco el de la bomba" ("Bomb Paco" ali "Bomb Frankie"), je bil priča bombi, ki je padla v vodo na določeni lokaciji. Simója Ortsa so najele ameriške zračne sile, da bi pomagal pri iskalni operaciji.

Mornarica Združenih držav je kot odgovor na prošnjo letalskih sil za pomoč sestavila naslednje ladje:

Kontaminacija

Ob 10:40 UTC so o nesreči poročali na poveljniškem mestu šestnajste zračne sile , potrdili pa so jo ob 11:22. Poveljnik ameriških zračnih sil v letalskem oporišču Torrejón v Španiji, generalmajor Delmar E. Wilson, je takoj odpotoval na kraj nesreče z ekipo za nadzor nesreč. Pozneje istega dne je bilo poslano dodatno osebje zračnih sil, vključno z jedrskimi strokovnjaki iz vladnih laboratorijev ZDA.

Prvo orožje, ki so ga odkrili, je bilo najdeno skoraj nedotaknjeno. Vendar pa so konvencionalni eksplozivi iz drugih dveh bomb, ki sta padli na kopno, detonirali, ne da bi sprožili jedrsko eksplozijo (podobno eksploziji umazane bombe ). To je vžgalo piroforni plutonij, kar je povzročilo oblak, ki ga je razpršil veter s hitrostjo 30 vozlov (56 km/h; 35 mph). Skupaj 2,6 kvadratnih kilometrov (1,0 kvadratnih milj) je bilo onesnaženih z radioaktivnim materialom. To je vključevalo stanovanjska območja, kmetijska zemljišča (zlasti kmetije s paradižniki) in gozdove.

Da bi ublažili preplah javnosti zaradi kontaminacije, sta 8. marca španski minister za informiranje in turizem Manuel Fraga Iribarne in veleposlanik Združenih držav Angier Biddle Duke plavala na bližnjih plažah pred novinarji. Najprej so veleposlanik in nekateri spremljevalci plavali v Mojácarju   — letovišču, oddaljenem 15 km (9 milj) — nato pa sta Duke in Fraga plavala na plaži Quitapellejos v Palomaresu.

Kljub stroškom in številu osebja, vključenega v čiščenje, so sledi kontaminacije ostale štirideset let kasneje. Opaženi so bili polži z neobičajnimi stopnjami radioaktivnosti. Dodatna zemljišča so bila prav tako dodeljena za testiranje in nadaljnje čiščenje. Vendar med lokalnim prebivalstvom v Palomaresu niso odkrili nobenih znakov zdravstvenih težav.

Politične posledice

Predsednik Lyndon B. Johnson je bil prvič seznanjen s situacijo med svojim jutranjim brifingom na dan nesreče. Povedali so mu, da je bila 16. ekipa za jedrske nesreče poslana na preiskavo po standardnih postopkih za to vrsto nesreče. Naslednji dan so se začele pojavljati novice o nesreči, 20. januarja pa je bila na naslovnici tako New York Timesa kot Washington Posta . Novinarji, poslani na kraj nesreče, so poročali o jeznih demonstracijah lokalnih prebivalcev. 4. februarja je podtalna komunistična organizacija sprožila protest 600 ljudi pred ameriškim veleposlaništvom v Španiji. Medinska vojvodinja Sidonija ,Luisa Isabel Álvarez de Toledo (znana kot "rdeča vojvodinja" zaradi svojega socialističnega aktivizma) je na koncu prejela 13-mesečno zaporno kazen zaradi vodenja nezakonitega protesta.

Štiri dni po nesreči je španska vlada pod Francovim diktatorstvom izjavila, da je bil "incident Palomares dokaz nevarnosti, ki jih je ustvarila Natova uporaba letališča Gibraltar ", in napovedala, da Natovim letalom ne bo več dovoljeno leteti nad španskim ozemljem na ali iz njega. Gibraltar. 25. januarja so ZDA kot diplomatsko koncesijo objavile, da ne bodo več letele nad Španijo z jedrskim orožjem, 29. januarja pa je španska vlada uradno prepovedala lete ZDA nad svojim ozemljem, ki nosijo takšno orožje. To je povzročilo, da so druge države, ki gostijo ameriške sile, pregledale svojo politiko, filipinski zunanji minister Narciso Ramospoziva k novi pogodbi za omejitev delovanja ameriških vojaških letal v filipinskem zračnem prostoru.

Palomares in strmoglavljenje letalske baze Thule B-52 z jedrskim orožjem dve leti pozneje na Grenlandiji sta naredila operacijo Chrome Dome politično nevzdržno, zaradi česar je ameriško ministrstvo za obrambo objavilo, da bo "ponovno preučilo vojaško potrebo" po nadaljevanju program.

Leta 2008 v mestu Palomares ni bilo nobenega muzeja ali spomenika, posvečenega nesreči, kar je opazila le kratka ulica z imenom "17. januar 1966".

Čiščenje

Med čiščenjem so zemljo z radioaktivno kontaminacijo nad 1,2  MBq /m ² dali v 250-litrske (66 ameriških galon) sode in poslali v obrat Savannah River Plant v Južni Karolini za pokop. Na ta način je bilo dekontaminiranih skupno 2,2 hektarja (5,4 hektarja), pri čemer je bilo proizvedenih 6000 sodov. 17 hektarjev (42 hektarjev) zemlje z nižjimi stopnjami onesnaženja je bilo premešanih do globine 30 centimetrov (12 in) z branjenjem in oranjem. Na skalnatih pobočjih z onesnaženostjo nad 120 kBq/m ² smo zemljo odstranili z ročnimi orodji in jo v sodih poslali v ZDA.

Sode z osnesnaženo zemljo so odpeljali v Združene države na predelavo.

Leta 2004 je študija razkrila, da je na nekaterih območjih še vedno prisotna precejšnja kontaminacija, španska vlada pa je nato razlastila nekaj zemljišč, ki bi bila sicer predvidena za kmetijsko uporabo ali stanovanjsko gradnjo.

Reuters je 11. oktobra 2006 poročal, da so bile pri polžih in drugih divjih živalih v regiji odkrite višje ravni sevanja od običajnih, kar kaže, da so pod zemljo morda še vedno nevarne količine radioaktivnega materiala. ^[31] Do odkritja je prišlo med preiskavo, ki sta jo izvajala španska agencija za energetske raziskave CIEMAT in Ministrstvo za energijo ZDA . ZDA in Španija sta se dogovorili, da si bosta delili stroške začetne preiskave.

Aprila 2008 je CIEMAT objavil, da je našel dva jarka s skupno prostornino 2000 kubičnih metrov (71.000 kubičnih čevljev), kjer je ameriška vojska med operacijami leta 1966 skladiščila onesnaženo zemljo. Ameriška vlada se je leta 2004 strinjala, da bo plačala dekontaminacijo zemlje, stroški odstranitve in prevoza onesnažene zemlje pa so bili ocenjeni na 2 milijona dolarjev. Rove so našli v bližini pokopališča, kjer so leta 1966 našli eno od jedrskih naprav, verjetno pa so jih ameriški vojaki izkopali zadnji hip, preden so zapustili Palomares. CIEMAT je dejal, da pričakujejo, da bodo našli ostanke plutonija in americija , ko bo opravljena izčrpna analiza zemlje. V pogovoru decembra 2009 je španski zunanji ministerMiguel Ángel Moratinos je ameriški državni sekretarki Hillary Clinton dejal , da se boji, da bi se špansko javno mnenje lahko obrnilo proti ZDA, ko bodo razkriti rezultati študije jedrske kontaminacije.

Avgusta 2010 je španski vladni vir razkril, da so ZDA ustavile letna plačila Španiji, saj je dvostranski sporazum, ki je veljal od nesreče, potekel prejšnje leto.

Španija in ZDA sta 19. oktobra 2015 podpisali sporazum o nadaljnji razpravi o čiščenju in odstranitvi onesnažene zemlje. V skladu z izjavo o nameri, ki sta jo podpisala španski zunanji minister José Manuel García-Margallo in ameriški državni sekretar John Kerry , naj bi se državi pogajali o zavezujočem sporazumu o nadaljnji obnovi in ​​čiščenju lokacije Palomares ter ureditvi odlaganja onesnažene zemlje. na ustreznem mestu v ZDA.

Posledice

Ohišji dveh jedrskih bomb B28 , ki sta sodelovali pri incidentu v Palomaresu, sta na ogled v Narodnem muzeju jedrske znanosti in zgodovine v Albuquerqueju v Novi Mehiki .

Medtem ko je med reševalnimi operacijami služil na reševalni ladji USS  Hoist , je mornariški potapljač Carl Brashear v nesreči na krovu zdrobil nogo in izgubil spodnji del leve noge. Njegova zgodba je bila navdih za film Častni možje iz leta 2000 .

Marca 2009 je revija Time označila nesrečo Palomaresa kot eno "najhujših jedrskih katastrof" na svetu.

Med preživelim osebjem USAF, ki je bilo v dneh po strmoglavljenju poslano na kraj nesreče, so se pojavili izraziti dolgotrajni primeri raka in drugih zdravstvenih okvar, da bi očistili kontaminacijo. Večina prizadetega osebja je imela težave pri zagotavljanju kakršne koli odškodnine od Ministrstva za veterane zaradi tajne narave čistilne operacije in zavračanja letalskih sil, da bi priznale, da morda niso bili sprejeti ustrezni varnostni ukrepi za zaščito prvih posredovalcev.

Junija 2016 je The New York Times objavil članek o 50. obletnici dolgotrajne dediščine nesreče Palomares.

Decembra 2017 je eden od letalcev, ki je sodeloval pri čiščenju, Victor Skaar, tožil oddelek za veteranske zadeve pri prizivnem sodišču za zahtevke veteranov . Skaar se je pritožil na zavrnitev ministrstva za zdravljenje levkopenije , za katero Skaar meni, da jo je povzročila njegova izpostavljenost v Palomaresu. Prosil je tudi, naj sodišče potrdi razred veteranov, "ki so bili prisotni pri čiščenju plutonijevega prahu leta 1966 v Palomaresu v Španiji [,] in katerih vloga za nadomestilo za invalidnost, povezano s službo, na podlagi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju [VA ] je zanikal ali bo zanikal. "Certifikat tega razreda je sodišče podelilo decembra 2019. To je eden prvih primerov, ki jim je pritožbeno sodišče za zahtevke veteranov podelilo status skupinske tožbe

Prazna ohišja dveh bomb, vpletenih v ta incident, sta zdaj razstavljena v Narodnem muzeju jedrske znanosti in zgodovine v Albuquerqueju v Novi Mehiki.

Incident je navdihnil lahkoten film Finders Keepers iz leta 1966 , v katerem je igral Cliff Richard in ga je podpirala njegova skupina The Shadows .

Novembra 1966 je bil zaplet epizode ameriške televizijske serije I Spy z vohunsko tematiko z naslovom "One of Our Bombs is Missing" posvečen iskanju letala ameriškega letalstva z atomskim orožjem, ki je strmoglavilo nad oddaljeno italijansko vasico. .

Ta incident je dobil filmsko obravnavo v napol resnem filmu iz leta 1967, The Day the Fish Came Out , ki zajema zgodbo o letalski nesreči ob grškem (ne španskem) otoku in prikritih poskusih osebja ameriške mornarice v civilu, da poiščite manjkajoče bombe.

Omenjeno je tudi v drami Terencea Younga The Christmas Tree iz leta 1969, v kateri William Holden igra bogatega industrialca, ki med potovanjem po Korziki s sinom izve, da je bil deček izpostavljen sevanju zaradi eksplozije letala, ki je prevažalo jedrska naprava; po telefonu z visokim francoskim uradnikom omenja incident v Palomaresu.

V 12. epizodi četrte sezone Archerja glavni protagonisti tekmujejo s časom, da bi našli izgubljeno vodikovo bombo v bližini Bermudskega trikotnika, pri čemer se omenja, kako so se ameriške zračne sile zadovoljile z "vsaj 20 milijoni dolarjev", ko so izgubile prejšnjo vodikova bomba v poznih šestdesetih letih.

Leta 2000 se je ameriški film Častni možje osredotočil na življenje prvega temnopoltega ameriškega mojstra potapljača Carla Brashearja v ameriški mornarici. Film se začne in konča z iskanjem bombe Palomares s strani osebja ameriške mornarice. ^[47]

Aprila 2015 je bil incident v Palomaresu omenjen v danskem filmu The Idealist , filmu o podobnem incidentu, strmoglavljenju letalske baze Thule B-52 leta 1968 .

Avgusta 2015 je bil incident predmet dvominutnega animiranega filma Richarda Neala, ki je bil finalist BBC-jevega tekmovanja WellDoneU za amaterske filmske ustvarjalce.

Leta 2021 je španski ponudnik kabelske televizije Movistar+ produciral štiridelno dokumentarno serijo »Palomares: Dias de playa y plutonio« .

Zaključek

Po 56 letih je zemlja v Španiji še vedno kontaminirana. Ljudje so dobili sramotne odškodnine za kontaminacijo zemljišč in živali. In Nemci sanjajo, da bodo v nuklearni vojni zmagovalci?